Prehlad

Nosorog Rudolf je stal pri vhodnih vratih in v tacah držal zavojček. Maloprej mu ga je prinesel hitronogi noj, poštar Nace, ki je še tisti hip oddrvel naprej po ulici. Rudolf je ravno hotel stopiti nazaj v hišo, ko ga je pozdravil Hubert. »Zdravo, Rudolf,« je rekel Hubert. »Zdravo,« je rekel Rudolf. Hubert je opazil, da ima Rudolf rog pordel od prehlada. »Pošteno si prehlajen,« je rekel Hubert. »Potrebuješ bučne peške? Čaj iz bučnih pešk je dober proti prehladu.« »Hvala, pravkar sem dobil zdravila po pošti,« je rekel Rudolf. »Iz Francije.« »Aha,« je rekel Hubert. »Bučne peške?« »Sivko iz Provanse,« ga je popravil Rudolf. »Ampak če se hočeš pozdraviti, moraš znati francosko. Navodila za pripravo čaja so napisana v francoščini.« »Mene tvoja zdravila ne bi pozdravila, jaz znam samo po naše,« je odgovoril Hubert. »Glej,« je nadaljeval Rudolf, »saj je čisto preprosto: le soleil brille, la lune brille, les etoiles brillant.« Potem je še enkrat počasi ponovil: »Le solej brije, la lin brije, lezetval brijo, razumeš?« »Ne.« »Le solej, sonce, razumeš?« »Ja, zdaj pa,« je pokimal Hubert. »Le solej brije. La lin je luna, razumeš, lezetval so pa zvezde.« »Aha.« »Le solej brije, la lin brije, lezetval brijo.« »A zvezde ne brijejo?« »Ne, brijo! Lezetval brijo. Zdaj pa na svidenje. Mudi se mi, orevuar!« Popoldne sta sedela Hubert in Marcel pod platano in metala v vodo blatne kroglice, da so se na gladini delali veliki koncentrični krogi. »Zagotovo je bila napaka,« je Hubert razlagal Marcelu o dopoldanski dogodivščini z Rudolfom. »Če sonce brije pa luna brije, potem zvezde brijejo, ne pa brijo.« »Ja, prav gotovo je bila napaka,« je pritrdil Marcel. »In če mu čez dan brijeta okrog glave veter pa sonce, ponoči mu pa brijejo še luna in zvezde - saj ni čudno, da je prehlajen!« »Ne, to pa res ni čudno,« je pritrdil Marcel. »A misliš, da bi mu kupila kapo?« »Mislim, da bi mu kapo lahko kupila za rojstni dan,« je odvrnil Hubert. Kako nilski konji luščijo grah Hubert in Marcel sta se sprehajala po zelenjavnem nasadu. »Poglej, koliko graha!« je vzkliknil Hubert. »Ja, prav v oči ti pade!« je rekel Marcel. »Bi ga šla malo nabrat? Za eno juhico?« je predlagal Hubert. Nabrala sta ga in ga začela luščiti. A Hubert je luščil prav nerodno in mu je grahovo zrno padlo v oko. »Boli,« je rekel Hubert in z levim očesom nerodno mežikal. »Pokaži,« je rekel Marcel in mu poskušal grahovo zrno izbezati iz očesa z vršičkom lapuhovega lista. »Ne gre,« je rekel, »k Apoloniji boš moral.« Nosoroginja Apolonija, znana zdravnica, je z grahom hitro opravila. Nato je Marcelu prevezala razbolelo oko. »Tri dni imej oko pokrito,« mu je naročila. Hubert in Marcel sta se vračala proti platani. A Hubert je korakal vse bolj otožno. »Kaj ti je?« ga je vprašal Marcel. »Te še boli?« »Ne, to ne,« je odvrnil Hubert. »Samo žalosten sem.« »Zakaj pa?« se je začudil Marcel. »Glej,« je rekel Hubert, »samo na eno oko vidim. Z enim očesom bom lahko videl samo polovico.« »Polovico česa?« je vprašal Marcel. »Vsega,« ]e odgovoril Hubert. Ustavila sta se pod platano. »Hm, počakaj,« je rekel Marcel. »Mislim, da poznam rešitev.«Stopila sta k potoku in se nagnila nad gladino. »No, poglej,« je rekel. »Vidiš oba?« Na vodni gladini sta se zrcalila Hubertov in Marcelov obraz. »Vidiš oba?« je še enkrat vprašal Marcel. Hubert je z enim očesom videl oba. »Ti si res prijatelj,« je odvrnil Hubert in mu je odleglo. Na breg sta si prinesla klop in opazovala gladino, na kateri se je zrcalilo nebo in ločje in ves svet.