Predloga:Izbrano besedilo

Poroka gospodične Malči
Josip Premk

Nebo je bilo kakor ena sama mogočna pesem, polna nerazumljive lepote in mehke melanholije, roseče iz mežikajočih srebrnih cvetov, potresenih po zamolklih višavah ... Neme so stale ciprese, njih vrhovi so strmeli v nebo obliti od mesečine kakor brušeni iz jekla in med vsem tem se je zgubljala tja nekam daleč vroča, silna melodija ...

V poletnem večeru je bilo; v hladnem vrtu elegantne restavracije in ljudstva je bilo natlačeno polno.

Popolnoma tam na koncu vrta je sedela obitelj Svetčeva: gospa Marija, hčere Anka, Malči in Minica, brat Tone in še dva druga gospoda — eden takole srednje starosti, drugi očividno njegov oče že popolnoma na zadnjem krajcu: v njegovi pleši so se odvijali električni žarki kakor v svetlem porcelanu. In kakor je bilo videti je imel ta gospod glavno besedo: venomer je dvigal kazalec in odpiral usta tako široko, da sta se razločno videla tista dva zoba, dolga in rumena, kakor ovita v oranžno lupino.

»Jaz pravim« — je besedičil — »da ste lahko ponosna na svoje hčere. Glejte kakor lilije v vrtu ali breze ob potoku!«

»Oh, bežite no,« ga je zavrnila gospa Svetčeva, dasi ji je ta hvala zelo dobro dela — »vi se vedno samo šalite! Ampak rada jih imam, dasi vem, da niso najlepše«.

»O milostljiva,« je vzkipel takrat gospod, ki je sedel poleg najmlajše — Malči in napravil skoro užaljen obraz — »samo tega ne! Povem vam in odkritosrčno govorim, da so vaše gospodične hčere res kakor tri zarje. Res, prav žal mi je, da nisem pesnik — ovekovečil bi jih — oh, pa kako bi jih ovekovečil!«

Preberi več...