Premišljevanje o porotnih sodbah

Premišljevanje o porotnih sodbah
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 11 (12.3.1851), 12 (18.3.1851), 13 (26.3.1851), 14 (02.04.1851), 15 (9.4.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Porotne sodbe so tista imenitna naprava vstavne vlade, po kteri iz ljudstva izvoljeni prisežni možje, – porotniki – o očitni sodbi, ki se po porotnikih poróta imenuje, razsodijo: ali je zatoženec pregreška ali hudodelstva „kriv“ ali „nekriv“, kteriga je obdolžen. Cesarski sodniki obsodijo potem krivičniga, in določijo po postavah kazin (štrafingo).

Besedi porota in porotniki ste silno stari slovenski besedi, ki ste se pa potem pozabile in pogubile, ko je ta starodavna naprava naših prednikov v nič prišla, ktero so pa naš vstavni cesar svojim ljudstvam zopet dodelili, in za ktero jim je vsak omikan in vstavoljuben Avstrijan serčno hvaležen, zato ker je ona ena izmed tistih važnih naprav, ki so nam bile po vstavni vladi podeljene, med kterimi v deržavljanskih zadevah nar imenitniši so: odveza zemljišniga podložtva, enake pravíce vsih jezikov avstrijanskiga cesarstva, vstanovitev svobodnih županij, očitne in ustne sodne obravnave in enakost vsih stanov pred sodbo, deželni in deržavni zbori.

So nekteri, ki so zoper porotne sodbe, – ali ti so le taki, ki nar raji rakovo pot jezdarijo, kterim je nar ljubši, ako bi ne imelo ljudstvo nikjer clo nič govoriti, in kterim je od presvitliga cesarja podeljena vstava tèrn v pêti, – taki želé, da bi raji danes ko jutri vstavnim napravam zaklenkalo. – So tudi nekteri, ki scer clo nobene vednosti nimajo in kteri bistva porot clo ne zapopadejo, in v svoji aboti le to trobijo, da imajo sedaj clo „lumpi“ svojiga zagovornika. Tem poslednjim se ne more njih kriva misel za zlo vzeti, ker ni terjati, da bi taki ljudje, ki so brez vse omike, kaj bolj spoznali porote, kakor spozna slep človek barve. Od tacih ni tedaj terjati, da bi kaj pametniga tudi o ti reči govorili, in kdor take smetí pobira, jih bo na cente dobil, pa ne samo v ti reči, temuč v vsih občinskih deržavljanskih zadevah. O novih rečéh se ne sme govorjenje nevednih poslušati. Zlasti pa se mora pri porotah le pravičnost in vestnost porotnikov, ki so o porotah nar važniši možje, presoditi – in kar je nam znaniga, so se v slovenskih deželah porotniki še povsod tako obnašali, da so bili z njih obnašanjem cesarski predsedniki popolnama zadovoljni in so jih pri sklepu porót očitno pohvalili.

Ker smo se namenili v tem sostavku vsiga opomniti, kar smo slišali in zapazili, moramo tudi omeniti, da nekterim tudi besedi porota in porotniki niste po volji, in da hočejo namest „porotniki“ imeti besedo priseženci ali prisežni možje, namest besede „porota“ pa sodbo po prisežnih možéh.

Ali – zakaj bi neki starih častitljivih, čisto slovenskih besed se ne posluževali, ki so jih pred sto in sto léti že naši stari očaki imeli? Ali bi ne smeli nasprot še neizrečeno veseli biti, da smo zopet besedo našli, ki je že zgubljena bila? Nam ste ti besedi drag zaklad (šac), iz stare šute zopet izkopan. Če ravno ste besedi porota in porotnik že zgubljene bile, živijo vunder enake besede rotiti, rotiti se, zarotiti in zarotiti se, še povsod po Slovenskim. Vpeljanju tako dobrih, ne novo skovanih, ampak starih in zares častitljivih, čisto slovenskih besed se zamorejo tedaj le taki zoperstavljati, ki grejo le radi „svurrihto onherat, de ferpreharja na ponku vidijo in slišijo, kako ga bo dohtar fertajdigov.“ S takim pa se ne splača pravdati – ti so že brez porotnikov obsojeni.

Zakaj nek veljajo porote za tako imenitno napravo? saj je bila sodba po stari navadi brez porotnikov tudi prav – bo morebiti marsikteri rekel, kterim ta reč ni prav jasna.

Prostor nam ne pripusti na dolgo in široko važnosti te nove vstavne naprave razlagati; bomo tedaj le ob kratkim iz dvojniga poglavitniga ozira imenitnost porot dokazali.

1. Očitne sodbe po porotah, v kterih imajo opraviti: deržavni pravdnik ali tožnik, kakor varh pravíce in postave, – zagovornik zatoženca, kakor branitelj obdolženiga, – 12 prisežnih mož, kakor razsodniki „kriviga“ in „nekriviga“, in 4 cesarski sodniki z predsodnikam porote vred, kakor določniki kazni ali štrafinge, so sodbe, v kterih se pravica brez enostranosti spozná in določi. Po stari navadi so bile vse te imenitne, teške in razločne opravila samo v rokah sodnikov, ki so mogli biti preiskavci, tožniki, zagovorniki in sodniki ob enim. To je bila silno težavna naloga, in čeravno smo prepričani, da so si sodniki prizadevali, vselej in povsod popolnama po pravici soditi, vunder človek vedno le človek ostane, da se tù in tam zmoti in mu vedno vselej čisto brez vse enostranosti ravnati ni mogoče. Ravno iz tega se pa pokaže tudi neobhodna potreba, da imajo biti porotniki pošteni in umni možje terdne in samostojne volje in merzle kerví brez vse strasti, ki brez nagnjenja pa tudi brez sovraštva do zatoženca sodijo po svojim lastnim notrajnim prepričanju. Ker pa, kakor smo že gori rekli, človek vedno le človek ostane, je postava prav storila, da pokliče 12 porotnikov k sodbi, in da je takrat zatoženc za „kriviga“ spoznan, ako ste ga 2 tretjini (8 porotnikov) kriviga spoznale – za „nekriviga pa takrat, ako ga je vecina (tedaj 7 porotnikov) nekriviga spoznala.

2. Očitne sodbe po porotah so šola pravíce, za živo spoznanje praviga in postavniga, so po tem takim šola za omíko ljudstva, za požlahnjenje siroviga serca. Ljudstvo se učí tukaj postavnost natanjko spoznovati; sliši kako se pravíce svetost varje in resnica iše; ono sliši scer tudi, kako se zagovornik za natanjčno razodévo vsih okoljšin poteguje, da se resnica popolnama zvé. Njegov poklic ni gotoviga hudodelnika oprostiti, kar se tudi nikdar zgoditi ne more, ker njemu nasproti stojí cesarski tožník ali deržavni pravdnik, ki zvesto varje, da se nikjer postave pot ne zgreší. Pa misliti se ne sme, da je clo vsak kakiga pregreška ali hudodelstva obdolžen človek tudi gotov hudodelnik, – ali da se je vselej iz hudiga namena pregrešil i. t. d. – Ko tedaj ljudstvo vse to v očitnim obravnanju sliši, se njegovi zapopadki praviga in nepraviga gotovo razjasnujejo, novi občutki praviga se v serca sadijo, ali spijoči budijo – tako, da so take očitne sodbe zares prave šole za spoznanje postavnosti in pravíce. Sliši scer tudi hudodelnike tajiti in zvijač iskati – ali ono tudi vidi, da vse to jim nič ne pomaga, ker predsednik in deržavni pravdnik na vsako besedo pazita, in poklicane priče ali drugi zvedenci drugači govoré; porotniki sodijo po tem po svojim spoznanju; naj bi tudi hudodelnik hudodelstvo do sodniga dne tajil, mu nič ne pomaga; pravda je kmalo pri kraju.

Tode da so porote to, kar imajo biti in kar tudi postava terja, se mora v njih vse v tistim jeziku govoriti, ki ga zatoženec, porotniki in večina ljudstva razumejo. Ako se v takim jeziku ne govorí, niso porote očitne, ako očitnost v ustnosti obstojí, pa ne le v odpertih vratih. Ker si je ljudstvo zdej od porot le sosebno to zapomnilo, da imajo tudi „lumpi“ zagovornika, deržavniga tožnika pa ne sliši (ker ga ne razume), in tudi govora zagovornika ne, mu ni za zlo vzeti, da mu le „zagovornik lumpov“ po glavi roji in praviga zapopadka od zagovornikov nima. Da bojo porote na Slovenskim s zatoženci slovenskiga rodú to, kar tudi po vstavni postavi imajo biti, se mora od konca do kraja vse v slovenskim jeziku govoriti, scer porote niso očitne in ustne obravnave, ampak po večim delu le „Pantomimen.“

Obravnava porót tedaj, ako so po postavi ustne in očitne, mora skozi in skozi, od konca do kraja, v tistim jeziku biti, ki ga zatoženc in pa porotniki razumejo; potem bo tudi ljudstvo, ki obravnavo poslušat pride; jo razumelo, ker bo včasih v slovenskim, včasih v nemškim, morebiti včasih tudi v kakošnim drugim jeziku. Pri naših porotah se dosihmal zatoženc o tem obziru clo ni porajtal; porotnike so pa tako izberali, de so vse zavèrgli, ki so le slovensko razumêli. Ali je to prav? Ali po tem takim pošten mož, ki le slovensko razume, ne sme nikdar porotnik biti? Ali postava zastran volitve porotnikov v jeziku razloček dela? Nikjer se kaj taciga ne bere. In – ali niso sedéli tudi taki porotniki na porotni klopi, od kterih dobro vémo, da le kaj maliga nemško razumejo? Saj je tudi g. pisavec zapisnika v Krajnji rekel, da Mina Gantarjeva nemško razume – koliko je razumela, se je potem v Ljubljani pokazalo. Kako potrebno je, da g. deržavni pravdnik o tacih obravnavah slovenski, zatožencu, vsim porotnikam in pričijočimu ljudstvu umevni jezik govorí, da sleherni sliši, kako krepko se on, kot varh postave in postavnosti, za pravično kaznovanje kriviga zatoženca poteguje, je jasno kot beli dan.

Ravno taka je tudi s zagovornikam obdolženiga. Porotniki in ljudstvo naj slišijo in razumejo, kar on gotoviga v brambo nedolžniga, ali v zlajšanje kazni kriviga, razlaga. Ljudstvo si bo po vsem tem še le prav zapopadek porotnih sodb in pravo spoštovanje te imenitne nove naprave pridobilo.

Zakaj dosihmal niso pri nas ne deržavni pravdniki ne zagovorniki zatožencov tako ravnali, ne vémo. Gosp. deržavni pravdnik je o začetku porot pokazal, da je mojster slovenskiga očitniga govora, – in tudi vsi zagovorniki so slovenskiga rodu bili in razumejo slov. jezik. Ali so se bali, da bi ne bili mogli tako učeno pravoslovskih rečí v slovenskim, kakor v nemškim jeziku govoriti? Mi prašamo: ali je v očitnih porotah pravo mesto za tako učeno pravoslovsko govorjenje? Ali se ne da brez učenosti dokazati, kaj za, kaj pa zoper zatoženca govorí. Žalostna bi bila, ako bi tega tudi v damačim jeziku dopovedati ne mogli! Ali je morebiti o tacih porotah več na tem ležeče, da se govornik v krasnim govoru skazuje, kakor da resníco in pravíco v prosti besedi govorí. Občinska razumljivost je perva pogodba očitnih obravnav. Tudi smo enacih misel, kakoršnje smo v nekim Dunajskim listu unidan o priliki porotne sodbe na Dunaji brali, namreč: „naj dohtarji nikar toliko paragrafov ne citirajo, in le pravoznancam znanih tehniških besed ne rabijo, ker porotniki niso pravoznanci in jih tudi ljudstvo ne razume. Saj ne govoré za učene sodnike, ampak le za porotnike brez pravoznanske vednosti.“ Nadjati se je, da se bojo govorniki o porotnih sodbah te „kitice“ sčasama znebili, ki se ne prileže novi napravi.

Da se imenitni namen očitnih in ustnih porotnih sodb z oziram na zatoženca, porotnike in ljudstvo spolne, je tedaj živa potreba, da se spojemanje (reasumiranje) g. deržavniga pravdnika in g. zagovornika v vsim razumljivim jeziku govorí. Nadjamo se, da vsi ti gospodje to potrebo ravno tako dobro spoznajo, kot mi, ki smo stali med ljudstvam in ga večkrat tožiti slišali, da nič ne razume, kar se gori godí, – in da se ne bojo prihodnjič tistiga majhniga truda bali, v domači besedi povedati, zakaj da zatoženca kriviga sodijo, in kaj da za njega zlajšiviga povedati imajo.

Dalje pa mora tudi porote predsednik o slovenskih obravnavah slovenski jezik popolnama razumeti in ga gladko govoriti. To terja pravda sama po sebi, in pa očitnost. V gotov dokaz te potrebe na obé ti strani povemo iz naših poslednjih porotnih sodb dva izgleda. Gosp. predsednik je rekel zatoženi: „Pri sodníi v Krajnju si pa rekla, da si mislila otroka umoriti.“ Tako je on namreč besede nemškiga zapisnika prestavil, ki so se takole glasile: „Ich wollte das Kind bei Seite schaffen.“ To se pravi po naše: sim mislila otroka vkraj (vstran) spraviti – pa ne še umoriti. Kakošna velika zmota in krivíca bi se znala iz taciga primeriti! To očitno kaže, da, kakor je pravično, je tudi nar bolj varno, vse v tistim jeziku govoriti, kakoršniga zatoženc govorí.

Pa tudi v oziru pričujočiga ljudstva, in da se sodbam dostojno spoštovanje zavolj jezika ne krati, je treba popolnama znanje domačiga jezika. Ljudstvu se mora smešno zdéti, ako sliši, da gospodje razločka med mèrvo, deteljo in otavo ne véjo!

Ni ravno treba učeniga jezika, ker taciga bi tudi vsi pričujoči ne razumeli, ampak gladko po domače naj se govorí. Se vé da clo brez tehniških izrazov (besed) se pri tacih obravnavah izhajati ne zamore. Če tacih vse prosto slovensko ljudstvo ne razume, se mu godí le kakor nemškimu, laškimu i. t. d. ki tudi v svojim jeziku vsih vradnih besed ne razume.

Poslednjič se more terjati, da vsi g. sodniki o sodbah jezik zatoženca umejo – in zares ne moremo začudenja zatreti, kako se je pri naših Ljubljanskih porotah môglo zgoditi, da je en gospod, ki slovenskiga jezika ne umé, bodi si za dopolnivniga ali zaresniga sodnika, pri zeleni mizi sedel, ko so zatoženci pred sodbo stali, ki so le slovensko govorili in tudi vse priče le v slovenskim jeziku spričevale! Ali bi ne bilo mogoče, da bi bila sodba, sklenjena po sodnikih, če med njimi le eden zatoženca in prič ne ume, po postavi neveljavna? Ali je prav, zatožencu po takim ravnanju priložnost dati, se zavolj neveljavnosti razsodbe pritožiti, in tako deržavi nepotrebnih stroškov prizadjati? Kaj bi rêkli Nemci, kaj Lahi, ko bi se o njih sodbah kaj taciga zgodilo? Tudi mi, ki imamo zdaj z drugimi narodi našiga cesarstva enake pravice, imamo pravíco to terjati in se pritožiti, ako se to ne zgodí.

Slavna gospoda Ulepič in Buffa, ki sta spoznala, da z nemškimi zapisniki ne gré pri slovenskih zatožencih, in da je o tacih zadevah pravica v nevarnosti, ako se ne pišejo lastne besede zaslišanih v zapisnik, bota na ti podlagi gotovo tudi spoznala živo potrebo, da vsak sodniški vradnik, ki ima s slovenskim ljudstvam opraviti, slovenski jezik govoriti in pisati zna, da tedaj to terjanje, ni prazna domišljíva prenapetih jezikarjev, ampak neločljiva pogoda vstavniga vradniga opravilstva.

Nevarno je tudi o tako važnih zadevah, o kterih človeku, kakor pravijo, za glavo gré, se tolmačev posluževati. Kako lahko se tukaj – brez misli in volje tolmače – kakošna važna beseda krivo razloží! Enimu človeku vse to v roke dati, je nevarno. In čmu? zato – ker nekteri vradniki jezika ne razumejo, kteriga bi po postavi vunder razumeti mógli! Tri leta že čakamo, da se bojo g. uradiki na Slovenskim slovenskiga jezika popolnama naučili – zdaj bi to že vunder prav lahko mogoče bilo; kar se tudi iz tega očitno kaže, da je med njimi dosti tacih hvalevrednih mož, ki slovensko gladko govoré in ročno pišejo, in ki bi se ga radi v vsim poprijeli, ako bi se jim le naukaz dal, in bi se ne smeli bati, zavolj tega panslavisti grajani biti. Naj bi slav. ministerstvo pravíce, ki tudi naše „Novice“ prejema, iz vsiga tega odkritoserčniga „premišljevanja“ potrebo slovenskiga jezika o imenovanih zadevah spoznati in pravične vošila vslišati blagovolilo, ki se sosebno v treh rečéh stikajo: 1) da naj bi se gotova dôba odločila, do ktere naj se imajo g. sodnijški vradniki, ki imajo s slovenskim ljudstvam opraviti, popolnama znanost slov. jezika (govorjenja in pisanja) prilastiti, 2) da naj bojo porotne obravnave s zatoženci, ki edini slovenski jezik razumejo, v vsim slovenske, 3) da naj se ne pripusté tolmači. Vzroke, ki podpirajo te pravične terjatve, smo, kakor mislimo, do maliga razložili.

Poslednič moramo, kar smo bili od več straní razodeti naprošeni, še eno vošilo porotnikov odkriti, ki iz daljnih krajev v mestu v porote pridejo in so dostikrat nepremožni – namreč, da bi se jim prihodnjič primerna dnína odločila dokler so v svojim opravilstvu.

Poklic porotnika je scer imeniten in častitljiv, in gotovo se bo vsak premožen mož temu častnimu poklicu brez vsiga povračila podvergel. Tudi sedaj postava nobene dníne ne odloči, in, kar postava zapové, se mora spoštovati in po nji ravnati, dokler nova postava ne pride, – ali v prihodnje bi bilo zastran manj premožnih porotnikov želeti, da bi nova postava primerno dníno odločila, ktera, ker deželno zadevo dotika, bi se iz deželniga denarja določiti dala. V porotnikih je občinstvo dežele nadomestovano, ne pa posamesne osebe, toraj se je nadjati, da bo deželni zbor določitev primerne dníne poterdil.