Prekova Cilja

Prekova Cilja Milanov

Izdano:	Slovenski narod 11. julij 1901 (34/156),1
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Samo najbolj pridna dekleta, kar jih je bilo pod zvonom Sv. Vrbana, zbirala je Tršanova Rotija pod svojim okriljem. Izjemoma je sprejela tudi kakšno zašlo revo, toda nikdar ne take, pri kateri ni bila preverjena, da se ne bi kmalu in resnično poboljšala. Pravzaprav je imela šolo za šivanje, obenem pa so se njene device-gojenke pripravljale za bojevnice nove krščanske misli. Kot vidno znamenje so nosile na glavi bele robce, oblačile se temno in, če le mogoče, jednako. Skupaj so hodile v cerkev, najponižnejše so se priklanjale, skupno molile sv. križev pot in ob vseh prilikah nastopale kot posebna družba z neko samozavestno pobožnostjo. V Rotijini šoli se je govorilo o posvetnih rečeh samo toliko, kolikor je bilo neobhodno treba; bili pa so tudi dnevi, da se je molčalo ves dan, kajti vse je hrepenelo po večji popolnosti po vzorih svetnikov in drugih bogoljubnih ljudij.

Ni čuda torej, da je zašumelo med ljudstvom, ko se je pogrešila v Rotijini družbi Prekova Cilja.

Ob sklepu misijona pripeljala je Rotija svoje gojenke skupno v cerkev. Kakor lilije na vrtu so stale pod prižnico, neprestano so si brisale debele solze, ki so jim lile po licih; Cilje ni bilo med njimi.

»Rotija je ob Ciljo,« se je šepetalo.

»Vem, da nimaš nič za-me, Rotija; nò, priglasila sem se, da pogledam, kako ste kaj pridne,« zagostolela je na okencu jajčarica, stara Tona drugi dan po misijonu.

»Pridne pa, pridne.« 

»Kam si pa Ciljo dela?«

»Oh, ta je bolna, hudo je bolna.« 

»Res?« 

»Vodenica se je prijemlje, mogoče zato, ker je preveč sedela.«

»O, o, sapa turška, vodenica, to je slabo. Ali pije kakšne rože?«

»Seveda. Davi sem bila pri njej ter ji nesla rjuhice in tavžentrož, da bi ji kaj olajšala. Reva, smili se mi.« 

»Rotija, pojdi ven, jaz vem, kaj ji bo pomagalo; samo skozi okno se ne sme praviti taka reč.« 

»O, pa že spet vraže.« 

»Nič vraže, gola resnica.« 

»Kaj res veste?« 

»Res.«

»Nó, kaj ji bo pomagalo?«

»Nič ...«

»Bo torej morala umreti?«

»Kaj še?! Tiste rože vzemi nazaj, če ne, boš greha kriva. Vsa stvar je namreč taka: Predvčerajšnjim sem počivala v Gabrini, pa molila sem, ker nisem mogla v cerkev. Kar začujem stopinje in glasove ozrem se in koga zagledam? Prekovo Ciljo in poleg nje — Tomaža, ki letos Seljaka služi.«

»Jezus, Marija ...«

»Čakaj! Meni se je precej zdela reč sumljiva. Previdno postavim pletenico v goščo in zamaknem se za tisti široki gaber, ki raste ob stezi za ovinkom. Kmalu sta bila vštric mene in ustavila sta se.

»Vzemi me, zdaj me moraš vzeti,« dejala je Cilja trdo.

»Ne morem,« branil se je on.

»Zakaj ne moreš,« poizvedovala je ona vsa objokana.

»Ker se ne mislim še ženiti,« odkrižal se je je hlapec.

»Čemu si mi pa nakopal sramoto?« 

»Saj si sama tiščala za menoj,« in odšel je naglo proč.

Ko je bil izginil, pomolila sem glavo varno izza debla. Videla sem dekle stati kakor kip, bilo je osupnjeno. Ubožica smilila se mi je. Ker sem menila, da je najbolje, če me ne vidi, počakala sem še nekoliko časa, in res se je obrnila ter odhitela po isti poti nazaj. Taka je torej s Ciljo.« 

»In je vse to res, Tona?«

»Res, res, kakor pribito; kdaj pa jaz lažem?«

»Precej stopim k njej po rože. Kdo pa bi si bil mislil kaj takega od nje — od Cilje?!«

»Je že tako.« —

Tepka za hišico Prekove Cilje je bila že davno izgubila svoje zadnje listje in ostala je sama, zapuščena kakor njena gospodinja, le mrzla burja je brila in se igrala z njenimi vejami. Kakor megla vlačila se je tiste dni Cilja iz kota v kot. Nobenega dela ni dovršila, vse ji je bilo dolgočasno in zoprno. Pri peči je stal kolovrat, pol vretena je bilo napredenega, toda preja je bila krotovičasta in nejednaka. Na drogih je viselo nekaj koruze in v zapečku je bil lonec pogrete kaše.

Že več tednov ni bilo Cilje izpod strehe, pa tudi k njej ni prišel nihče. Njene prejšnje tovarišice menda niso trdno verjele vodenici, kajti izostale so bile popolnoma in tudi njega — Tomaža ni bilo; odšel je bil, Bog ve kam! ...

Čez nekaj dnij so ljudje vstali na belo; noč je bila prinesla sneg s seboj, in po tej mehki zimski odeji sta stopala dva orožnika, sredi med njima pa je gazila Prekova Cilja s svojim — mrtvim detetom ...