Premeteni krojaček
| Šopek lepih pravljic Feliks Stegnar |
| |||||||||||||||
Premeteni krojaček. Nekoč je bila jako ponosna kraljičina. Če jo je prišel kdo snubit, tedaj mu je dala kaj uganjevati. Ako uganjke ni rešil, odslovila ga je sramotno. Dala je tudi razglasiti, da vzame v zakon kogarkoli, samo da bi ii znal uganjke rešiti. Končno so se našli trije krojači. Starejša dva sta bila mnenja, da sta vdela že marsikako fino iglico ter marsikaj izmodrovala, zato jima tudi zdaj ne bode izpodletelo, tudi zdaj bodeta pogodila zagonetko. Tretji pa je bil majhen zanikern pridanič, ki niti ni dobro znal svojega rokodelstva, vender si je domišljeval, da mu bode sreča mila, četudi ni prav bistre glave. Nato rečeta ona dva k njemu: "Ostani le doma, s svojo plitvo glavico ne bodeš prišel daleč." Ta pa se ni dal oplašiti in je rekel, da stavi svojo glavo in si bode že pomagal; zato je šel in se vedel, kakor da bi bil ves svet njegov. Vsi trije se zglase pri kraljičini in reko, naj jim pove svoje zagonetke, da jih bodo rešili, kajti razuma so taku finega, da bi ga lehko vdeli v najdrobnejšo iglo. In kraljičina reče: "Na glavi imam dvojne lase, kake barve pa so ?" - "Če druzega ni uganiti, pravi prvi, tedaj so beli in črni, kakor sukno iz bele in črne volne." Kraljičina ga zavrne: "Nisi jo pogodil! Govori naj drugi!" - In ta pravi: "Ako niso beli in črni, potem so rujavi in rudeči, kakoršna je čepica mojega očeta." "Nisi jo pogodil," reče kraljičina, "naj ugane tretji, videti je, da jo bode ta pogodil." Drzno stopi zdaj krojaček naprej in reče: "Kraljičina ima srebrne in zlate lase na glavi in to ste oni dve barvi." Ko kraljičina to čuje, kar obledi in skoro omedli od strahu, kajti krojaček je sodil prav, ona pa je mislila, da tega nihče na svetu ne dožene. Ko se zopet osrči, reče: "S tem me še nisi pridobil, storiti moraš še nekaj; spodaj v hlevu je medved, pri njem moraš ostati čez noč, ko jutri zjutraj pridem in te najdem še živega, potem se s teboj poročim." Mislila je, na ta način iz ne biti se krojača, ker medved je še vsacega požrl, kdor mu je prišel v kremplje. Krojaček pa se ni dal ostrašiti, vesel je bil in rekel: "Srce, pogum le kaj velja, izvestno k zmagi te pelja!" Na večer so krojačka zaprli k medvedu. Medved je takoj planil proti njemu ter ga objel s prednjimi capami, češ da mu je dobro došel. "Le počasi, počasi," reče krojaček, "hočem te že pomiriti, " seže v žep po orehe, jih stare med zobmi in poje jedrca. Ko medved to vidi, zaželi si tudi orehovo Krojaček seže zopet v žep in mu pomoli polno pest; bili pa niso orehi, marveč rujavi kamenci. Medved jih vtakne v žrelo, a ne more jih pregrizti, naj se še tako trudi. "Hlod zabiti! pravi sam v sebi, sramuj se, da niti oreha ne moreš zgrizti," potem reče krojačku: "Daj, daj, in zgrizi mi orehe!" "Zdaj vidiš, kak junak si," ga sramoti krojaček, "žrelo imaš tako veliko, pa še majhnega oreha ne moreš streti. " Krojač vzame kamenčke, se okretno zgane in vtakne oreh v usta, za¬škrkne, in oreh je zdrobljen. "Poskusiti hočem še enkrat, reče nato medved, če se bom dela prav lotil, menim, da se mi mora posrečiti." Nato mu poda krojaček zopet okroglih ka¬menčkov in medved jih valja po čeljustih in grize na vso moč, pa vse je bilo zaman. Potem vzame krojaček izpod suknje svoje gosli in malo poigra na njih. Ko medved čuje veselo godbo, ne more si kaj in začne plesati. Stvar mu je jako všeč, in ko se napleše, reče krojačku: "Povej mi, jeli težko igrati na gosli?" - "Jako lahko; glej, s prsti levice prijemljem strune, z desnico pa držim lok in ga vlečem po strun ah ; tako izvabim iz gosli okrogle in vesele igrice: rumta, rumta rumta tarara, juh, juhajsa, hopsasa!" "Tako gosti bi tudi jaz rad znal," pravi medved, "da bi plesal, kedar bi se mi izljubilo. Kaj sodiš ti o tem? Ali bi me ne hotel naučiti?" - "Srčno rad," reče krojaček, "samo če imaš za to kaj spretnosti. Pa pokaži mi vender svoje cape ! Jako so dolge, porezati ti moram nekoliko tvoje kremplje." Naglo je bil pri rokah kovaški primež, med ved vtakne vanj svoje cape, krojaček pa jih priškrne, kolikor more in pravi: "Počakaj, da prinesem škarje !" ostavi medveda, se spravi v kot ter leže na škopnik slame, ne meneč se za medvedovo stokanje in godrnjanje, in sladko zaspi. Ko je kraljičina na večer slišala med veda tako silno godrnjati, mislila ni druzega, nego da je renčal od samega veselja, ker je krojačka ugonobil. Zjutraj je ustala brez skrbna in radostna; a ko pošpega v hlev, vidi, da je krojaček živ in zdrav kakor riba v vodi. Zdaj ni mogla več ugovarjati. Kralj ukaže vpreči svatbeni voz, vanj mora s krojačkom sesti in odpeljati se k poroki. Ko sta sedla na voz, šla sta ona dva krojača polna zavisti zaradi bratove sreče v hlev in sta oprostila med veda, ki je bil še vedno priškrnjen v primež. Med ved, ves besen, zapodi se za vozom in piha in renči na vso moč, da ga je nevesta dobro čula. Tesno ji je postajalo pri srcu, kajti bala se je, da bode medved planil nanjo ter jo raztrgal. Krojaček pa je bil že pripravljen, postavil se je na glavo, pomolil svoje noge z dobro podkovanimi črevlji iz voza in se zadrl nad medvedom: "Vidiš li železni primež? Ako se mi ne pobereš izpred oči, priškrnil te bodem zopet vanj." Med ved se je tega zbal, se obrnil in pobegnil. Krojaček se pa mirno odpelje v cerkev, kjer se je zaročil s kraljičino. Srečno in radostno je živel žnjo do konca svojega življenja. Kdor ne verjame, naj piše njegovim sorodnikom; ti mu bodo vse na drobno povedali, če niso že pomrli.