Francón strahvati svoje zná,
vsi morajo molčati;
če ne jim čof! po ustih dá,
da kri jim je lizati.
Sosedje, pravi, me učé:
Otroke služit spravi,
in baba naj po svetu gré,
al' vrag naj jo zadavi.
Kar imam, bodem vse prodal
in sebi kót zgovoril;
ko tič bom živel brez težav, –
sem dosti se spokoril.
Kar kdo zasluži, moje bo;
al' sem zastonj ga zredil?
Nazadnje bi še b'lo lepo,
da za-me bi ne vedil! –
Ob mizo tolče en večer,
vse hoče polomiti,
pretepel je sinove, hčer,
še ženo če pobiti.
V sinovih jeza zdaj zavre,
divji so na-nj planili,
nihče ni vedil kaj počne,
tak, so se spozabili.
Očanc se je na gerlo derl,
upil na pomagaje;
en sosed duri je odperl,
skrivaj pogleda, kaj je.
Pozneje večkrat pretepó
Francóna, kot se sliši,
oblast mu vzeli, in zató
je zadnji bil pri hiši.
Kdor terja, da mu vsi molčé,
resnico si zapera;
ostrost, kadar čez mejo gré,
mašvanje si nabira.
