Predgovor (Poezije 4)
Franc Ksaver Meško: Predgovor Poezije 4 Franc Ksaver Meško |
Motto → |
Predgovor k Poezijam 4 Simona Gregorčiča.
|
Kakor bi razprostrl angel smrti mračna svoja krila črez vso širno in ozko našo domovino, so vzdrhtela srca, ko je hitela novembra meseca 1906 črez naše gore in doline, po mestih, trgih, selih in gorskih kočah bolestna vest, da je zatisnil k večnemu počitku svoje trudne, odpočitka potrebne in počitka želeče oči ljubljenec Slovencev: Simon Gregorčič.
Biser, ki nam ga je dalo nebo ob svečanem, obilno blagoslovljenem dnevu, nam je vzelo spet ob žalostni, trpki uri. Nenadoma je zapadel meteor, blesteč skozi desetletja v gloriji nebeški, ogrevajoč stotera in tisočera srca, strmeča z občudovanjem vanj, drhteča mu naproti v veliki, gorki ljubezni ...
Bridkost in sladkost je v dejstvu in v spominu: narod, ki ga je svoječasno videl trpina, mu je priredil kraljevski pogreb ...
A še mu je dolžnik! Ker resnično, velik in prevelik je naš dolg! Mrtvemu pesniku, snivajočemu sedaj v miru božjem brez potreb in brez hrepenenja, se ne moremo oddolžiti. A plačajmo dolg ljubljencu pevčevega srca, »Šolskemu domu« v Gorici, ki pošilja med slovenski svet zadnje stvaritve pesnikovega srca in duha.
Gregorčič ni iskal v svoji veličini in plemenitosti nikdar sebe, a z vsem srcem je drhtel za korist, za prospeh, za življenje in moč narodovo. A kje začenja moč življenja ? Ali ne v mladikah ? Te zbirajmo z ljubeznijo, te gojimo, za te skrbimo, te oplemenitujmo, in glej, podpremo in oplemenitimo ves narod! V pozne rodove bo segalo naše delo, bo rosil blagoslov naših učilnic in vzgojišč. V poznih rodovih bo klilo seme, bo cvetel cvet in bo zorel sad blagih, nesebičnih naših dejanj. Iz neomadeževanega spomina, iz sladke hvaležnosti, iz bridke zavesti neplačanega dolga se naj dvigne tisočero voljnih, močnih rok, da podprejo s svojo močjo, da blagoslovijo s svojo ljubeznijo zadnjo ljubav velikega rajnika: slovensko šolo v Gorici!
Biseri, ki jih nudijo ti listi, niso obrušeni vsi do slednje črte, do zadnjega obrisa. A kakor se spočenja in rodi biser le iz ranjene školjke, tako so se rodili tudi ti biseri iz ranjenega, trpečega srca velikega pesnika. In vsi so bolj ali manj blesteči odsevi plameneče, ljubeče, trpeče in vse odpuščajoče duše Gregorčičeve ...
Tvojemu spominu, Tvojim manom, veliki pesnik-trpin, v čast in v oddolžitev, slovenski deci v korist in v rešitev naj romajo ti spevi v slednjo slovensko hišo;
in pesem Tvoja nam molitev bodi,
ki moli jo nevesta v srečnih dneh,
kot svetla zvezda nas tolaži, vodi
naj v žalosti brezzvezdnatih nočeh.
Naj peva jo vesel pastir na trati,
ob delu peva naj jo mož krepak,
ob zibelki jo pevaj mlada mati,
na bojnem polju pevaj jo vojak;
kjerkoli v širnem svetu kdaj Slovenec hodi,
naj vedno spev ga Tvoj spremlja povsodi ...
Fr. Ks. Meško.