Predpustnica
Malenski
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V Šent-Urhu ženi se Kosič,
prebrihtna glava, zviti tič;
če tud' že leta ga slabé
in po trebuhu pajčevne
od hud'ga glada ga valé:
za vse to ne porajta nič
ošabni tiček, moj Kosič, –
njegov'ga ženitvanja dan
vesel mu mora biti dan!

In čujte! kaj stori Kosič,
ta brihtna glava, zviti tič?
Najame sam za pit' in žir
na težko pričak'vani pir
izstradane škripače štir,
in da bi bil dovoljen zlod,
za ples sosedov sprazni pod,
ker misli si: Ženitve dan,
vesel mi mora biti dan!

Na dan poroke se Kosič,
prebrihtna glava, zviti tič,
obleče kaj nališpano.
Na to se svatje zberejo,
k nevesti jo odrinejo.
Nevesta že pripravljena
se hitro v cerkev ž njim podá.
Kosič šepta: Ženitve dan
vesel mi mora biti dan!

Po sveti maši pa Kosič,
ta brihtna glava, zviti tič,
po šeg'na na ofer se podá;
al ker ga nima belega,
na pósod prosi krajcarja
in položi ga na oltar
duhovnu za svatovski dar,
pa misli si: Ženitve dan
vesel mi mora biti dan!

Po poroki pa gré Kosič,
prebrihtna glava, zviti tič,
u farovž s pričam' na zapis.
Gospod ga čakajo pri miz',
in hitro zdelan je zapis.
Zdaj za plačilo napovdó
mu sedem dvajsetic in pol.
On misli si: Ženitve dan
vesel mi mora biti dan!

Na to oglasi se Kosič,
ta brihtna glava, zviti tič.
Takó gospodu govorí:
Pač vem, da kar Šent-Urh stoji,
se taka še zgodila ni,
da b' ženin bil dolžán ostal.
Al jez bom tem začetek dal,
ker misli si: Ženitve dan
vesel mi mora biti dan!

Plovan mu rečejo: Kosič!
Ti brihtna glava, zviti tič,
res novo pesem si zapel;
al s farovža ne boš mi šel,
dokler vsega ne boš oštel.
Pa pošli domu k materi,
da z novcom rešit te hití!
Kosič mermra: Ženitve dan,
oj! komaj bo vesel mi dan!

Pobit pošlje domú Kosič,
prebrihtna glava, zviti tič,
potožit stari Kosovki,
kaj mu je pričakati,
plovan če niso plačani.
Bogaboječa, stara mat'
začne – razsajat po navad',
pa misli si: Ženitve dan
vesel mu mora biti dan!

Počakaj sinko! moj Kosič!
ti brihtna glava, zviti tič,
v Šent-Urhu dost prijatlov 'mam,
se berzo berzo k njim podam,
nadlegvat' jih ne bo me sram,
dokler toljk dnarjev ne dobom,
da te rešila, tiček! bom.
Saj ljubček veš: Ženitve dan,
vesel ti mora biti dan!

Po sreč' ji gré. In zdaj Kosič,
prebrihtna glava, zviti tič,
ker v farovžu je plačano,
mu serce bije bolj prostó,
na stran' zasuka kapico,
ko tiček prost domú leti
med svatmi – glodal je kosti,
pa misli si: Ženitve dan
vesel mi mora biti dan!

„Na pod!“ – zavpije zdaj Kosič,
ta brihtna glava, zviti tič.
Škripači trob'jo: Tra-la-la-,
Šent-Urhci krož'jo: Hop-sa-sa-,
in se krohajo: Ha-ha-ha-.
„Oj! nisem, nisem norc le sam,
dost' drugih bratcov še imam!“
Kričí Kosič. – Ženitve dan –
bil zadnji mu – veseli dan!