Prekrščevalec.
Zgodovinski roman.

Jože Ambrožič
Izdano: Prosveta 9/116—136 (1916)
Viri: dLib 116, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 135, 136
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Moja maksima: Poznaj zgodovino svojega naroda in potem sodi. — Pisatelj.

Na kaki sto čevljev visoki skali poleg reke stoji še dandanes samostan očetov frančiškanov. Lepa cerkev, posvečena sv. Lenartu, je zidana v gotskem slogu in zvezana s samostanom. V ozadju cerkve in samostana se razprostira krasen vrt, zasajen po večini z vinsko trto. Od tod se mudi šetaleu lep razgled. Globoko v strugi teče reka mirno in tiho, kakor da bi se bala motiti kraj, kateri bi moral biti posvečen samo molitvi. Desno obrežje reke je pa zaraščeno s hrastovim gozdom, iz katerega gleda bel gradič. Vse pa obdaja vedno nekak nedeljski mir.

Bilo je v začetku šestnajstega stoletja, ko se je vršila naša povest. Samostan s svojo strmo pečino ob reki je tvoril del mestnega obzidja, ki je oklepal mesto v polukrogu. Drugi polukrog obzidja so pa tvorile naravne pečine ob reki. Brod je vozil po reki in prevažal ljudi, živino in druge tovore, ki so bili namenjeni v mesto ali dalje. Kakor je mesto spremenilo v teku časa svojo obliko, tako je ostal samostan enak do dandanes.

Razlika je le ta, da takrat je bilo v rokah samostana življenje marsikaterega človeka. V šestnajstem stoletju je dosegla cerkvena organizacija svoj višek. Politična oblast je bila v rokah cerkve, kralji cesarji in plemstvo je pa bilo odvisno od nje. Težko je nosil marsikateri plemenitaš to odvisnost in radostno je pozdravil Lutrovo reformacijsko vero, ko je začela dobivati tla na Slovenskem.

Slovensko plemstvo se je prvo oprijelo nove vere, za tem je prišlo meščanstvo in nato pod pritiskom gradov še kmečki sloji. Plemstvo je sprejelo Lutrovo vero, ker je bilo sito rimskokatoliškega gospostva in ker se mu je obetalo premoženje cerkve in samostanov. In kjer je bil gospod, tam je moral biti tudi podložnik, to je kmet, in silili so jih, da so hodili poslušat predikante v grajsko kapelo.

Meščani so tedaj imeli svoje svoboščine in so bili še najbolj svobodni. Cerkev je bila gospod nad njimi, vendar jim Cerkev ni mogla tako hitro do živega kakor kmetom. In o teh se lahko reče, da so sprejemali novo vero še najbolj iz prepričanja.

Iz med vseh narodov je trpel naš slovenski največ. Vsakih par let so bili turški navali, ki so mu požgali domovja in mu odpeljali večkrat svojce v sužnost, on sam je pa moral hraniti mehe in grad in braniti s svojim hrbtom druge nemške pokrajine, ki so se mirno razvijale v poljedelstvu in obrtniji. Le on sam, ubogi slovenski kmet, je moral stati na braniku, in ako mu je tudi cenar poslal kakih tisoč vojakov na pomoč, da branijo z njimi vred Vzhodno marko, bili so mu ti vojaki še v nadlego, ker so bili svojat najmanje vrste.

Poleg tega je moral kmet menjati vere. Duhovščina in samostani, namesto, da bi mu bili v verski izgled, so bili še v pohujšanje. V vsi ti blodnji je iskal izhoda in se začel oprijemati vere, katero so preganjali luteranci in samostani — vere prekrščevalcev.

Z njo je hotel doseči to v teoriji, kar se mu je ponesrečilo v kmečkih uporih v praksi.

* * *

Na reki, na majhni planoti pod samostanom, je stala koča Tomaža. Bil je že par let vdovec in je stanoval v koči sam s sedemnajstletno hčerko Marjanico in s par let starejšim sinom Alešem. Sin je znal brati in pisati, kar je bila za tisti čas velika redkost. Stari gvardjan samostana z imenom Polikarp, je naučil fanta, ko je bil še mlad, branja in pisanja, hoteč ga vzgojiti za redovnistan. Ali Tomaž ni hotel o tem nič slišati. Stari gvardjan je umrl in na njegovo mesto je prišel mladi pater lepega obraza in hudih, črnih oči z imenom Špiridijon.

Aleš je pomagal očetu na dnini v samostanu in drugod in Tomaž se je že dogovoril z nekim cehovskim mojstrom, da vzame sina v učenje. Tudi novi gvardjan je hotel pridobiti Tomaža, da bi dal sina v samostan, ali slednji se je nasmejal in dejal vljudno — kakor vselej — da ne. Za smehom se je pa skrivala vsa skrivnost kakor bi hotel reči: “Ne dam vam, ker poznam vaše življenje.”

Na dvorišču, kjer sta pomivala sode, je vprašal Tomaž Aleša. “Ali bi hotel iti za frančiškana v samostan?”

“Jaz — med te ljudi! Nikoli!” je dejal odločno sin in prevalil sod, da je iztekla voda iz njega.

Tomaž je bil vesel sinove odločnosti in zadovoljen smehljaj mu je plaval na obrazu. “Jaz še za tega ne bi hotel biti v samostanu,” je dejal stari in pokazal na hlapca, ki je napajal konja pri koritu na dvorišču.

“Vem za njegove načrte in prekrižam mu jih,” je odgovoril Aleš in sunil z nogo pomiti sod, da se je prevalil in ustavil šele pri zidu.

“Tiho!” siknil je Tomaž. Od samostana se je bližal debeli samostanski kuhar Matevž.

“Kedaj greste po novega?” je zahropel z debelim glasom proti Tomažu.

“V par dneh menda,” odgovori slednji, ko je ožemal svoj premočeni predpasnik.

“Pripovedujejo, da je letos jako dobra kapljica na Štirskem,” je pripomnil kuhar, smoknil z jezikom in odracal čez dvorišče.

“Prišel bode čas, ko bodete še marčnega pili,” zagodrnjal je Aleš za njim.

Marčno vino se je imenovalo v srednjem veku, dolenjsko vino čviček. Ali z drugo besedo: vino iz Marko. Samostani so imel isvoje vinograde v Vipavi in na Štajerskem.

Na samostanskem hodniku se je oglasil svojec, ki je klical redovnike k obedu. Tomaž in sin sta prenehala z delom in se odpravila preko samostanskega dvora proti svoji koči. Ko sta prišla po kamnitih stopnicah na obrežje reke, je vprašal oče ina skrbno: “Ali morda veš za kakšne njegove načrte?”

“Ne,” je odgovoril sin odločno in gledal po reki. “Ali ne bi mogli odtod kam drugam, v drugo mesto?”

“Kaj si neumen?” zastokal je stari. “Meščan sem in torej prost, ali naj grem mari kot tlačan na kmete?”

“Ni potrebe, toda lahko gremo v drugo mesto; trije smo in bi se že preživeli.”

“Kam neki ima sin zoper samostan?” se je vprašal oče.

Aleš je ostal v veži, se obrnil proti sestri pri ognjišču in jo vprašal: “Je li bil on zopet tukaj?”

Sestra se je sramežljivo sklonila nad ogenj in iz njenih oči sta padli dve debeli solzi.

“Ne jokaj!” jo je tolažil brat, in jo pogladil po laseh. “Saj greva kmalu od tukaj, in ako oče noče iti, tedaj greva sama. Poprej mu pa še poplačam, ker je tebe razžalil.”

Ker sta v detinskih letih izgubila mater, sta se Aleš in Marjanca toliko bolj ljubila.

“Ne stori mu nič žalega!” ga je prosila sestra.

“Ako pride še enkrat, povem očetu in tedaj greva. Držal bom krog hiše vedno.”

Po teh besedah je odprl vrata v izbo in prisedel očetu nasproti za mizo.

Molče sta zajemala nekaj časa. Oče je parkrat skrbno pogledal sina, nato pa izpregovoril:

“Čez par dni gremo po vino, greš tudi ti z nami ako bo gvardjan zahteval?”

“Ne!” je odgovoril trdo. “Povejte mu, da tega ni treba zahtevati od mene!”

Ne smemo se jim zameriti, Aleš, ker še imajo moč v rokah. Kaj jim moreš, ako te vržejo v ječe in sežgejo pod obtožbo, da si copernik? Ali se še spominjaš kolena na trgu sv. Katarine? Starega Damijana si poznal: delal je red, priden je bil, ali enkrat je nekaj rekel in šel je pod kolo. Pamet, sinko, pamet!”

Naštel mu je še celo vrsto žrtev, katere je sam poznal ali pa slišal o njih od očeta. Aleš ga je poslušal in izprevidel, da ima oče popolnoma prav.

V vrtni lopi, v senei vinske trte, je sedel gvardjan Špiridijon in gledal na kočo v vznožju ob reki.” Mladega moram spraviti s pota, ker sumi nekaj. Čutil sem, kako me je jezno pogledal. Potem mi je pa odprta pot ...” Tako je mrmral Špiridijon in si mencal roki.

Dva dni za tem so izmetali samostanski hlapci vodo iz velikih čolnov, naložili prazne sode, privezali v ozadju majhen čolnič, kateremu so rekli “lupina,” in odrinili po reki navzdol. Tomaž je tudi šel z njimi, — Aleš se je pa čudil, da gvardjan ni zahteval njega.

Dva dni in dve noči je plaval veliki samostanski čoln do izliva v Savo. Tam so vedno stali veliki splavi, naloženi z vinom in drugo stvarjo. Nekateri so bili namenjeni naprej po Savi, drugi pa navzgor. Na obrežju je stala gostilna in tam se je pilo navadno noč in dan. Najemali so živino in ljudi, da so vlekli splave po Savi navzgor, ali pa so barantali in prekladali blago iz splava na splav ali v čolne.

Cest ni bilo dobrih in trgovski promet je bil izključno po rekah.

Ko se je bližal samostanski čoln ustju reke, se je že čulo petje čolnarjev iz gostilne. Peli so ponavadi čolnarsko pesem, katera se je ohranila do današnjega dne:

Čolnar pa ima to moč,
da ga pije celo noč.
Za postelj mu pride vse prou,
pa naj bo klop ali stou.

Čoln je plaval proti najbližjemu splavu. Hlapec, stoječ na rileu čolna, je zaklical možu na splavu, ki je bil nastavljen menda za stražo: “Na katerem splavu je vino za samostan sv. Lenarta?”

Mož na splavu je počasi odprl oči, pogledal zaspano proti čolnu, krog usten mu je zaigral nagajiv smeh.

“Ne vem. Na mojem splavu ga ni.” Nato je zopet zaprl oči.

“Hudič!” je zarežal hlapec, ki je vedel, da se ga hoče vleči za nos. “ Povej, če ne, ti poženem kroglo v glavo!” Pri teh besedah je pobral iz čolna težko puško kremenko.

Tedaj je pa oni skočil kakor maček za sod in v trenutku nameril dvocevno pištolo v hlapca.

“Streljaj sedaj streljaj, ti kopunček samostanski!” Ako se približaš mojemu spalvu, ti poženem obe krogli v glavo.”

Hlapec je dvignil puško, toda priskočili so drugi in mu jo iztrgali iz rok.

“Ne vidiš li, koliko jih je!” so ga svarili in pokazali proti gostilni. Godrnjaje se je vdal in še zapretil s pestjo proti onemu.

“Samostan izgublja vpliv,” je mrmral komaj slišno. Tomaž je obrnil krmilo proti drugemu splavu. Tam so izvedeli, kje je vino za samostan: priklenili so čoln poleg in odšli v gostilno.

gostilna je bila nabita. Krčmar in par dekel je nosilo vino in pečenko na mizo. Vladal je velik hrup. Eni so se odpravljali dalje po reki navzdol in drugi so šele prihajali. Krog gostilne so namakali voli in jedli seno, čakajoči gospodarjev, da jih zopet zaprežejo v splave po reki navzgor.

Dobili so prostor v kotu pri mizi in kmalu je stal vrč z vinom pred njimi.

“Prinesi še en vrč!” je ukazal hlapec in vrgel denar na mizo. — Dogodek na reki ga je še vedno jezil.”

Pri sosedni mizi je vstal širokoplečat mož z srebrnimi gumbi na telovniku in vprašal: “Ste vi samostanski?”

“Smo.”

“Imate li naše vino?” je vprašal Tomaž in se odmaknil, da mu naredi prostor.

“Jaz ga imam. Kedaj preložimo?”

“Proti večeru, potem pa odrinemo,” je omenil eden izmed hlapcev.

“Dobro,” je odgovoril oni in prisedel.

Govorili so luteranski veri, o gradovih in samostanih in lastnik vina, ki je bil doma iz štirskih vinskih, je pripovedoval mnogo in hvalil, češ, da imajo svojega gornika, ki so ga po dolenjskih vinogradih po večini še zatrli. Gornik je bil v vinogradih to, kar je župan v vaseh. Izvolili so ga vinogradniki in on jim je razsojal prepire in določeval meje.

Tomaž mu je molče pritrjeval, toda hlapci so pričeli ugovarjati, ampak mož je le trdil svoje. Ko je pa prišel pogovor na novo vero, ki je čisto posebne vrste po katerej se bodejo ljudje ljubili kakor bratje, je vstal vinogradnik, plačal svoj račun in odšel.

“Ne bi dvakrat rekel, da ni tudi on prekrščevalec”, je rekel hlapec in tudi vstal. “Poznam jih. Oprezni so v govorjenju, da se ne izdajo.” Naložili so vino, zamenjali posodo, nato pa odrinili po reki nazaj. Tomaž se je upiral v veslo, da je škripala trta in pri tem premišljeval, zakaj da sin tako sili proč od samostana. “Da le ne bi naredil kakšno neumnost med tem časom,” je zamrmral sam pri sebi in pogledal v zahajajoče solnce za krilom kraj reke.

* * *

Doma v koči sta pa sedela brat in sestra. Aleš jo je nagovarjal, da naj še ona prosti očeta, da jo naj pusti iz doma, nakar lahko gresta skupaj. “Redovnik je, in pečati se z njim je greh.”

Marjanica ga je molče poslušala, in ni se upala povzdigniti oči in pogledati brstu v obraz.

“Zapomni si,” je nadaljeval brat s poudarkom, “ako mu v glavo pade, da mene danes ali jutri kam pošlje, vrnil se bodem hitro in gorje mu, ako ga dobim v koči.”

Dekle se je nehote stresla, ko je pomislilo, kaj bi bilo potem, če bi se brat spoprijel z gvardijanom.

“Ne boj se!” vzpodbujal jo je brat. “Ako me desetkrat pošlje, desetkrat se bodem vrnil in čuval tebe.”

Hvaležno ga je pogledala sestra in najrajše bi ga objela, ali med brati in sestrami je tako, da ne kažejo ljubezni na ta način, pa naj se še tako ljubijo.

Bilo je popoldne istega dne. Marjanica je delala na vrtu, Aleš je pa sedel kraj reke in lovil ribe. Drevje je bilo začelo še rumeneti in solnce je metalo svoje žarke še čisto poševno na zemljo.

Po kamnitih stopnicah proti koči navzdol je prišel počasi pater Ivan. Postave je bil velike, in iz oči mu je odseval ogenj fanatika, blazneža. Pater Ivan je bil eden najhujših preganjalcev luteranov in prekrščevalcev. Umrl je nasilne smrti po roki nekega luterana v samostanu sv. Lenarta v Novem mestu dne 17. jan. 1548.

Prišedši pred koče, je poklical Aleša, kateri se je takoj oglasil pri reki.

“Pojdi v samostan do očeta gvardijana! On te potrebuje. Ker grem ravno mimo na izprehod, sem mu obljubil, da te pokličem.”

Aleš je stopil pred njega, ponižno potegnil pokrivalo z glave in dejal proseče: “Gospod, sestra je sama doma in oče se vrnejo šele pojutrišnjem. Ali ne bi pater gvardijan poslal koga drugega?”

“Bog bo čuval tvojo sestro,” je rekel pater Ivan in nekam čuden blesk mu je prišel v oči. “Drugič je pa ona pod varstvom samostana.” Povesil je glavo in odšel po stezi ob vodi.

Aleš je stal nekaj časa na mestu zasikal in gledal za njim.

“Ne, bog — ampak jaz jo bodem varoval pred samostanom!” je viknil za njim.

Stopil je v kočo in povedal sestri, da se uresničuje njegova slutnja. Špiridion ga kliče v samostan.

Prebledele so njene ustne in v strah je vzkliknila: “S teboj grem!” in ga prijela za roke.

“Ne smeš, ker potem bi on vedel, da vem za njegove nakane. Poglej tam!” — Pokazal je z roko na hrastov gozd onkraj reke — “tam bodem skrit, in ako pride, ga bom že videl.”

“Kako se bojim!” je vzdihnila sestra, čeprav malo potolažena.

Aleš je odšel po stopnicah v samostan, Marjanica se je pa naslonila na podboje pri vratih in v njenih prsih se je vršil boj. Ali je bila ljubezen do brata ali gvardijana? Kdo ve? — —

Aleš je dobil Špiridijona v njegovi sobi in pred njim na mizi je ležalo zapečateno pismo. Ostal je pri vratih, se priklonil in izpregovoril običajni pozdrav.

Gvardijan je proti svoji navadi odgovoril na pozdrav, nato pa prešel takoj k stvari.

“Tukaj imam zelo važno naročilo, ki mora biti še nocoj v samostanu sv. Primoža. Hlapcev ni doma, zato ga neseš ti. V eni uri lahko odideš. Vzemi si katerega konja hočeš. Ko bodeš pripravljen, pridi po pismo.”

Pri tem je gledal v Alešev obraz, kakor da bi mu hotel prodreti v dušo.

Aleš ni izpremenil barve na obrazu, niti za trenotek, ampak poklonil se je in odšel na dvorišče, da si pripravi konja. Po preteku ene ure je imel vse pripravljeno. Konj velike angleške pasme je stal osedlan. Aleš si je še pripel ostroge in meč in odšel švenketaje po stopnicah v gvardijanovo sobo po plamo.

Izročil mu je plamo in zabičal, da naj čaka na odgovor. Obenem mu dal zlat za napitnino. Aleš je vzel oboje in ni mu ušel zmagovalni nasmeh gvardijanovih usten.

Vrgel se je z lahkoto na konja in podkve so zaropotale po kamenitem dvoriščnem tlaku. Samostanski brat mu je odprl vrata in Aleš je odjezdil v lahnem diru po ulici na trg od tam pa pri mestnih vratih polagoma po hribu proti reki na brod. Ko je solnce zahajalo, je bil že onkraj reke, in vedoč, da ga iz samostana opazuje, gvardijanovo oko, je zasadil konju ostroge v trebuh, se sklonil po njemu in odjezdil v diru.

Pri oknu samostana je pa stal gvardijan in si mel roki.

“le dirjaj, sej in ne vrneš za par dni! — Poznam priorja pri sv. Primožu: ako mu zapišeš, da gre stvar za vero, tedaj bi on umoril svojo mater.” Pogled mu je splaval proti koči in na obrazu mu je plaval zadovoljen smehljaj.

“Oh, nocoj, srce moje! ... tega večera sem si želel, odkar sem te prvič zagledal! ...”.

* * *

Aleš je jezdil v diru nekaj časa in potem je obrnil konja na levo, na kolovozno pot, in predno je legla noč na zemljo, ga je že imel privezanega v gozdu ob reki nasproti svoje koče. Sezul je čevlje in odpasal meč. Bil je pripravljen vsaki čas skočiti v reko in jo preplaviti.

Koča onkraj reki mu je ležala pred očmi kakor na dlani; vse ej bilo tiho in vrata vodeča v vežo so bila zaprta. “Mogoče pa ne bo nič,” je mislil Aleš, ko je ležal že nekaj časa. Na nebo je priplavala polna luna in prijazno svetila. Tedaj se mu je zazdelo, da so zaškripale vrata, ali med šumenjem vode ni natanko razločil. Čakal je še nekaj časa in videl je, da so se vrata na široko odprla in ogenj na ognjišču je plapolal in odseval v dolgem jeziku na reki.

Smuknil je brezglasno v reko in plaval tiho, držeč se iz svita ognja, proti koči. Zlezel je počasi na obrežje in v dveh skokih je bil pri oknu. En sam pogled mu je zadostoval, da je vzkipelo v njem. V odsevu ognja je videl gvardijana ki se je navso moč trudil, da bi poljubil sestro. — “Ne, ne!” je vpila pridušeno sestra. “Bežite, brat pride!” Pater se pa ni zmenil, temveč se je vedel kakor obseden. Prijel jo je čez pas in jo hotel poljubiti. Aleš je pobral težko poleno in stopil v vežo.

“Aleš!” je zakričala deklica, ali še predno se je mogel gvardijan obrniti, udaril ga je Aleš po glavi z vso silo. Roke, ki so držale dekleta, so se počasi razpustile, on je pa zaropotal kakor mrtev na pod.

“Kaj si naredil, Aleš?” je zavpila obupno Marjanica in si pokrila z rokama obraz.

“Tiho!” je zaukazal brat. “Obleci se, vzemi najbolj potrebne reči in hitro z menoj!”

Aleš je vzel iz postelje nekaj cunj in jih obesil na okna. Zaprl je vežne duri in nametal več drv na ogenj. Gvardijan je brez življenja ležal kakor ubit vol. Aleš se je sklonil k njemu in zamrmral: “Še živi!” preobrnil ga je in mu zvezal roki trdno na hrbtu.

“Tako, vidiš, predno te očetje frančiškani najdejo, bodem jaz že daleč od tu.”

In preobrnil ga je zopet, da je imel obraz na vzgor.

Špiridijonu se je začela vračati zavest. Zganil se je malo in odprl oči. Aleš je vzel goreče poleno in mu posvetil v obraz. Velik utrinek je padel na patrovo lice, začvičalo je, in kri se mu je vlila. Gvardijan je zarjul, ali v naslednjem trenotku mu je Aleš zamašil usta.

“Ne kriči! Saj veš, da ti škoduje!” se je norčeval fant.

Čez nekaj časa je bilo v koči vse tiho in ogenj na ognjišču je ugašal. Čez reko v malem čolniču sta pa hitela brat in sestra. “Jaz bodem peljal čoln nazaj in zopet preplaval reko, da jim zmešan sled,” je dejal Aleš Marjanici.

Ni mu odgovorila, ampak zamišljeno je gledala v reko, v kateri se je kopala mesečina. Dogodek pretekle ure jo je bil preveč razburil.

Ko se je vrnil nazaj premočen do kože, ožel si je obleko, posadil njo predse na konja in šlo je v diru ob reki navzdol.

“Pazi na reko, da ne izgrešiva čolna, ker očeta morava vzeti s seboj,” jo je opominjal on.

“Da, očeta!” Na njega je bila čisto pozabila. Oče mora z nama!” si je mislila.

Petelini so že peli po redko nasejanih vaseh ob vodi in zora se je začela delati na vzhodu, ko sta se ustavila ob robu gozda.

“Tu počakava,” je dejal Aleš. Pomagal ji je na tla, zrahljal konju sedlo in ga pustil, da se pase ob gozdnem potu.

Solnce je stalo že precej visok, ko se je v daljavi pokazal čoln. Kakor raca je plaval počasi in enakomerno po vodi. Vesla so se lesketavala v jutranjem solncu in kakor na povelje se dvigala in zopet padala v vodo.

Aleš je stopil na prosto, na travnik, kjer je imel prost razgled med vrbovjem po vodi, in pričakoval čolna.

Že so se slišali udarci vesel in po preteku nekaj časa je bil čoln skoro v ravni črti z Alešom. Sin je položil roke na usta in zaklical očeta. Glas se je razlegal po travnikih in reki in se zopet vračal v odmevu nazaj. Veslači so se ozrli in Tomaž, sedeč pri zadnjem veslu, je spoznal klic. Stisnilo mu je nekaj srce, vendar je zaklical veselo, — da ne bi obudil sumnje: “Kaj si mi prišel naproti, Aleš?”

“Da, naproti. Pridite z lupino po mene!” je plaval kričeč odgovor po reki do čolna.

“Tomaž je stopil v mali čoln in odrinil, med tem se je pa ustavil veliki, ki je bil napolnjen z vinom, čakajoč na povratek očeta in sina. Skrb je ležala na obrazu starega in slutil je, da nekaj ni v redu. Komaj je čoln trčil ob obrežje, že je vprašal, kaj a Kriščevo voljo dela sin tukaj.

V kratkih besedah mu je sin razložil in pokazal na sestro, ki se je skrivala za debli, da jo oni iz čolna niso videli.

“Bežimo oče, dokler je še čas!” je dostavil h koncu.

Tomaž je vrgel pogled na trepetajočo hčer za deblom in v njemu se je pojavil nepopisni srd. Od čolna sem je pa priplaval glas: “Ali prideta skoro?”

“Takoj!” je zakričal Tomaž, pobral velik kamen in ga vrgel v mali čoln ter mu izbil dno.

Prvi hlapec, ki je sedel pri krmilu, je menil, da nekaj ni v redu. Ko je pa videl, da je Tomaž izbil lupini dno, potegnil je puško in ustrelil. Pok se je razlegal po reki in travnikih, krogla pa, ki je bila namenjena Tomaževi glavi, je zletela mimo.

“Le streljaj!” norčeval se je Tomaž. “Saj ne odideš vislicam!”

Aleš je sestro vrgel predme na konja, stari se je pognal sinu za hrbet, in dasiravno pod trojno težo zdirjal je konj kakor veter po poti.

“Našega najboljšega konja Angleža ima!” je zakričal eden izmed hlapcev v čolnu.

Tu in tam jih je srečal kakšen kmet in videč dekleta in dva možka na konju, dirjajočem kakor blisk, prekrižal se je in gveril: “Kakor prikazen in vendar ni prikazen ...”

Krenili so od reke nastran, in ko je solnce stalo na pol dnevu, se je začel konj spodtikati, in Tomaž je velel vstaviti. Poskakala sta na tla in pomagala tudi Marjanici raz konja. “Varni smo samo za nekaj časa,” je dejal oče in se usedel na travo. Molk je zavladal med njimi, le konj, kruleč trave, je motil tišino.

“Kam, mislite, da bi se zatekli, oče?” je vprašal Aleš in pogledal starega zvedavo.

“Sam ne vem,” je odvrnil oče in se usedel udobneje. “Ako nas bodejo iskali, kar pa ni verjetno, ne uidemo jim, moč samostana, dasiravno zadnji čas peša, vendar nima mej. Imam prijatelja, čevljarja Roka; on je pod Višnjegorskim in tam bodemo za nekaj časa dobro skriti. Rešili sem ga bil pred leti turške sužnosti in prisegel mi je, da mi bode vedno hvaležen. Samo počakati moramo noči. Ljudje nas preveč gledajo, ker smo trije na enem konju.”

“Jaz grem v vas, da dobim kaj hrane,” je dejal Aleš in odšel.

Tomaž se je pa pomaknil k hčeri, jo pogladil po njenih košatih laseh in rekel: “Ti moja uboga Marjanica, da sem jaz to poprej vedel!” In v očeh je postalo obema vlažno.

* * *

V dolini, obdani z ene strani z gozdom, z druge pa s hribom, je stala, skrita v nekaki zaseki, hiša čevljarja Roka. Dasi so bili Turki že parkrat obiskali deželo in je bil Rok vedno klican od svojega gospodarja Višnjegorskega, da jim je šel naproti z branborci, ali pa doma branil ozidje mesta in gradu, vendar niso požgali njegove hiše. Bila je preveč v skritem kraju.

Čevljaril je kmetom in gradu. Ker je bil v mladih letih vojak in je prehodil mnogo sveta, so ga imeli kmetje iz okolice jako za modrega in ga vedno vpraševali za svet. Dasi je delal za grad, je kljub temu držal kakor klešče s kmeti. Bil je z njimi na Brežiškem polju v kmečki vojni, in ako so kmetje tu ali tam kakšno zaigrali grajščaku in srečno odnesli pete, so rekli ljudje: “Gotovo je bil Rok zraven!”.

S Tomažem sta se spoznala že od takrat, ko sta bila oba poklicana k narodni brambi, kateri je poveljeval grof Salm.

Ko je po dvomesečni in obupani brambi padla trdnjava Beligrad 29. avgusta l. 1521, je bila pot Turkom odprta v slovenske dežele. Leto pozneje so vdrli v dolino Plivke in dasi je napad trajal samo par dni, je prišlo več tisoč Slovencev v turško sužnost. Zato je cesar Ferdinand postavil na čelo avstrijske vojake grofa Salma, da brani vzhodne pokrajine. Obenem je pa pritisnil na samostane in gradove, da so morali dati gotovo število ljudi. Vsa ta vojska naj bi bila pripravljena, da odide takoj na hrvaško mejo, ako bi Turek poskusil priti čez Hrvaško zopet na Kranjsko.

Rok je služil kot konjik pod svojim gospodarjem Žigo Višnjegorskim, Tomaž pa kot pešec, ki ga je poslal samostan sv. Lenarta v “Vojaško krajino,” kakor se je imenovalo ozemlje ob Kolpi.

Kresovi so bili zaplapolali po gričih v znamenje, da je sovražnik v deželi. Zdaj so se začeli hitro zbirati. Kmet je pustil plug na njivi, pastir čredo in hitel v grad ali v samostan po orožje.

Še predno je bla vojska zbrana (1522), da udari na Turke, so zadnji že vplenili ves vzhodni del Kranjske. Udarili so za njimi in jih dohiteli pri Kolpi, kjer so jih napadli. V tem napadu bi bil izgubil Rok prostost, ali pa še življenje, da ni ob pravem času priskočil Tomaž in ga izsekal iz sredine Turkov. Odvzeli so plen in jetnike sovražniku. Po bitki je Rok poiskal Tomaža in mu stisnil roko.

“Prisegam, da ti bodem vedno hvaležen! Kadar bodeš v stiski, obrni se name. Rok zna nekaj več kakor drugi.”

Pri tem je držal roke kakor da res prisega.

Luna je sijala in v taboriščih so goreli ognji. Tomaž in Rok sta se pa še dolgo v noč pogovarjala na svojih ležiščih. Iz druge strani vode, kjer so se bili utaborili Uskoki, je priplaval glas pesmi, ki je otožno donela in se izgubljala počasi v noč.

“Kadar slišim peti katerega teh Uskokov se mi zdi, da je v tisti otožni pesmi zlito vse trpljenje našega naroda. Grad, samostan. Turka in vero mora menjati kot na ukaz. Kako se bode potem razvijal, ko je tako tlačen!”

Umolknil je Rok in se zagledal v mesec.

Tomaž mu ni odgovoril ali v tem mu je dal prav. Saj je bil sam lastnina samostana. Molk je nastal med njima in čulo se je že žvenketanje lopat, s katerimi so redni vojaki kopali jame za mrliče.

“Pride vera, ki druži vse ljudi in brate, in lahko rečem, da je še med nami; tedaj ne bodeje več gradovi gospodovali niti samostani. Ves svet bode eden raj!”

“Si že slišal kaj o novi veri!” je vprašal Tomaža in ga pogledal zvedavo.

“Pri nas divjajo zoper nje, a posledica je, da je že pol samostana praznega. Druga polovica se pa kmalu poluterani.”

“Ta vera, ki jo imam jaz v mislih, je vera nas, trpinov, in pride čas, ko bo v veljavi; tedaj bode ljudstvo lahko reklo: Vaša vera je prava, vera vas — prekrščevalcev.”

Trop vojakov, ki so polegli krog njih, je pretrgal nadaljnji pogovor med njima. Tomaž je še dvakrat poskusil govoriti o novi veri, ali Roku se ni ljubilo poslušati. Bil je previden.

Na vse te dogodke je mislil Tomaž, ko je povpraševal v vasi po čevljarju Roku. Sina in hčer s konjem vred je pustil v gozdu za vasjo. Jesensko solnce je že zahajalo in Rok je imel odprta okenca svoje koče, menda zato, da bi bolje videl pri svojem delu, ko je vstopil Tomaž.

Razveselil se ga je Rok in razprostrl roke in ga pritisnil k sebi, da so mu zaškrtale kosti.

“Torej sedaj šele si se spomnil name?”

Tomaž mu je ob kratkem povedal vse.

“Moja koča je tvoja koča. Tomaž”. Kje praviš, da imaš sina in hčer? V gozdu za vasjo? Sam grem po nju, sosedom pa povem, da si moj brat. V ostalem se pa nič ne boj, saj si na zemlji luterana Višnjegorskega. Tukaj te ne dobi samostan v svojo pest.”

Vzel je kapo polkovko in mislil oditi, toda se je vstavil, pogledal pri vratih Tomaža in dejal:

“Kar bodeš videl v moji koči, Tomaž, prosim te, molči! Hčeri in sinu tudi povej.”

“Prisegam ti, da nobena natezalnica ne spravi besedice iz mene!” je odgovoril Tomaž.

Kmalu se je vrnil Rok z Alešom in Marjanico, konja je pa izprevidnosti pustil v gozdu. Nanosil je na mizo, kar je koča premogla in Tomaž je pripovedoval svoje dogodke bolj podrobno. Ko je omenil, da zna sin brati in pisati latinsko, se je zasvetilo v Rokovih očeh, nato je pa zmajal z glavo rekoč:

“Zdi se mi skoro neverjetno.”

Aleš je potegnil pismo iz žepa, katerega mu je dal pred dvema dnevoma gradijan, ga odprl in prebral najprvo v latinskem jeziku in potem je prestavil na slovenščino.

Rok je strmel v njega in ostal nekaj časa zamišljen, nato je dejal počasi: “Jaz ti preskrbim službo pri Višnjegorskemu — toda sedaj še ne.”

“Kaj bodem pa jaz počel?” je vprašal Tomaž.

“Ti si moj brat in ostaneš pri meni. Jutri grem k oskrbniku v grad in te naznanim. Samo konja moramo spraviti nazaj, ker drugače te lahko obdolže tatvine in nihče bi te ne mogel braniti. Ali kdo naj ga odpelje?”

“Mogoče se dobi človek, kateri bi ga spravil nazaj za denar,” je rekel Aleš in vrgel cekin na mizo, ki mu ga je prešnji dan dal gvardjan.

“Peljem ga jaz jutri, ko odpravim vse potrebno pri oskrbniku in poizvem, kako je gvardjanu”, je dejal Rok in potegnil iz prstenega vrča.

Zvečer so prišli sosedje in se seznanil z Rokovim bratom. Eden je celo omenil, da sta si podobna. “Pa še prav močno,” je pritrdil drugi sosed.

Tretji dan po teh dogodkih je Rok korakal s konjem ponižno skozi mestna vrata in vprašal prvega meščana, ki ga je sreča, kje da se nahaja samostan sv. Lenarta. Kmalu nato je trkal na velika vrata, ki so držala na dvorišče na desni strani samostana. “O prijatelji mojega patrona, stojte mi zdaj na strani!” je mrmral, ko so se začela odpirati vrata. Odprl mu jih je eden hlapcev, in ko je zagledal konja, je začel kričati in klicati druge hlapce. Veliki, rujavi Anglež, ki je videl, da je doma, je zarezgetal in ne meneč se za hlapcev krik, je odkorakal proti hlevu.

Hlapci so pritekli in takoj obkolili Roka.

“Kje si dobil konja?” je zarežal prvi in prijel gorjačo na drobnem koncu. “Jaz stanujem v Mednjeku,” je začel Rok mirno —” to je ravno na polpota med mestom in Ljubljano, pa mi je rekla žena — — —”

“Jaz hočem vedeti, kje si dobil konja! Kaj meni mar, kje stanuješ in kaj ti je rekla baba!” je zagrmel samostanski hlevar.

“Vse bodem povedal,” je nadaljeval Rok in naredil obraz, kakor da bi ga že vlekli na vislice. “Žena je torej rekla, da naj grem v mlin in pogledam, ako je že turšica zmleta. Vzel sem oprto in mahal po cesti. Ko tako krevsam po cesti — — —”

“Najprej!” je zakričal hlapec.

“Da, naprej sem krevsal po cesti in pri orehu sem mislil zaviti k mlinu, pa ti prijaha nekdo za mano po cesti — — —”

“No vendar!” je zavzdihnil oni.

“Stopil sem ponižno v obcestni jarek, kajti videl sem, da je konj jako lep, pa sem si mislil, da je mogoče sam gospod Žiga Višnjegorski. Ko je prijezdil tik mene, vidim, da na konju sedi nekdo drugi. “He, oče!” — pravi — “Tale denar vam dam, če peljete tega konja v samostan sv. Lenartu.”

“Kakšen je pa bil jezdec, mlad ali star?” ga je prekinil hlevar.

Rok je dal nekakšen popis, popolnoma nasproten od Toaževega ali Aleševega obraza.

“In denar ti je dal, praviš?”

“Da, denar.”

Rok je izvlekel lep, svetel forint s podobo cesarja Ferdinanda. Eden hlapcev mu ga je izbil iz roke, da je švenketaje padel na kamnita tla, na kar se je nagnal celi trop hlapcev za njim, kdo ga bo prej pobral.

Hrup hlapcev je privabil nekega starega iz hleva in za Rokovim hrbtom se je pa prikazal pater Ivan. Hlapci so bili takoj krotki, čim so ugledali patra, hlevar je pa stopil k njemu in mu povedal, da je mož pripeljal konja. Rok je medtem opazil starega hlapca, ki je krevsal iz hleva in malo pobledel.

“Tega pa poznam,” je dejal stari in gledal Roka. “Bili smo skupaj, ko smo napadali Turke pri Petrinjah ob Kolpi. S Tomažem sta vedno skupaj tiščala glave.”

Roku je postalo vroče. Videl je, da je izdan, vendar je hotel braniti svojo trdnjavo do zadnjega. “Vrag — in sam sem šel v past,” si je mislil.

Patru Ivanu se je skremžil obraz od jeze.

“Povej, kje je Tomaž in njegov sin!” je zakriča. “Ako ne poveš, te dam bičati do smrti.”

“Kakor Kristusa” — si je mislil Rok in pogledaj patra bedasto.

“Tomaž?” — je dejal zategnjeno. “Da sem bil z njim pri Petrinjah v taborišču? To ni nič! Saj nas je bilo več.”

Sedaj je bila vrsta na patru Ivanu, da je gledal bedasto. “Je li tako neumen ali je tako premeten?” se je vprašal in motril ostro Rokov obraz.

“Klop in vrvi semkaj! Mi ga že omehčamo, da bode poznal Tomaža in gvardjana!”

Iz med hlapcev, ki so bili postali ob patrovi navzočnosti popolnoma mirni, sta skočila dva po klop in bič, veseleča se, lepega prizora.

Rok je postal v obraz nekoliko bledejši, pogled mu je švignil kakor blisk po hlapcih in dvorišču. “Šest hlapcev in pater še ni toliko. Vrata, ki vodijo na stopnice k reki, so predaleč in ako jih tudi dosežem, me pobijo s kamni, ko bi bežal po stopnicah. Ostajajo mi samo vrata, ki vodijo na samostanski hodnik, skozi katera je prišel pater.” Vse to se je po bliskovo križalo v Rokovi glavi in potegnil je sapo vase, pripravljen na boj.

“Ako bi tudi priznal, živ ne pridem več iz tega zidovja,” mu je prišlo zopet na um in ga še bolj utrdilo za boj.

Hlapca sta prinesla klop, palice in vrv. Postavila sta reči pred Roka in se namuzala ostalim.

“Povej, kje je ubijalec Tomaž!” je slovesno vprašal pater Ivan.

Ali Rok ga ni poslušal, ampak mislil si je: “Sedaj ali nikoli, ko še nimam vrvi krog telesa.”

Po bliskovo se je pripognil, pograbil klop in udaril z vso močjo po hlapcih. Hrastova klop je kar zazvenela od udarca in trije hlapci so padli po tleh. Zamahnil je v drugo stran in priletela je zopet drugemu hlapcu na roko, ko jo je držal nad glavo, in mu jo zlomila za pestjo, konec klopi je pa zadel patra po obrazu. Tretjega mahljaja ni bilo več treba, ker ostala dva hlapca sta zbežala po dvorišču.

Hlapci so se začeli preklinjajoč pobirati po tleh, Rok je pa skočil k vratom, ki so vodila na hodnik, jih odprl, skočil notri in jih zapahnil za seboj. Tekel je po dolgem hodniku proti vratom, ki so vodila na prosto, ali ta so bila zaprta.

Krenil je v stranski hodnik, ulomil okno in skočil na samostanski vrt, tam je splezal po trti na vrtni zid in skočil na ulico. “Prost sem samostana!” je vzdihnil Rok. “Ali še sem v mestu in to je skoro ravno tako, kakor da bi bil še v samostanu.”

Od samostanski vrat je prihajal hrušč. Rok je tekel nekaj časa po ulici, nato pa skočil v veliko hišo, ki se mu je zdela povsem zapuščena, zlezel na podstrešje in se ulegel na trebuh, opazoval skozi špranjo samostana.

Vrsta na dvorišču so bila odprta in na pragu je stal pater Ivan s krvavim obrazom. Dva hlapca, najbrž tista dva, ki sta ušla udarcu, sta prijezdila na neosedlanih konjih in odšla v diru, suvajoča vsak svojega konja s palico v bok.

“Palice, ki so bile namenjene meni, padajo sedaj po konjih; ona dva pa jezdita k mestnim vratom, da ne bi jaz ušel,” je mrmral Rok gledajoč skozi špranjo. V cerkvi sv. Florjana je začelo biti plat zvona, klicajoč meščane na sled napadalcu samostana.

“Sedaj sem izgubljen,” je mislil Rok. “Vsako hišo bodo preiskali, predno me pa dobe, prodam življenje čim najdražje, samo da bi imel kaj orožja.”

Začel je iskati po podstrešju kaj primernega. Stopil je polagoma v pritličje. Vonj strojenih kož mu je udaril v nos in par velikih lesenih posod je pričalo, da je bila tam usnjarska delavnica. Sedaj je pa bila ta hiša samo skladišče cehovskih mojstrov.

Pretaknil je vse prostore in razen priličnega polena ni mogel najti ničesar. S polenom v roku je zlezel zopet na podstrešje. Ko se je vrnil Rok na svoj prostor, je bila še tema. Stopil je k lini v deskah in gledal proti samostanu in po mestu, kolikor mu je dopuščal razgled.

Po ulici sta prišla dva moža. Prvi, ki je imel bakljo, je dejal drugemu: “Ne najdejo ga. Kakšen luteran ga ima skritega, drugače bi ga že imeli; saj je celo mesto na nogah.”

“Tukaj imajo luterani še manjšino,” dejal je Rok sam pri sebi in opazoval meščana na ulici.

Ustavila sta se na koncu hiše in prvi je rekel:

“Mogoče je pa v tej hiši?”

“Ako je, potem bode jutri mrtev,” je odgovoril drugi.

“Pojdi z menoj,” da pogledava! Petdeset cekinov ni mala reč in lahko bi jih zaslužila.”

Ne grem, ne! Ne veš li, da so našli še dva mrliča v tej hiši?”

In moža sta odšla po ulici.

“Ta je lepa! Oborožiti se moram še proti duhovom. Strah me ni bilo še nikoli — kakor pred mojo staro, bog ji daj nebesa, kadar sem bil predolgo od svojih kopit v gostilni. Ko se mesto pomiri proti jutru, izlezem odtod in preplavam reke.”

Tako je premišljeval Rok, ko je stal pri lini.

V mestu je zavladala tišina in tudi od samostana ni bilo več slišati glasu. Rok je stopil od line in se usedel na tla. Sklenil je, da počaka še par ur. Tedaj se je prikradel na podstrešje velik maček in skočil Roku na glavo, nato pa buhnil skozi lino.

“Če bi ti meni skočil tako na glavo v moji koči, bi ti že pokazal!” je zarentačil Rok skoro na glas in potipal polhovko na vrhu, ako je še cela.

Par ur potem se je namenil Rok, da zapusti skrivališče. Vzel je poleno in se pripravil k odhodu. Že je pritipal do stopnic in že je imel nogo na prvi stopnici, ko zasliši v pritličju glasove. Postal je in spomil se je besed meščanov na ulici o mrličih in lasje so mu začeli iti po konci. Že je mislil, da se je motil, kar zaškrtajo vrata in nekdo je vstopl na lahko v vežo. Čulo se je trkanje in nato je stopila oseba notri v sobo. Rok je videl pri svetlobi le plašč in širokokrajni klobuk.

Kmalu nato je prišel drugi, tretji in tako dalje. Roku se je posvetilo v glavi. “Kaj pa, če bi bili ljudje moje vere — prekrščevalci?” In splazil se je za par stopnic nižje. Prišel je zopet nekdo, potrkal trikrat s presledkom in vrata so se za prst odprla. Mož v veži je izpregovoril “Ljubim svojega bližnjega — — — — — kakor samega sebe,” je odgovoril glas v sobi in odprl vrata.

“Rešen!” je skoraj zavriskal Rok in šel tiho po stopnicah, otipal vrata in potrkal trikrat v presledku. Odprla so se vrata za prst in Rok je povedal geslo Vrata so se mu odprla.

Rok je vstopil. Sredi izbe je bila miza, na kateri je gorelo dvoje lojenih sveč. Za njo je sedel mož velike brade, ki je bil gotovo glava prekrščevalcev v mestu. Ob straneh je pa stalo ogrnjenih v plašče cela vrsta mož. Zagledavši Roka, posegle so roke kakor bi trnil pod plašče po meče, oni pri mizi je pa v trenotku ugasnil sveče. Tema je nastala in čuti je bilo, kako so se vsi pomikali proti vratom, da bi zaprli izhod. Rok je bil že na nekaj takega pripravljen, kajti obstal je sredi sobe in izpregovoril:

“Bratje po veri! Vaše roke naj ne potegnejo mečev, za glavo vašega brata, prekrščevalca. Tu pred vami ne stoji izdajalec, ampak Rok Vrh, vodja višnjegorskih prekrščevalcev.”

Rok je nehal in tiho je bilo v sobi, kakor da ni nikogar notri.

Čez nekaj časa je zaškripal stol in glas od mize ga je vprašal: “Čemu si se vtihotapil k našemu zborovanju, ali ne veš, da moraš biti naznanjen po vernikih?”

“Vem,” je odgovoril Rok odločno, ali jaz sem v stiski in želim vaše pomoči. Naključje me je prineslo po dnevu v to zapuščeno hišo, in sedaj sem se zopet po naključju sešel z vami in pomoč mi je zagotovljena. Nadalje pa ne govorim več, dokler ne prižgete sveč, mojster.”

Čulo se je kresanje kremena in kmalu je začela tleti goba in nekaj časa potem je vzplamtela sveča. Eden je porinil na sredo sobe klop in velel Roku, naj sede, drugi so pa stopili ob stran, da so vsi gledali Roku v obra. Sedaj je šele videl, da so ob stenah velike skladalnice kož, ki so bile zložene poleg oken, da se je videlo iz ulice, kakor, da ne bi bilo tam niti za palec prostora. Položil je kapo in poleno poleg sebe in začel pripovedovati od Tomaža do uskoka iz samostana in naposled, kako je prišel v to hišo.

Vsi so ga poslušali z zanimanjem in ko je končal, je bilo precej časa tiho v sobi. Nato je vstal izza mize glavar skupine, potegnil dvorezni nož, podoben bodalu, ga zasadil v mizo in spregovoril: “Je li kedo tukaj, ki hoče nagrado petdeset zlatov, ki so razpisani na njegovo glavo?”

Tiho je postalo v sobi, le vonj kož je plaval po malem prostoru.

“Torej kedo izmed vas mu nudi pomoč?”

“Jaz!” se je oglasil debeli mesar in odložil plašč. Hodim vsako uro v noči skozi mestna vrata in mene ne bode nobeden sumil.”

“Preiščejo ti mogoče voz nocoj; poleg stražarjev so še samostanski hlapci pri vratih,” je pripomnil nekdo iz nasprotne strani.

“Stanujem pri mestnem zidu in iz mojega okna se lahko spusti z vrvjo čez zid. Ti prideš z vozom, on te pa počaka ob cesti in predno se stori dan, sta že daleč.”

Reševali so še nekaj časa podrobnosti načrta, nato se je pa poslovil mesar in odšel. Kake pol ure za tem je zapustil tudi Rok hišo, ogrnjen v plašč, v spremstvu dveh mož, ki sta držala ves čas za zaročaj mečev.

Ko je drugo jutro solnce stalo precej visoko, je sedel Rok zopet na stolu, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Pogledal je na podobo svojega patrona viseča nad čevljarsko mizo in zavzdihnil: “Ljubi moj patron sv. Rok, veliko ran imaš, pa bi jih imel tvoj varovanec še več, ako bi ne bil odnesel pet iz samostana! ...”

Marjanica je prinesla zajtrk v izbo rekoč: “Stric, zajtrk je na mizi. Glejte, da ne bode mrzel!”

“Zmotila si me v molitvi, ti mala, ti!” je dejal Rok in jo pogledal hudomušno izpod košatih obrvi.

“Ali vi molite med delom?” ga je vprašala Marjanica in se zasmejala.

“Molitev dekleta je drugačna kot pa molitev starca, dasi oba molita enega boga. — Kje sta oče in Aleš?”

“Šla sta po nekak les v gozd. Oče so rekli, da se bliža zima in da je treba kočo popraviti.”

“Tako dobro mi še ni šlo nikoli,” se je šalil Rok, ko je prisedel k mizi, kjer ga je čakala prežgana juha z žganci.”

“Ti mi kuhaš, ona dva pa kočo popravljata. Za večerjo skuhaj tisto veliko gnjat, ki visi v podstrešju. Gašper mi jo je dal, ko sem mu naredil čevlje. Več ljudi pride k meni; toda ne boj se jih. Vsak, ki je še tako raztrgan, je več vreden kakor gvardjan s samostana v mestu.

Pri besedi gvardjan je zarudela Marjanica in odšla v vežo.

Zvečer je bila koča nabito polna. Prekrščevalci so imeli svoj shod. Na podstrešju sta pa ležala Tomaž in sin in slišala vsako besedo iz izbe.

“Ta vera se mi dopade,” je dejal Aleš očetu.

“Ni prenapačna žeradi tega, ker je rojena v srcu trpinov. — — — Iz izve se je pa čul Rokov glas: “Med ljudmi in bogom ni treba posredovalca!” ...

“Vera prekrščevalcev je prišla iz Švice od koder so jo zanesli čez Tirolsko na Koroško in na Kranjsko. Ubogi slovenski narod se je oprijel neverjetno hitro nove vere, posebno pa nižji sloji. Zatirali so jih luterani in katoličani. Leta 1529 je akvilejski arhdijakon Ivan Schwab dobil posebni nalog, da naj zasleduje prekrščevalce. Ime so dobili od tega, ker so vsakega še enkrat prekrstili in ta krst je bila prisega, da življenje dotičnega bode pošteno. To je bil njihov edini zakrament in drugega niso poznali. Pripoznali niso nobene cerkvene oblasti, to je duhovnikov in bili so odločno proti zidanju cerkva.)

* * *

Prišla je zopet spomlad v deželo. Na višnjegorskem gradu je bil gospod Žiga doma, ko je bil prebil celo zimo v mestih. Po travnikih in senožetih je bilo vse zeleno in gozdovi so že brsteli. Pri oknu je stal gospod in gledal zamišljen nekam v daljavo. Od nekod je priplaval glas zvona in kmalu utihnil. “Kmalu utihneš ti in drugi v tej deželi,” je mrmral Žiga in stisnil ustne.

“V sobo je stopil oskrbnik, se poklonil in nalahno zakašljal, da bi opozoril gospoda nase. Višnjegorski se je ozrl in oskrbnik je zopet upognil hrbet. Nato je razložil gospodu, da je zunaj čevljar Rok, ki stanuje v dolini. Prišel je z željo, da bi gospod vzel njegovega nečaka v službo.

“Vzemi ga, ako rabiš hlapca,” je odgovoril Žiga in se hotel zopet obrniti.

“Prosim, gospod, moja misel je, da bi ga porabili za kaj drugega. Fant zna brati in pisati.”

Višnjegorski je postal pozoren. Brati in pisati zna? Taki ljudje se ne ponujajo vsaki dan.

“Pripelji ga sem!”

“Kmalu nato je vstopil Rok, vrteč polhovko v rokah.

“Kje imaš fanta?” je vprašal Višnjegorski z ne baš prijaznim glasom.

“Zunaj je, gospod,” je odgovoril Rok z najbolj vdanim glasom.

“Pripelji ga k meni!” je ukazal ponovno oskrbniku.

Rok je odprl vrata in pomignil zunaj stoječemu Alešu in slednji je vstopil s poklonom, na kar se je zopet zravnal in gledal Višnjegorskemu v oči.

Zadnji ga je motril nekaj časa. Mogel se mu je dopasti, ker vprašal ga je z izpremenjenim glasom:

“Kje si se naučil brati in pisati?”

“V samostanu očetov frančiškanov,” je odgovoril Aleš na kratko.

Višnjegorski se je pomaknil nekoliko nazaj morda zato, da bi bil bližje stene, kjer je viselo orožje.

“V samostanu, praviš? Čemu nisi tam v službi?”

Aleš je povedal v kratkih besedah, kaj da je vzrok, da je pobegnil z očetom in s sestro.

Višnjegorski ga je poslušal prazno in končno mu je dejal, da je sprejet v službo. Ni ga vprašal, h kateri veri da pripada, ker si je mislil, da Aleš bode še enkrat strasten luteranec.

(Sisigmund Weisehelberger ali Višnjegorski je bil eden odločilnih faktorjev luteranstva na Slovenskem. On je pritiskal na cesarja Ferdinanda pri vsaki priliki, da je izvojeval novi veri več pravic. Leta 1541 je bil prvi izmed kranjskih stanov, ki je podpisal spomenico za cesarja, da dežela potrebuje oznanjevalcev vere, toda brez človeške primesi. S tem je zahteval čisti evangelij nove vere.)

Zvečer je bil zopet shod prekrščevalcev pri Roku in Aleš je pristopil k njim. Resni, mrki obrazi kmetov so se upirali vanj, ko je govoril prisego. Slovesno so donele besede starega Roka, ki jih je govoril Alešu: “Obljubi, da bodeš živel pošteno in da ne boš kradel ali drugače škodoval svojemu bližnjemu, obljubi, da boš molil boga sam brez posredovanja duhovnikov, da ne boš prejemal nobenih zakramentov doma ali v cerkvi in da boš vedno branil pripadnike naše vere.”

“Obljubljam!” je odgovoril Aleš.

“Rok je prijel vrč, pristopil k Alešu, ki je malo nagnil glavo, in ga prekrstil. Voda mu je tekla po laseh, tilniku in na tla, kjer se je zbirala v male mlake na zbiti ilovici. Plamen trske je metal svetlobo na obraze okolu stoječih in se poigraval na njih, metal sence na steno, in dejal vsemu prizoru nekaj tajnostnega in svečanega

Drugi dan je Aleš stopil v službo pri Višnjegorskemu. Ko je odhajal, je gledal za njim Rok in dejal sam pri sebi: “Enega imamo v Gornjemgradu. (Gornjigrad je bil sedež ljubljanskih škofov v 16. stoletju), drugi gre pa k Višnjegorskemu. Vse bodemo zvedeli, ako se bode kaj kovalo zoper prekrščevalce.”

* * *

Na samostanskem vrtu se je solnčil v žarkih spomladnega solnca gvardjan Špiridion. Gledal je proti hrastovemu logu Ragor in dalje na reko. Potegnil si je z roko po obrazu, kakor da bi hotel zbrisati si misli, in roka mu je ostala na brazgotini na licu. “Spomin za vse moje življenje!” je vzdihnil in stopil na konec vrta, od koder se je videlo na nekdanjo Tomaževo kočo. — “In vendar jo ljubim sedaj še bolj kakor kdaj poprej!” je rekel poluglasno in uprl komolce ob zid, skrivajoč obraz v dlaneh.

“Po stezi je prišel eden bratov (frančiškanski red se deli v očete, to so patri, in v brate, ki so večinoma delavci: kuharji, peki, krojači itd. Kmetje v okolici jih naživljejo tudi koze), se ustavil pred gvardjanom in začel pripovedovati hlastno: “Gospodov očetov, Felicijana in Inocencija ni. Že pri zajtrku jih ni bilo, sedaj je pa že poldan, pa jih še ni!”

“Že dobro, takoj pridem,” je odgovoril gvardjan, brez da bi se obrnil.

Brat je odšel, Špiridijon je pa pogledal po ravno se vzbujajoči naravi: “Tudi mi gremo nekega dne ...”

Odšel je v samostan in se zaprl v bralno sobo. “Če bi vedel, da bi me ona hotela kot predikanta reformacijske vere, še danes zapustim to zidovje. Drugače bi bil moral delati in morda bi si bil pridobil njeno ljubezen kljub svoji redovniški obleki” — — — —

Vrata biblioteke so se odprla in stopil je pater Ivan. Razdraženost se mu je brala na obrazu. Zato je menda tudi on iskal samote, da se umiri. Ko je zagledal Špiridiona, je takoj začel: “Zopet sta šla dva! Še nekaj časa se naj to ponavlja, pa bodeva sama ostala.

Ali si odredil vse potrebno, da ju doleti kazen?”

Gvardjan ga je pogledal s svojimi črnimi očmi in zahotelo se mu je, da bi temu prenapetnežu malo kljuboval.

“Mogoče sta v zmoti in tedaj jima moramo odpustiti,” je dejal s ponižnim glasom.

Pater Ivan je bil še nekaj časa kakor brez sape. Tega ni pričakoval od predstojnika samostana, zato je tem hujše izbruhnil:

“Poznate li Regensburgov odlok in kralja Ferdinanda? Po njem se imate ravnati. Tu ni nobenega odpuščanja! Vobis hoc facere licet” (tako storiš!) Pri teh besedah je udaril pater z redovniško sandalo ob tla, da se je dvignil prah. (Leta 1523 je kralj Ferdinand prepovedal razširjati spise M. Lutra po avstrijskih deželah in leta 1524 je izdal v Regensburgu z nekaterimi škofi in knezi natančen načrt, kako odpraviti razvade in kaznovati prestopke v cerkvenem življenju. Odpadli redovnik ali nuna se naj kaznuje po cerkvenih predpisih. Z drugo besedo: ako si bil redovnik, si bil za vedno izgubljen za posvetno življenje. Nadalje niso smeli duhovni imeti krčem, javnih hiš itd.)

“Aeriter pagnum est (hud boj sta bojevala), predno sta se odločila in nista bila prva!” je zaropotal gvardjan. “Jaz ju ne bodem preganjal. Ako sta šla, sta pokazala, da se ne strinjata z našimi obredi. Boljše je, da sta dobra vernika luteranske vere, kakor pa slaba redovnika. Vir sunna virtute buit (bila sta moža poguma.”

Pater Ivan je stal nekaj časa kakor prikovan na mestu, nato je pa dvignil pesti, kakor da bi hotel planiti na Špiridiona. Naglo je omahnil in se prijel za glavo.

“Tako govori predstojnik našega samostana! Oni imajo pogum, ki odstopajo od vere!”

Glas mu je zvenel otožno in ves srd je izginil iznjega. Naslonil se je na hrastovo omaro in zajavkal: “O bog, o bog, čudna so tvoja pota!”

Špiridion ga je gledal nekaj časa, nato pa je stopil k patru in rekel z mirnim glasom:

“Sami morate priznati, da luteranu ravnajo veliko pametnejše kakor mi, celih petnajststo let tiščimo povsod z latinščino. (Prvo delo reformatorjev je bilo, da so prestavili sv. pismo v razne jezike. Celibat naj odpravijo in dovolijo obhajilo v obema podobama in videli boste, da bo ljudstvo z nami, kakor je z njimi: na ta način ustavimo njih delo.

(To je bila želja vseh tedanjih duhovnikov, ali vresničila se je še le štiriinštirideset let pozneje, ko je dovolil dne 17. junija 1564 papež Pij IV. Obhajilo v obema podobama za avstrijske dežele na zahtevo kralja Ferdinanda. Ni pa odpravil celibata.)

“Sic hoc faciant bene sit (če narediš to, bode dobro)!” zavzdihnil je pater Ivan. “Ako bi bil jaz kralj Ferdinand, kmalu bi bilo konec reformatorjev.”

“Mi sami smo jih rodili!”

“Da, da, ker smo bili preveč popustljivi,” prestrigel mu je pater Ivan besedo in zapustil biblioteko s sklonjenimi pleči.

Gvardjan je gledal za njim in v njegovih očeh se je pojavil zaničevalni posmeh. Obrnil se je proti oknu in se vdal prejšnjim mislim. Ko se je čez nekaj časa obrnil od okna, je vzkliknil na glas, kakor da bi se pogovarjal s kom: “Poizvedeti moram, kje je ona in pri tem mi mora pomagati Blaž!”

Kake pol ure nižje ob reki od samostana je stanoval v na pol podrti bajti ribič Blaž. Ribaril je in lovil rake in jih prodajal v samostanu ter po meščanskih hišah. Ko je spravil skupaj nekaj denarja, je šel v gostilno in zapil vse. Nato je ležal za kočo nekaj časa brez vsakega dela, potem pa zopet ribaril po par tednov. Gvardjan ga je poznal, ker je za kratek čas večkrat ribaril z njim. Kadar je pa prinesel Blaž ribe v samostansko kuhinjo na prodaj, je kričal in se pridušal, da ne da ceneje. Poleg tega je bil izredno velik in močan in končno — kakor so ljudje dejali — malo prismojen.

Ko se je ulegla noč na zemljo in je postalo tiho po samostanu in mestu, je šel gvardjan po majhen čolnič in odrinil. Nalahno je veslal ob obrežju po reki navzdol. Noč je bila topla in nebo je bilo čisto kot ribje oko. Ko je imel Špiridion zidovje mesta za seboj, se je uprl krepko v vesla. Čolnič je rezal vodo, ki je žuborela in se penila za njim.

Blaž je ležal pred durmi na travi, ko je prišel gvardjan. Mesec še ni bil izšel in pater bi se bil spotaknil ob njega. Sunil ga je jezno z nogo v rebra in zaklical pridušeno:

“Vstani, Blaž!”

Ali slednji je spal spanje pravičnega. Obrnil se je v drugo stran in zasmrčal dalje, kakor da bi vihar drevje lomil v gozdu onkraj reke. Špiridion je pokleknil poleg njega, ga prijel za rame in potresel. Po par poizkusih se mu je posrečilo pripraviti Blaža, da je odprl oči, ali že jih je mislil zopet zapreti, tedaj je pa Špiridion napel vse moči in ga zopet potresel.

Blaž se je zdramil in gvardjan se je sklonil po koncu. Nekaj časa je gledal začudeno v redovniško obleko frančiškana. Bela vrv, ovita krog obleke, črtala se je ostro v temi, med tem ko je videl obrise redovniške obleke le nejasno. Sklonil se je po koncu in se oprl na komolce, strmeč v patra. Nato je pa, kakor od strele zadet, skočil pokonci in zarjovel: “O sveta Marija in Jožef!” in se zakadil v vrata svoje bajte, da so odletela iz tečajev in padla z velikim ropotom z njim vred na tla.

Takoj nato se je pa slišala glasna molitev Blaža, ki je prosil boga, da ga naj čuva — duhov. Gvardjan je stal še vedno na svojem mestu in ni vedel, da bi se jezil ali smejal. Premišljeval je nekaj časa in srečna misel mu je blisnila v glavo.

Počasi je pristopil k mali lini v steni, ki je nadomeščala okno, in zaklical z votlim glasom. “Blaž, reši me!”

Blažu, klečečemu v bajti, so se zježili lasje. Slišal je od svojega očeta, kako se morajo duhovi preganjati in nato se je spomnil.

“Kaj je rekel Kristus, ko je prišel k svojim učencev?” je odgovoril Blaž s pretrganim glasom iz koče.

“Mir vam bodi!” je zadonel votel glas od zunaj.

“Zakaj ga pa ti nimaš?” je vprašal Blaž.

“Grešil sem s pogledi na deklini, bivajoči v koči poleg samostana. Koča je zdaj prazna in moja duša trpi tod naokrog. Ako me hočeš rešiti, poizvedi, kje stanuje deklina sedaj, in ji reci, da hodi krog samostana duša, ki trpi radi nje. Ko odpraviš, spovej se gvardjanu v samostanu in ta bode maševal in tedaj bo rešena moja duša trpljenja ...”

“Vse storim, samo na miru me pusti!” je obljubil prestrašeni Blaž.

“Zatisni si ušesa, da pri mojem odhodu ne slišiš trpljena duš!” mu je zaukazal glas.

Blaž je pritisnil svoje velike dlani na ušesa tako tesno, da bi si bil zmečkal glavo, če ne bi bila pošteno trda.

V dveh lahkih skokih je bil Špiridion v čolnu in uprl tiho ali z vso močjo v vesla. Prišedši domov v svojo celico je šele dal duška smehu. Nato se je pa zadovoljen ulegel v posteljo. Poznal je babjevernost naroda tedanjega časa in bil je prepričan, da Blaž izpolni vse do pičice.

V bajti ob reki je pa klečal Blaž in molil, medtem je pa še vedno tiščal roke na ušesa. Včasih jih je malo odmaknil, ali zdelo se mu je, da sliši glasove v šumenju reke in še trje je pritisnil dlani na ušesa.

Ob prvem svitu, ko je zazvonilo dan in ko duhovi nimajo več moči, je vstal in se napravil na pot iskat dekleta, ki je stanovala v koči poleg samostana in katere sedaj ni tam. Premišljeval je malo in takoj uganil, da to je Tomaževa Marjanica. Spomnivši se umrlega gvardjana je vzdihnil: “Ubogi Polikarp!”.

* * *

Zadovoljeno in enakomerno je sedaj teklo življenje v Rokovi koči. Marjanica je kuhala in gospodovala. Tomaž je obdeloval pet njiv. Rok pa čevljaril in kmetje so mu nesli za plačilo meso ali pa denar, ako ga e kateri imel. Aleš se je večkrat oglasil po njih, a kadar se je mudil v gradu, tedaj je prišel skoro vsak večer.

Bilo je nekega večera in kmetje so se vračali z njiv, nekateri pa s tlake. Rok je nehal z delom, porinil je vso čevljarsko ropotijo v kot, zmetal še ne zašite čevlje proč in šel pred hišo. Marjanica je vedela, da kadar stric tako pospravi izbo, da je tisti večer shod prekrščevalcev v hiši. Zvečer pride tudi Aleš. Tako je rekel opoldne, ko je jezdil mimo, in ona se je podvizala z delom.

Pozno v noč so se začeli zbujati in tudi Aleš je bil med njimi.

Sem pojdi in povej, kaj je novega po svetu. “Ali se naša vera množi ali ji preti kakšna nevarnost?” je dajal Rok in mu odkazal mesto poleg sebe.

Aleš je stopil bližje in se ozrl po navzočih. Zdrznil se je, ko je videl, da vse gleda v njega.

“Kolikor sem izprevidel,” je začel nekako boječe, “smo mi navezani na svojo lastno pesto.” Luteranstvo ima zaščito v plemstvu, katoličanstvo pa v kralju Ferdinandu. Naša vera, ki je edino prava, pa nikogar. Braniti jo moramo sami.

“Da, sami!” je zagrmelo v sobi in v plamenu goreče trske se je posvetilo par nožev.

V ospredje je skočil eden navzočih in zakričal proti Alešu: “Povej, kdo nam žuga?”

“Vsak plemenitaš, vsak luteransi predikant in vsak katoliški duhoven,” je odgovoril Aleš trdo, videč, da ga ne razume polovica navzočih.

“Toda zatrli nas ne bodo!” je dejal prejšnji in se vrnil nazaj v gručo. (Kakor pri vsaki organizaciji še dandanes, tako je bilo tudi takrat. Med prekrščevalci so bili fanatiki. Tako je eden prekrščevalcev v Rajhenburgu za Savo umoril dvornega maršala solnograškega nadškofa pod pretvezo, da je maršalova žena bila njemu od boga namenjena v zakon. Taki prenapetneži so pomagali veri prekrščevalcev po 50 letih do pogina.)

“Imel sem ženo, osem otrok in svoje starše,” je začel drugi. “Delal sem kot živina. Šest mi jih je odpeljal Turek v sužnost in starše ter starejšega sina mi je umorila kuga. Hčer, ki mi je še ostala in ki je bila lepa kakor mati božja v stanskem oltarju, mi je pa ukradel graščak in gotovo je že mrtva. Sam sem, čisto sam sedaj. Mislil sem, da smem saj boga moliti po svoji volji, a še to mi hočejo zabraniti. Nikdar — raje umrjem!”

“Mi tudi!” je zadonelo iz gruče kakor oddaljen grom. Mučna tišina je zavladala v koči, le tu in tam se je slišalo, da je kdo premaknil nogo.

“Ker ste vi tiho, bodem pa jaz govoril,” se je oglasil star mož s sivo brado, sedeč pri steni.

“Star sem že in videl veliko sveta. Nasprotniki vedo, da so sami krivi, da smo mi danes prekrščevalci. Ko je bila še stara vera, smo dajali cerkvi desetino. Zato bi tudi morali imeti takega duhovnika, ki je vreden desetine. Ali imeli smo vedno kakšnega mlekozobneža, ki se je bolj brigal za krčmo kakor za ero, in kateri je, ako ne javno, pa na skrivnem poročen. Že tu so nas goljufali, ker nam niso dali tega, kar smo mi plačali. (Posebno pod škofom Ravbarjem, ki je bil na ljubljanski škofijski prestolici do leta 1536, so imeli vplivnejši duhovniki po pet ali še več župnij, katere so držali brez duhovnikov, ali pa najeli kakšnega prav poceni.) Prišla je nova vera in rekli so nam:

“Ne dajajte Cerkvi desetine! — In mi smo ubogali. Stopili smo v novo vero in dajali potem gradu petino in nismo bili nič na boljšem. Ko smo se dvignili zoper gradove, ni bilo na Brežkem polju nobenega duhovna, stare, niti nove vere zraven. (Kmečka vojna leta 1515.) Sami smo ravnali kozam ušesa in jih pritrjevali na drogove.”

Zamislil se je nekaj časa in gledal v tla, kakor da vidi na tleh kmete, ki so padli v boju na Brežkem polju. Potegnil je z roko po čelu, kakor da bi hotel odgnati tužne misli, pogledal zopet po navzočih in nadaljeval:

“Zdi se mi, da vidim še danes kmečko bojno polje. Dobil sem bil udarec po glavi in obležal kakor mrtev. Noč je bila nastopila, ko sem se prebudil, glava me je bolela in žejalo me je. Krog in krog so taborili vojaki, jaz sem se pa plazil med mrliči do vode. Tu so Gorenjci ležali v hlačah iz jelenoe kože, močni možje kakor hrastje, tam zopet Notranjci. Zraven je bila gruča Dolenjcev z osteklenelimi očmi in odprtimi ustmi, ki so zijala proti nebu. In tedaj me je obšla misel, ko sem se plazil proti vodi. “Ni boga! Če bi bil, ne bi dopustil kaj takega! — — —”

Zopet je umolknil, nato pa povzdignil glas:

“In med vsemi mrliči ni bilo ne enega plemenitaša niti duhovna, in tedaj so se mi pristudile vse vere na svetu. Oni, ki nas uče: “Ne ubijaj! — so nas ubijali. Ali ni škof Ravbar pomagal Žigi Ditriškemu zoper nas? Obe veri sta enaki, samo vsaka v drugem plašču. Vera za trpine je samo naša: vera prekrščevalcev.”

“Pride čas,” — je povzel drugi — “ko bodejo gradovi in samostani razpadli in kmet bode prost. Ver ne bode več na svetu in vsakdo bode nosil svojega boga v srcu. Pravijo, da mora biti duša čez devet mlinskih kamnov, ako se povrne na svet. Moja bode šla čez devetsto, samo da si ogleda podrte gradove in samostane na Slovenskem.”

Naslonil se je na palico in se zamislil.

“Daj bog, da se to kmalu zgodi!” je pretrgal tišino Rok.

“Zgodilo se bode!” je rekel neki glas iz kota kakor odmev. Govorili so še mnogo in Aleš je poročal, da je bil prejšnji teden na Štajerskem in da je dal deželni glavar pozapreti vse prekrščevalce. Vse ječe so jih polne. (Ivan Ungnad Sovneški je bil leta 1529 štajerski deželni glavar. Leto pozneje je dal poloviti vse prekrščevalce in jih vreči v ječo. Vsi stolpi in ječe so jih bile polne. Nekaj so jih usmrtili, drugi so pa preklicali svoje zmote in pristopili nazaj k stari ali novi veri. Največ so jih poslali v Trst na galeje, kjer so služili kot veslarji, prikovani na ladje. Ivan Ungnad je bil strasten luteran in založnik prve prestave sv. pisma na slovenski jezik in drugih prevodov Primoža Trubarja.)

“Oprostimo jih!” je kriknil prepričevalno Rok, kakor da bi šlo za kokoši.

“Pomagajmo jim!” je zadonelo kakor odmev v koči. Ukrepali so na dolgo in široko, kako bi pomagali zaprtim tovarišem. Različni nasveti so se slišali. Slednjič so se zedinili, da pošljejo najprej ogleduhe. Bila je že dnevna zarja, ko so se vračali po vasi v svoje koče.

Proti poldnevu je bilo. Marjanica je skuhala kosilo in stopila na vežni prag, da pokliče očeta, ki je delal nedaleč od hiše. Roka ni bilo doma: odšel je na ogleduštvo na Štajersko. Komaj je deklica pogledavši, v kateri smeri da je oče, ko pride krog vogla velika postava ribiča Blaža.

Marjanica se je ustrašila. Njegova obleka je bila razcapana in v obraz je bil prepaden. Ko je pa spoznala Blaža, katerega je večkrat videla iz stare koče, kadar je lovil ribe na reki, se je pomirila.

“Kaj pa iščete tukaj, Blaž?”

“On se je ozrl v njen obraz in povzdignil roke proti nebu. “Bog bodi zahvaljen, našel sem te!” Nekaj mesecev sem te že iskal in že sem zgubil upanje, da te kdaj najdem. Ker vedi, da hodi duša krog samostana in trpi radi tebe.

Komaj je izpregovoril zadnjo besedo, je že odšel urnih korakov po poti.

Hotela ga je poklicati nazaj, ali ni mogla; glas ji je zastal v grlu. Prišlo je na tako nepričakovano. Naslonila se je na vrata in se zamislila. Kdo trpi radi nje? — — — Je li Špiridion umrl — — —? In v njenem srcu se je pojavila že dolgo časa zadržana ljubezen do njega. Spomnila se je zopet a njegove lepe črne oči. Ljubil jo je, to je resnica, ali sedaj je mrtev. Pri tej misli se je streznila. Oh — — če ne bi bil on v redovniški obleki! — —

Iz sanj jo je prebudil oče, ki je prišel iz njive in vprašal, ako se je že vrnil Rok.

Ko je drugo jutro še stala rosa po travi in je bilo solnce komaj za moža visoko nad hribi, je že krevsal Blaž po vijugasti cesti proti mestu. Uro za tem je že zapel zvonec na samostanski “porti” in redovni brat je odprl linico v vratih.

“Kaj bi radi?”

“Spovedal bi se rad, toda samo gvardjanu.”

“Pojdi v kapelo. Na desni strani je gvardjanova spovednica,” pojasnil mu je brat in zaprl linico.

“Špiridion se je ravno oblačil, ko mu je brat naznanil, da ga hoče nekdo za spovednika.

“Kdo je?” je vprašal hlastno.

“Mislim, da je ribič Blaž, samo bolj razcapan se mi zdi.”

Gvardjan ga ni poslušal, temveč naglo je vrgel zadnji kos obleke nase in hitel v kapelo. Ribič se je poklonil pred oltarjem in počasi odšel proti spovednici, kjer ga je nestrpno čakal Špiridion.

“Blaž je pokleknil in začel moliti. Ko je pogledal natančneje gospoda v spovednici, je videl, da nima koretlja ne spovedne štole krog vratu. Že od svoje matere je slišal in od drugih, da duhoven ni obvezan do spovedne molčečnosti, če nima štole krog vratu. Zato je Blaž kratko malo prenehal s spovedjo.

Gvardjan se je nemirno premikal v spovednici in čakal nekaj časa.

“No, — povej grehe!” je dejal nestrpno.

“Nimam časa tukaj sedeti.”

“Ako nimajo časa, gospod, pridem popoldne.”

“Popoldne me ne bo doma,” je lagal gvardjan.

Blaž ni hotel odlašati spovedi, kajti bal se je, da pride ponoči zopet duh in take noči ne bi preživel več. Zato se je odločil, da opozori gospoda:

“Ako bi gospod imeli štolo krog vratu, bi se takoj spovedal,” je rekel boječe.

Gvardjan ni izpregovoril besedice, temveč je planil v zakristijo in čez nekaj hipov se je vrnil s štolo, kakor je Blaž zahteval. Sopvedal se je natanko in Špiridion ga je izpraševal o vseh podrobnostih.

“Ali je omožena?” je vprašal končno in srce mu je burno tolklo.

“Ne vem,” je odgovoril Blaž nedolžno.

Naložil mu je pokoro in Blaž je obljubil, da jo vestno izpolni. Nato ga je povabil, da naj gre z njim v kuhinjo, kjer dobi prigrizek in kozarec vina.

“Jedel bi že, toda vina ne pokusim niti kaplje več. Tako sem prisegel tisto noč, ko me je strašil duh — —

* * *

Z vrečo čez ramo, kakor berač, se je klatil Rok teden dni po Štajerskem. Lazil je okrog gradov, se pomešal med grajske hlapce in vedno delal nove načrte za osvoboditev zaprtih prekrščevalcev. Tu in tam je naletel na grad, kjer so bili zaprti, ali grad je imel obzidje in jarek.

Podnevi je poizvedoval, ponoči je pa hodil po vaseh in prisluškoval, dali imajo v kakšni hiši prekrščevalci svoj shod. Že celi teden je minul in on je bil še vedno s svojimi načrt tam, kakor prvi dan.

“Proti domu se moram obrniti,” si je mislil in udaril od Celja po jarku ob Savinji proti Laškem. “Mogoče me grajski pogreša in bi kaj sumil, a morda bode kateri drugi ogleduh bolj srečen.” ko je prišel proti jutru v Laško, je bila ravno nedelja in ljudje so hiteli cerkev. “Stopim pa še jaz notri,” si je mislil Rok. Mogoče zvem kaj o prekrščevalcih, ker zdi se mi, da vsi gradovi in samostani čakajo nekakega povelja, predno nastopijo proti njim. “Ostal je pri cerkvenih vratih in položil vrečo poleg sebe.

Na prižnico je prišel mlad župnik in je po kratki površni molitvi takoj udaril po rimskokatoliški cerkvi in prekrščevalcih. Ko je slikal razuzdano življenje katoliških duhovnikov, ga je poslušalo ljudstvo mirno, ali ko je začel govoriti, da je češčenje svetnikov navadno malikovalstvo, so začele ene mašiti si ušesa in bežati iz cerkve.

(Primož Trubar, začetnik slovenskega slovstva, je bil posvečen v mašnika po Petru Bonomu, tržaškem škofu. Leta 1530 je dobil župnijo Laško in eno kaplanijo v Celju. Njegov škof Bonomo je bil humanist in je pripadal v one sloje, ki so hrepeneli v prvi vrsti za slovstvenimi in znanstvenimi cilji. Napadi so duhovniški celibat, redovništvo, češčenje svetnikov in božja pota. Loka pri Radečah je spadal udi pod tržaškega škofa in tam je imel Trubar prvi spor z ljudstvom. Kuga je morila ljudi po deželi in ljudstvo je hotelo, da se sezida cerkev nad Kompoljem, češ, da se tamkaj prikazuje sv. Boštjan neki ženski. Trubar je nastopil proti temu tako strastno, da je moral bežati iz župnije.)

Ko je uvidel pridigar, da gredo ljudje iz cerkve, je izpremenil govor in udaril po prekrščevalcih. Imenoval jih je hudičeve hlapce, ki so nevarni imetju in državi. Tako je govoril župnik Primož, Rok je pa hlastno vlekel vsako besedo na ušesa.

Vstal je iz klopi star mož z dečkom in odšel iz cerkve. Pri cerkvenih vratih se je zaničljivo ozrl po pridigarju. Rok je pobral vrečo in udaril za njim. Kmalu sta se sporazumela in starec je povabil Roka na svoj dom, ki je bil na bregu Savinje.

“Čudne stvari se gode dandanes na svetu,” je tarnal kmet, ko je zaprl vrata koče in prisedel mizi. Pred dvema letoma mi je kuga pobrala otroke in ženo in zdaj sama sva s sinom. Vsakih par mesecev pridejo Turki in sedaj so naše tovariše zaprli v ječo.”

“Rešimo jih!” je vpil Rok odločno.

“Težko bode šlo, težko! Midva sva sama na prostem v tej okolici in mogoče tudi po naju pridejo. Pa nič zato! Slabše ne more biti kakor je!”

(Švicarski zgodovinar Karol Gutman opisuje prekrščevalce (Wiedertaufer), da je vzkliknil eden, ko so jih pri sv. Galu devali ob glavo: “Samo dvakrat v svojem življenju sem se najedel kruha do sitega, pa že moram umreti!” To spričuje, da so se po vseh deželah oprijemali vere prekrščevalcev najrevnejši sloji).

Molčal je nekaj časa, nato pa dejal: “Vse bi še bilo, ako bi ljudje razumeli našo vero. Ali prekrstiti so se dali tudi taki, ki že davno spadajo pod krvnikov meč. In ti so nam v nesrečo.”

Rok je molčal. Videl je, da ima pred seboj moža, ki je še večji revež kot on.

“Kaj narede z njimi?” je vprašal po kratkem molku.

“Pošljejo jih v Ljubljano ali bogve kam.”

V Rokovi glavi se je rodil načrt.

“Dobro. Poizvedi, kam jih mislijo odgnati. Napademo jih med potjo in oprostimo.”

Kmetu se je zjasnil obraz in obljubil je, da bosta vohunila s sinom in on bo takoh sporočil Roku. Rok se je začel poslavljati, kmet je pa skočil v skedenj in prinesel pehar mehčanih hrušk.

“To je vse, kar ti morem dati.”

Rok je odvezal vrečo in mu dal pol hleba rženega kruha. “Vzemi! Nekako že pritečem domov tudi brez kruha.”

“Dolgo časa ga že nisem jedel,” je omenil kmet in tehtal kruh na roki.”

Rok je očrtal pot, po kateri se lahko pride do njega, nato se je poslovil in odšel.

“Kmet je pa stal na pragu in gledal za njim, držeč kos kruha v roki.

“Ti si pravi prekrščevalec!” je zamrmral in prelomil kruh ter dal polovico sinu.

* * *

Zopet je sedel Rok na svojem stolu in krpal čevlje. Razen prekrščevalcev ni nihče vedel, da je bil teden dni odsoten. Kadar je šel sosed mimo koče, se je ozrl nestrpno na njega, pričakujoč novic. Vrnili so se tudi drugi ogleduh, ali brez vsakega uspeha. Zato so toliko bolj napeto čakali sedaj, kaj bo iz tega. Sporočeno je bilo vsem prekrščevalcem od Kostanjevice do Kamnika, da naj bodo na straži.

Bliža se je že drugi teden h koncu, ko je neko noč potrkal na okno sin kmeta od Savinje.

Rok mu je odprl in ga peljal v izbo; zagrnil je okna in prižgal trsk. Nato je poiskal nekaj slanine in kruha ter postavil pred fana.

“Jej in pripoveduj!” je ukazal Rok in se usedel tako, da je gledal prišleku v obraz.

Fant si ni dal dvakrat reči. Tlačil je slanino in kruh v usta in obenem pripovedoval Roku, ki je pazno napenjal ušesa:

“Prišla je komisija od gradu do gradu, povsod, kjer so naši zaprti, in kdor se je odpovedal naši veri, so ga izpustili. Druge pa bodo v dveh dneh odgnali na vislice v Trst.”

“Ne na vislice, ampak na galeje,” mu je popravil Rok.

“Ne vem, kako se reče, dosti prida že ne more biti,” je odgovoril fant in zopet založil v usta. “Moj oče so zvedeli od tistih, ki so nazaj pristopili v staro vero. V gradu so zvedeli, da samo še na vojake čakajo, da pridejo po nje. Danes so v Rajhenburgu, jutri bodo pa pri nas. Po vseh gradovih jih pobirajo in jih tirajo največ ponoči naprej.”

Rok je nabral obraz v resne gube.

“Z martolozi se ne bi rad tepel, kajti oboroženi so bolje, kakor bodemo mi. Počakaj malo, jaz grem v vas, da sporočim drugim.”

Vrnil se je čez pol ure, a istočasno sta pa šinila iz vasi dva jezdeca v noč. Prvi je krenil proti Dolenjski, drugi pa proti Ljubljani.

V koči je Rok risal po mizi s prstom in naročal fantu, kje naj on in njegov oče čakata prihodnjo noč s splavom, da jih popeljeta preko Save.

“Tu imaš denar, da lahko dobita splav v najem, ako ne drugače.” pri tem mu je dal nekaj srebrnega denarja.

Fant se je poslovil in kmalu nato so se ponavljali udarci kladiva in se izgubljali v noč.

Drugi dan so se pripravljali prekrščevalci. Kdor je imel konja ga je pridržal v hlevu, da bo spočit na noč. Najbolj oddaljeni so se pa peljali proti opoldnevu z vozom na njivo, ki se je držala gozda; tam so izpregli in šlo je v divjem diru proti Štajerski.

Nad Radečami, kjer dela Sava precejšen ovinek na mali planjavi, je bilo shajališče. Tam je čakal tudi kmet s sinom po naročilu Roka z velikim splavom. Ob dveh popolnoči so prišli zadnji in tedaj se je začel razvijati načrt.

“Napademo jih v soteski, katera mi je znana,” je dejal mož, ki je bil doma v obližju. In ko je še opisal druge ugodnosti, da je namreč soteska ozka in sredi gozda, so bili vsi adovoljni in začeli so se takoj pripravljati.

Konje so peljali v gozd, kjer so čakali za vsak slučaj. Možje so stopili za splav, par močnih rok je prijelo za dolge drogove in kmalu nato je splav drčal kakor duh po Savi.

Uro pozneje so že stali na cesti, ki vodi mimo Savinje skozi sotesko. Na eni strani ceste je stala navpična, skalnata stena in zdelo se je človeku, kakor da visi naprej nad cesto. Na drugi strani je pa bila voda, dasi ne globoka, vendar z nedostopnim obrežjem. Gole skale so stale ravno tako navpično kakor tokraj ceste.

Ozka cesta, da se je komaj jezdec ognil jezdecu, je zavita bila sredi soteske, da se ni videla iz enega konca na drugi.

“Kakor past,” je dejal širokopleči možak, ki so ga klicali za Stržena. “Ta konec bom zaprl jaz s svojo četo in nihče ne uide.”

“Drugega pa jaz,” dejal je Rok. “Ko bode zadnji odšel v sotesko, ustrelite! Ne varujte konj! Niti eden ne sme pobegniti. Če le eden uide, imamo jutri vse gozdove za seboj. Ko bodemo mi na gornjem koncu zaslišali strele, bomo znali, da je zadnji martoloz v soteski.”

Polovico mož je stopilo na stran in Stržen jim je ob vhodu odkazal prostore za skalami. Ostali so pa krenili z Rokom na drugi konec.

“Držite se dobro!” je še zaklical Stržen za njim.

“Bodemo videli na katerem koncu jih več pobegne,” se je pošalil nekdo iz Rokove čete.

Na drugem koncu soteske je razpostavil Rok svoje ljudi. Tiste, ki so imeli pištole, je postavil na rob, druge z meči pa k izhodu. Tiho je postalo v soteski, kakor da ni žive dušte tam, le v vrstah prekrščevalcev je zašepetal ta ali oni sosedu na uho, ali se je pa čul pridušen udarec peresa, ko je ta ali oni odprl petelina na pištoli in pogledal, je li kremen na pravem mestu in če je smodnik suh.

“Samo, da ne bi ka sumili?” je zašepetal Rok svojemu sosedu na desni.

“Čisto nič,” je odvrnil oni. “Slišal sem, da jih že ves teden vodijo od gradu do gradu in še nikjer se jim ni nihče zoperstavil.”

Začelo se je že po malem svitati in preteklo je že par ur, ali vojakov s prekrščevalci še ni bilo. Jutro je bilo nenavadno gorko in gorak veter je vlekel po soteski. Rok se je ozrl v nebo in rekel, tiho: “Nevihto dobimo še predpoldne.”

“Da bi vsaj že prišli!” je odvrnil nestrpno njegov sosed, kakor da se mu ne ljubi govoriti o vremenu.

Začelo se je daniti in skale z grmovjem so se začele polagoma oblikovati v temi. Oglasili so se ptiči in prvi — solnčni žarek je pozlatil hribe nad Savo. Tedaj se je začula pesem na cesti skozi sotesko. Zategnjeno in pretresljivo je zvenela med peketanjem konjskih kopit. Jokajoče, ihteče in zopet veselo in razposajeno, je pevec poljubno zlival čustva v glasove. V teh glasovih je bilo nekaj, kar človeka očara, ako tudi ne razume besed, in ga nehote priklene na mesto.

Pesem je utihnila in Rok je zamrmral: “Španci so. Hud boj bode. Pripravite se!”

Roke so se tesneje odprijele ročajev pištol in mečev. V srca se je pa naselil pogum in jeza obenem.

Na ovinku v sredi soteske se je pokazal jezdec in takoj za njem drug. Jezdili so posamezno ali pa dva skupaj radi ozke ceste. Kakih dvajset jih je jezdilo v ospredju. Puške so jim visele preko pleč, samo ta ali oni je imel dolgo sulico v rokah. Za njim so šli pa ujetniki bosi in gologlavci. Po dva in dva sta bila zvezana skupaj za roke z vrvjo in zabrenkli prsti in roke so pričale, da so že nekaj ačsa vrvi na njihovih rokah. Od hlač so jim bili odvzeti pasovi i nporezani gumbi, da so morali z drugo roko držati hlače kvišku in je bil vsled tega beg nemogoč. Prepadeni, bledi obrazi z modrimi lisami so dokazovali jasno o tepežu po gradovih in v samostanih ter še med potjo od vojakov.

Pogled na te mučenike je navdal Rokovo in Strženovo krdelo z velikim srdom in le s težavo so se premagali, da niso naskočili takoj.

Prvi jezdej se je že približal k izhodu soteske in je bil ravno pod napadalci, vendar še niso padli streli v ozadju.

“Veliko jih je,” si je mislil Rok in ni vedel, kaj bi storil.

Še par korakov in prvi jezdec s konjem bi bil iz nevarnosti. Konj je zahrskal, čuteč ljudi v obličju. Tedaj se je pa čulo streljanje v ozadju.

Vojaki, ki so pridržali konje in prisluhnili, in v tistem hipu je udarila prva salva iz skalnate stene na cesto. Šest jih je padlo raz kanj in slednji so zaplesali in povzročili nered. V drugič je počilo za skalami in zopet jih je nekaj poljubilo prah ceste. Poštole so bile razstreljene.

“Z mečem nad nje!” je zakričal Rok in četa je navalila k izhodu.

Vojaki, videč, da so v pasti, so napeli zadnje sile, da proderejo s konji po Savinji navzgor, ali tam so prišli v pest drugi četi, katero je Rok tja spravil in radi oddaljenosti niso mogli streljati. Začula se je zopet salva ali možje so bili prerazburjeni, roke s pištolami so se tresle in jako slabo zadevale cilj. Vojaki so zasadili ostroge v konje z namenom, da jih zapode med kmete.

“Le po njih!” je vpil Bok in kmetje so skočili naprej in odbili naval. Nekaj vjetnikov se je oprostilo in pobralo meče padlih vojakov, a katerimi so naskočili kot tigri vojake izza hrbta. In to je odločilo. V par minutah so ležali vojaki mrtvi po soteski.

“Nazaj, na pomoč Strženu!” je kričal Rok in stekel po soteski mimo jetnikov in kmetje so drli za njim. Stržen je imel težje delo kakor Rok. V ozadju je jezdilo več vojakov in on je imel enako število mož kakor Rok. Četrtina jih je že padla in on sam je krvavel na glavi, vendar je še pogumno zapiral vhod, dokler ni Rok prihitel na pomoč. Vojaki so se vrteli na konjih in se zaganjali s sulicami v vrste kmetov. Slednji so jih odbijal is točo kamenja. Konji, zadeti od kamna, so hreščali in delali obupne skoke na stran. Ko je Rok naskolič s kmeti in s celim krdelom oproščenih ujetnikov, je nastal pravi metež. Vojaki so se branili z meči in sulicami, ker puške so imeli že iztreljene in nabijati ni bilo časa.

“S kamenjem po njih!” je zavil nkdo in tropa jetnikov je stekla k vodi in že se je sipalo kamenje kakor toča po vojakih. Nekaj jih je popadalo raz konje, drugi so pa dvignili roke in prosili milosti. Ali milosti ni bilo v nobenem srcu. Čimbolj se je ožil krog vojakov, tembolj je letelo kamenje od vseh strani na nje. Končno so se zagnali kmetje z meči med nje.

Vedno bolj se je manjšalo število vojakov. Ako ni bil zadet vojak, je bil konj in pokopal jezdeca pod seboj. Ostali so poskakali na tla, da bi se lažje branili kamenja, ali prekrščevalci so se kakor pobesneli navalili z vso silo. Par kmetov je padlo mrtvih in nekaj je bilo ranjenih, v soteski je pa izdihnil zadnji vojak.

Prekrščealci, posebno osvobojeni jetniki, so se hoteli vreči po mrtvih vojakih, ali Rok je na vse načine branil.

“Slečite vojake in jih pomečite v Savinjo!” je kričal nad njimi.

Nekateri so ga ubogali, drugi so pa hoteli pasti po mrličih in jih razsekati. Tak je bil njihov srd.

Rok je mahal z rokama, klel in kričal toliko časa, da je nadvladal četo.

“Kam greste sedaj, ko ste prosti?” je vpil, da je odmevalo po soteski. “Domov ne, ker bi vas zopet zaprli. K luteranskim grajščakom ne smete, h katoliškim pa še manj. Saj o nas sporazumno dali zapreti. Kam tedaj?”

Med prekrščevalci je nastala tihota in čulo se je samo hropenje crkajočih konj.

“Edina pot vam je odprta na Štajersko in čez Muro in na Ogrsko. Ker vlada tudi tam cesar Ferdinand, ki se lahko skrijete pri ljudeh, ki govore tudi naš jezik. Da pa pridete tja bolj varno, slečite vojake in denite njihovo obleko nase.”

“Imam ženo in otroke,” se je oglasil nekdo.

“Najprvo pojdite vi, mi že poskrbimo, da pridejo tudi žene in otroci za vami.”

Začelo se je marljivo delo v soteski. Slačili so mrtve vojake in jih metali v vodo. Polovili so konje, kateri so ostali nepoškodovani in jih postavili v red na cesto. Kar je bilo cerknjenih, so jih zvalili z vojaki vred v Savinjo. Rok se je ozrl v nebo in dejal: “Nevihta bode, Savinja naraste in jih odnese v Savo.”

Ko je solnce vstalo, na obzorju, so prekrščevalci že sedeli v vojaških oblekah na konjih. Ubite kmete so sprva mislili pokopati, ker niso imeli orodja in poleg tega so bila še kamenita tla, so jih zložili na breg Savinja.

Stržen si je obrisal kri iz čela, prekrižal se in začel moliti. Molil je za njihove duše in možje, ki so pred nekaj trenotki divjali kakor divja zver, so stali s sklonjenimi glavami in odgovarjali na molitev pobožno in zdihujoče. Nato so jih pometali med vojake v vodo.

Kmau za tem ni bilo nikogar več v soteski. Napadalci so hiteli čez gozdove domov, med tem ko so prekrščevalci v vojaških oblekah jezdili v diru proti Ogrski.

Okrog opoldne je udarila nevihta in lilo neprestano nekaj ur. Savinja je vidoma naraščala in kmalu se je zašel pomikati mrtvaški sprevod po nji v Savo.

Ko so drugi dan proti večeru zopet zaplapolali kresovci po hribih Štajerske, naznanjajoč, da je Turek na pohodu v deželu, je dejal Rok, stoječ na pragu: “Zadnji sled je izbrisan.”

Kmalu potem so se zbirale žene z otroci in se pripravljale na božjo pot k cerkvi “Matere milosti” v Tisinu na Ogrskem. V resnici so šle pa za svojimi možmi. Star mož s sivo brado je nosil pred njimi križ. Bil je tisti starec, ki je rekel na ponočni seji v Rokovi koči, da nima več kaj izgubiti na svetu. (Tisi je še dandanes središče prekmurskih Slovencev. V srednjem veku bili so mu gospodarji po večini grofi Szezhy.)

* * *

Bilo je leto dni pozneje. Na Višnjegorski grad je prišel predikant oznanjevat novo vero. Vsej služničati in kmetom v okolici je bilo zaukazano, da ga morajo iti poslušat v grajsko kapelo. Rok se je pokoril ukazu, in da ne bi slutili njegovi soverniki sumnje, je nagovarjal še druge.

Na prižnici, kjer je stal po navadi grajski kapelan in dolgočasno pripovedoval večjidel o slavnih delih Višnjegorskih, ki so v zvezi z bogom, je sedaj stal luteranski predikant. Njegove oči in besede so bile kakor strela in tako prepričevalne, da si jim moral verjeti.

Pobijal je staro vero kot stvar, ki je že preživela svoj čas, dokazoval je, da je celibat duhovnom le v napotje in da oznanjuje čisti evangelij, kakršnega je učil Kristus. Nudil je obhajilo v obeh podobah.

“Ta pa zna, ta!” Menili so se kmetje domovgrede. “Drugače zna, kakor naši gospodje.”

“Dokler je v gradu, se mu ni treba ničesar bati. Lahko govori, kar hoče,” omenil je nekdo v ozadju.

“Rok je šel proti domu sam in zamišljen. Obrisal si je potno čelo in rekel predse: “Ta bode bolj nevaren, kakor pa deset katoliških farjev. Ako nas izvoha, smo dobri za na galeje.”

“S poti mora!”

Pri Roku je bil zopet shod prekrščevalcev in razmotrivali so o govoru, ki so ga slišali v nedeljo v grajski kapeli.

“Ko nas bode dovolj, ga ne bomo več poslušali in prvi migljej iz grada!” je rekel eden navzočih.

“Stara vera in nova, obe sta enaki. Kdor ima količkaj razuma, mora izprevideti. Eni kriče: proč s papeštvom, samskim stanom, spovedjo in z obhajilom v eni podobi! — drugi pa: proč s krivoverci, priprosto ljudstvo ne sme slišati čistega evangelija, ker ga ne razume, samski stan duhovnov je potreben, posebno v času kužnih bolezni, ker, ako je duhoven oženjen, ne obiskuje bolnikov, boječ se, da bi zanesel bolezen med domače! Nad vso to blodnjo stoji naša vera še najvišje in najbolj čista. Mi ne potrebujemo duhovnov ne obhajil niti nikakršnih zakramentov. Vsak naj v srcu nosi svojega boga in vero in naj ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe in tedaj bo zavladal ljubezen na svetu. Ko zavlada na svetu ljubezen, ne bo več treba duhovnov — gradov in samostanov, da bi hujskali ljudi, ker vsak človek bo moral biti koristen član človeške družbe.”

“Rok je končal in v sobi je nastala tišina. Vsakdo je premišljeval, kako lepo da bo takrat na svetu, kadar se uresničijo te besede.

“Na voglu koče je pa slonel predikant iz grada in poslušal Rokov govor. “Skoro bi dejal, da ima prav,” — je zamrmral — “vendar dokler so gradovi in samostani gospodarji na zemlji, ne pojde tako lahko.”

Zapel si je suknjo in odšel proti gradu.

V koči so pa nadaljevali, in če bi bil predikant malo počakal, slišal bi bil svojo obsodbo.

“Dokler nam ni nevaren, ga pustimo pri miru,” je svetoval neki kmet.

“Lahko kriči kolikor hoče zoper nas, mi se a to ne zmenimo; ali če bo kaj vohunil, imamo pravico braniti svojo vero kakor oni svojo.” —

Drugi dan je bil Rok malo zaspan, ker so dolgo čuli prejšnjo noč, vendar je krpal in delal, kar je mogel. Bilo je krog poldne in odkosila sta s Tomažem, na kar se je slednji odpravil v mlin. Marjanica je popravljala posodo in Rok se je pretegoval, da so mu kosti pokale v telesu. Zaspan je bil in vse ga je bolelo od sedenja.

“Kaj praviš, Marjanica, ali so sv. Krišpina, ki je bil čevljar, tudi kosti bolele?”

“Ako je sedel takole ves dan, menda tudi,” je odgovorila Marjanica in brisala lesene žlice.

“Pa zakaj je neki postal svetnik? Zaradi dela menda ne, ker ljudje v njegovih časih so nosili samo podplate in niso rabili krparij kakor sedaj. Podplati so raztrgani, golenice so cele — — —”

Rok je naglo prenehal, kajti med vrati se je pojavil predikant iz gradu.

Marjanica, ki je brisala skledo, je bila s hrbtom obrnjena proti durim. Ker je Rok tako hitro prenehal, se je ozrla na njega in pri tem je zagledala predikanta med durmi. Skleda ji je zdrknila na tla. Obstala je kakor okamenela in ustnice so ji obledele.

“Špiridion,” je dihnila komaj slišno.

Predikant je stopil v kočo, se zravnal in dejal: “Mir vam bodi!”

“Tudi tebi!” je odvrnil Rok, kateri je naglo sedel na stol in pomaknil velik čevljarski nož kakor slučajno predse.

Predikant je stopil k mizi, prijel za klop, kakor da bi bil domač in pogledal dekletu v prebledeli obraz.

“Čemu se me plašiš?” je dejal tiho. Nato je pomaknil klopico k Roku.

“Čevlje mi narediš.”

Rok je odmajal z glavo.

“Nimam časa,” je odgovoril in pokazal na kup starih obuval v kotu.

“Plačam ti dvojno ceno, samo če jih kmalu izdelaš. Potrebujem jih.”

Rok se je popraskal za ušesi, odgnati ga je bilo škoda, prvič zaradi zaslužka, drugič pa, ker je bil iz grada. Mogoče bi pa tudi zvedel kaj od njega, kar bi mu koristilo. Na Aleša se ni mogel dosti zanesti. Vse to je premislil v trenutku.

“Bodem poskusil.”

Po predikantovem obrazu se je razlil zadovoljen smeh. Vzel je zlat iz žepa in ga vrgel pred čevljarja.

“To naj bode predplačilo.”

“Ne!” je rekel Rok odločno. “Čevlji so s tem denarjem petkrat preplačani. Jaz pa jemljem samo toliko, kolikor zaslužim.”

Predikant se je ugriznil v ustne.

“Ne vem, koliko zahtevate za čevlje.”

“Mogoče, da ne veste, ali jaz sem tak človek, da imam za vsakega enako ceno, pa naj jih naroča revež ali bogatin, katoličan ali luteran.”

“Kaj pa, ako bi prišel kakšen prekrščevalec? Bi li imel tudi zanj tako ceno?” je vprašal predikant in ostro opazoval čevljarja.

Slednji je prijel brusilni kamen in začel brusiti nož. Ni najmanjše spremembe ni bilo na njegovem obrazu.

“Ker so prekrščevalci po navadi revni ljudje, mogoče bi mu jih naredil ceneje,” je rekel Rok in začel obrezovati usnje.

“Mojster si!” si je mislil predikant in začel dokazovati Roku, da so misli prekrščevalcev neizpeljive. Rok ga je molče poslušal in mu pritrjeval.

“Lisjak si!” si je mislil sedaj predikant in gledaj Marjanico, ki je pospravljala po mizi.

“Zakaj pa kaznujejo prekrščevalce, ako jih dobijo v pest, ljudi druge vere pa ne?” je vprašal Rok in delal dalje.

“Zato, ker nimajo privržencev med plemstvom niti pri vladi,” je odgovoril predikant prosodušno.

Tedaj se je pa Rok skoro izpozabil in kmalu bi se začudil in prenehal z delom, ker take resnice ni pričakoval iz predikantovih ust.

Marjanica je končala s svojim delom in sramežljivo gledajoč v tla je šla mimo predikanta v veži. Zdelo se ji je, da ji srce bije prav pod vratom. Sama je hotela biti s svojimi mislimi, sama. Zato se je napotila iz veže za hišo in se usedla pri hlevu na prag.

Čevljar in predikant sta se še nekaj časa pogovarjala, dokler se ni slednji poslovil in obljubil, da še pride. Stopil je v vežo in iskal z očmi dekleta. Ker je ni bilo tam, je zavil krog vogla proti hlevu. Tam jo je zapazil sedečo na pragu in zatopljeno v misli, niti njegovi koraki je niso zbudili.

Stopil je k nji in ji položil roko na glavo. Skočila je kvišku in hotela zbežati. On jo je ujel za roke in jo potegnil nežno k sebi.

“Ne beži zopet od mene, saj vendar vidiš, kako neizrečeno te ljubim! ...”

Obstala je in njena roka je menda nevede počivala v njegovi.

“Obljubi mi samo to, da me hočeš ljubiti, ako me še sedaj ne ljubiš, in storil bodem vse, da si pridobim tvojo ljubezen. Poglej, izpremenil sem vero, samo radi tebe in nikoli mi ne bo žal, samo če me ti ljubiš!”

Njena prsa so se dvigala hitreje, zravnala je glavo in mu pogledala v obraz. Njegove črne oči so jo gledale proseče in nič več se niso svetile v divji strasti, kot v koči ob samostanu. Ves njegov obraz se je dozdeval deklici veliko lepši in udanejši. Sklonila je zopet glavo, on jo je pa privil k sebi in začela je jokati menda od sreče. Tudi, če bi bil še v redovni obleki, kakor poprej, padla bi bila v naročje. Saj je bil on slika njenih sanj ...

On je pa privzdignil njeno glavo in jo poljubil — — —. Bil je prvi zaželjeni poljub. Pritisnil jo je k sebi, kakor da bi se bal, da mu jo kdo vzame, in jo zopet poljubljal na ustne in čelo in pil solze iz njeni oči.

“Povej očetu in bratu, da sem tu in da me naj nikar ne sovražita! Prenaglo je brat ravnal, oče pa, ako hoče, se lahko vrne nazaj v kočo. Al isi naj pa drugo postavi v mestu. Dam mu denar za njo, samo če me ti ljubiš.”

Špiridion je pripovedoval, koliko noči je še bil pri koči, samo da bi njo videl.

“Ponoči nikar ne prihajajte!” ga je posvarila Marjanica in bilo je prvič, da je govorila z njim.

“Zakaj ne?” Morda radi prekrščevalcev? Ne boj se! Jaz vem vse, ali zaradi mene se jim ni treba bati ničesar. Vsakdo naj veruje, kar se mu poljubi in tudi jaz mogoč ne bodem vedno predikant, posebno sedaj ne, ko imam tebe. Začel bodem kaj drugega, samo vere ne bom prodajal več.”

Govorila sta še mnogo, dokler ni Rok klical Marjanico. Še enkrat jo je poljubil in smuknil v gozd za hlevom, ona je pa rudečih lic odšla v vežo.

Ves prerojen je korakal predikant proti gradu. Čutil je, da je danes dosegel posebno srečo. Tako srečnega se še ni počutil, odkar so ga bili izvolili za gvardjana v samostanu. Proklet od katoliške cerkve, vendar srečen! S to mislijo je stopil na grajsko dvorišče.

Takoj za njim je prijezdil jezdec v veliki naglici, skočil spretno iz konja in klical hlapce. Udaril je z dlanjo konja po križu in ga pognal proti hlevom. Nato je pogledal proti solncu in zamrmral: “O polnoči sem šel iz Maribora in sedaj mora biti sovražnik že tam!”

(Meseca julija, l. 1532, je velika Sulimanova vojska začela prodirati preko jugozapadne Ogrske, torej ravno čez kraj, kjer so živeli ogrski Slovenci. Pri trdnjavi ali boljše rečeno ob obzidju malega mesta Kisek (Guena) se je razlila njihova moč. Od tu se je vračala armada čez Gradec proti Mariboru. Načelnik posadke v mestu je bil Sisigmund Višnjegorski. Štiri dni — od 15. do 19. sept. 1532 — je taborila armada na levem bregu Drave, da si napravi most.)

Hlapec je prišel iz hleva in on mu je ukazal: “Osedlaj drugega konja! Še danes moram biti na Hrvaškem! Glej!” — pri tem je pokazal na gore v daljavi proti Štajerski in tam se je valil črn dim.

“Turek je že zopet v deželi!” je zajavkal hlapec, prijel konja in ga odvedel v hlev.

Predikant je šel proti jezdecu, ki mu je kazal hrbet, v nadi, da izve kaj več o Turkih. Že je odprl usta, da bi mu zastavili vprašanje, ali kakor bi drenil, mu je zastala beseda v grlu. V jezdecu je spoznal Aleša. — —

Aleš je čul stopinje in se obrnil. Komaj je pa zagledal znani obraz, je po bliskovo prijel za meč.

“Ha, ti nas zasleduješ!” je siknil in potegnil meč na pol iz nožnice.

Predikant je obstal in se nasmehnil razburjenemu Alešu.

“Čemu se razburjaš? Ali sem ti morda storil kaj žalega?”

Aleš je porinil meč nazaj. Na misel mu je prišla sestra Marjanica, toda rekel ni nič. Videl je njegovo obleko in spoznal takoj, da je sedaj predikant nove vere.

“Ako misliš, da dobiš mojo sestro v tej obleki, se motiš!” je dejal zaničljivo.

Predikant, svest si svoje zmage pri Marjanici, se je mirno smejal Alešu.

“Nisem menjal vere samo radi tvoje sestre, ampak tudi radi svojega prepričanja. Kako pa sodi o meni Marjanica, vprašaj jo, saj bodeš jezdil mimo koče.” Obrnil se je in odšel v grad.

“Aleš je stal iznenaden na mestu. Predikantove besede so ga osupnile. “Govori, kakor da ga moja sestra res ljubi,” je mrmral za njim. Dalje ni mogel premišljevati, ker hlapec je pripeljal konja in Aleš se je pognal v skoku na njega.

Par minut pozneje je bil s konjem pred kočo Roka in klical sestro. Marjanica je prihitela na prag in vsa srečna se je nasmejala bratu.

“Ne greš k stricu v hišo?” ga je vprašala.

“Nimam časa,” je odvrnil brat in brzdal čilega konja. Prišel sem le, da ti povem, da je Špiridion v gradu. Varuj se ga in bodi vedno doma! Ako ga še enkrat dobim v moje pesti, tedaj ne uteče smrti!”

Marjanica je prebledela v lica, pogledala je v zadregi v tla, roke so se pa nemirno igrale s predpasnikom.

“Pusti ga, saj ni več tak, kakor je bil,” je rekla poluglasno.

Aleš ni verjel svojim ušesom. Skočil je s konja in stopil k sestri.

“Torej je res, kar mi je on sam rekel, da ga ljubiš?”

Marjanica si je zakrila obraz z rokama.

“Ne vem, da li je to ljubezen ali kaj je. Rada ga imam.”

Govorila je skoraj jokajoče.

Aleš jo je mislil še dalje izpraševati, ali krog vogla je prišel njegov oče izpolja. Marjanica se je naglo umaknila v vežo.

“Ostaneš nekaj časa v gradu?” ga je vprašal oče.

“Ne! Še danes moram naprej,” je odgovoril Aleš suhoparno. Nato je zajezdil konja in oddirijal.

“Kaj mu je?” je mrmral Tomaž za njim in stopil v veži, kjer se je Marjanica držala nizko nad ognjem, da ne bi oče videl njenih mokrih oči ...

“Ali sta se skregala z Alešem?” ko pa ni dobil odgovora, je odšel v izbo k Roku.

* * *

Aleš je drvel na konju kakor veter preko Gorjanskega grebena proti Hrvaški. Misli so se mu križale v glavi in nikakor ni mogel zapopasti, da bi sestra ljubila človeka, ki a je po njegovem mnenju enkrat sovražila.

Mrak je že legal na zemljo, ko je jezdil skozi na pol požgane vasi. Tu in tam si je postavil kmet kočo iz novih hlodov, drugi je pa šele popravljal stavbišče. Vse je pričalo, da ljudje se še niso opomogli od zadnjega turškega napada in že je pretil drugi.

Od nekod je priplaval glas zvona, se tresel v mraku in kmalu nato utihnil, kakor da bi se zvon sramoval, da mogoče še on s svojim glasom poveča versko blodnjo med raztrganim narodom.

V jezdečevih očeh se je posvetilo.

“Pride čas, ko se človeku ne bo treba zbirati v stavbah, zgrajenih iz kupa kamenja, da bi molil boga.” Tako je večkrat slišal govoriti Roka in zdaj mu je prišlo na misel.

Stisnil je konja z ostrogami in v diru mu je veter žvižgal krog ušes.

“Da bi le skoro zmagali prekrščevalci in tedaj ne bomo več redili trotov, da bi nam za plačilo sejali prepir med narod.”

Med takim in enakim premišljevanjem je dospel do obzidja mesta Metlike ob hrvaški meji.

Skočil je iz konja pred poslopjem stotnika Piehlerja, kateri je bil poveljnik oddelka obrambnih čet na meji. Tudi v tem mestu je bilo poznati sledove zadnjih turških napadov. Le grad in Komenda last nemškega viteškega reda sta ostala skoraj nepoškodovana. Aleš je vprašal po gospodu in zvedel, da se nahaja v nekem gradu ob Kolpi med Pribegi.

(Pribegi so se imenovali tudi Vlahi, Morlaki ali pa Uskoki, ker so uskočili Turkom in pribežali na Hrvaško, Štajersko in Kranjsko. V začetku šestnajstega stoletja so se začeli naseljevati krog Marindola in Žumberka na Kranjskem. Glavni poveljnik obrambnih čet, Ivan pl. Kacijant, je spoznal, da mu ti Uskoki lahko dobro služijo v vojaške namene, ker so bili močni, velike rasti in drznega poguma. Za prvimi krdeli Uskokov so prišli drugi in cesar Ferdinand jim je bil jako naklonjen. Ukazal je kranjskim stanovom, da jim naj odkažejo pašnike in jih je oprostil vsakega davka. Obenem jim je dajal po tisoč goldinarjev na leto podpore. Vlahi ali Pribegi so prihajali v trumah po več tisoč skupaj in prignali s seboj po petnajst do dvajset tisoč glav živine. Ko so zasedli vsa posestva onkraj Gorjancev na Kranjskem, so se začeli naseljevati proti severovzhodu, to je po Štajerskem. Štajerski deželni glavar Ivan Ungnad jim je dal posestva propadlega Zajčjega samostana. Pri Mariboru imamo še dandanes vasi z imenom Skoke, Dobrovec itd. Bili so večinoma pravoslavne vere in se prištevali zedinjenim Grkom ali unijatom, ki so podrejeni še dandanes unijatskemu škofu v Križevcih. Štajerski naseljenci so se poslovenili, oni v Žumberku in v Beli krajini so pa ohranili svojo vero in navade do današnjega dne.)

Meščanov se je polotil strah, ko so povedali, da se Turek vrača nazaj skozi Štajersko. Takoj so hoteli, da pospravijo mestno obzidje. A ni jim preostajalo drugega, kakor prenočiti v mestu in drugi dan poiskati stotnika Piehlerja. Pot nazaj v Maribor h gospodu mu je bila odrejena. Oskrbel je konja in se napotil v gostilno, ki je stala sredi trga.

Sedeč pri vrču vina, je opazoval ljudi in skušal poizvedeti iz pogovora, da li so tudi v Metliki prekrščevalci. Prihajali so meščani in njihov pogovor se je plel samo okoli vere.

“Stara vera in staro vino je najboljše!” je kričal z dobrim glasom majhen možic in gledal po navzočih.

“Tako praviš zato, ker si na komendskem zemljišču,” ga je uščipnil nasproti mu sedeči gost, kateremu se je poznalo na rokah, da je usnjar.

“Le ne govori tako. Ako sem na komendskem posestvu, moram zato tudi tlako delati. V novo vero pa že ne bi pristopil, ker se mi zdi preneumna.”

Usnjar se je nasmejal in dejal:

“Tako se zdi vsakemu, kdor je odvisen od cerkvenega premoženja.”

Vse omizje se je smejalo. Tedaj je pa stopil v sobo človek velike, suhe postave. Njegova zunanjost je kazala, da je predikant nove vere.

Obleka mu je bila oguljena in raztrgana na nekaterih mestih. Ko je vzel pokrivalo iz glave, se je pokazal šop razkuštranih las. Ko je ugledal Aleša in videl, da ima pred sabo vojaka, se je nekoliko zdrznil, nato pa je smelo vstopil proti njemu in ga vprašal:

“V čigavi službi ste?”

“V službi Višnjegorskega.”

Na njegovem suhem obrazu se je pojavil smeh.

“Torej si moj zaveznik in moj prijatelj. Malo jih je, ki verujejo v čisti evangelij.”

Ponudil mu je roko in se vsedel poleg njega.

Aleš ga je pogledal začudeno, ali kljub temu mu je ponudil vina in naročil drugi vrč. Predikant je pil in slišalo se je, kako je pijača padala po grlu v želodec. Postavil je vrč na mizo in zopet povzel besedo.

“Pri vas na gradu imate izbornega oznanjevalca čistega evangelija. Poznam ga že izza časa, ko sva bila skupaj v Tibingu.”

Aleš je namršil obrvi, ko je oni omenil Špiridiona, in mu ni nato nič odgovoril.

Predikant je opazi, da njegov gostitelj ne govori dosti in da ga je še celo grdo pogledal, zato je pričel zagovarjati svojega tovariša po poklicu.

“Ne jezi se! Mogoče te je Anton kdaj razžalil, ali njegove besede, čeprav so včasih hude, prihajajo iz dobrega srca.”

“Jaz ga še ne poznam dobro,” je odvrnil Aleš in pogledal proti mizi, kjer so usnjar n drugi napeto poslušali njun pogovor.

“Ne poznaš ga?” se je začudil predikant. “No, — da ga le enkrat slišiš, utrdil se boš še bolj v naši veri. Njegove besede so meč in njegov pogled je ogenj. Najboljša moč med oznanjevalci čiste vere.

“Tega bi moral poslušati!” se je vmešal vmes usnjar pri sosednji mizi in pokazal na najemnika komendske zemlje.

“Srečni so, kateri ne čujejo in ne vidijo prerokov, pa vseeno verujejo,” je pripomnil predikant proti usnjarju.

V sobo je prišel mestni pisar v lepi obleki in lepo, gladko počesan. Vse na njemu je bilo lepo zlikano. Predikant se je nehote pomaknil tesneje k Alešu, oni možje pa, ki se je potegoval za staro vero, je takoj ponudil sedež prišlecu in se pomaknil na drugi konec mize.

Tiho je postalo v gostilni nekaj časa. Pisar se je usedel na ponujeni mu sedež in naročil vino. Da bi menda pretrgal tišino, je dejal: “Slišal sem, da zopet pridejo.”

“Le naj pridejo!” je odgovoril usnjar malomarno.

“Saj mi nimajo več kaj vzeti in drugim tudi ne.”

“To je kazen božja,” je povzel besedo predikant.

“Toda kdo je priklical kazen?” razjezil se je komendski kmet.

“Vsi, ki nočete poslušati prave božje besede!” ga je zafrknil predikant, kateri je pozabil, da je pisar navzoč.

(Tedanji mestni pisar se ne sme zamenjati z današnjim diuristom. V 14., 15. in 16. stoletju je bil mestni pisar izkušen jurist, ki je izrekal sodbe in vodil vso justično upravo v mestu.)

Pisar se je zaničljivo ozrl v predikanta in rekel počasi in s poudarkom: “In kdo je tisti, ki nima svatovskega oblačila?”

Mož, kateri mu je bil ponudil stol, se je prvi zasmejal in ostali za njim. Še usnjar se je muzal, menda zato, ker se je bal pisarja. Predikant je oblekel, vedoč, da merijo pisarjeve besede na njegovo raztrgano obleko. Vstal je k odhodu rekoč: “Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico — — —”

Nato je zravnan kakor sveča zapustil gostilno.

Pisar se je ugriznil v ustne in dejal sikajoče: “Imeli smo zaprtega, pa smo ga izpustili. Toda pride v naše roke!”

Aleš se je tudi odpravil k odhodu. Ko je korakal po trgu proti stotnikovi hiši, si je mislil: “Radi vere se kregajo, namesto da bi se zedinili in se skupno branili proti sovražniku, da ne odpelje zadnjega v sužnost.”

Ko je drugo jutro pogledalo solnce izza hrvaških hribov in razlilo svoje žarke po Beli krajini, je imel Aleš mesto že daleč za seboj. Rosa je stala po travnikih in se blestela v mavričnih barvah v jutranjem solncu. Semintje je naletel na pastirje, ki so pasli po par sto glav živine in ti so ga strahoma vpraševali “Turki?”

“Da, Turki!” jim je odgovarjal Aleš in še predno je prejezdil travnik med čredo, je že slišal hrušč pastirjev, ki so gonili živino skupaj.

Bilo je popoldne, ko je prijezdil v uskoško vas z gralom na strmem griču v ozadju. Vas je bila zgrajena po načinu tedanjega časa. Hiše iz debelih tramov so bile zidane v četverokotu druga pri drugi. Na vsakem voglu je bil strelni stolp. Velikansko dvorišče, ki ga je tvorila vas, je bilo za živino ob času napada.

Od zunaj je pa bila vsa vas obdana s pletom, v katerem je bilo dvoje težkih vrat. Za vratom je stal v notranjščini zopet strelni stolp. Vso vas in plot je pa oklepal globok jarek, po katerem je tekla voda.

Most čez jarek se je vzdigoval in spuščal po potrebi. Vas je torej bila nekak trdnjava.

Ako je hotel Aleš v grad, je moral skozi vsa, da si skrajša pot. Obstal je pred jarkom in šele na njegovo večkratno klicanje je prišlo par moških. Ko so si ga dobro ogledali, so spustili most, ki je počasi padal čez jarek.

Aleš je prekoračil vaško dvorišče in pri tem je zapazil, da ni skoro nobenega moškega doma. Ko je na nasprotni strani jezdil iz vasi, je bil docela prepričan, da je Piehler moral še dobiti poročilo in odriniti z Uskoki proti Turkom.

V gradu je izvedel, da je imel prav in sedaj mu ni preostajalo drugega, kakor počakati par dni. Da bi šel naprej za Piehlerjem, ni mogel, ker sovražnik je lahko že odrezal pot. Nazaj pa tudi ni mogel, ker po na vadi se je turška vojska razkropila v četah po tisoč ali par sto mož in plenila po deželi.

Zato je hotel počakati v gradu, da zve, kako in kaj, in kje bo odprta varna pot, da lahko zopet odjezdi.

* * *

Bilo je proti večeru četrtega dne po teh dogodkih, ko je sedel Aleš na robu gozda za gradom. V dolini pod njim je ležala vlaška vas. Dolge sence so padale za vasjo in po štirivoglatem dvorišču. Mukanje živine je bilo slišati iz obližja. Pastirji so bili zgnali čredo skupaj v bližino vasi, da jo ob času napada lahko spravijo v vas.

Zahajajoče solnce je s poslednjimi rumenimi žarki še obsevalo vrhove gričev. Aleš je mislil na sestro in ubeglega gvardjana in nikakor ni mogel spraviti izpremembo sestre v soglasje s tistim časom, ko je bežala z njim iz strahu pred patrom.

Iz misli ga je predramil glas godbe, ki je prihajala iz bližine. Tiho in otožno so pele strune nekaj časa v večernem mraku nakar so glasovi naglo narasli v vriskajoče in burne akorde, kakor klic k bojnemu napadu. V par trenotkih je vse utihnilo, ali kmalu so se znova oglasile strune in obenem je zadonela po dolini bolestna uskoška pesem.

Alešu se je zdelo, da je v tisti pesmi nekaj srce trgajočega. Tako more peti samo zasužnjen narod, ki hrepeni po svobodi. Pesem je utihnila, ali njemu je še vedno zvenel napel — po ušesih. Nekaj časa je bilo zopet vse tiho, a čez nekaj hipov je ponovno spreletela tišino godba in pesem, ki je sledila, je bila burna kakor višek naskok Uskokov. Ko je pa dosegla pesem višek, je godba naglo prenehala in pevci so utihnili.

Aleš je postal radoveden. Dvignil se je in šel ob robu gozda v smeri, od koder je prihajal glas. Pod košato bukvijo kraj gozda je stal pevec, ki je bil naslonjen na deblo drevesa. V rokah je imel planko in gledal zamišljeno na ravnokar počeno struno. Poleg njega je sedala ženska. Saj tako je sodil Aleš po obleki, ker obraza ni videl.

“Milena, to nekaj pomeni,” je dejal pevec in potegnil počeno struno iz zareze v plunki. Obrnil se je proti kraju, kjer je stal Aleš in slednji je videl, da ima pevec samo eno oko. Razmršena brada, pomešana s sivimi dlakami in košate obrvi, so dajale obrazu divji izraz. Bele platnene hlače z enako srajco, katero je imel razpeto na prsih, da so gledale na dan kosmate prsi, so bile znamenje, da je iz rodu Pribegov ali Uskokov.

“Nič ne pomeni, Rado!” je odgovorila poleg sedeča ženska. “Preveč si pritiskal. Daj, zaigraj o mojem praoču Joni, kako je podil Turke po Veleplanini v Bosni.”

“Na tri strune ne igram,” je odvrnil odločno Rado in se pripravil, da bi odšel.

Pod Aleševimi nogami je počila suhljad ... Rado se je hitro izrl in njegova roka je po bliskovo zagrabila nož za pasom.

Milena je s krikom planila na noge.

Aleš se je ozrl dekletu v obraz in njene oči so se srečale z njegovimi. Rado je povesil roko in zamrmral:

“Iz grada je.” Aleš je občudoval dekleta in ni mogel odtrgati pogleda od nje. Dolgi, gosti in črni lasje so se spuščali po njenem hrbtu in le okrog čela so bili prevezani z nakitjem. Njen obraz je bil malo rujavkast od solnca in oblit s komaj vidno rudečico. Izpot njenih gostih las so pa gledali uhani z velikimi biseri v sredi. Vsa njena noša je kazala na vzhod, na kroj turških žen.

Šele po par trenotkih se je zavedel in občutil potrebo, da reče nekaj.

“Lepo igraš in poješ,” je pohvalil enookega, katerega je Milena klicala za Rada.

Slednji je vzdignil plunko in si jo pritisnil na prsta.

“Struna mi je počila, brat. In to pomeni nesrečo.”

Aleš je posegel v žep, izvlekel nekaj srebrnega denarja in mu ga ponudil.

“Kupi si drugo struno. Sedaj pa zapoj!”

“Ne morem, gospod,” se je branil Rado.

“Samo tri strune imam in nikakor se ne ujema. Pojdi notri, saj igram tukaj skoro vsak večer. Ta denar bom pa dal popu, da bo molil, da se odvrne nesreča od mene.”

“Pa samo zapoj!” ga je prosila Milena, ki je doslej opazovala Aleša.

Rado jo je pogledal zaničljivo, kakor da bi hotel reči. “Čemu se vtikaš v pogovor med možmi, ko si sama žena!”

(Ženska je še dandanes pri Uskokih v jako majhni veljavi, on je gospod, ona pa le njegova sužnja.)

Aleš je opazil njegov pogled in se hitro potegnil za Mileno.

“Le zapoj, Rado, in dam ti še denarja. Saj znaš lepo peti.”

Radu je ugajala hvala in Aleša je zadel hvaležen pogled iz Mileninih oči. Pogladil si je brado in zadonela je pesem v večernem mraku o Urošu Prilugu, ki je bil odpeljal dekle iz begovega harema.

Aleš se je sedel poleg Milene na drevesno korenino, da bi udobneje poslušal pevca. Milo in proseče mu je donel glas, o je opeval junaka, katerega je prosila deklica, da jo naj reši iz rok krivovernih Turkov, in zopet slovesno, ko je Uroš prisegal, da pride po njo ob ugodnem času. Aleš je usedel kakor pribit pod vtiskom lepe melodije. Zvečerilo se je bilo popolnoma. Aleš je posegel z roko, da si popravi meč, ki ga e tiščal pri sedenju, in pri tem se je dotaknil dekličine roke.

Spreletelo ga je nekaj po vsem telesu — posegel je še enkrat in obdržal njeno roko v svoji. Tema je bila nastala in Rado je pel dalje o begu Uroševem z ljubico. Milena mu ni odtegnila roke in Alešu se je zdelo, da ga prevladuje neko, do sedaj še neznano čustvo. Celo večnost bi bil tako sedel poleg nje.

Rado je končal in se odpravil k odhodu. Aleš je spustil roko Milene in hvalil pevca, posegel v žep in mu dal še nekaj drobiža.

“Pridi jutri večer in zagodem ti in zapojem, dobri moj človek!” je rekel Rado in tipal denar v temi, da bi spoznal, koliko ga je.

Vstali so in Rado se je napotil po griču proti vasi. Aleš je šel zadnji in pri stezi, ki je vodila v grad, je ujel Mileno za roko in jo stisnil, v njegovi roki je ostal njen — prstan. Pomislil je samo trenotek in nato ga je nataknil na svoj prst. Voščil je obema lahko noč in odšel proti gradu.

Ko se je drugi dan solnce nagnilo malo čez poldne, je šel Aleš h košati bukvi. Ulegel se je za drevesom in premišljeval o dogodku prejšnjega večera. Pogledal je prstan, ki ga je imel na mazincu. Bil je bakren obroček z velikim udelanim steklom, v katerem je bilo videti kos tkanine.

“To mora biti nekak amulet,” je ugibal Aleš, je li mu ga dala po naključju ali namenoma? In zopet mu je priplaval njen obraz pred oči, kakor že tolikrat prejšnjo noč in podnevi. Kaj bi bilo, če bi pustil nestalno službo pri Višnjegorskem, vzel Mileno za ženo in obdeloval zemljo?

Aleš je prekrižal roki pod glavo in sanjal nadalje. Po vejah sta se pripodili dve veverici, skakali z veje na veje in lovili druga drugo. Tudi med vevericami je ljubezen,” si je mislil Aleš in trepalnice so mu začele postajati težke. Tedaj je zašumelo onkraj bukve in šum je odpodil iz Aleševih oči tisti prijetni spanec, ki začne prenašati človeka iz življenja v pozabljivost. On se je ozrl v stran, kjer je šumelo listje in zagledal je — Mileno.

Prišla je počasi in na obrazu ji je ležala nekaka srh. Tisti otroški izraz, ki ga je imela prejšnji večer krog usten in na licu, je izginil. Velika, vitka postava, katero je mogle Aleš šele prav videti, je bila oblečena v tenko, belo krilo, ki je bilo prikrajšano po noši uskoških žen. Krog vratu je imela na tenki vrvici nanizane bisere, ki so lepo počivali na njenih polnih grudih.

Usedla se je na prostor, kjer je sedala prejšnji večer in si podprla glavo z rokama. V Alešu so se pa menjavala čustva. Skoro se je bal oglasiti in motiti njene misli. Končno se je okorajžil in vstal. Približal se je deklici za hrbet, ne da bi ga bila slišala. Nekaj časa je gledal njene lepe lase, nato pa spregovoril: “Milena!”

Zdrznila se je in vstala. Pogledala ga je in iz njenih oči je odsevala vdanost, ljubezen in sramežljivost. Povesila je oči in njene roke so se igrale kakor v zadregi z biseri na grudih.

Aleš je stopil k nji, ji položil roko na ramo in se sklonil nižje.

“Kajne, Milena, da je tudi tebe ljubezen prignala semkaj pod to bukvo!”

Ona ga je pogledala samo za hip in sladko ji je bilo pri srcu.

“Reci mi samo eno besedico, Milena!” je moledoval Aleš, videč, da je ona še vedno tiho.

Tedaj se mu je nasmejala.

“Saj vendar vidiš, da te imam rada, ker drugače na bi prišla tako zgodaj. Prepričana sem bila, da si ti tukaj.”

“Moja Milena!” je vzkliknil in jo privil k sebi. Usedla sta se na prostor, kjer sta bila prejšnji večer in on ji je slikal bodočnost, krasno in s cvetjem posuto bodočnost, seveda ne tam, kjer je deleža izpostavljena turškim napadom. Ona mu je slonela na rami, ga gledala ljubeznivo in se naslajala ob njegovih besedah.

“Nimam prstana, da bi ti ga dal,” je dejal končno, kadar pridem v drugič, ti ga prinesem.

“Hrani ga!” v tistem prstanu je košček obleke svetega Save. Nek vojaški poveljnik ga je dal mojemu očetu, ki ga je rešil turške sužnosti. Kdor ga nosi, je srečen ako ga pa izgubi, ga zadene nesreča.”

“Torej boš ti sedaj nesrečna, ko ga nimaš več,” se je šalil Aleš.

Mileni se je zresnil obraz, pogledala je čez vas v daljavo, nato pa dejala žalostno: “Saj ga nisem izgubila, ampak sem ga darovala tebi, kakor ga je oče meni. Ako ga imaš ti, varoval te bo, ker si bolj izpostavljen nevarnosti kakor jaz. Od kar ga nimam na roki, se je veliko izpremenilo v mojem srcu. Ti si moja ljubezen in mogoče tudi — nesreča.”

“Da, tvoja ljubezen, ali nesreča nikoli,” je odgovoril ognjevito Aleš in jo poljubil.

Solnce se je že nagnilo k zatonu, ko se je ona spomnila, da mora oditi.

“Rado ne sme vedeti, da se ljubiva in nihče drugi. Kaj bi rekel moj oče, vajda?”

(Vajdo ali vojvodo je imela vsaka uskoška vas. Ta je bil razsodnik v razprtijah in neomejen gospodar družinskega življenja v vasi. Vsi ti vajde ali vojvode so bili pa podložni od države nastavljenemu stotniku. V času, ko se godi naša povest, je bil tak stotnik Pucehler, najemnik Mehovskega gradu ob vznožju Gorjancev. Poveljnik čez vso Vojaško krajino na vzhodu je pa bil Ivan Kacijanar.

Vse to je premislila Milena v trenutku in njen obraz je bil resen. Poljubila sta se še enkrat in ona je odhitela po rebri v vas. Aleš je gledal nekaj časa za njo, nato se pa ves srečen vrnil v grad.

Zvečer je zopet poslušal Radove pesmi. In ko se je storila tema, sta si stiskala z Mileno roki.

Še parkrat potem sta se sešla, nato se je nekega večera začelo kričanje v vasi. Rogovi so tulili in med mukanjem živine so se mešali klici žensk in otročajev. Uskoki so se vrnili iz vojnega pohoda na katerem so premagali Turke in jih oplenili.

Aleš se je moral vrniti k svojemu gospodu. Ko je odhajal, je počasi stopal njegov konj skozi vas. Živine ni bilo več v bližini in v senci, ki jo je dajala stena vasi, so sedeli možje in se pogovarjali menda o zadnjem vojnem pohodu. K Aleševemu konju je skočil Rado in vprašal: “Ali spustimo most?”

“Le,” je odgovoril Aleš in njegove oči so iskale po vaškem dvorišču znanega obraza. Spustili so most in Rado je prijel konja za uzdo. Žival se je bila dobro spočila v hlevu in zato je nemirno plesala pod jezdecem.

“Žalosten odhajaš, brat,” je dejal Rado pri slovesu, ko je videl njegov zamišljen obraz.

Aleš se je prisiljeno nasmehnil in jezdil počasi ob jarku, gledajoč proti hišam. Gledal pa je zastonj in da zaduši srčno bolečino, je porinil ostroge konju v trebuh. Žival je zahrščala z nosnicami in se postavila na zadnji nogi. V drugem je že dirjal konj, da je zemlja letela iz pod kopit.

V stolpu, na vogalu vasi pa je stala Milena in opazovala njega, ki ji je bil vse na svetu. Videla je, kako težko se poslavlja, in ni se mu upala pokazati. Gorje ji, ako bi kdo videl! In ko je zdirjal, je gledala za njim. Čimdalje bolj je izginjal na ravnini, in ročaj njegovega meča se je svetlikal v solncu, dokler ni naposled popolnoma izginil tudi blesk. Milena se je naslonila na lino in solze prve ljubezni so ji tekle po licu.

* * *

Na tnalu Rokove koče je sedel Tomaž in cepil trske. Počasi in enakomerno se je dvigala široka sekira, nasajena na kratkem ročaju in zopet padala ob polenu navzdol. Dolge trske, katere so rabili po noči za luč je skladal lepo poleg sebe, kratke pa metal na kup med drva.

Položil je sekiro na koleno in naslonil poleno k sebi, da se odpočije. Tomaž se je zamislil in preteklost mu je začela stopati pred oči.

“Dolg čas mi postaja tukaj in najraje bi šel kam v mesto, kjer bi bil zopet deležen mestnih pravic,” je rekel sam pri sebi in začel zopet cepiti trske.

(Meščani so imeli veliko več svoboščine kot kmetje. Pri vsaki kupčiji so imeli prednost. Kmet je dobil to, česar ni hotel meščan. Vrhutega jim ni bilo treba delati tlaki in dajati desetine itd.

Ko je tako premišljeval, je stopil nepričakovano pred njega predikant. Oči so se mu razširile, roka je prenehala dvigati sekiro, iz ust je komaj spravil dve besedi: “Gospod Špiridion!”

“Ne bojte se, oče, jaz sem samo v drugem perju,” je odgovoril prijazno predikant in mu ponudil roko.

Tomaž ni vedel, ali bi jo prijel ali ne. Končno se je nalahko dotaknil njegove roke, katero je pa takoj izpustil. Hotel je nekaj reči, ali pogoltnil je besede in molčal.

“Ali ste res jezni name?” je začel zopet predikant. “Saj vas nisem jaz izgnal iz koče. Ako bi bili počakali, bi šli skupaj.”

“Je že dobro,” je odvrnil Tomaž. Prosim vas, gospod, pustite mene in mojo hčer pri miru! Mislil sem zapustiti ta kraj, sedaj pa vidim, da moram oditi, da bom imel mir pred duhovniki.

Predikanu se je zasmilil mož. Položil mu je roko na ramo in dejal.

“Mir bodete imeli pred menoj, oče, lahko greste nazaj v mesto in v svojo staro kočo pri samostanu, nihče vas ne bo nadlegoval.”

“Ali je res?” je vzkliknil Tomaž in v očeh mu je zasijalo upanje. “Kaj pa, če bi me zaprli, ker je moj sin vas?”

“Ne bojte se!” Sedaj mi privoščijo kaj takega, ker sem slekel kuto.

“Moj oče je živel in umrl tam in moja želja je tudi bila, da bi tam zatisnil oči. Nisem pa maral, da bi moj sin delal v samostanu celo življenje. In zgodilo se je drugače.”

Predikant je premišljeval nekaj časa in njegov obraz se je zjasnil. Pogladil si je lase z roko in nadaljeval. “Kupim vam hišo v mestu in dovolj polja zunaj mestnega obzidja. Lahko boste zopet meščan in ker bodete v svoji koči, vam ne bo treba hoditi na tlako.”

Tomažu je sililo veselje iz oči. Zadet je bil od tiste tihe želje, ki jih je že dolgo gojil v srcu: biti sam svoj meščan.

Predikant je opazil spremembo na njegovem obrazu in to mu je dalo več poguma.

“Seveda pod pogojem, ako mi daste Marjanico za ženo.”

Tomažu se je zmračil obraz in odmajal je z glavo.

“Tega ne bo nikoli, gospod! Ali ste že kdaj videli, da je oče prodajal otroke za hiše?”

“Saj ni treba prodajati! Recimo, da me Marjanica ljubi, pa me ne more zeti, ker se vas boji!”

“Vas da ima rada!” je dejal zategnjeno Tomaž in pogledal predikanta, kakor da bo dvomil je li pri zdravi pameti. “Ako bi bilo to res, tedaj ne bi branil — ampak tudi to ni mogoče. Kje se pa bodeta poročila, ker sta vsak druge vere?”

Nadaljnji pogovor je pretrgal Aleš, ki je prijezdil v diru pred kočo. Ko je zvedel od Roka, kje je oče, je stopil za hišo, da mu pove, kdo je na gradu za predikanta. Ostrmel pa je, ko je zagledal predikanta z očetom.

Tomažu ni bilo po volji, da je prišel Aleš, še manj pa je bilo pogodu Antonu, predikantu, ki je imel že vso snubitev lepo napeljano, pa je sedaj vse pokvarjeno.

“Poznaš tega gospoda, Aleš?” ga je vprašal oče, hoteč prinesti nekako soglasje med nju.

“Poznam,” je zamrmral nejevoljno sin.

“Sva se že videla v gradu,” je dodal živo Anton.

Aleš se je obrnil in odšel v kočo.

“Moram iti za njim, ker ga nisem videl že dolgo,” je dejal stari in odšel za Alešom.

Predikant Anton je sedel še nekaj časa na tnalu, nato je tudi on krenil proti gradu,

V koči so pa padli Roku čevlji iz rok, ko mu je Tomaž povedal, da je bivši predstojnik samostana sedaj predikant na gradu. Pogledal je Marjanico in sumljivo zakašljal.

“Kaj praviš temu?” je vprašal Tomaž.

“Jaz — drugega nič, kakor da mora imeti jako rad svojo hčer, če je iz samostana pobegnil radi nje.”

Popoldne, ko sta bila sama z Marjanico v izbi, jo je vprašal Rok napol v šalo:

“Marjanica, deni roko na srce in povej, ali res ljubiš Antonia, predikanta?”

Dekle ni bilo pripravljeno na tako vprašanje in kri ji je hušknila v obraz. Mislila je, da jo je kdo videl z njim in povedal Roku.

“Da, — ljubim ga zelo!” je vzdihnila in si zakrila obraz. “Pa kaj pomaga, ko ne bodeva nikoli skupaj.”

Solze so ji udrle z oči.

Vse je Rok lahko prenesel, samo solz ne. Mirno, kakor da bi ustnje rezal, je lahko zaklal človeka — ali solz, tega ni mogel videti, kakor ne more pes slišati godbe.

“No, no, saj ti nisem rekel jokati! Tiho bodi, tiho!” jo je miril. “Ako se imata rada, bodem jaz gledal, da prideta skupaj, seveda jutri še ne. Tomaž ne bo dopustil tega tako kmalu, Aleš pa nima pri tem nič govoriti, ker se menda on sam ženi. Nekam zamišljen je in prstan sem videl na njegovi roki. Samo glej, da ne bo ponoči lazil krog koče. Že veš zakaj!”

“Bil je že tu ponoči in slišal vse, kar se govori na vaših shodih.”

“Kdaj je bil?” je vprašal Ro prestrašeno.

“Še predno je naročil čevlje pri vas. Rekel je, da se vam ni treba bati,” je pravila Marjanica pomirjevalno in si otrla solze.

Rok se je zamislil in čez dolgo časa je rekel počasi: “Kada zopet pride, reci mu, da hočem govoriti z njim.”

“Ne bom, — vi bi ga umorili!” je zakričalo dekle in obraz ji je prebledel.

“Nič žalega mu ne bomo storili, ako obljubi, da bo tiho. Še pomagal mu bom, da dobi tebe. Kakor hitro pa postane nevaren naši veri, tedaj ne ubeži smrti, čeprav takoj zapusti Višnjegorski grad.”

“Anton bo molčal, jaz vem” je zatrjevala Marjanica in prvič občutila pred Rokom nekak strah.

Ponoči, ko je vse v vasi spalo, je prišel potihoma kakor duh k oknu predikant Anton in nalahno zaklical njeno ime. In malo okence se je odprlo. Govorila sta mnogo in deklica mu je med jokom pripovedovala, da ga je nevede izdala in kaj je rekel Rok.

On jo je pa tolažil, in ko se je umirila, je začel razkladati glavne točke vseh ver, kakor da bi govoril s kakšnih bogoslovcem. Ona ga je poslušala, toda razumela ga ni dosti. V njeni glavi se je vrtela le ena misel, da je Anton — v nevarnosti.

“Prideš li jutri k Roku?” ga je vprašala končno.

“Pridem, zakaj ne. Človek s čisto vestjo lahko gre kamor hoče.”

Ko se je začelo svitati, se je poslovil on pri oknu in odšel domov.

Par korakov proč v travi je pa ležal Rok in slišal vsako besedico.

Drugi dan je prišel k roku predikant. Govorila sta na samem in ko je po eni uri odšel, je dejal Rok Marjanici: “Pošten človek je, le to je škoda, da ni prekrščevalec!”

Dekletu se je zjasnil obraz. Njen ljubček je bil rešen!

Sedaj moram gledati, da se čimprej vzameta, pa naj se Tomaž še tako ustavlja, ker drugače mi bo ves vrt pohodil.

Marjanica je malce zardela in odšla iz sobe, kakor da ni razumela pripombe o vrtu.

Ko je zvečer prišel Aleš, ga je Rok odvedel za hlev in mu tam zabiča, da mora biti dober s predikantom Antonim. Ko se je slednji obotavljal, mu je začel Rok dokazovati, da gre vse to za interese vere.

“Hočeš mogoče že jutri biti v kakšnem gradu ali samostanu na natezalnici?”

Aleš je obljubil pod pogojem, če predikant pusti njegovo sestro.

“Ha! Kaj, če bi tako rekel brat neke druge deklice.”

Rok se je smejal, prijel Aleša za roko in pokazal na bakren prstan.”

“Mojster, ubogal te bom!” je odgovoril Aleš skesano.

“Ti veš vse — — — — —”

* * *

Po nesrečnem upadu Sulimanovem v slovenske dežele se je začel cesar Ferdinand pogajati z njim. Vitez Jeromin iz Zadra in doktor Kornelij Sakefer sta dosegla, da je Suliman podpisal mirovno pogodbo z besedami: “Mir naj ima, dokler ga ne prelomi sam.” (Meseca septembra 1533).

Imenoval je cesarja Ferdinanda za svojega sina in veliki vezir Ibrahim ga je nazval svojega brata.

Slovenskemu ljudstvu se še niso zacelile rane in pogorišč še ni prerastla trava. Cele vasi so bile še kakor izumrte, njih prebivalci pa poklani ali v sužnosti in tedaj je zopet prišel poziv: “Na grad po orožje in nad Turka!”

Znali so, da se vrše pogajanja med Ferdinandom in Sulimanom in ako bi se bil sklenil mir, ustavila bi se akcija verske blodnje med ostalim narodom slovenskim. Že je plavala novica od vasi do vasi: “Turkov ne bo več,” in ljudje so zopet polni upanja prijemali za plug in drugo orodje.

“Uresničuje se naša vere,” je dejal Rok na ponočnem shodu prekrščevalcev. “Kmalu bomo dosegli, da se bodejo ljudje ljubili kakor bi bili vsi ene matere. Potem pa gorje nasprotnikom!”

Zapretil je s pestjo proti hribu, kjer je stala cerkev.

“In gorje tudi onim!” in zopet je zapretil proti hribu na drugi strani, na katerem je stal Višnjegorski grad.

In možje, stoječi v krogu, so mu odgovorili kakor v odmevu:

“Zmagujemo!” in v njih očeh se je svetil ogenj prepričanja.

Vsi nižji sloji so pozdravljali to novico. Ne pa tako verski voditelji.

“Ako nastane premirje, se bodo ljudje še bolj zanimali za napake duhovnov in bodo trumoma pristopali v luteransko.” tako je modroval ljubljanski škof Ravbar in pisal pisma, katera so konjiki nosili na vse kraje.

“Mir ne sme biti,” je govoril vodja reformatorjev Matija Klomber in drugi agitatorji s plemstvom vred.

“Sedaj jim pravimo, da je Turek šiba božja, ker duhovni ne oznanjujejo čistega evangelija. Drugič izgubimo tudi vse pravice, ki smo jih izsilili iz cesarja Ferdinanda.”

(Kadar je bil cesar v stiski radi vojakov ali denarja, je pritisnila slovensko plemstvo na njega in iztisnilo nekaj pravic novi veri. Ko so se še vršila mirovna pogajanja, je zbral Ivan Pihler nekaj Uskokov in požgal par turških vasi, ali to ni imelo zaželenega uspeha. Treba je bilo večjega podvzetja.)

Opustošena slovenska zemlja si je začela pomagati počasi. Njive so bile zopet preorane in tu in tam je pomalem zapet začela naraščati vas. In prebivalci so bili bolj na redko naseljeni kakor poprej, ker jih je prejšnje desetletje bilo odpeljanih čez dvesto tisoč v turško sužnost.

Slovenski narod se je krčil, na njegovo mesto se je pa naseljeval Nemce, prihajajoč iz notranje Avstrije. Vse to so mirno gledali voditelji naroda. Verska vprašanja so zavzemala prvo mesto.

Bilo je proti jeseni leta 1533. Letina je kazala najboljše in trta je obetala, da bo dovolj vina. In med to steptano ljudstvo se je bila naselila nekaka zadovoljnost, le sem in tje je vzdihnila mnoga mati, ali oče in pogledal proti vzhodu, kjer je bil njihov otrok v sužnosti, in ustnice so šepetale molitve, da bi mu bog dal priliko uteči.

Naenkrat je pa počil glas: “Možje, pod orožje, da se maščujem nad Turkom za prizadete nam krivice!

Duhovni obeh ver so oznanjevali ta klic po cerkvah in pripravljali ljudstvo na nekako kakor so se sami izražali slovensko križarsko vojno. Ljudstvo jih je poslušalo.

Ko je prišel ukaz iz grada, so šli radi in iz praznili orožarne. Glave tega gibanja so bile Kacijanar in Žiga Višnjegorski, gospodar Aleša in Roka. Akoravno drugod niso bili kmetje naravnost siljeni, prisilil je Višnjegorski vse kmete.

Rok je klel in na ponočni seji prekrščeval in je dokazoval, da gredo samo Turke dražit.

Par tednov za tem je bila cela truma zbrana onkraj Save na hrvaških planjavah. Bili so Slovenci iz Kranjske in spodnje Štajerske in Uskoške hrvaške meje. Vsa armada je obstajala povečini konjikov, ki so bili oboroženi s puškami, težkimi meči in s pištolami.

Rok in Aleš sta se držala bolj skupaj, ako je slednji imel čas, da je ostal kakšen dan pri njem. Nekega jutra se je začel pohod.

Na čelu sta jezdila Kacijanar in Višnjegorski. Njih oklepu so se svetili na solncu in ročaji mečev so tolkli ob nju pri vsakem koraku konja.

Konjiki so šli najprvo. Jate jerebic frkate so izpred konj v velikih lokih in zopet posedale na zemljo. Skrjančki so peli visoko v zraku svojo pesem, kakor da bi se veselili jesenskega jutra. Toda bleščeče čelade konjikov so jih plašile, da so odletavale dalje.

V ozadju so korakali pešci, k so bili oboroženi s pištolami in meči. Nekateri so jih imeli tudi privezane na jermenih krog ledij. Hodili so za konjeniki, kajti ukaz je bil, da se morajo držati skupaj.

V trumi se je oglasilo bojna pesem in naenkrat je odmevalo iz tisočerih grl:

Jaz in moj vran
Greva na bojno plan.
Ne jokaj se ljubiva,
Varuj naju kacljanarca! ...

Nato je sledil refrain, ki se je stokrat ponovil:

Kacijanarca, kacijanarca moja,
Zmagava ali pogineva oba!

(Kacijanarca se je imenoval velik top, ki je bil strah Turkom. Leta 1533 so ga pa vzeli Turki v nesrečni bitki pri Bihaču in a potem pol stoletja vozili nad Slovenca.)

Pesem se je razlegala po hrvaški ravnini in Pribegi, ki so jezdili na desnem krilu in ki niso razumeli besed, so pa dodali svoj otožno zategnjeni: O—o—o—o—o—o—!!!

“Ali jih slišiš, kako tulijo kakor volkovi.” je omenil Rok proti Alešu in pokazal na četo Uskokov.

Aleš ni odgovoril, temveč namrščil je obrvi. Mislil je na Mileno, in ker je njo ljubil, ni videl ničesar slabega na njenem rodu.

“Veseli so, ker gredo v boj,” je rekel malomarno.

“Bog jim blagoslovi to veselje! Drugo leto že ne bodo peli, kadar pridejo Turki nad nje.

“V miru ne smemo živeti s svojimi sosedi in tudi doma ne. Ako nimamo drugega, se pa moramo prepirati zaradi vere. Ubogi moj narod, kdaj zavlada med teboj ljubezen in vera prekrščevalcev?”

Slonil je glavo in se zamislil.

Aleš je molčal, kajti predobro je čutil pomen Rokovih besed. Ali on je bil mlad in njegovo srce je bilo polno ljubezni in načrtov.

“Nazaj bi pojezdil, sedaj je Milena sama doma,” si je mislil in oči so mu gledale brezpomembno v daljavo.

Proti večeru so prijezdili do neke večje vasi in prebivalci so jim prišli s križem naproti. Velik, star mož s sivo brado je nosil križ in se venomer klanjal in mrmral besede: “Bog vas sprejmi!”

Jezdeci so se zvrstili po dva in dva, da so lahko šli čez jarek, ki je obdajal vas. Rok in Aleš sta jezdila skupaj po mostu in prvi je dejal Alešu:

“Glej ga, kako je nedolžen in vendar gremo v njegovem imenu na ubijanje!” Pri tem je pokazal na Kristusa na križu.

“V imenu koga?” je vprašal Aleš, jezdeč na drugi strani, da ni videl križa in obenem zatopljen v mislih na Mileno.

“V imenu križa,” je dejal Rok nejevoljno. “Turki nam pa vrnejo v imenu polumeseca. Ali izginilo bo vse to, čim pride naša vera na površje!”

Ko je padel mrak na zemljo, so vzplapolali ognji v taborju. Nekateri so pobijali živino, ki so jo dobili od vaščanov, drugi so pa urejevali ogenj in priprav na praženje. Med tem ko so Uskoki kričali in razgrajali, so Slovenci mirno donašali drva in si skoro molče pripravljali večerjo.

Rok, Aleš in kar je bilo višnjegorskih, so pekli par jancev. Rok je vrtel drog, da je bil ves potan.

“Dovolj je pečen,” je rekel končno in pomignil Alešu, da sta ga vzela iz droga. Položila sta ga na neko odžagano deblo in par udarcev z mečem ga je razdelilo v kose. Stegnila se je cela vrsta rok in v nekaj trenotkih ni bilo janjca več.

Kmalu nato so začeli ugašati ognji. Vse je poleglo in zaspalo vsled utrujenosti. Le v sredi taborišča, kjer so ležali na slami poveljniki pohoda, je še plapolal plamen in razsvetljeval v krogu ležeče plemenitaše.

Ivan Kacijanar, duša armade, je ležal iztegnjen in oprt na komolce. Oklep in čelada s tremi nojevimi peresi je ležala poleg njega na slami. Njegova postava je kazala nenavadno moč. Njegove velike in udrte oči, košate obrvi in kratko pristrižena brada je dajala obrazu nekak štirikotni, volovski izraz. Močne roke z velikimi dlanmi so pričale, da Ivan ne štedi z vajami.

Z desnico je bil oprt a slamo, z levico je pa držal pečeno stegno jagnjeta in z zobmi trgal meso. Ko je obral kost, jo je vrgel v ogenj, si obrisal brke in dejal Žigi Višnjegorskemu:

“Ti, tudi pešce moramo spraviti na konje.”

Žiga je zmajal z glavo.

“Kje naj vzamemo konje? Ljudje tukaj okrog jih nimajo.”

“Potem ostanemo tukaj toliko časa, da dobimo dovolj konj. Kdo bo dandanes peš napadal? Bila bi poguba naših ljudi. Jutripošljemo par krdel po bližnjih selih in naženemo jih več kot jih potrebujemo.”

“Ali,” zavzel se je Žiga — “te vasi so vendar krščanske in teh ne bodemo ropali!”

“Ha, ha!” krohotal se je Kacijanar. “Bodi vojak! Kaj ima vera opraviti na bojnem pohodu? Ako mislite vi in ljubljanski škof, da grem radi vas na rop med Turke, se motite.”

Nadaljnji pogovor je pretrgal vaški starešina, ki je stopil pred Kacijanarja, prekrižal roki na prsih in se venomer klanjal.

“Kaj hočeš?” ga je vprašal Kacijanar, ne baš prijazno.

“Mili gospod!” je začel starešina s tresočim glasom. “Naj te spremlja bojna sreča povsod in želim, da zasužnjiš toliko Turkov, kolikor je listja na drevju. Lepa Bara me je prosila, da naj vprašam gospode, ako jim sme ona prerokovati srečo.”

Višnjegorski se je zasmejal na glas. Poleg njega je sedel Greški, ki je bil trd katoličan in ta je takoj zarezal.

“Na grmado s čarovnico!”

Kacijanar je pogledal po plemenitaših in videl njihov porogljive poglede. Tedaj se je vzbudil v njem nekak odpor. Zakaj ne bi slišali njegove vojaške slave, ki jo bo on dosegel.” Kratkomalo je naročil starišini, da naj pripelje žensko.

Par minut pozneje je stala Bara pred Kacijanerjem. Če so po navadi čarovnice res suhe, grde in z velikimi nosovi, je bila Bara živo nasprotje. Velika, lepa in vitkega staza z razpuščenimi lasmi in kakor oglje črnimi očmi, iz katerih je odseval nenavaden blesk. Oblečena je bila v nekako togo in prepasana s pasom iz zlata iz medenine.

Pri vsakem najmanjšem pregibu se je kazala lepa, polna oblika telesu. Na prsih je imela nanizane v krogu bisere in med njimi rumenjake, ki so jih pokrivali grudi. Ogenj v taboru se je lesketal v njenih biserih in zlatem nakitu in še bolj povečal vtis njene lepote.

Kacijanar jo je gledal in v njem se je zbudila strast.

“Pri bogu, lepa si!” je zamrmral in on, ki je posekal že precejšnje število ljudi, je bil v hipu v nekakšni zadregi.

Žigi Višnjegorskemu se je takoj brala na obrazu navadna strast, medtem ko je Greški, ki je malo poprej vpil, da jo morajo sežgati, odprl usta in jih pozabil zapreti. Kacijanar je ponudil svojo lopati podobno roko in dejal: “Razkrij mi bodočnost!”

Sklonila se je naprej in ga prijela za dlan. Po čelu in obrazu so se ji vpisali lasje. Tišina je nastala v krogu in vse je iztegovalo vratove. Gledala je nekaj časa poteze na njegovi roki, nato pa govorila jasne in brez bojazni:

“Pohod, ki ga vodiš, se bo končal srečno in tvoja slava bo donela še v poznejši časih. Poveljeval bodeš kmalu ogromni vojski — — —”

Dvignila je glavo in mu pogledala živo v oči, kakor da bi mu hotela uliti svoje misli. Kacijanar je gledal resno v njene globoke oči in odtegnil roko.

“Dovolj si mi povedala. Prerokuj še drugim!”

“Prerokuj meni!” je prosil Žiga na pol v šali — in ji ponudil roko.

“Ne morem, gospod!” je odgovorila lepa Bara in izginila v temi s svojim vitkim telesom kakor jegulja.

Ostali so se nasmejali, Višnjegorski se je pa ugriznil v ustne in zaklel poluglasno. Kacijanar je postal zamišljen in se je kmalu zleknil po ležišču. Tako so storili tudi drugi in krog ognja je postalo tiho. Le sence so plesale po spečih vojakih in sem pa tja je priplaval glas straže iz polja pri konjih.

Kacijanar pa ni spal. Gledal je v zvezde in mislil na Baro. Nekaj je hotela še povedati pa ni končala in to ga je skrbelo. Sklenil je, da poišče drugi dan starešino in ta mora privesti Baro, da mu bo še prerokovala.

Ko je drugi dan padel mrak na zemljo in ko so se vrnile čete, ki so bile poslane v okolico, in pripodile trope konj, je korakal Kacijanar proti potoku za vasjo. Stemnilo se je bilo, ko je prišel do vrbovja in kakor iz tal je stopila pred njega Bara.

“Kaj si še videla na moji roki?” jo je vprašal hlastno.”

“Napovedala sem ti slavo, čemu ti ne bi še padca. Padel bodeš v nemilost povsod in končno bodeš zavratno umorjen in morilci bodo nosili nojeva peresa kakor ti ...”

“Lažeš!” je zakričal Kacijanar. “Plemenitaš ne mori zavratno!” Toda lepa Bara je že odhitela čez travnik v vas.

Drugi dan je četa nastopila svojo pot in se v par dneh razlila po Slavoniji in Bosni. Obkolili so turške vasi in požgali ter posekali vse. To požiganje in morjenje je trajalo par tednov. Vse vasi, kjer so stanovali mohamedanci, so bile uničene tja do Udovina v Bosni. Konji so pa komaj stopali pod težo dragih preprog in drugega plena.

Rok se je vedno držal Aleša in se udeleževal boja le tedaj, ako je bil on v nevarnosti.

“To delamo vse v imenu — krščanske vere!” je pripomnil pogostokrat proti Alešu.

Ko se je četa nasitila maščevanja in krvi, se je vračala zmagonosno proti domu. Bilo je na predvečer, ko se je imela tolpa ločiti. Slovenci z Višnjegorskim so bili namenjeni ob Savi navzgor, Uskoki pa ob Kolpi. Tedaj je prijezdil na penastem konju cesarski sel in izročil pismo Kacijanarju. V Carigradu je bil sklenjen mir.

“Prokleto!” je zaklel Višnjegorski, ko je pomislil na luteranstvo, ki ne bo moglo več dobiti pravic od cesarja.

Aleš je dobil še tisto noč nalog, da odjezdi naprej in odjezdil je v krogu mimo uskoških hribov čez vaško vas, da bi videl Mileno.

* * *

“Komaj so spustili most in je Aleš prijezdil v vas, je bil Rado že pri konju.

“Kaj prinašaš, brat, zmago ali poraz naših junakov?”

“Zmago,” je odgovoril Aleš in gledal po vasi.

“Zmago nad Turki!” je zakričal na ves glas Rado, prijel prvega soseda čez pas in začel teptati z opankami, kakor da bi ga peklo v podplatih.

Kmalu se je bilo nabralo krog Aleša, ki je še vedno stal na mestu s konjem, par moških, žen in otročajev. Vpraševali so ga, koliko, da so dobili itd.

Čez dvorišče od drugega konca vasi je prišla Milena počasi s sklonjeno glavo. Zapazila je Aleša, še ko je jezdil po planjavi proti vasi. Saj ga je čakala mesec za mesecem in gledal iz stolpa koncem vasi, kedaj se prikaže sloka postava jezdeca v svitlo čelado na glavi in z grbom Višnjegorskega na konjski preprogi pod sedlom.

On je samo na pol odgovarjal na vprašanja, kajti gledal je Mileno. Prišla je do kroga, ki je obkroževal jezdeca in vzdignila obraz. Oči so se srečale in Aleša je zahotelo pri srcu. Njen obraz je bil poln žalosti in je videl, kako se muči, da bi pridržala solze.

Pogledala ga je še enkrat in on je pokazal z očmi proti gozdu. Ona ga je umela in lahno prikimala.

Rado je skočil k Mileni in kričal:

“Poglej, to je tisti dobri človek, ki je meni pozlatil struno!” Proti Alešu je pa dejal: “Veš brat, ona ima ženina, zato se tako grdo drži napram tebi. Ive je junak, dasi še mlad, vendar bo kmalu voda naselbine.”

Aleš je sklonil glavo in pri srcu ga je zabolelo kakor še nikdar. Sunil je konja z ostrogami in odjezdil proti gradu.

Pol ure zatem je že sedel ravno na tistem kraju, kjer se je sprehajal z Mileno. Čakal je precej časa, a nato je pa zašumelo krilo v njegovej bližini.

Prišla je Milena in Aleš je vstal in jo pritisnil molče k sebi. Naslonila se je na njegove prsi in pustila solzam prosto pot. Tudi on je molčal in izraz njegovih usten in potez v obrazu, je pričal o notranjem boju.

“Zakaj jokaš, moja ljubezen?” jo je vprašal, ko se je nekoliko umirila.

“Pusti me, da se izjokam in lažje mi bo pri srcu,” mu je odgovorila pridušeno in si otrla solze.

“Je li res, da si nevesta?” jo je vprašal on s plašnim glasom.

“Ne še popolnoma. Ive je poslal snubače, ali oče je dejal, da se bo še premislil. On ga nima rad. Ko je naša vas naredila z Ivetovo naselbino pohod čez mejo, sta se sprla z mojim očetom za plen in odtedaj ga oče ne mora.”

“Da bi ga saj poznal!” je pripomnil Aleš in roka ga je zasrbela.

“Nič ti ne bi pomagalo. On poseka več Turkov, kakor cela tropa Uskokov skupaj. Zate ga bodo izvolili po smrti njegovega očeta za vajdo.”

Aleš je molčal nekaj časa, ko je ona končala, nato je pa uprl v njo oči.

“Milena, ali me v resnici ljubiš?”

“Ljubim te in brez tebe ne morem živeti.”

Ko si bil na vojnem pohodu, je prišla k nam lepa Bara in dejale so mi ženske, da jo naj vprašam za svet. Bara je prišla, me prijela za roko in mi velela, da naj grem z njo za vas. Ko sva prišli do jarka, po katerem teče voda, mi je dejala: “Bolna is na srcu in za tvojo bolezen ni zdravila. Pretrpela boš še veliko ... Potem mi je ukazala, da naj pogledam v vodo, češ, da pogled olajša trpljenje. Jaz sem se nagnila čez jarek in zagledal sem tebe v vodi. Bil si sredi drugih vojakov in solnce ti je sijalo naravnost v obraz. Ti si pa vzdignil roko, na kateri imaš prstan in ga poljubil. Jaz sem bila srečna in Bara se mi je smejala.

Aleš je zmajal z glavo in se nasmehnil Mileni neverjetno.

“Vsega tega ne morem verjeti. Veliko spisov in knjig sem že prebral v samostanu, ali kaj takega še nisem slišal nikoli.”

“Veruj, Aleš!” ga je zaprosila ona. “Ako ne veruješ Bari, ne veruješ svoji Mileni in jaz ne lažem.”

“Mogoče,” je pritrdil Aleš. “Kje se je pa ona to naučila. Gotovo je še mlada, ker ji pravite lepa Bara?”

“Ko je bila stara dvanajst let, so jo ugrabili Turki in jo prodali kot sužnjico, daleč v neko deželo k nekemu duhovniku, ki se je pečal samo s čarovništvom, in tam se je naučila vse to.”

Aleš jo je debelo gledal in se smehljal.

“Sedaj si saj prepričana, da te ljubim, in ker tudi ti mene ljubiš, pojdi z mano proč od tukaj ...”

Milena se je zdrznila in njen obraz e je zresnil ...

“Kdaj? Takoj?”

On je pomišljeval nekaj časa.

“Ne ravno danes, ali kmalu. Ako ne pridem sam po te, pojdi s tistim, ki ti pokaže ta prstan. Ali pojdeš?”

“Da, pojdem!” je dejala ona komaj slišno in on jo je poljubil ves srečen.

Kmalu nato se je Aleš poslovil od nje, kajti moral je naglo dalje s poročilom, da dohiti, kar je izgubil časa.

* * *

Par tednov pozneje so zopet zborovali prekrščevalci ponoči pri Roku. Tomaž je odšel na hlev spat, Marjanica je pa pripravila jed in pijačo po naročilu Roka in odšla tudi ona v svojo čumnato na drugi strani veže. Bila je sobota in zato je bila udeležba precej velika.

Sprejeli so zopet par novih članov in Rok jih je slovesno prekrstil. Ko so rešili še par drugih verskih zadev, je stopil v ospredje kmet Terde in zahteval, da mora biti umorjen oskrbnik na Višnjegorskem gradu zato, ker je dal njega pretepsti na grajskem dvorišču vpričo hlapcev in dekel, ki so se seveda smejale njegovemu trpljenju.

Rok ga je poslušal do konca, namrščil obrvi in dejal:

“Vselej smo pomagali, kadar je šlo a našo vero ali za prekrščevalce, ki so radi vere trpeli. Ta stvar, ki jo imaš ti, pa nima z vero nič opraviti: to je tvoja stvar, samo tvoja. Umori ga, ako hočeš, mi ti ne branimo.”

Tiho je bilo v krogu in nihče se ni potegnil za Trdeta.

“Torej mi nočete storiti, kar jaz zahtevam?” je zakričal kmet v jezi.

“Pri takih rečeh že ne!” je odgovoril nekdo izmed zborovalcev.

“Sam si bil kriv, da so te pretepli. Drugikrat drži jezik za zobmi!”

Trde je utihnil in odšel. Pri vratih mu je pa nekdo pomolil nož pod nos rekoč: “Le glej, ako kaj nameravaš! ...”

Ko je zborovanje minilo in so možje posedli po klopeh krog mize, je prišel pogovor tudi na Trdeta.

“Nič ne more storiti, prav nič!” je trdil prvi.

“Hinavec je in potuhnjen!” je ugovarjal drugi. Poznam ga že dolgo let.

“Sklenili so, da ga bodo strogo nadzorovali in pri najmanjšem sumu ga zadene kazen.

Doma na ležišču je pa ležal kmet Trde in se zaklinjal, da se maščuje, ne nad oskrbnikom, ker na tega ni bil več jezen, ampak nad prekrščevalci. Obenem se je pa zavedal, da najmanjši korak do izdajstva ga lahko pripelje do tega, da dobi nož med rebra.

Poznaj je predobro prekrščevalce.

Zato je delal lepo kakor poprej na polju in na tlaki in se vedel, kakor da se ni nič zgodilo med njim in ostalimi prekrščevalci.

Ako se mu je tu ali tam kdo nasmehnil, že je mislil, da se smeje njegovi brezmoči. Tedaj je zopet natihoma prisegal: “Le počakajte!”

Rok je sklical najbolj zaupne može in ti so se vrstili ponoči in hodili ležat na Trdetov vrt, za stražo, da ne bi kmet ponoči zapustil hiše.

Preteklo je nekaj mesecev po teh dogodkih brez kakih izprememb. Par mož je že svetovalo Roku, da naj opusti stražo. Jesenske noči so neprijetno in težko je bdeti pod milim nebom.

Toda Rok ni odnehal.

“Izdal nas bo pri prvi priložnosti,” je dejal. “Čemu ga ni več na shode?”

Bilo je v temni jesenski noči. Dež je pršil in zdajpazdaj je potegnila burja. Pod jablano na Trdetovem vrtu je stal kmet Vrščaj na straži in se skrival za deblo. Tema je bila kakor v rogu in po vasi so že zdavnaj ugasnile zadnje luči.

“V takem vremenu menda ni treba stražiti,” je mrmral Vrščaj in stopal iz ene noge na drugo.

Ura je morala biti že krog polnoči in Vrščaj je počepnil ter potegnil plašč čez glavo, da se bolj zavaruje proti vetru, kar začuje kresanje kremena v Trdetovi koči.

“Zakaj neki dela sedaj luč?” se je vprašal Vrščaj in potihoma lezel proti oknu. Zadnje je bilo tesno zagrnjeno, da se ni nič videlo v sobo. Vrščaj je potipal, kje da ima nož in poslušal.

Slišal je šepetanje in nato je dobro razumel, ko je Trde velel sinu, da naj gre v župnišče in pripelje gospoda, ker ne dočaka drugega dne ...

Vrščaj se je čudil, da bi Trde obolel, ker ga je videl še podnevu zdravega. Še bolj čudno je pa to, da pošilja po župnika, on prekrščevalec.

“Vse povem Roku, saj sem v par korakih tam,” si je mislil Vrščaj, in ko je videl, da je zapustil Terdetov sin hišo,” je on preskočil plot in jo udaril za vasjo tipajoč v temi proti Rokovi koči.

Rok je bil pri prvem klicu na nogah, in ko mu je Vrščaj povedal, da je Trde obolel in poslal po župnika, je takoj vzkliknil:

“Izdajstvo!”

“V par trenotkih je bil oblečen in zunaj koče.

“Fant potrebuje najmanj četrt ure do župnišče. V tem času lahko dobiva še koga.”

Po teh besedah je Rok zlezel v neko kočo ob poti in privlekel napol zaspanega kmeta, kateremu je šele zunaj dopovedal, zakaj da gre.

V Terdetovi koči je še gorela luč. In dasiravno so bila okna zastrta se je bliščal tu ali tam med špranjo v steni svetlobni žarek.

“Ti ostani tu, Vrščaj, ti pa pojdi k spodnjim vratom!” je ukazal Rok in odrinil vrata ter vstopil v vežo, od tam pa v izbo.

Trska je gorela z velikim plamenom. Na postelji je ležal Trde. Belo pogrnjena miza s križem na sredi je pričala, da pričakujejo duhovna. Žena je sedela pri peči in zakričala, ko je prišel Rok.

Trde je obrnil glavo na postelji in skočil po bliskovo na noge, čim je zagledal Roka.

“Pogini, hudič!” je siknil Trde in pograbil pištolo, ki je visela na steni.

Rok je skočil in ga prijel za roko. V hipu mu je izvil pištolo. Trde videč, da je sedaj v Rokovi oblasti, je planil skozi vrata v vežo in pri zadnjih vratih na prosto, kjer je nadel v naročje Vrščaja. Zadnji ga je prijel v vrgel na kup gnoja.

“Pusti me!” je zastokal Trde.

“Te ne morem,” je dejal mirno Vrščaj. “Prehitro si ozdravil!” Nato mu je zasadil z vso silo dvorezen nož v srce.

“Plačal boš mojo smrt! “je še zagrgral, udaril dvakrat z nogama po gnoju in bilo je po njem.

“Rok je prihitel iz koče ali bil je že prepozen. Videl je pri svitu luči iz izbe skozi vežo, kako je Vrščaj počasi obrisal nož in ga spravil v golenico ...

“Primi ga!” je ukaza tiho toda odločno Rok in pograbil mrtvega Trdeta za noge. Vrščaj ga je prijel za srajco na ramah in odnesla sta mrliča za vrt. Položila sta ga na travo in Rok je dejal nejevoljno.”

“Prehitro si ravnal, Vrščaj.”

“Ali bi bilo bolje, da je ušel!” se je opravičeval kmet.

Rok se je vrnil na gnoj in zbrisal sled krvi s tem, da je vzel par vil gnoja in ga vrgel v lužo. Nato je šel na drugo stran in poklical kmeta, ki je stal na stražo.

Zavlekli so Trdeta za vas in ga pokopali med grmovjem. Rok je še poteptal zemljo po grobu in zamrmral:

“Tako se naj zgodi vsakemu izdajalcu naše vere!”

V koči je sedel duhoven in žena mu je pripovedovala, da je mož ravnokar ubežal in da ji je že pred meseci naročil, da naj se izpove župniku, kar ji je on zaupal, ako ga katerikrat ne bo tri dni domov.

Župnik je vohal nekaj časa, potem je rekel ženi:

“Ako se mož vrne, recite mu, naj nemudoma pride k menu, ako ga pa ne bo, pa pridite vi, da tudi vas ne zaloti smrt. Kajti trpeli boste, ako odnesete skrivnosti na oni svet. Sedaj pa pokleknite!”

Ona je storila in župnik ji je dal svoj blagoslov, da jo bolj potrdi v veri.

Drugi dan je prišel Vrščaj k Trdetovim in prosil za neko orodje na posodo. Pri tem so mu pa švigale oči po ognju, če ni morda tam še ostal kak sled.

Tretji dan proti večeru je šla Trdetova jokajoča v župnišče in župnik jo je povabil v sobo. Povedala mu je vse in izdala prekrščevalce in obenem je izjavila, da tistih prekrščevalcev in vojakov na Štajerskem niso zajeli Turki, ampak so jih rešili kranjski prekrščevalci, vojake pa pobili in zmetali v vodo.

Ko je žena odšla, mel si je župnik roke:

“Čakaj Višnjegorski! Ako ti drugače ne morem do živega, ob kmete te spravim.”

Še tisto noč se je odpeljal v Ljubljano.

* * *

Nemirno se je premikal Rok na stolcu naslednje dni. Ako pogreše Trdeta na gradu bodo začeli povpraševati po njem in sedaj ni vojne ne Turkov, da bi zmešali sled. Nič se ne bo dalo zakriti. Tako je premišljeval Rok, vstal in šel po vasi, da povabi tovariše na shod za drugi dan. Zgodaj zjutraj je že postavil na okno prekrščevalni vrč, kakor vselej, kadar se je imel vršiti shod tistega dne.

Sneg je že po malem naletaval in burja je piskala svojo zimsko pesem. V koči Roka so bili zbrani skoro vsi prekrščevalci na shodu, le Tomaž je spal v hlevu, Marjanica pa v čumnati. Rok je poročal, kaj se je zgodilo pred štirimi dnevi in zakaj je bil Trde ubit.

“Prav mu je!” so govorili možje. “Vsakega naj zadene enaka kazen!”

Rok je rekel, da bo najbrž izginil za nekaj časa in ako bode vse tiho, se kmalu vrne. Nato jim je svetoval, da naj bo Aleš za načelnika zanaprej. On jih bo varoval in jih vodil po poti vere kakor on sam.

Možje so bili zadovoljni in segli so Alešu v roke v znamenje, da ga pripoznajo. In shod se je vršil dalje v svojim teku.

Ne daleč proč od Rokove koče je poskakala tropa vojakov iz konj. Med vojaki so bili tudi hlapci stiškega samostana. Župnik je bil dobro opravil v Ljubljani. Deželni glavar mu je dal takoj trop vojakov, plačanih mortolozov, ki so bili sposobni za vsako opravilo. Samostan Stična mu je poslal tudi par hlapcev, ker je župnik tudi tja sporočil za slučaj, da ne bi dobil od deželnega glavarja vojakov, polovil bi jih sam s samostanskimi hlapci.

“V to kočo gremo najprvo,” je dejal župnik, ko so razhajali. “Tu stanuje glava krivovercev. Glejte, da nam ne uide. Imate vrvi s seboj?”

“Imamo,” odgovorili so vojaki.

“Torej naprej v imenu božjem!” ukazal je župnik poveljniku vojakov.

Začeli so se bližati koči in jo kmalu obkolili od vseh strani. Eden vojakov se je splazil k oknu in prišel kmalu nazaj.

“Polna koča jih je,” je sporočil župniku.

“Kakor nalašč! Torej nocoj uganjajo svoje orgije. Nihče ne sme uiti!”

Poveljnik je stopil k vratom in jih hotel odriniti, ali bila so zapahnjena od znotraj. Pomignil je vojakom in šest hrbtov se je uprlo. Zaječale so deske ali vrata se niso odprla.

“Z meči nad vrata!” se je slišal ukaz od zunaj, v koči je pa ugasnila luč. Meči so začeli sekati hrastove deske, v sobi je pa zakričal Rok: “Izdani smo!”

Prekrščevalci so prijeli za nože, meče in kar je bilo pri roki, obrazi so jim pa pobledeli.

“Se padamo, ali se borimo!” je vprašal Rok v koči.

“Boj! Smrt nas čaka tako ali tako,” so odgovorili prekrščevalci soglasno.

Aleš je skočil k steni, kjer je visela dolga puška, se preril k oknu in pomerl v gručo vojakov. Curek ognja je švignil skozi okno in slišal se je klic “Sante Matre!” Vojak je telebnil po tleh.

“Španci so, boj bo hud,” si je mislil Rok ali rekel ni ničesar.

Vrata so se zrušila.

“Naprej!” je vpil Rok in naskočil vojake z mečem. Par vojakov je padlo takoj, drugi so se pa začeli umikati. Pretesno je bilo v veži za boj.

“Zažgite hišo!” je zadonel župnikov glas in kmalu je gorela streha na vseh krajih.

Prekrščevalci so se umaknili nazaj in stopili za stene, da so bili varni pred kroglami. Strela je gorela z velikim plamenom in bilo je videti kakor podnevi krog koče.

“Možje, pri zadnjih vrati ven!” je ukazal Rok in planil v razsvetljeno vežo. Puške vojakov so zagrmele in Rok je padel, toda v hipu se je pobral in skočil naprej.

Navalili so kmetje zopet na vojake in slednji vedoč njih namenov, so jim hoteli zastaviti pot. Puške so imeli iztreljene, torej je ostal le še boj na da. Prekrščevalci so se borili kakor ranjenci. Hoteli so se predati življenje čim dražje.

Že se je manjšalo število prekrščevalcev, ko so naenkrat dobili pomoč. Prišli so ostali vaščani, ki so videli, kaj se godi in so napadli vojake izza hrbta. Marsikateri sin je imel očeta v boju, kajti vedel je, da je oče prekrščevalec in da je sedaj v tem metežu.

Marjanica je slišala v čumnati takoj prve udarce po vratih. Bdela je in pričakovala, da pride Anton, kakor je bil obljubil podnevu. Slišala je boj in vedela, kaj pomeni, ali ganiti se ni mogla iz čumnate. Pričakovala je, da boj poneha.

Nad njo je gorela hiša in zunaj se je mešalo krik, kletve in žveket orožja. Končno je začelo pokati tramovje in čez strop se je usipal ogenj. Deklica je zakričala in skočila na plano v spodnji obleki.

“Zagrabite priležnico!” zavpil je župnik in vojak je stegnil roke po Marjanici.

Tedaj je skočil Tomaž iz hleva s težkim kolom v roki in udaril prvega vojaka po glavi, da se je takoj zgrudil. Mahnil je drugič in že je bil pri vojaku, ki je držal Marjanico. Zopet je udaril, da je kol zahreščal in vojak je podal brez besedice. Tedaj so ga obkrožili drugi vojaki in Tomaž je mahal kakor obseden.

Vaščani so čimbolj pritiskali na vojake. Žene so metale kamenje, medtem ko so fantje rabili kole in sekire. Prekrščevalcev je padlo že polovica, toda vojakov je ležalo dvakrat več. Hiša se je podrla na kup in steber isker je šinil proti nebu. Rok je krvavel že iz več ran. Pena mu je stala na ustih in v obraz je bil posinel. Boril se je ob strani Aleša in branila sta drug drugega. Dvakrat sta si že izsekala pot skozi četo in lahko bi bila ušla, ali skrb za druge jih je vračala vedno nazaj v obupni boj.

Tomaž se je otepal s kolom kolikor je mogel in ščitil s hrbtom hčer. Tedaj je pa od nekod prihitel Anton in ko je videl, da je Marjanica v nevarnosti, se je zakadil s polenom kakor divji v gnečo in tolkel krog sebe, da so se mu vojaki nehote umikali. Že je bil pri Tomažu, ali v tistem hipu skoči vojak staremu za hrbet in mu prekolje glavo. Predno je pa vzdignil meč v drugič, mu je zadal Anton smrtni udarec na glavo s polenom.

“Anton!” je zakričalo dekle in se ga je oklenilo. Vojaki so naskočili Antona, da maščujejo smrt tovariša. Tedaj se je začul poveljnikov ukaz: “Nazaj!” in vojaki so se začeli umikati med točo kamenja in polen. Vsa vas je bila pritisnila na nje in jih kmalu prisilila v popoln beg.

Anton je vlekel na pol mrtvo dekle kakor hitro je mogel proč od bojišča. Na vrtu poleg jablane je stal župnik in gledal grdo. Predikant, spoznavši župnika, je spustil dekleta in stopil k njemu.

“To je tvoje delo!”

Pri tem je pokazal Anton na kup mrličev in ranjencev poleg ognja. Nato je predikant pobral poleno in telebnil župnika po glavi. Zadnji je jeknil in se zgrudil v travo.

Ko so prepodili vojake popolnoma in so se vračali k pogorišču, se je začel stok in jok. Žene so objemale svoje mrtve ali ranjene in otroci so pomagali jokati materam. Vojake, ki so bili ranjeni, so usmrtili prekrščevalci in drugi vaščani in jih pometali v ogenj.

Rok je sedel na tleh. Imel je nogo prestreljeno in na glavi mu je zijala velika rana. Gledal je v ogenj in iz oči so mu vrele solze.

Aleš je poizvedoval po sestri, ali nihče mu ni mogel povedati, kam je izginila. Pokleknil je poleg očeta, ga preobrnil, se naslonil na njega in jokal.

Ko je nekoliko ponehala razburjenost, je klical Rok prekrščevalce krog sebe.

“Vprezite vse konje, kar jih imate in naložite otroke in žene. Vzemite seboj živeža kolikor morate. Pred dnevom moramo biti daleč proč od tukaj, ker jutri bo vse polno vojakov na tem mestu.”

Možje so ga ubogali in hiteli domov. Po preteku ure so naložili ranjene žene in otroke na vozove in šlo je v divjem diru v temno noč. Ogenj Rokove koče je pojemal, po vasi je pa plaval duh človeškega mesa, ki se je cvrlo v ognju.

Drugi dan je bila vas skoro prazna. Kmetje so se prekrižali, ki so prišli mimo, a ponoči, jih ne bi bil nihče spravil, da bi bili šli skozi “pravno vas”, kakor so jo imenovali odslej.

* * *

Glas o boju prekrščevalcev z vojaki se je razneslo po vsem Slovenskem. Tudi v najbolj skrito gorsko vas je šla novica. Kmetje so privoščili vojakom, da so bili tepeni in se veselili nad junaštvom prekrščevalcev.

“Še enkrat se naj to zgodi, pa bodo vojaki kmalu drugače postopali s kmeti.”

“Skupaj drže,” so govorili drugi, “To je lepo. Take vere nam je treba!”

Vse drugače so pa mislili vladajoči krogi. Iz Ljubljane je prišel ukaz, da morajo vojaki takoj za beguni in drugi dan je četa vojakov iskala prekrščevalce daleč naokrog po Dolenjskem. Včasih so vojaki naleteli na moža, ki je bil sam prekrščevalec, in ta jim je natvezel, kar si je mogel izmisliti, samo da jih je spravil na napačno pot. In ko jim je zopet drugi povedal ravno nasprotno, so izprevideli vojaki, da jih imajo kmetje za norce. Po par dnevih so odjezdili nazaj proti Ljubljani.

Najhujše je pa bilo Žigi Višnjegorskemu. Zgubil je skoro vso vas kmetov in je vedel, da za prvimi bodo šli še drugi. Odšel je tudi njegov predikant, ki je znal tako prepričevalno govoriti in njegov najboljši služabnik Aleš Mraz ga je stresal, ko je pomislil, da je živel med prekrščevalci. Kako lahko bi izgubil življenje!

Žiga je razposlal pisma po vseh gradovih, da mu takoj naznanijo, kje se prikažejo njegovi kmetje. Najhujše je pa bilo, ker se je to zgodilo na njegovi zemlji, katero je imel za pristno luteransko. Saj je samo mignil s prstom in vsi kmetje so prišli poslušat predikanta! In vsa ta stvar je bila naznanjena od katoliške strani!

“Temu župniku jaz se posvetim!” se je grozil Višnjegorski sam pri sebi. Ni se več jezil na prekrščevalce, ampak na župnika, kakor je pred meseci Trde pozabil na oskrbnika in zlival jezo na svoje sovernike.

Polagoma se je pa umiril in prešel na druge misli. Mislil je na zadnji roparski pohod v Turčijo, in pred očmi mu je vstala podoba lepe Bare.

“Kje sem že videl ta obraz in te ognjevite oči!”

Naenkrat je obstal, pogledal začudeno in zamrmral: “Vraga, nji je podoben predikant! ...”

V službi je imel Uskoka Kateja in tega je dal poklicati. Kmalu je stal pred njim in se klanjal neprenehoma.

“Povej mi, Kate, poznaš li lepo Baro v vojni krajini?” ga je vprašal prijazno.

“Poznam, gospod. Prerokovali mi je nesrečo pri nekem pohodu in res sem bil ranjen.”

“V kateri naselbini pa stanuje?”

“Bog zna. Pride in zopet gre. Nekateri pravijo, da stanuje pri sveti Jeri in da ima majhnega črnega hudička za čuvaja.”

(Cerkvi sv. Jedert stoje dandanes v razvalinah na najvišjem vrhu Gorjancev. Obe cerkvi sta par korakov narazen. V eni so imeli mašo katoličani, v drugi unijati.)

“Ali si poznal našega predikanta Antona?” je vprašal Žiga dalje.

“Seveda sem ga poznal,” je odgovoril Kate in takoj naredil čuden obraz kakor prej Žiga.

“Pri bogu, gospod, enak obraz imata!” “Si že opravil, Kate,” je dejal Žiga in mahnil z roko, da lahko odide.

Kate je odšel, Žiga je pa premišljeval in primerjal Baro s predikantom Antonom. — — —

V uskoškem pogorju nad griči z vinogradi na Dolenjskem stojita tesno skupaj dva hriba v obliki napol odprtega noža.

Stoletne bukve pokrivajo oba hriba in dolina med njima je obokana z njimi kakor cerkveni stolp. Za to zavetje je vedel Rok in po njegovem nasvetu so zavili vozove tja. Pred leti, ko je bil še vojak, jih je bil razkropil sovražnik in on je tavajoč po gozdih našel to kotanjo. Zima se je bližala in Rok je mislil, da bo tam dobro zavetje za par tednov. Ko se je začel delati dan, ustavili so se v gozdu in proti noči zopet odrinili dalje. Proti jutru drugega dne so bili že na vrhu, prvega hriba in se pripravljali, da spustijo vozove v globel.

Na prvem vozu je sedel Rok in stiskal zobe od bolečin pri vsakem gibljaju. Komaj so bili vsi vozovi in ljudje v globeli, tako je poslal Rok Aleša in par drugih mož v bližnjo vas, kjer je poznal enega kmeta, da je prekrščevalec. Naročil jim je, da naj prineso živeža, kmet naj pa pride zvečer v globel.

Drugi so začeli postavljati iz vej nekake šotore, katere so pregrnili s plahtami, da bi bili varni pred dežjem. Konje so spravili v drugi kot globeli in žene in otročaji so jim nanašali šope suhe trave, katero so napulili ob prelazih v gozdu. Popoldne se je vrnil Aleš z možmi in prinesli so živeža v velikih, pletenih koših. Ponoči so pa prišli kmetje prekrščevalci iz okolice.

Položili so Roka kraj ognja, kjer je ležal in škripal z zobmi od bolečin. Ko je položil ranjeno nogo v pravo lego in so bolečine nekoliko ponehale, je povedal prekrščevalcem iz okolice, zakaj so prišli in zakaj da jih prosijo pomoči.

“Pomagamo vam po naši moči,” je dejal kmet s poraščenim obrazom in divjim pogledom.

“Tukaj ostanemo najmanj en teden,” je govoril Rok, “da se vse umiri. Potem pa lahko začnejo zapuščati globel družina za družino.”

“Tako tudi bo,” je rekel prejšnji kmet. “V našo vas spravimo eno ali dve družini, v drugo zopet eno in nihče ne bo sumil kaj slabega. Kmetij je tričetrtine praznih in lahko dobe zemljo.”

Ukrepali so še marsikaj pozno v noč in možje so pri odhodu obljubili, da pridejo zopet in prineso živeža in privedejo še več sovernikov seboj.

Ko so kmetje odšli v noč, so se podali prekrščevalci v globeli k počitku. Poleg ognja je ležal Rok in zraven njega Aleš. Vse je že spalo in ogenj je ugašal. V oboku vej, ki so ga tvorile bukve, je skovikala sova. Rok je ležal in gledal v temo. Iz oči se m je prikradla solza, se potočila po licu in se skrila v brado.

Popravil se je na ležišču in pridušeno zastokal, nato pa vprašal: “Aleš, ali spiš?”

“Ne, stric,” mu je odgovoril Aleš in se zravnal.

“Daj mi vina, Aleš!” ga je zaprosil in pokazal na leseno posodo, v kateri je bila pijača. Aleš mu je ustregel in Rok je pil z velikimi požirki.

Odmaknil je posodo od ust in jo dal Alešu nazaj. “Popravi ogenj in usedi se poleg mene.”

Aleš je nametal vej na ogenj in ga popravil, da je vzplamtel zopet, nakar se je usedel poleg Roka. Pogledala sta se v oči in obema je bilo težko pri srcu.

“Poslušaj, Aleš!” Še dva dni in mrtev bom. Zdi se mi, da je prav tako, da namreč odidem prej, predno bom videl odhajati ljudi, katerim sem jaz vero vcepil odhajati na vse vetrove ...

Stopil bodem pred boga pogumno in z lahkim srcem. In ako me vpraša, kaj sem delal na svetu, mu porečem.

Učil sem ljubezen med ljudmi. Vedi, Aleš, da moj duh te bo spremljal povsod in v nebesih ti bom hranil prostor poleg sebe. — — — — —

“Ne govorite tako!” ga je pretrgal Aleš in komaj zadrževal solze. “Saj ne boste še umrli.”

“Le tiho, Aleš, le tiho! Boljše je, da človek ve resnico že v naprej. Večkrat sem že gledal smrti v oči in se je nisem nikoli bal; sedaj se je tudi ne. Poznam ravno; že več takih sem videl. Zastrupljena kri od krogle. Še par — in vse bode končano.”

Pomolčal je nekoliko in nato nadaljeval:

“Prisezi mi, Aleš, da me pokoplješ na vrhu tega hriba. Od tukaj je krasen razgled na zemljo, koder živi naš rod. in kadar bode zavladala naša vera in ljubezen med narodom, takrat bo prišel moj duh in gledal te griče, ki so meni in mojemu rodu toliko pri srcu, in veselil se bo nad njimi.

“Ostani zvest svoji veri in vedno deluj za njo. Glej te družine!” — pri tem je pokazal na šotorišče — “Vsi bodo razkropljeni sedaj in prišli pod različne gospodarje in načelnike. Obiskuj jih in poučuj naš zbegan narod! Gniloba prinese drevesu pogin in nesoglasje poruši vero. Odvračaj jih od umorov in uči jih ljubezni. Ako mi vse to obljubiš, bom umrl mirno.”

Aleš je dvignil pri svitu ognja roko in dejal: “Obljubujem!” Na bukvi je zaskvikala sova, nekje v daljavi je lajal lisjak, po licu mladeniča so pa tekle solze.

“Ne jokaj!” ga je miril Rok, ki ni mogel obdati tujih solz. “Ako bodo v peklu samostanski in grajski hlapci s svojimi gospodarji vred preošabni, tedaj bo najprvo naju poslal bog nad nje s trumo kranjskih prekrščevalcev in zopet jih bodeva sekala stoječa z ramo ob rami — —”

Dva dni potem je postalo Roku slabo. Pogrnili so konjsko odejo in ga položili kraj ognja. Stopili so krog njega, kakor so stali na shodih v njegovi koči. Na njihovih, od tuge in lakote stepenih obrazih, je ležala globoka žalost, in tihota je vladal v krogu. Rok je ležal na sredi z zaprtimi očmi in na obrazu se mu je poznalo, da trpi. Odprl je oči in pogledal navzoče po vrsti.

“Ljubezen, bratje!” so mu šepetale ustnice. Pogled mu je obvisel na Alešu in naredil je kretnjo, da hoče dvigniti roko. Aleš se je pripognil in ga prijel za njo. Lahen nasmehljaj mu je zaigral krog usten, iz prsi se je začulo hropenje in Roka ni bilo več.

Žene in otroci so zajokali na glas in tudi nekaterimi moškim so lezle solze po licih. Niso se jih sramovali. Zvečer so pa prišli prekrščevalci iz različnih vasi in čuli pri mrliču. Pogovarjali so se o svoji veri, o vojskah in o bedi svojega naroda. In ta ali oni je dejal, kazajoč na mrtvega Roka: “Rad bi bil na njegovem mestu. Lepše je biti mrtev, kakor pa počasi umirati.”

Drugi dan so naredili nosilnico iz vej in položili mrliča na njo in ga zanesli na najvišji vrh nad globeljo. Tam so izkopali jamo in položili Roka vanjo. Pokrili so ga z konjsko plahto in zasuli grob. Kmet Vrščaj, ki je bil kos tesarja, je posekal pripravno drevo in iztesal velik križ, katerega je postavil na grob. Aleš je pa izrezal z nožem vrč na križu v znamenje, da tam leži prekrščevalec.

Kmalu zatem so začeli prihajati kmetje in odvajati družine. Zadnji je odšel iz globeli Aleš. Vodeč konja za uzdo je korakal počasi proti vrhu, kjer je bil Rokov greh. Pomolil je na gomili, nato se pa vrgel na konju in zdirjal po hribu navzdol v smeri proti uskoškim naselbinam. Hotel je videti Mileno poprej, predno se odpravi drugam za službo.

Le počasi je mogel jezditi, držeč se gotove višine v pogorju. Poti sploh ni bilo in na nekaterih krajih se, je le s težavo prerinil s konjem. Medlo jesensko solnce je sijalo in na drevju ni bilo več listja. Že so se tu in tam v dolini prikazale uskoške vasi in Aleš je gledal za pripravno mesto, kjer se lahko spusti s konjem po gorovju navzdol. Ne daleč od sebe je zagledal na majhni planjavi odprtino v skali in pred njo je sedela ženska.

Začudil se je Aleš, videč v tej samoti živo bitje in hitro je potipal, dali gre meč rad iz možnice in ako so pištole na pravem mestu za pasom. Skočil je s konja in stopil pred ženo.

“Mir s teboj!”

Ona mu ni odgovorila na pozdrav, ampak ga je vprašala: “Kam te vede pot?”

“V uskoško vas,” je odgovoril on in jo šele sedaj prav pogledal. Velika je bila, skoro kakor on, in njeno telo, dasiravno zavito v zimsko obleko, je kazalo fine obrise. Njene črne oči z nenavadnim bleskom so se uprle v Aleša in njemu se je zdelo, da ga je zabolelo za čelom in da si ga je lotila trenotna vrtoglavost. “Kaj, ko bi bilo to lepa Bara, čarovnica?” si je mislil in se malo nasmehnil.

“Imaš li nujen opravek?” ga je vprašala ona dalje in ga gledala, kakor da hoče brati misli v njegovi glavi.

“Nalažem jo in se prepričam, dali res zna kaj več kakor drugo ženo,” si je mislil Aleš in dejal. “Imam opravek v gradu, ki stoji nad vasjo.”

S tem se je Aleš izdal. V Barinih očeh se je zabliskalo za trenotek. Vedela je, da ima ljubčka Milene pred seboj, in pogled, ki je tedaj obvisel na njegovi postavi, je bil pohoten.

“Ostani pri meni. Truden si in noč bo kmalu,” mu je rekla prijazno in se nasmejala.

Aleš se je ozrl po nebu in je videl, da se bliža večer. Lačen je bil kakor volk in konj je potreboval počitka.

“Ako ti ne bo v nadlego, ostanem tukaj, dasi bi rad šel dalje. Ali za konja nimam sena.

Bara je zaklicala neko ime v votlino in kmalu nato se je pokazal v vhodu črn pritlikavec z redkimi kocinami na obraz. Aleš je mislil, da je zagledal hudiča, in nehote je segel po meču, da ga razseka. Mali se je Alešu zarežal in pokazal vrsto belih zob, pri tem pa zahlastal kakor čakal.

Aleš je potegnil po bliskovo meč in v naslednjem trenotku bi ga bil podrl, da se ni vrgla Bara pred njega.

“Pusti ga, moj suženj je!”

Aleš je pridržal meč, mali je pa padel na tla in cvileč izrekel neke besede, katerih Aleš ni razumel.

Bara mu je nekaj rekla in vstal je in odšel v gozd. Predno se je pa skril za drevesi, je pogledal na Aleša in beli zobje so mu zaškrtali.

“Kakšnega hudiča imaš pri sebi?” jo je vprašal, ko si je opomogel od strahu.

“Dejal sem ti, da je moj suženj. Moj gospod mi ga je dal, ko je umrl in jaz sem ga vzela seboj. Opravlja mi vsa dela in odganja ljudi, da se ne upa nihče mimo votline. Ti si prvi, ki si se mu postavil v bran.”

“Tega peklenščka presekam namah!” je odgovoril Aleš in sedel pred votlino na kamen. Kam je pa šel sedaj?”

“Po krmo za konja,” je dejala Bara, vstopila v votlino in namignila Alešu, da naj gre za njo.

Aleš jo je ubogal. Ko je naredil par korakov, objela ga je tema in on je potegnil pištolo izza pasa v mislih, da takoj ustreli, če zopet sreča kakega črnega hudiča.

“Tukaj stanujem,” je dejal ona.

“Odgrnila je zavezo. Aleš je videl v polumraku, da stoji v velikem prostoru, ki je zagrnjen s preprogami. V enem kotu je bilo ležišče, sredi prostora je stala miza in skozi veliko razpoko v skali je padal svetloba in dajala prostoru udobnejše lice.

“Kako se ti dopade?” ga je vprašala ona in njene oči so bile kakor oči pantra.

“Kakor v turškem haremu,” je rekel Aleš, dasiravno ni še nikdar videl harema.

Bare se je nasmejala z zvonkim glasom: “Kakor harem, praviš?” Kje so pa ženske? Čemu ne rečeš, da izgleda kakor pri čarovnici? Počakaj, da ti prinesem prigrizek.

Ko je odšla, se je čutil Aleš bolj pogumnega. Zdelo se mu je, da ga nekaj pritiska na možgane, kadar ga pogleda ta ženska. Vrnila se je hitro in postavila pred njega slanino, kruh in vrč vina.

Aleš je udaril po jedi. Ona ga je molče opazovala, nato pa rekla kar tjavendan: “Ako greš v vlaško vas radi Milene, tedaj se lahko premisliš. Ona se kmalu omoži.”

On je prenehal z jedjo in čutil je, da mu srce zastaja.

“To ni res — ti lažeš! Ne norčuj se iz mene, jaz jo ljubim in boli me, če tako govoriš.” zopet so ga palile njene oči.

“Poglej!” je dejala ona in prižgala lojeno sveče in pokazala na steno, kjer je videl Aleš večje ogledalo in kakega pol ducata manjših naokrog. “Poglej v ogledalo!” mu je ukazala in zavrtela kolo, na katerem so bili pritrjena.

Aleš je gledal in izprva ni videl drugega kakor migljajoči plamen sveče v ogledalih. Nato se mu je zazdelo, da vidi podobo ženske v srednjem ogledalu. Podoba se je vedno bolj oblikovala in jasnila in končno je spoznal — Mileno. Natančno jo je videl, kako je sedela na svojem ležišču v sobi. “Moja Milena!” zašepetale so mu ustne.

Tedaj je stopil v sobo k Mileni mlad Uskok, oblečen v dragocen kožuh. Našivi v kričečih barvah in zloženi v podobe cvetlic so bili našiti po kožuhu. Ob strani mu je visel dolg meč, glavo mu je pa pokrivala kosmata kapa iz črne kožuhovine. — — — — — — — — —

“To je sleparija!” je hotel zakričati Aleš ali zdelo se mu je, da je zvezan in da ima namesto krvi svinec v žilah. Prizor je izginil in on je čutil, da je zopet prost neke tajne teže.

“To je goljufija!” je zavpil in potegnil meč, da razseka tisto kolo z ogledali.

Bara mu je pridržala roko. “Miruj! Ogledalo ni krivo, če ti je pokazalo resnico.”

“To ni resnica!”

“Ako je res tako ljubiš, grem jutri po Mileno in jo pripeljem sem,” je dejala Bara mirno in ga porinila k mizi.

Aleš se je umiril in začelo ga je biti nekako strah pred to žensko, katera zna nadvladati njega, ki se ne boji štirih, in ga lahko obdrži na mestu, da se ne more ganiti in se poljubno norčuje iz njegove ljubezni.

“Najbolje je, da odidem,” je rekel in se ustavil pri mizi.

“Ostani tukaj. Zunaj je že noč in jutri pojdem jaz in ti pripeljem Mileno, ako jo res tako ljubiš. Vzemi jo seboj, ker v par dneh bo žena. To je resnica.” V njenem glasu je bilo prikrito očitanje.

“Aleš je premišljeval in se naposled vdal. Usedel se je za mizo in njemu nasproti je sedela Bara. Sveča je gorela z velikim plamenom in razsvetljevala votlino ter metala črne sence pa preprogah.

Govorila sta o navadnih rečeh, dokler ni Bara zopet zasukala pogovor na nov predmet rekoč:

“Glej, Aleš, ti imaš plave lase in mehke, modre oči, jaz sem pa ravno nasprotje. Imam črne lase in trde, črne oči. Glej mi naravnost v oči in videl boš nekaj.”

“Pogledam ji v oči, ako me tudi vzame vrag. Videl bom, kakšno pošast ima v njih,” si je misli Aleš kljubovalno. Naslonil se je na mizo in ji gledal naravnost v oči.

Čez nekaj česa je začutil, da se mu ulega nekaj kakor megla na možgane, na oči in po vsem telesu. Hotel je pogledati proč, ali glave ni mogel več obrniti. Njene oči so se mu zdele čimdalj večje in nato je polagoma izgubil spomin. — — —

Bara je vstala izza mize in pomignila Alešu, da naj vstane. Ubogal jo je brez odloga.

“Odloži obleko in orožje!” mu je ukazala in on je začel metati od sebe orožje in obleko kos za kosom.

Tudi Bara je odložila kožuh in drugo obleko.

“Poljubuj me!” mu je zopet velela in Aleš je razprostrl roki natančno po njenih mislih in jo pritisnil k sebi in poljuboval.

“Bolj strastno!” je zavpila in Aleš jo je pritisnil k sebi, da so ji pokale kosti v telesu.

Bilo je proti jutru. Na mizi v votlini je dogorela sveča. Tedaj je Bara tlesknila nalahko z rokama in izza zagrinjala se je prikazal pritlikavec. Pogledal je na spečega Aleša in zahlastal z zobmi.

Bara je vstala in posegla z roko za ležišče. V trenutku je zažvižgal bič po zraku in padel pritlikavcu čez pleča, da je zatulil in se zvil v klopčič na tleh. Na to so pa padali udarci po plečih in glavi.

Ona je prenehala in mu ukazala v tujem jeziku, naj vstane. Njena velika postava z razpuščenimi lasmi, črnimi očmi in bičem v roki, pred katero je čepel pritlikavec na tleh pod njenimi nogami je bila videti kakor boginja. Rekla mu je zopet nekaj in on je padel k njenim nogam in jih poljuboval, ali ona ga je sunila proč in mali je odšel tepen za zaveso k izhodu.

“Pregriznil bi mu vrat v ljubosumnosti,” je zamrmrala in se začela oblačiti. Stopila je iz votline in pritlikavec je privlekel konja na konopcu. Žival se je tresla po vsem životu od bojazni pred malim, črnim hudičem.

Bara je pristopila, prijela konopec in pogladila konja po vratu. Žival se je pomirila in ona je gibčno skočila nanj. Poklicala je pritlikavca in mu naročila nekaj, nakar ga je zopet oplazila z bičem po glavi.

Mali je škrtnil z zobmi od bolečine, nato pa začel plezati po skali nad votlino v gozd.

“Podvizati se bom morala, ker hudič ga še lahko umori,” je mrmrala Bara in udarila po konju.

Po par urah se je vrnila in pred njo na konju je sedela Milena.

“Počakaj zunaj!” je ukazala Bara. “Jaz stopim notri, mogoče še spi, ker je utrujen od ježe.”

Ona je odšla, Milena je pa ostala pri konju. Položila si je roke na levo stran prsi, boječa se, da ji skoči srce, ki je tako močno tolklo pod belo uskoško jopico.

Bara je pristopila k ležišču, kjer je Aleš še vedno ležal v hipnozi.

“Pripeljala sem ti Mileno. Beži z njo! Preskrbim vama bivališče. Ako ne greš, zadene Mileno uskoška osveta, ker je zapustila svoj red brez dovoljenja vajde. Obleci se in vzemi orožje!”

Aleš je skočil pokonci in se hitro oblekel in pripel meč. Ko je vtaknil pištole za pas, rekla mu je, da se naj usede za mizo. Aleš se je usedel, kakor prejšnji večer, ko ji je gledal v oči. Tedaj je Bara udarila z dlanjo po mizi in on je poskočil in si mel oči, kakor da se je prebudil iz spanja. Začudeno je gledal okrog sebe.

“Ha, ha! Dolgo si spal, pijanec! Pojdi z mano, Milena te pričakuje zunaj.”

Aleš je gledal začudeno in si klical v spomin stvari, ki so se godile, predno je bil zaspal. Spomnil se je, da je sedel pred kratkim z njo, ali da bi ona med tem časom pripeljala Mileno, tega ni mogel zapopasti. In gledal je Baro še bolj začudeno.

“Ti misliš, da si spal eno uro ali manj. Poglej” — in pokazala mu je razpoko v skali, skozi katero je sijal dan. “Spal si vso noč in skoro pol dneva.”

Njega je zopet prijel strah pred žensko, katera je imela omamljivo lepoto na sebi in tudi moč, da se je lahko igrala z ljudmi kakor je hotela.

“Kje je Milena?” je vprašal in na glasu se mu je poznalo, da ni verjel Barinim besedam.

“Zunaj te čaka.”

On je vstal in začutil, da je jako truden. Ves život se mu je zdel nekam prazen in boleč. Bara je šla naprej proti izhodu in Aleš je krevsal za njo in si mislil: “Proč iz bližine te ženske, ki ima čarovniško moč.”

“Bom videla, ako je bo tudi sedaj ljubil, ko nima nobene strasti več v sebi,” je mrmrala ona hodeč pred njim.

Milena je stala pri konju in slednji je zarezgetal, ko je zagledal gospodarja. Milena se je zgrozila, ko je zapazila njegov izmučen obraz. Hotela je zajokati, ali pridržala je solze. Ni marala, da bi bila Bara priča njenih solz.

Aleš je stopil k nji, jo objel in jo vzdignil kakor otroka. Nato jo je posadil na konja, skočil za njen hrbet in odjezdil proti gozdu, brez da bi sel bil ozrl na lepo Baro.

Bara je prebledela in siknila za njim.

“Osveti ne odideš!” nakar se je vrnila v hišo. Odnekod je prilezel pritlikavec in se usedel k njenim nogam. Ona je pa prijela luč in ga tepla toliko časa, da ji je otrpnila roka.

Nato ga je prijela in vrgla na svoje ležišče.

[nejasno]

“Ne drži se mi tako žalostno!” je rekel kmet in ji pogledal v obraz. “Vesela bodiva, da je tako. Še nekaj časa in za mestnim obzidjem bova in potem naju ne dobe tako lahko.”

“Tako mi je težko,” je govorila ona, “radi mene je bežal oče iz samostana in radi mene je storil smrt.”

In kmet na vozu, ki ni bil nihče drug kakor Anton — predikant, se je trudil ponovno, da ji dokaže, da to ni nič drugega kakor usoda človeka.

Gostilničar je stal na pragu svoje gostilne na trgu in pokimal Antonu, kakor da bi se že nekdaj poznala, in slednji je pritegnil vojke in zapeljal na njegovo dvorišče.

Po par vprašanjih je zvedel gostilničar od Antona neko pravljico o Turkih, češ, da so njemu in njegovi ženi pobrali dvoje otrok in da žena ne mora biti več na kmetih, ampak hoče v mesto, kjer bo bolj varno.

Gostilničar je takoj priporočal neko hišo v mestu z zemljiščem zunaj mesta. Gospodar hiše je bil mrtev in brez potomcev in zato bo mesto prodalo posestvo.

Poklicali so župana in si ogledali hišo. Kupčija je bila kmalu sklenjena. Anton je odštel denar in vrhutega je dal za par vrčev vina, da bi pogodba “bolj držala” in bila sreča v novem domu.

Zvečer je že plapolal ogenj na ognjišču, ki ga je zametila Marjanica. Anton je bil v hlevu in oskrboval konje. Zvečer pa je dejal Marjanici: “Srečen sem! Malo sem delal, toda čutim, da je prvi dan v mojem življenju, ki ga nisem preživel zastonj.”

Leto pozneje je bila hiša že predelana in Marjanica je pestovala porednega Tomaža, kakor so imenovali malega na njeno željo. Anton je pa postal ugleden meščan in izvolili so ga za mestnega svetovalca.

Skrbel je, da se je mesto utrdilo proti sovražnim napadom, in ko jim je cesar Ferdinand podaril topove, so govorili meščani, da je to Antonova zasluga. S Turki je bil sklenjen mir in ta čas se je moral porabiti.

Stanovski shod, kateri je bil sklican v Spodnji Dravograd (1. jun. 1536) iz Kranjske, Koroške in Štajerske, je sklenil, da se ljudstvo splošno oboroži v deželi. Anton se je prijel dela v mestu z vztrajnostjo in prepričal ljudi, da morajo opustiti verske stranke, ako hočejo kaj doseči v obrambo dežele.

Poslali so tudi spomenico na papeža Pavla III. In ga prosili, da naj napravi mir med krščanskimi vladarji in da naj skliče občni cerkveni zbor, da se poravnajo razprtije med luterani in katoličani. Kranjec pl. Lamberg, kanonik v Solnogradu, je bil pooblaščen, da nese spomenico v Rim.

Vse je pa vedelo, da je mir le na papirju in da opustošenje, ki sta ga naredila Kacijanar in Višnjegosrski v Bosni bodo Turki maščevali prej ali slej.

In res sta drugo leto po tistem začela napadati Slavonijo. Usrebej, bosanski poveljnik in smederevski poveljnik Mehmetbej. Ko je padla trdnjava Kliš (17. marca 1537) južno od Velebita, so vedeli v Avstriji, da se Turek ne šali.

Sklicali so armado, ki je štela skoro petindvajset tisoč mož, katerih je bila ena tretjina konjenikov. Bili so Hrvatje, Štajerci, Korošci, Avstrijci, Čehi in Kranjci. Armada se je zbrala na slavonskem Podravju in se začela pomikati proti Vitrovici. Toda edinosti ni bilo v nji.

Prišlo je do prepira med Šlikom, poveljnikom Čehov in vrhovnim poveljnikom Kacijanarjem. Zagrebški škof Limon Erded je bil zavezan da preskrbi hrano vojski, ki jih bo čakala v Vitrovici. Ko je vojska prišla v označeno mesto (10. sept. 1537) ni bilo nikakršne hrane.

Kacijanar je tedaj vzkliknil: “Še predno začnemo napadati, smo poraženi in to radi vas, prečastiti škof!”

Začeli so se jesenski nalivi in med vojaki je izbruhnila bolezen radi nezadostne hrane: umrlo jih je osem tisoč.

Pripravljali so se, da udarijo na Osek in s tem vzamejo najvažnejše mesto, ki leži ob cesti, katera je vodila iz Belgrada, da s tem zapro nadaljnjo prodiranje v slovenske dežele. Ali mesto je bilo utrjeno in na obleganje Kacijanar še misliti ni mogel v poznem jesenskem času. V bitko na odprtem polju se pa Mehmetbej ni hotel spustiti.

Izstradana vojska se je začela vračati. Toda Turki so ji prestrigli pot, ki je bila najboljša in najkrajša, to je bila iz Oseka proti Valpovu. Tako je bila vojska potisnjena v močvirje ob reki Vuki. Pa tudi na tej poti so jih napadali in ker so bila tla močvirna in vojaki niso imeli hrane ne krme za konje, so se komaj privlekli do mesta Gorjana (9. oktobra 1537). Od tod so mislili kreniti v smeri proti Valpovu in pustiti kanone in vozove na mestu. Odhod se je imel zvršiti ponoči in Kacijanar je imel dati v temi znamenje z bakljo. Ali Ludovik Pekri in zagrebški škof Erded, poveljnika hrvaških in slavonskih čet, sta odšla poprej, ne da bi čakala znamenje. Kacijanarja se je polotil velik strah, ko je to izvedel in ne zmeneč se za ostalo armado, je tudi on pobegnil s štajerskim glavarjem in poveljnikom štajerskih čet Ivan Ungnadom.

Turki so jih napadli in poveljništvo nas ostalimi je prevzel grof Lodron. Vnel se je obupen boj. Kdor ni poginil pod turškimi handžarji in puškami, je obležal v močvirju. Le malo se jih je rešilo. Od pet tisoč Čehov ni ušel niti eden. Turki so uplenili vse topove in med njimi tudi veliko “Kacijanerico.”

Cesar je odvzel Kacijanarju glavarstvo kranjske dežele in poveljništvo, na njegovo mesto je pa imenoval Nikolaja Juršiča.

Turki so zopet imeli odprto pot na Slovensko.

Ob Savi navzgor je jezdil na velikem črnem žrebcu mladenič, ki je bil ves ometan z blatom. Debele pene so padale od konjskega trebuha, in ko je zajezdil na brod, da se prepelje čez Savo, se je žival tresla in ni se hotela vleči. “Le potrpi še nekaj časa in kmalu boš v hlevu,” je tolažil jezdec konja. Ko je brod trčil na obrežje ni ga več zajahal, ampak šel je pred njim počasi v mesto.

Zavil je iz trga po ulici, ki je vodila skozi zahodni del mesta v grad, stoječ na hribu. Pobeg mestnega zidu koncem ulice je stala lepa hiša s hlevi in z drugimi gospodarskimi poslopji. Vse je bilo videti v najlepšem redu. Pred hišo, za veliko kamenito mizo je sedela žena s pletenjem v roki, pri cesti se je pa igralo par otrok.

Udarci žrebčevih kopit so jo zdramili iz erotičnega dela. Dvignila je glavo in pogledala v prišleca. Tedaj so si je razširile oči in pletenje ji je padlo iz rok.

“Aleš!”

Jezdec se je ozrl in spustil vojke.

“Marjanica, ti tukaj!” in planil je k nji. Otroci so ga obstopili in najmlajši je začel jokati, videč, da blatni mož objema mamo.

Aleš je spustil sestro iz objema, se ozrl po otrocih in vprašal, čigavi da so.

“Moji,” je dejala sestra in iz oči ji je sijal ponos. “Ta je Tomaž, srednji je Anton in najmlajši nosi tvoje ime.”

Aleš je takoj uganil, da ima Antona za moža. Dopadli so se mu lepi in zdravi otroci in skoro je zavidal sestro.

“Ali si tudi ti že oženjen?” vprašal ga je Marjanica.

“Da, midva nimava otrok,” je pristavil žalostno.

“Spravi konja v hlev in pojdi v hišo!” je rekla ona, da bi mu pregnala otožne misli.

“Konja povedem v hlev, sam pa moram iti v grad, kamor nesem poročilo. Kje imaš moža?”

“Odšel je po kupčiji in pred večerom se ne vrne,”

Aleš je odpeljal konja v hlev, kjer se je žival takoj ulegla. Sam je pa nesel poročilo v grad in od tam so takoj poslali drugega jezdeca naprej v Gradec.

Zvečer se je vrnil Anton in sprejel Aleša z odkritosrčnostjo radostjo. Ukazal je nanositi na mizo, kar je premogla njegova hiše. Pripovedoval mu je, kako da je prišel v to mesto in da ima mir. Ne nadlegujejo ga katoličani niti luterani. Odkar je pustil brado rasti, ga ne pozna nihče.

Aleš je pa pripovedoval, da je oženjen z Mileno in da služi pri Erazmu Magerju na Koroškem. Služba sicer ni stalna, a drugače mu gre dobro ...

Anton ga je nagovarjal, da se naj preseli v njegovo mesto, ali Aleš ni hotel o tem nič slišati. Pogledal je po otrocih in dejal: “Marjanica, spravi jih spat, zaspani so!”

Otroci so ugovarjali, ali mati jih je spravila v drugo sobo.

Tedaj se je nagnil Anton čez mizo k Alešu in zašepetal: “Prekrščevalcev kar mrgoli tukaj.”

Aleš se je zamislil. Spomnil se je prisege, ki jo je dal Roku.

“Dobro, preselim se v to mesto.”

Anton je bil vesel in obljubil je Aleš, da mu kupi hišo in poišče službo v mestu.

Drugi dan je Aleš odjezdil in par dni pozneje so zopet prihajali so zopet prihajali ostanki razbite vojske. Ropajoč po deželi so šli brez reda vsak na svoj dom.

“Antemurale Christianitatis” (predzidje krščanstva), kakor je imenoval papež Jugoslovane, je bilo podrto in to je v prvi vrsti zakrivil Simon Erded, zagrebški škof. Med ljudmi je pa nastala novica o treh pobeglih stotnikih:

“Kacijanar, Ungnad in Slik bodo viseli na štriku.”

Za ves poraz je bil odgovoren samo Kacijanar, in sicer zato, ker Ferdinand je bil cesar po imenu, vladali so pa škofje in patriarhi. Zato je bil zagrebški škof prost, Kacijanarja so pa poklicali na Dunaj in ga zaprli kot veleizdajalca. Zastonj so prosili za njega kranjski stanovali so poljski kralj. Zahtevali je, da se ga postavili pod redom sodišče, ali ko se tudi to ni zgodilo, je pobegnil iz ječe 31. jan. 1538 in ubežal na svoj grad v Slavonijo, kjer so ga radostno sprejeli hrvaški plemiči in mu obljubili varstvo.

[nejasno]

Aleš se je bil nastavil v mestu in Anton je po očetovsko skrbel za njega. Milena se je bila razvila v krasno žensko, le kadar je pogledala otroke Marjanice, zaplavala ji je žalost na obrazu. Oba sta hrepenela po otroku, katerega bi bila vzgojila kot pravega — prekrščevalca.

V velikem mlinu poleg Save so se zbirali prekrščevalci na ponočnih shodih. In Aleš je kmalu dobil vstop. Ali nazori teh prekrščevalcev so se križali z nazori, kakršne je učil pokojne Rok, Aleš se je vedno spominjal njegovih zadnjih besed: “Uči jih in poskušaj prinesti soglasje v vse skupine. Vera ne more obstati, ako ima vsaka skupina druge nazore.”

Začel jih je učiti in jim razložil pomen krsta, ki ga prejemajo v drugič. Nekateri so ga poslušali, drugi pa, ki so se bali, da izgubijo veljavo, so se mu protivili.

“Jaz govorim prav. Mene je sveti duh navdahnil. Dokaži, da me ni!” je vpil prvi.

Drugi je zopet dokazoval: “Denar, ki ga ima moj sosed, je bil po bogu namenjen meni, in zato mi ne preostaja drugega, kakor da soseda ubijem in vzamem njegov denar.”

Proti takim in enakim nazorom se je Aleš uprl z vso odločnostjo. Medtem, ko so imeli katoličani in luterani spise in knjige, niso imeli prekrščevalci ničesar, na kar bi se mogel Aleš opirati. Zato je gledal, da je dobil prevod Lutrovega sv. pisma in ga čital na sejah in razkladal.

Ker je imel knjigo v roki in je znal brati, je naredil dober vtis na nje. Kmalu so ga začeli poslušati. Tudi največji godrnjači so se vdali vsaj na videz. Čas je tekel in Aleš se je veselil napredka, ki ga je dosegl pri prekrščevalcih. Milena je bila tudi videti zadovoljna, in kadar je bil Aleš na delu, je ona pomagala Marjanici.

Nekega večera sta sedela zopet oba pri Antonu. Bil je njegov godovni dan in vino je teklo malo bolj kakor po navadi. Starejši Antonov sin Tomaž je nekaj nagajal očetu in Anton, namesto, da bi ga okregal, ga je samo grdo pogledal. Aleš se je zdrznil pri tem pogledu, Milena se je pa naslonila k njemu in mu rekla: “Take, oči ima kakor Bara.”

Tedaj je bil Aleš šele na jasnem, kje da je že videl te oči. Hotel ga je vprašati, ali ker je bilo več meščanov navzočih, je sklenil molčati do prve priložnosti.

Navzoči mestni očetje so se pogovarjali o vsem mogočem, toda vera je bila tudi pri njih glavno vprašanje, važnejše kot pa domača uprava in obramba mesta.

Še ponoči, ko je ležal, je Aleš mislil na Baro in Antona. “Mogoče je njegova sestra,” je omenil proti Mileni.

“In tudi ona je bila tega mnenja.

Alešu se je kmalu ponudila prilika, da sta bila z Antonom sama in takrat ga je vprašal, dali ima katero sestro. Anton je namršil obrvi in skremžil obraz. Očitno je bilo, da mu je to vprašanje zelo neprijetno.

“Da — imel sem jo,” je dejal počasi. “Toda minulo je že kakih osemnajst let, odkar jo smatramza mrtvo.”

“Kako ji je bilo ime?”

“Barbika,” je odgovoril Anton in vstal, da odide.

Ali Aleš ga ni izpustil, temveč mu je začel praviti o lepi čarovnici Bari. Povedal mu je vse, kar je vedel, zamolčal je le to, da je eno noč prespal v njeni votlini.

“Moja sestra je!” vzkliknil je Anton in nadaljeval:

“Moj oče je imel veliko kmetijo. Nekega dne so našo vas napadli Turki. Jaz sem bil par let starejši od Barbike in pograbil sem jo za roke in sva ležala. Ona ni mogla tako teči kakor jaz, zato sem jo pustil in ušel v gozd. Od tistega dne često mislim na njo in tisti beg mi leži vedno na srcu.”

“ko sem prišel nazaj v vas,” — je nadaljeval Anton — “bilo je vse požgano, moja mati in oče pa mrtva. Mene so kmalu nato vtaknili v samostan in sicer zato, da so se menihi lažje polastili očetovega posestva. O sestri pa nisem slišal do današnjega dne.”

Aleš mu je še povedal bolj podrobno s kakšno čarovnijo se ona peča in da jo Uskoki jako spoštujejo.

“Torej živi od ljudske neumnosti kakor duhovno,” je rekel Anton in se nasmehnil. “Toda ti greš z menoj in jo obiščeva in ja jo bom skušal odvrniti od sedanjega življenja. Mogoče jo pripravim, da pojde z nama v naše mesto.”

Par dni po tistem sta se odpravila Aleš in Anton na obisk k lepi Bari v uskoške hribe. Prenočila sta v globeli in drugo jutro ob prvem situ dneva sta bila že vrh hriba pri križu, kjer je bil pokopan Rok. Aleš je pokleknil na grob in se naslonil na križ. Ko je vstal, je bilo vlažno v njegovih očeh.

“Ta bi rad ležal, kadar bi bil mrtev, poleg Roka in od tu bi gledala najini duši razpadajoče samostane, cerkve in gradove ...”

Anton je molčal, v srcu je pa šele tedaj izprevidel, da Aleš ni on, ki je odstopil od obeh ver in se posvetil samo delu in družini. Alešu je vera prekrščevalcev življenje.

Okrog poldne sta prijezdila do votline, pred katero je sedel pritlikavce kot straža. Ko je zagledal jezdeca, je začel cviliti, izgovarjati neke zloge in hlastati z zobmi. Konja sta prhala, boječa se male pošasti. Aleš je skočil na tla in mali je zakričal ter začel plezati na skalo nad uhodom.

“vsi svetniki!” je vzkliknil Anton in skočil iz konja,” tako pošast ima ona v svoji bližini!”

Iz votline se je pokazala Bara. Njena lepa postava je bila oblečena ohlapno, ker je bilo poletje in vročina. Leta so pretekla, odkar je bil Aleš tam, ali vendar se mu je zdelo, da se ni nič izpremenila. Le njeno telo je bilo malo bolj zalito in s svojimi lepo zaokroženimi grudi in boki je bila še bolj privlačna. Bari je zažarelo oko, ko je spoznala Aleša, medem ko je opazovala Antona zelo radovedno.

“Ali me še poznaš, Barbika?” jo je vprašal Anton in ji ponudil roko.

Že je dvignila roko, da mu jo da, ali naglo jo je odtegnila nazaj.

“Ti si moj brat!” je rekla zaničljivo — “ki si me pusti, da so me ugrabili Turki samo zato, da si imel večjo dediščino. Proč od tukaj, če ne, — ti bo žal!”

“Motiš se, ako misliš, da imam jaz kakšno dediščino. Pojdi z menoj, prepričaj se najprvo in potem sodi! Tu doli ob Savi, v mestu živim in tudi zate je prostor, samo pusti to pustolovsko življenje.”

Ona je prebledela pri zadnjih besedah in pokazala z roko v dolino.

“Poberi se!” je zakričala. Pritlikavec sedeč na skali, je zacvilil in se pripravil k skoku.

“Aleš ga je opazoval, ali še predno je mogel opozoriti Antona, da naj odskoči, sedel mu je mali hudiček že za vratom. Aleš je priskočil in v trenotku pograbil spako na Antonovem hrbtu. Pritlikavec je puhal in cvilil. Bara je zavpila: “Pusti ga!” ali bilo je prepozno. Aleš ga je treščil ob skalo, da so mu zapokale kosti.

Spak se je prevalil na tleh, zastokal komaj slišno in njegove tenke ustnice so se skrčile, da se izza njih pomoleli palec dolgi zobje. Nekaj hipov je še gibal, potem se pa ni ganil več.

“Ubil si ga!” je zakričala Bara in se vrgla na tla. Pobrala je mrliča in ga dvignila kakor kepo.

“Plača ga boš!” je zagrozila Alešu in izginila v votlini.

“Pojdiva!” je dejal Anton in se vrgel na konja. Molče in vdana vsak svojim mislim sta jezdila počasi v dolino. Ko sta pozno ponoči jezdila skozi mestna vrata, je rekel Anton Alešu: “Obdrži zase! Nočem, da bi otroci vedeli za tako teto.” In Aleš je obljubil.

* * *

Par tednov pozneje je dejala Milena Alešu neki večer: “Baro sem videla. Šla je po ulici in klicala sem jo, pa menda me ni slišala.”

Njega je zaskrbelo in drugi dan je razodel svoje skrbi Antonu.

“Nekaj namerava.” — omenil zadnji. — “Maščevati se hoče, ako se nad teboj, se bo nad menoj. Paziti je treba!”

Dal je ukaz vratarjem pri mestnih vratih, da mu naznanijo čim se prikaže kakšen Uskok ali lepa Bara v mestu.

Čez teden dni so vratarji naznanili, da je prišel neki Vlah v opankih, ali ko so ga zagrabili, se je začel pretepati. Pretepli so ga, toda posrečilo se mu je, da jim je ušel. Anton jih je pohvalil in jim dal pijače.

“Rodite vedno doma!” je ukazal otrokom in ženi. Slutil je namreč, da se bo sestra skušala maščevati nad njegovimi otroci, ker s tem mu lahko zavda najhujši udarec.

Nekega večera je pa pritekel Aleš k Antonovim in zajokal: “Milena je mrtva!” — — —

Nato se je vrgel na tla in tulil kakor lev.

Anton je hitel v njegovo hišo in prizor, ki ga je videl, mu je zledenil kri v žilah. Na tleh je ležalo truplo. Milena brez glave, soba je pa bila polna krvi. Na steni so bili narisani s krvjo trije križi. Dva z ravno, tretji je pa imel poševno povprečno črto: znamenje Uskokov.

“Uskoška osveta!” je zamrmral Anton.

* * *

Leta so tekla in z leti je postajala prekrščevalna sekta čim dalje bolj podivjana. Tu in tam so se dogajali umori, in ako so morilca zasledili in ga vprašali, zakaj je to storil, je bil vedno odgovor, da je storil na ukaz boga.

Kadar se je zgodilo kaj takega, se je kmalu nato pojavil velik mož z dolgo rujavo brado in modrih oči. Delal je toliko, da je dobil jesti, zvečer je pa obiskoval seje prekrščevalcev in jih uril ljubezni do bližnjega. Bil je Aleš.

Ko je cesar izdal strog odlok proti prekrščevalcev (l. 1544), da se naj vse polovi in vrže v ječo, njih načelnike pa usmrti, romal je Aleš od sela do sela in jih odvračal od blaznih dejanj, radi katerih je bil prišel cesarjev ukaz.

Začeli so jih zapirati op vsi deželi. Kranjski deželni glavar Jurišič je zapovedal vsim gradovom in samostanom, da naj zasledujejo to sekto z vso strogostjo. V tem so si bili luteranci in katoličani edini. Obe cerkvi sta udarili po njih.

Aleš je videl, kako zapirajo prekrščevalce v ječo in jih prodajajo Benečanom, ki so jih rabili na galejah, ali so jih pa obsodili v dosmrtno ječo ob kruhu in vodi.

Ljubezen do njegove vere in naroda ga je spravila iz bojazni za svojo lastno osebo in začel je javno učiti nauke prekrščevalcev. Bičal je z besedami vlado in življenje duhovnikov obeh ver. Opasoval je ljudem luteransko in katoliško vero kot trgovino duhovnov. Navduševal je ljudi za vero prekrščevalcev, katera ne pripozna duhovnov ne gradov, ampak uči ljubezen, in kadar ta zavlada, da bo tudi sloga med narodom. In prekrščeval jih je kar pri belem dnevu.

Parkrat so bili prijeli grajski hlapci, ali ljudstvo, ki ga je poslušalo, se je uprlo temu in preteplo hlapce, da so komaj odnesli kosti v grad.

Kadar je bil truden in v stiski, se je zatekel k Antonu in sestra ga je s solzami v očeh prosila, da naj ostane doma. On se je pa nasmehnil in zopet odšel.

Na pritisk duhovščine in plemenitašev, je dal deželni glavar zaporno povelje zoper reformatorja Aleša in odposlal oddelek vojakov, da so ga šli lovit. Zasledili so ga v vasi Hrušici pri Ljubljani, planili po njem in ga odgnali v zapor.

Bil je v zaporu par tednov ob kruhu in vodi, predno so ga zaslišali. Peljali so ga v veliko dvorano in tam je sedelo par duhovnov, sodnik in pisar. Eden duhovnikov je imel rudečeplavo ovratnico v znamenje, da je stolni prošt.

“Ti si obdolžen, da si učil krivo vero in zapeljeval ljudi. Povej, kaj te je privedlo do tega! Ako te je hudič, povej, kdaj je bil prvič pri tebi?” je vprašal prošt slovesno.

Aleš ga je gledal zaničljivo, in ko je oni govoril o hudiču, se je skoro nasmejal. “Da sem začel učiti vero prekrščevalcev javno, me je privedlo do tega nenasitno življenje vas, duhovnikov obeh ver. Kar je ostalo naroda kugi in turškim vojnam, to hočete uničiti še vi s svojimi verskimi prepiri. Hudič je pa bil prvič pri njeni v podobi gvardjana in drugič gvardjanu podobnih redovnikov.”

“V podobi redovnikov je hodil k tebi?” je začudeno vprašal prošt. Proti sodniku je pa dejal: “Vidite, v kaj vse se hudič izpremeni! Koliko časa je ostal pri tebi?” vprašal je zopet Aleša.

“Celih dvajset let in malo je manjkalo, da nisem jaz postal tak hudič. Ali premislil sem se in obrnil redovništvu hrbet.”

“Vse priznava!” je hinavsko zajavkal prošt in poljubil križec, ki mu je visel na zlati verigi na prsih ter pomignil pisarju.

Slednji je prebral celo vrsto umorov, ki so jih v zadnjih letih izvršili prekrščevalci, ali so pa samo sumili, da so bili po njih izvršeni.

“Veš kaj o teh umorih?” ga je vprašal prošt.

“Vedno sem učil ljudi, da se naj ljubilo med seboj, ne pa ubijajo. Ako se je tu ali tam primeril slučaj, da je kateri izmed prekrščevalcev umoril koga, nisem jaz kriv, kakor niste tudi vi krivi umorov katoliških duhovnikov, ki usmrtijo mnogega moža ali ga pa vržejo v ječo, ako ima njegova žena ali hči lep obraz.”

“Taji!” je zavpil prošt. “Na natezalnico z njim!”

Biriča sta pograbila Aleša in ga tirala po hodniku v spodnje prostore. Za njimi so pa šli duhovni, sodnik in pisar.

Biriča sta odprla neka vrata na hodniku in pahnila Aleša notri. Ko sta vstopila duhovna, sodnik in pisar, sta imela hlapca Aleša že na tleh in mu trgala obleko iz telesa.

N steni je bila naslonjena natezalnica. Bila sta dva močna stebra z valarjem v sredi, ki je bil poln žebljev. Kadar so natezali človeka, se je vrtel valjar pod njegovim hrbtom. Ako še to ni pomagalo, so mu navezali na noge težke kamne. Koža, napeta na telesu, se je tako trgala v velike luknje, kamor je prijel žebelj.

Nasproti natezalnice je stala miza z velikim križem v sredi. K tej mizi so se usedli sodnik, pisar in eden duhovnikov, med tem ko je prošt stal, da vodi deli. Biriča sta slekla Aleša do nagega, mu nataknila zanjke na roke in pritegnila vrvi, ki so se ovijale v ozadju s kljuko toliko, da so bile napete in da je Aleš mogel stati na prstih.

“Priznaj, da veš za umore kot voditelj prekrščevalcev in da so se izvršili s tvojo vednostjo in po tvojih navodilih!” je ukazal prošt, pisar je pa čakal nestrpno, da zapiše.

“Povedal sem že, da ne vem za umore. Mi oznanjujemo ljubezni med narodom, ne pa razprtij in umorov.”

“Začni v imenu božjem!” je velel prošt in mignil z roko. Rabelj je začel vrteti kljuko in Aleš se je pomikal višje, valjar z žeblji se je pa zavrtel ob njegovem telesu. Kri mu je začela teči po hrbtu in po nogah na tla. Aleš je stisnil zobe, iz prs mu je pa prišlo zversko tuljenje od bolečin.

Prošt je zamahnil z roko in rabelj je prenehal vrteti kljuko.

“Priznaj!”

“Priznam, da je moja vera edino prava!” je prišlo v pretrganih glasovih iz Aleševih ust.

“Uteže na noge!” zaukazal je prošt divje. Rablja sta vzdignila težak kamen in vtaknila noge v zanko. Aleš je zarjul in potok krvi se je vlil po nogah na tla. Koža na hrbtu se je trgala in žeblji so se zasadili globoko v meso.

“Priznaj — priznaj!” je hitel prošt, ker je vedel, da pade žrtev kmalu v nezavest. Toda Aleš na natezalnici je samo tulil in njegovo tuljenje je vedno bolj pojemalo.

“Priznaj!” je zakričal še enkrat prošt, toda Aleš je prihajal komaj še slišen glas iz prs. Tedaj je zamahnil z roko prošt in rabelj je izpustil kljuko, ki se je z valarjem vred po bliskovo zavrtela in telo Aleša je padlo na tla.

“Priznati noče in drugih dokazov nimamo torej ga ne smemo usmrtiti,” je dejal sodnik.

“Vse bo priznal, samo počakati moramo, da se mu hrbet malo zaceli. Prehitro smo ga mučili,” je odgovoril prošt.

* * *

Anton je izvedel šele čez par tednov, da je Aleš zaprt. Takoj se je preskrbel z denarjem in se odpeljal v Ljubljano.

Par dni potem je potrkal na vrata jetnišnice redovnik frančiškan. Obleka mu je bila skoro čisto nova, in vrvi krog njegovega pasu na katerih je visel rožni venec, so bile snežnobele barve.

“Na njegovo trkanje so se odprla težka vrata in jetničar ga je vprašal, česa želi.

Dobil sem nalogo, da izpovem prekrščevalca Aleša.

Jetničar se je popraskal za ušesi. “Pozno je že, gospod.”

Pri tem mu je pogled splaval po ulici in se ustavil na vozeh, ki so stali koncem ulice pred gostilno, kjer so bili ravnokar izložili vino.

Frančiškam, ki je sledil njegovemu pogledu, je posegel v kuto in mu dal cekin.

“Tu imate, ker vem, da ne dobite dovolj plače za svoje delo. Pokažite mi, kje je zaprt, ker meni se mudi.”

Jetničar ga je razumel. “Mudi se jim, da ga usmrte,” si je mislil in pomežiknil patru in zadnji mu je odmežiknil. (Švicarski zgodovinar Karol Guttman piše: Ako niso na natezalnici duhovni nič spravili iz človeka, začeli so ga spovedovati in potem nastopili proti njemu kot priče).

Peljal ga je po hodniku in frančiškan se je oziral na vse strani, da bi si zapomnil pot. Šla sta po stopnicah navzdol, kjer je bil hladen zrak.

“Tu je!” je dejal jetničar, odrinil zapah in odprl težka vrata.” “Že ves teden leži na trebuhu, kajti hrbet je ena sama skorja. Toda jutri mu jo zopet omehčajo.”

Ker je vedel jetničar, da take spovedi po navadi dolgo trajajo, se je namenil, da med tem časom zvrne kozarec ali dva. Postal je na pragu in dejal patru: “Ako bodo kmalu gotovi, naj zapahnejo vrata, saj uiti ne more. Lahko noč!”

Frančiškan, ki ni bil nihče drugi kakor Anton, je stal nekaj časa, da se mu oči privadijo temi, a nato je šele zagledal Aleša ležečega na tleh. Sklonil se je k njemu in ga vprašal: “Aleš, ali me poznaš?”

“Anton!” je vzkliknil on in se skušal obrniti, toda pri tem je bolestno zaječal.

“Ali moreš hoditi?”

“Težko, za silo bi mogoče naredil par korakov.”

“Pokonci torej!” je ukazal Anton in mu pomagal oblačiti jopič in srajco. Nato je skočil na hodnik in posluhnil. Vse je bilo tiho, le iz celih se je slišalo ropotanje verig in stokanje jetnikov. Stopil je nazaj v ječo in zašepetal Alešu: “Na moj hrbet, hitro!”

Aleš ga je ubogal in Anton ga je nesel po hodniku do velikih vrat. Tam ga je postavil v kot in mu zabičil, da se naj ne gane.

Odprl je vrata in pogledal na ulico. Iz gostilne se je slišalo petje, drugače je pa bila ulica prazna.

Stopil je na ulico in šel nekaj korakov. Koncem ulice je bila velika hiša s pročeljem na trgu. V ozadju hiše so pa bili hlevi in drvarnica.

“Tam notri ga spravim,” si je mislil Anton in odšel hitrih korakov nazaj v jetnišnico.

“Zberi moči in hodi. Nesti te ne smem po ulici, ker bi vzbudilo sum.”

Aleš je stisnil zobe in korakal počasi za Antonom. Sredi ulice se je pa ustavil.

“Ne morem več!”

V njegovem glasu je bilo trpljenje, da se je še Anton ustrašil. Ozrl se je hitro po ulici, pograbil Aleša in stekel z njim k veliki hiši, kjer ga je skril v drvarnici.

Uro kasneje se je ustavil mož na dolenjskih vratih v Ljubljani.

“Pozno je že,” je rekel vrata in hitel odpirati ...

“V ponočnem hladu se lepše potuje,” je odvrnil voznik. Konji so potegnili in voz je zdržal skozi vrata v noč. Aleš je bil rešen.

Drugi dan je stal pred sodnikom jetničar in pripovedoval:

“Ležal sem na klopi na dvorišču. Jasno je bilo kakor sedaj in trezen sem bil, gospod trezen, ko prideta dva hudiča. Eden je stal na dvorišču, drugi je šel pa v ječo skozi omreženo okno in prinesel prekrščevalca. Zapihalo je in ni ga bilo več.”

“Ali je res bil hudič?” ga je vprašal sodnik zaničljivo.

“Res, gospod!” je potrdil jetničar.

“Torej ga boš videl še enkrat!” je omenil sodnik in dal poklicati biriče, katerim je ukazal privezati jetničarja na klop in mu jih nametati.

— — — — — — — —

Vsled strogega nastopa od strani vlade, plemstva in duhovnikov obeh ver je začela vera prekrščevalec propadati, luteranska pa dobivati tla.

Po smrti škof Ravbarja (1536) je zasedel škofijsko stolico G. Kacijanar (1536—1558), za njim pa pl. Seebach (1558—1568). vsi so preganjali prekrščevalec. Čeprav so bili katoliški škofje, vendar so bili po mišljenju luterani.

S prekrščevalci vred je šlo navzdol tudi redovniško življenje.

V Beljaku je bil minoritski samostan prazen, edino gvardjan je prebival notri s svojo družino. Ko ga je obiskal vizitator, se ga ni upal pregnati, ker ni bilo nikogar, da bi maševal na njegovem mestu. V Gorici je bil samostan istega reda toliko na boljem, da so hodili redovniki podnevi spat notri, med tem ko so ponoči hodili okrog v posvetni obleki.

Vse to je videl in slišal Aleš, ali pomagati ni mogel. Njegova moč je bila pri kraju. Dasi se mu je zacelil hrbet, vendar se ni mogel zravnati več. Obiskoval je shod domačih prekrščevalcev, ki jih je bilo samo še par v mlinu ob Savi, in nekega večera, ko je imel biti shod, je prišel sam.

Čez nekaj dni je odšel Anton po kupčiji, Aleš je pa poiskal pripravno desko in napisal par besed z ogljem za njo. Izročil jo je sestri rekoč:

“Daj to Antonu, kadar se vrne.” nato je milo pogledal Marjanico in odšel. — — — — — — — — —

Mah je že rastel po križu in malo se je bil nagnil na stran. Po štirih je prilezel v hrib Aleš in se ulegel poleg Rokovega groba. “Tu sem, mojster!” je vzdihnil. “Ti si živel ob času boja, in si bil srečen, ker si gojil upanje, jaz pa moram gledati žalosten konec naše vere.”

Od štajerskih hribov so se vlekli črni oblaki, ki so naznanjali nevihto. Veter je vlekel močno in se poigraval z Aleševo sivo brado. On se je pa naslonil na križ. Pogled mu je splaval proti gorenjskim snežnikom in mu šel vedno nižje po slovenski zemlji. Žalost mu je objela srce in obraz mu je postal mračen. Odvezal je tenko vrvico, s katero je imel privezane hlače, in jo vrgel čez križ.

“K tebi pridem, mojster!” je vzkliknil, vtaknil glavo v zanko in se zagugal v vetru. Križ je zahreščal v korenu, vendar je obdržal težo. Nekaj hipov pozneje je zatulila burja in križ je padel na grob.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko je ponehal vihar in zopet posijala luna po uskoškem gorovju, tepla se je četa volkov za Aleševo truplo.

Zvečer se je vrnil Anton domov in sestra mu je pokazala desko. Takoj je zbral par ljudi in odjezdil z njimi v uskoško gorovje. Ko je prišel do znanega groba, je našel podrt križ in par oglodanih — kosti.

Izkopal je jamico, v katero je zagrebel kosti, vrh groba je pa zavalil skalo. Na skali je pa izklesal velik vrč v znamenje, da tam leži prekrščevalec.