Zdaj ure so zlate,
dekleta, za vas,
ki leta imate:
možitve je čas!
Norčavi pust kaže
dolg jezik iz ust;
ak pratka ne laže,
bo kratek predpust.
Snubačev število
k številu deklet
ni letos obilo:
mi znate verjet'.
Če kaša je draga,
za dečve ni vlák,
in kratka še špaga
pomisli si vsak.
Znabiti da pahne
piš godnih devíc,
da fanta navdihne,
jih rešit' iz víc.
Nikar ne deržite
oj! na-se preveč;
priložnost odide –
pa ni je kmal več.
Pri možu išite
le pridne roké,
nikar ne želite
ga kože gladké.
Kjer mož ne pridela,
vse kmalo tičí,
ko b' žena imela
še take rečí.
Saj dota se zmota,
ni tù in tam nič,
če kdo ne zavota
spet prazníh mošnjic.
Lepota tud' mine,
se zgerbi obraz,
kot rožicam zgine
njih cvetje in kras.
Marsiktera si ruje
iz glave lasé,
na skrivnem zdihuje
in briše solzé.
Je na-se deržala
le reva preveč,
samica ostala,
le sebi je všeč.
Snubače imela
bogatih je hiš,
zdaj milo želela
bi ga od kopíš.
Zastonj zdaj nastavlja
tern'k, mreže in sak,
se lišpa, napravlja,
in hodi na prag.
Od mraka do zora
se zlo togotí,
ko Vilkova Lora
previdnost rotí.
Ter pravi: „Serditi
Herodež, tirán,
ga dal je umoriti
na pametve dan“.
„Vse moje družice
so zdavnej žené;
ni huje pušice,
ko srečajo me“.
Dekleta jemljite
si taki izgled:
za starost skerbite
od mladih že let!
Za pozne cvetlice
kdo puli se mar?
Ko mêdle noríce
stojé v nemar;
na dan pepelníce
pa tirajo ploh
ko blede samice
po sveti okrog.
