Premalo zemlje in preveč

Premalo zemlje in preveč Fran Milčinski

Spisano:	na Wikivir prepisala Živa Matičič
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Živel je bogat kmet, toliko je imel sveta, da ga v pol dne ni obhodil, pa mu ga še ni bilo dosti. Imel je soseda, ta je bil siromak, drugega ni bilo njegovega kakor lesena koča in boren zelnik, ob katerega meji so stale tri dolge krive češplje. Ta zelnik je bodel bogatemu kmetu v oči.

»Prodaj mi svoj zelnik,« je rekel sosedu, »imeti ga moram, da bo ves svet moj od vode do hriba!« 

Sosed ga je zavrnil: »Ne morem ti prodati zelnika, kako naj živim brez njega, ki mi daje vsakdanjo hrano.«

»Če mi ga ne daš zlepa, ga boš dal zgrda,« je zagrozil kmet. .

In kmet si zmisli in gre h gosposki in toži soseda, da mu dela škodo, ker češplje ob zelniku mečejo svojo dolgo, temno, težko senco na njegovo, kmetovo deteljo. Tako ga je tožil, potem pa vesel svojih naklepov šel z grajskim pisarjem v krčmo.

Šele pozno zvečer se je dobre volje odpravil proti domu, pa ga zajame na ravnem polju temna noč in zgrešil je pot. Hodil je in hodil, davno bi že moral biti doma, hotelo se mu je že dremati, pa ni vedel, kod ga nosijo trudne noge. Pa pride do sivega zidu, najde vrata, vstopi, stori nekaj korakov, pa se spotakne in pade.

»Kaj vraga je to,« pravi in šlata okrog sebe.

Ušlata grob, ušlata križ: zašel je na pokopališče! Obide ga groza, tačas prične v zvoniku biti kladivo, kmet šteje, našteje polnoči. In kaj je to! - po zadnjem udarcu se prične iznad grobov dvigati, širiti in naraščati skrivnosten šepet, zamolkel smeh, polglasen prepir.

Bolj mrtev ko živ sede kmet na grob in se prekriža.

Kar začuje tudi pod seboj iz zemlje glas: »Živec, debelec, kaj sediš na moji strehi!«

Kmet je zatrepetal: »Sveti Šentjanž, samo to noč me še obvaruj, saj vem, da sem hud grešnik!«

Iz groba se je zopet oglasilo: »Živeč, debelec, ali si mutast? Kdo si, kaj delaš na moji strehi, govori, da mi ne bo treba vstati in iti gledat.«

Kmet je zdrknil z groba, pokleknil ob njem in trepetajoč govoril: »Jaz sem, jaz - krščanski človek sem, nemara sem preveč pil, Bog mi odpusti ta greh? Pri gosposki sem bil po opravkih, zaradi zelnika, ki mi ga zlepa ne da sosed!«

»Ti si, ti? Zdaj te poznam! Glej, glej, pa premalo imaš sveta, praviš, in se boš še pravdal zanj!« 

Tako se je zopet oglasilo iz groba in zraven še čuden krohot, kakor da bi kdo iztresal grah. »Revež si, revež in se mi smiliš. Jaz sem bil tudi tak. Nikdar mi ni bilo dovolj zemlje! Zdaj, zdaj je pa imam dovolj! Preveč je imam, v usta mi sili, v nos in v ušesa! Veš kaj, kmet, ti imaš premalo zemlje, jaz je imam preveč, idiva menjat!« 

In kmet je čutil, kako se pod njim dviga grob, in prešinil ga je smrtni strah. - Tačas pa je udarilo v zvoniku eno in kakor na mah je po grobeh vse utihnilo.

Ko je zjutraj šel grobar dan zvonit, je našel hmeta nezavestnega ob grobu. Prenesli so ga domov in le počasi je okreval. Lasje so mu bili osiveli tisto noč.

Z revnim kmetom pa se je pobogal in je z njim delil svoje bogastvo.