Prekop (Prešernove poezije)

← Povodnji mož.

Prekop. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin.

Neiztrohnelo srce. →

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil nekdaj je mlad pevec, ne bôgat al sloveč,
je zložil dókaj pesmi, od ljubice največ,
od ljubice Sevêre, prevzetne deklice,
ki niso je omeč’le njegove pesmi vse.

Pomlad se je zbudila, se veseli je svet;
al tebe, pevec, vabi ’z ozidja ven nje cvet?
Kaj čutar’co čez pleča iz mesta ven hitiš?
Al ne piješ studencev, se mrzlice bojiš?

V kogá si tak zamišljen? Kaj gledaš tak plašnó?
Od nje al od pomladi ’zmišljuješ pesmico?
Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačàs;
so usta omolčala, obledel je obraz.

Ko najdejo ga, prazna čutàrčica leži,
od srca spet do srca mu več ne roji kri. —
Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje;
nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški ve.

K pogrebu vkup derêjo ljudjé od vseh strani,
Sevêre, njega ljub’ce, med njimi videt’ ni.
Skrivàj po pevcu joka znabiti se domá ...
O, komaj je verjeti, da je tak vsmiljena!

Kaj mašnik z mizerêrom, kaj danes z libero,
in z drugo pri pokopu hiti molitvijo?
Poroka nanjga čaka, zató tako hiti;
prelepa gospodična Sevêra se moži.

Zvečer jo je poročil, do polnoči svat’val,
o polnoči vesel je ’z vesele družbe vstal.
Ko pride tje do grôbov, kjer s’cèr kraljuje mir,
zasliši med mrliči gospod glasèn prepir.

Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti:
»Zakaj v prst posvečeno ste me zagrêbli vi?
Ker sem se sam bil vsmrtil, je zdaj prepir zato.
Al rabeljnom zapadlo, biričem ni telo?

Ne ljub’ci bit’ na poti, sem v strupu smrt si pil,
zakaj bi jaz nadležen mrličem v zemlji gnil?«
Odkópan pevec lêžal je zjutraj vrh zemljé,
pokôpat k tolovajem, biričem ga dadé.