Oj! lani je zbegal
vse vojskini hrup,
okoli razlegal
se jok in obup.
Ločitve so bile
namesto porok,
dekleta zgubile
so ljubljence z rok.
Marskteri je puško
na ramo uzel,
junak šel na vojsko,
smert belo objel.
No! letos imamo
spet ljubljeni mir;
kdor ima že zbrano,
napravi naj pir!
Al dobro premisli
jo vendar popred,
ne bodo da kisli
obrazi posled.
Domači pregovor
glasí se tako:
„Najzvestejši malar
je lastno oko“.
Zatorej izvoli,
kar tebi je všeč;
ne tekne nikoli
prisiljena reč.
Človeka lastnosti
v zakonu cvetó,
vse prejšne skrivnosti
na svitlo gredó.
Nektera, bi rekel,
najboljši je stvar, –
pa revež opekel
bo se za vsigdar.
Je termaste glave,
nje jezik pa strup,
nasnuje grenjave
le možu nakljub.
Skor vse se na sveti
predelati dá,
le termo zatreti,
pri ti nič ne zdá.
Nedolžna beseda
je taki že konj,
ko iskro iz leda
bi kresal zastonj.
Gorje! kdor zadene
na takošno kost,
ki, kamor se krene,
mu krati prostost.
Kjer žena kraljuje,
mož hlače zgubí,
pod krevso zdihuje,
kot babjek sloví.
Zato ne pustite
si vzeti pravic,
možaki spolnite
svoj lastni poklic!
Tako tud' ženice!
In vse bo šlo prav,
iz božje desnice
rosil blagoslov!
