Predpustna romanca
| Predpustna romanca Ivan Florjančič |
| |||||||||||||
Na levi in desni globoki prepadi, za menoj mrtve nade, izgubljeno življenje, pred menoj pa strma in trnjeva pot. Utrujen in upehan omagujem, padam ... Toda kakor hladna rosa, ki se uleže na planjavo, oživi in okrepi nežne cvetke, ki jim je žgoče solnce izsušilo življensko moč, da zopet dvignejo kvišku svoje glavice in razprostro svoje cvetne peroti, tako tudi tvoj duh objame mojo bedno dušo in jo dvigne, da hiti dalje k svojmu cilju! ...
Sedel sem zamišljen v svoji sobi. Težek duh mi je legel na dušo da sem si zaželel razvedrila. Že sem se namenil na izprehod, toda premislil sem si. Vzel sem fotografični album v roko, ter začel listati. Naenkrat pa obstanem pri sliki, ki jo je moja duša gledala tolikrat, ki so mi jo že tolikrat slikale nemirne sanje, gledal sem pred seboj sliko, ki mi je v najtemnejših urah mojega življenja polnila dušo z nekim tihim mirom, s sladko uteho.
Kakor električni tok je izpreletel celo moje bitje mraz in ogenj obenem ob ti podobi. A čimdalje sem jo gledal, čimbolj sem se vglabljal vanjo, tembolj je izginjala razburjenost in na dušo mi je legal blag in tih mir, četudi je morala še enkrat okušati ono življenje solz in bolesti, ono strašno življenje, ko je obupovala sama nad seboj in blodila po groznih, brezmejnih temah ... Pred seboj sem gledal sliko nje, ki sem ji posvetil svoje življenje, sliko Ivanke ...
Spominjam se, dobro se spominjam tistega dne, dne, v katerem sem spoznal Tebe, katero edino še molim v svojega življenja temnih brezsolnčnih dneh. Blagoslavljam tisti dan, ko so prodrli žarki Tvoje blage duše v globino moje duše. Kaj se je godilo takrat v moji duši? Kakšen preobrat je nastal v meni?
In kako je bilo potem? Vedeli so, da hodim z bolnim srcem, pa so skrbeli, da mi je zastrupe in umore. Dajali so mi strupa po kapljici počasi, polagoma ... Toda ni se jim posrečilo iztrgati iz moje duše vere v Tebe. Zame so se začeli grozni dnevi, strašne noči. Sam nisem vedel, kaj delam, le toliko mi je bilo jasno, da je zame brez Tebe prazen in mrtev ves svet. In jaz sem bil na tem svetu živ mrlič. Veselje do dela, veselje do življenja — vse je bilo uničeno! Celo moje bitje je objel mrak in taval sem v temah brez cilja dalje in dalje ...
V temnih urah so mi slikali geniji srečo mojih nekdanjih dni, me izkušali ogreti ob teh spominih in zopet dvigniti kvišku; zli duhovi pa so se mi rogali in šepetali: Vse to je fantom, prevara. Bajkca o ljubezni, zvestobi, sreči — vse nič, čisto nič! Spomin! Zakaj niste prevpili teh demonov? Zakaj me niste vzbudili iz one teme? ...
Lep pomladanski večer je bil. Tam v svežem zelenju so prepevale ptičice svoje drobne pesmice in nad tratami je plaval mamljivi vonj milijonov cvetlic. Jaz pa sem hodil po teh tratah in tem lesovju, poslušal tožno slavčevo petje in duhal mamljivi vzduh, pa zopet hitel dalje. Najrajše bi vriskal in jokal obenem, tako sladko in milotožno mi je bilo pri srcu.
Tam ob poti se je pojavila klopica, dotlej zavita v mrak, ker se je ravnokar vzdignil mesec iznad bližnjega griča in jo oblil s svojo srebrno bledo svetlobo. Bila je tako vabljiva, četudi sta stali pred njo dve stari lipi redkih vej, kakor dve veliki nočni pošasti. Počasnih korakov sem se bližal klopici, kakor bi se bal motiti sveti mir, ki je vladal kroginkrog nje. Ustavim se pred klopico in zagledam Tebe, ki si sedela in premišljevala. Moj korak Te je vzdramil, da si zatrepetala in plaho pogledala. Rad bi zbežal, toda obstal sem kakor okamenel in komaj zašepetal:
»Ti tukaj?«
Ti pa si naglo vstala, — bila si tako bleda! — stopila k meni in me prijela za roko.
»Mislila sem nate! In ti? Zakaj si hotel zbežati?«
Tvoja roka je trepetala in vprašujoč si uprla vame svoje mokre oči. In v teh krasnih, globokih očeh sem gledal Tvojo čisto dušo, da je čutila in trpela isto, kar sem čutil in trpel jaz. Vse je bilo pozabljeno in srečen, neizmerno srečen sem bil, ko sem Ti zašepetal besede:
»Zato bežim pred Teboj, ker iščem — Tebe!« — — — — — —
Bilo je predpustom. Po napol zamrzlih ulicah so drdrale težke kočije in motile mučni večerni mrak, ki se je tiho in skrivnostno priplazil nad mesto.
Po ulicah je bilo prazno. — Svetilke so tupatam težko zmagovale gosto temo, je bilo temno daleč naokrog.
Stopil sem iz veže na mrzlo ulico. Sapa mi je zabrila v obraz, in kapljice, nastale iz megle, so porosile moje obličje, da sem nervozno potegnil z rokavom po obrazu ...
In odhitel sem skozi temne ulice, hodil sem najraje po bližnjicah, in kmalu dospel do lepe hiše. Pred njo se je razprostiral park, v katerem je v poletnem času vse šumelo, — a danes je bilo tiho, samotno in zdelo se mi je, da plava v težki megli bleda smrt, pozdravljajoč trume ljudi, prihajajoč mimo ...
Obstal sem. Pred menoj je stala hiša, visoka in lepa ... Znana mi je bila dobro, saj nisem prvič stal pred njo in tudi notri sem bil že neštetokrat. A danes se mi je zdela lepša, veličastnejša ... Okna so bila danes večja, lepša ... Žarela so kot nebo ob večerni zarji in v tem žarenju so se poznale temne pege ...
Bili so ljudje stoječi ali sedeči blizu oken. Ko sem tako stal nekaj časa, približa se temna postava, ki me vzbudi iz misli. Prime me za ramo in reče:
»Slavko, kaj pa tu? Pa ne čakaš koga drugega?«
V teh besedah je bilo nekaj čudnega .... zadnji dve je prijatelj Zdravko nekako čudno zavil, da sem se nečesa spomnil ... Da bi odvrnil sum, hitro odgovorim:
»Nikogar ne čakam, le premišljujem, ali bi šel gor ali ne. Danes mi je tako čudno, nič nisem pri volji, vse me jezi ...«
»Ah pusti, pusti vse drugo, danes je dan veselja. Pusti, če ti je morda kaj prišlo na misel, spravi, vrzi jutri na papir, saj se taka stvar ne pokvari. Boš videl kaj bo danes. Jaz pričakujem posebnosti, ki se ne vrše povsodi ... Toliko jih še ni bilo nikdar. Kar za menoj, ali bolje pred menoj.«
S temi besedami me je prijel Zdravko, in šla sva skozi visoka vrata v prostorno, danes nenavadno razsvetljeno vežo, odtod po kamnitih stopnicah v veliko dvorano.
Polno občinstva je bilo notri. In še vedno so prihajali novi. Kadar so vstopali novi gostje, so se obrnili vsi pogledi proti vratom in zdajpazdaj se je bralo na obrazih začudenje, na drugih zopet čuden smeh, včasih porogljiv in naravnost smešen, včasih celo prezirljiv ...
Hodila sva nekaj časa in iskala primernega prostora. Zdaj zagledava prijatelje, ki so naju vabili, in šla sva k njihovi mizi.
»Na zdravje! Kar sem. Kar sem!«
In stiskali so nama veselo roke drug za drugim. Ravno majhno omizje nas je bilo ...
Poleg nas so sedeli sami znanci, in pri eni mizi starši s hčerkami, s katerimi so začeli pogumnejši že koketirati. Semintja so se čule opazke, da so premajhne mize, ker se jih ne more po več zbrati okrog njih.
In res je bilo vsa tako majhno. Komaj po šest, sedem jih je sedelo okrog ene mize. V ospredju je bilo sicer še dovolj prostora, a tam je bilo pripravljeno za godbo, ki so jo vsak čas pričakovali.
Ljudje so še vedno in vedno prihajali. Bogat in raznovrsten spored je marsikoga privabil, ki bi bil sicer gotovo doma ostal. Kajti vsakdo je egoist in gre le tja, kjer se več dobi. To je v naravi človeški in se ne da odpraviti.
Šum in hrum je postajal čimdalje večji. Nekaj od našega omizja se jih je že razšlo med množico, pozdravljajoč znance in znanke in sm tertja so se čuli zvonki smehi gospodičen, zabavajočih se z gospodi.
Prišla je godba, nakar je polagoma potihnil šum. Le pritajeno šepetanje se je čulo po veliki dvorani, podobno daljnemu šumu deroče reke ...
Večer otvori godba, ki zaigra par lepih komadov iz znanih oper. Nekateri so tiho poslušali, nekateri so znane oddelke polglasno peli. Ko konča godba, zaorijo po dvorani glasovi pohvale in ploskanja ni bilo konca.
Zdaj nastopi govornik, mlad, lep človek. Gospodične so ga posebno občudovale in tudi gospe niso odvračale pogleda od njega ...
Govoril je šaljiv govor, nalašč za ta večer prirejen. Pri vsakem stavku se je moral skoro ustaviti. Ljudje so se smejali na ves glas res dovtipnim besedam in kretnjam govornikovim. Pojasneval je pomen tega večera in slavil z izbranimi in na vse načine zvitimi frazami kurenta. Ko je končal, so ga hoteli na vsak način vzdigniti, pa ušel je za kulise ...
Gledal in poslušal sem vse, a v mojem srcu ni dobila nobena stvar pravega odmeva.
Skrivoma, ko me ni videl nobeden prijateljev, sem zapustil dvorano in odšel na stranski hodnik, ki je bil le na pol razsvetljen ...
Notri pa je začela igrati godba ... Tedaj se je v mojem srcu porajal zatrt spomin in vstajala je pred menoj preteklost in mi napolnila dušo z nemirom ...
Kako je bilo lani ob tem času. Bila je tudi veselica. Prišel sem tudi jaz, toda — v družbi Ivanke in njenih staršev ...
Govoril sem na ta večer pol šaljiv, pol resen govor ... Govoril sem o nezvesti ljubezni in njenih nasledkih . . . Nekaj časa je bilo šaljivo, a postalo je resno ... In takrat, ko sem govoril z občutkom mladeniča, mi je obstalo oko na Tebi ... na Tvojem milem obrazu ... Zdelo se mi je, da si zardela in se mi nasmejala tako milo, tako otroško vdano ... Ves čas sem gledal nate, nisem mogel odvrniti pogleda od Tebe ... Zdelo se mi je, da čutiš Ti isto, kar čutim jaz ...
Končal sem ... Nisem se zmenil za ploskanje drugih, gledal sem Tebe, kakšno sodbo boš izrekla ... In takrat sem videl, kako si se pripognila na desno — in kmalu nato si vrgla pest svežega cvetja na oder, kjer sem stal jaz ... En listič cveta pa je ostal na moji rami in zdrsnil na prsi ...
Sedaj sem bil šele zadovoljen. Ves večer sem plesal s Teboj in govorila sva mnogo, mnogo ... Sam se nisem mogel več drugi dan spominjati kaj ... In hodila sva po hodniku skupaj, ko so se drugi zabavali v šumni družbi ...
Ah, srečne ure, ki ste minile tako hitro, ki ste se tako hitro potopile v morje nepozabnosti ... v morje večnosti? ... Se li še kdaj vrnete? Me li naredite še kdaj srečnega? Ali pa bodem še dalje pil kupo gorja kupo bolesti? ...
Odšla si s svojimi stariši v svoj rojstni kraj R........ Od tistega časa Te nisem več videl, niti dobil kako daljše pismeno poročilo iz Tvojih rok. Kaj se godi s Teboj? Ti je mogoče tako slabo, da mi nočeš pisati? Revica! Ali me pa mogoče ne ljubiš več?
Da bi me zavrgla? Tega ne smeš!
Zdrznil sem se. Nekdo me je prijel za ramo. Bil je Zdravko.
»Ali ti je slabo?«
»Ne, le premišljeval sem.«
»Tu je prinesel postrešček pismo zate, naj ti ga takoj oddam.«
»Hvala lepa!«
Kdo neki bi mi tako nenadoma pisal? S tresočo roko odprem pismo:
Dragi Slavko!
Začudil se bodeš mogoče! če moreš, pridi na moje stanovanje B.. cesta 1. Danes smo se preselili zopet v Ljubljano. Te željno pričakuje
Tvoja
Ivanka.
Sam sebi nisem verjel ... Je li mogoče? ... Torej me vendar še nisi pozabila ...
Šel sem v dvorano. Nisem se zmenil ne za godbo, ne za zabavo, ampak poslovil sem se od svojih prijateljev z izgovorom, da moram hitro domov, pa še sam ne vem čemu. Oblekel sem se in odhitel v gluho noč ...
Hitel sem, kar sem najbolj mogel, da bi preje videl Tebe, o kateri sem že zdavnaj mislil, da si izgubljena zame. Koliko časa že nisem hitel tako veselih korakov kakor danes. Ko sem preje hodil sam, sem bil vedno tako žalosten ... Moje duše pa se je polaščalo hrepenenje po Tebi. Videl sem, povsod življenje in veselje. Zahrepenel sem i jaz po njem, pa najti ga nisem znal ... nisem mogel ...
Toda danes! Kako vse drugače hitim. Kaki občutki se porajajo danes v moji duši ... To vem samo jaz ...
Prišel sem do clja. Stal sem pred visoko hišo. Hitim po stopnicah ter pridem do vrat.
— Potrkam ...
»Prosto!« — — — — — — — in že sem v Tvojem objemu ...
Zunaj pa je predpustna noč ...