Predvečer
← Obraz v samoti | Predvečer Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
K zmagi → |
|
O logika, ti strašna nelogika življenja. Na klopci sedim
in se učim logike. V zelenem drevju je hlad in mir in
pokrajine so zelene vse kakor jezero. Med gozdom gre pot.
Bela, bela pot. Sonce se je spustilo na njo kot zlat trak.
O sonce, zlati trak!
Iz vile zveni klavir. Bogve katero dekle sanja ob njem.
Morda ji veter večerni sanje razgiblje, da so akordi tako
snjavi. Vse je mogoče, ne bi bilo tudi to mogoče?
Zakaj ne bi bilo tudi to mogoče? Zakaj ne, zakaj ne,
zakaj?
Tu in tam gre mimo človek. Zamišljen je v tiho več-
nost, njegova duša plava v brezprostorju, v brezprostorju
zlatega večera, zlatega gradu brez belih zidov.
Ne ve, da stopa, kako je lepa. Da bi umrl, samo en ko-
rak in bi bil v večnosti.
In jaz se učim logike, o nelogike življenja.
Toda zelena trava se ziblje v polju, marjetice se pri-
klanjajo in veter veje. In jaz stopam po polju. In čez teden
dni je izpit: o strašna nelogika življenja.