Pred pragom
| Pred pragom. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Govorili smo o prazni veri in smo rekli, da je iz strahu porojena, pa če se razodene v kakršnikoli podobi. Kar imenuje človek spoznanje, je le omet, ki se odkruši ob najrahlejšem udarcu ter pokaže golo telo plabega, trepetajočega otroka. Neki zdravnik, ki je bil v družbi, je omenil tisto besedo: »Ob smrtni uri se boš tresel?« — In povedal nam je tole zgodbo.
Ko sem bil okrožni zdravnik nekje v hribih, sem se seznanil ter naposled sprijateljil z mladim učitejem, ki je bil takorekoč vsa in edina inteligenca v kraju. Ustanovil je bil knjižnico in pevski zbor, razumel je veliko o sadjarstvu in živinoreji in je s kmeti prav dobro izhajal, posebno še zategadelj, ker je bil iz trdne hiše. Slabo pa je izhajal z župnikom in še slabše s kaplanom. To napako je namreč imel, da je bil fanatik svobodne misli ... Napako sem rekel; zakaj po mojih mislih se vsi fanatizmi tako tesno stikajo, da se lahko hipoma prelijejo drug v drugega; in fanatizem ni prepričanje ... Imel je vse polno brošur, po veliki večini bazarsko blago brez vrednosti; in če ga je človek poslušal, je imel prav tisti neprijetni osladni občutek, kakor da bi bral tako brošuro. On je verjel vse do besede, z nekakim genljivim, preprostim, čisto stroškim zaupanjem; krvave historije o papežih in kardinalih so bile zanj potrjena zgodovina. V kraju smo imeli staro, zgodnjegotiško cerkev, kakor jih je malo še po naši domovini. Jaz sem stopil vselej z veseljem vanjo, vsako okno mi je bilo domače in ljubo. Učitelj se je hvalil sam, da še nikoli ni prestopil cerkvenega praga ter je popolnoma odkritosrčno mislil, da je junak in da se bori za svoje nazore. Tako ravnanje mu je delalo mnogo neprijetnih sitnosti, ali on je bil celo ponosen na svoje radovoljno mučeništve. Mene je zmerjal z mlačnežem in lenuhom ter mi je celo zameril, da se redim in da sem časih malo posedel na solnčnem tarovškem vrtu.
Oženjen je bil in je imel prelepega, komaj šele dveletnega otroka; Bojan mu je bilo ime. In zgodilo se je nekoč na spomlad, da je Bojan obolel; takrat so imeli skoraj v vsaki hiši gripo v gostih.
Prišel je k meni.
»Bojan je ves vroč ... ali ne bi malo pogledal?«
Šel sem tja in sem videl, da je bil otrok obolel za gripo.
»Ali je kaj hudega?«
»Kaj še!«
Ko sem se nasmehnil, se je veselo zasvetil nlegov nemirni pogled.
Čez štirinajst dni so bili drugi otroci že zdravi, že na cesti; Bojan je ležal. Vsaki dan dvakrat sem bil tam. Obadva, oče in mati, sta bila bolna; lica splahnela, oči udrte. Saj veste, kako ravnajo z otroki od prvega do petega leta ... ni več ljubezen, strast je in bolečina.
»Ali morda ... ali morda ...? je vprašal nekoč, pa ni vprašal do konca. Vedel sem, da je hotel reči: Morda pa le ni gripa?«
Lahko si mislite, da mi je bilo vreče. Zdravnik, če še tako zaupa nase in na svoje znanje, streže rajši stoterim neznancem, nego enemu samemu prijatelju. Ali pa še celo prijateljevemu otroku! Tam stoji za teboj ali poleg tebe, gleda nate z žarečimi očmi ter si misli: »Zdaj pokaži, kdo da si ... zdaj se iskaži!« ... Pa mine teden, mine štirinajst dni in prijatelj te sovraži: »Kaj pa sem klical tega človeka? Zaradi prijateljstva ne bom ubijal svojih otrok!« ... Morda celo vstane ponoči, napreže ter se pelje v sosednji trg, dve uri daleč, po drugega zdravnika. Vse mu lahko razložiš, čisto po knjigi in izkušnji ... tuko je in tako; temno te bo gledal, ne besede ti ne bo verjel in te bo sovražil. Pameten neznanec bi bil rekel: »Zdravnik ni Bog!« Prijatelj pa pravi: »Prijatelja se mi je delal, pa me je izdal!«
Tako se je stvar vlekla, da sem bil nazadnje res v skrbeh in dvomih. Vedel sem, da je otrok zelo nežen in občutljiv in da je gripa nerodna in zavratna bolezen, ki pokaže vsakemu človeku in vsakemu dnevu drugačen obraz. Ali takega razlaganja bi oče ne bil razumel, ne bil bi ga niti poslušal ... in glasilo bi se kakor plaho opravičenje.
Zelo slabe volje sem bil tiste dni. Vreme je bilo vlažno, sivo; droben dež je tiho potrkaval na okna. Nisem mislil toliko na otroka in njegovo bolezen, kakor na očeta, učitelja. Stanovali so mi nasproti, tako da sem videl preko ceste v okna in v mrežo. Morda je sedel tam ob mali postelji, gledal s topimi, zakrvavelimi očmi na otroka, ki je stokal vroč in poten. Neznosno mi je bilo.
Nekoč, po kosilu, se je oglasil tenak zvonček na cesti. Kaplan je šel obhajat. Cerkovnik je stopal polog njega; v eni roki je držal dežnik, v drugi zvonček. Na pragih so se prikazovali ljudje in so poklekali; kaplan je hitro in malomarno blagoslavljal na obedve strani; mudilo se mu je.
Takrat je prihitela čez prag učiteljeva žena, vsa sključena, ostarela, in je pokleknila kar v blato. Za njo pa, tik ob durih, v polumraku, pa sem ugledal njega. Nikoli, ne prej in ne poslej, nisem videl takega obraza — tolike vdanosti, tolike goreče, koprneče prošnje, tolikega vernega zaupanja. »Gospod, ki greš mimo, ozri so še mene, grešnika, in na mojo bolečino!« —
Stopil sem od okna ... Koliko je bilo treba bolesti, da je kamen zavzdihnil? —
Otrok je seveda ozdravel in učitelj je bil ves kakor poprej. Ali morda me je bil videl takrat ob oknu; zakaj časih me je hitro in plaho pogledal postrani; nato pa je strmel s tihimi, velikimi očmi v daljavo — Bog vedi kam ...