Brez zvezd nebó je, duša brez pokoja,
kot plah golob srcé se v prsih stiska,
zatêgnjeno po polju veter piska,
a zdi se mi, da je le tožba tvoja.
Li spiš, li bdiš — kje zdaj si, ljuba moja?
O, da vsaj fant na polju kje zavriska,
v obzorju temnem vsaj enkrat zabliska, —
o, strah me samega je brez pokoja.
Polnoč molči ... in nič se, nič ne gane:
li vso zemljó valovje mračno krije? —
še veter globlje skril se je v poljane.
Kot glas zvoná, ki izpod vode vpije
zatêgnjen v noč od groze nepoznane,
z zvonika ura polnoči odbije.
