Prenj
Vladimir Nazor
Iz zbirke Pjesme partizanke, maja 1943. [Dodaj še svoj prevod ali pa samo izboljšaj obstoječi prevod v 3. stolpcu.]
Dovoljenje: Cc-zero.svg Ta datoteka je objavljena pod Creative Commons Vsesplošno posvetitvijo v javno last CC0 1.0 (CC0).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izvirnik

Prenj planina nije,
Visok grad je vilâ,
Sijelo je bogova,
Drevnih Bogumila:
Još vrijeme brazde
Po čelu mu ore;
U njem se žestoko
Dobro i Zlo bore.

Prenj planina nije,
Divova je kuća,
Kojom bitka bijesni
Sve veća i ljuća:
Rat naših vrlina
S našim porocima,
Borbu u još divljim
Barbarskim grudima.

I Prenj stoji. – Sav je
Od jednog komda;
Krvav je, kad sunce
U maglu zapada;
U jesenje dane
Kao žuć se žuti,
Grozan kad prozbori,
Strašan kada šuti.

Prenj planina nije,
Žrtvovni je kamen,
Što čeka, da sveti
Očisti ga plamen,
I Bijeli Svećenik
K njemu jednom stigne,
Pa k Zvijezdama i Suncu
Sebe i nas digne.

Uporabnik:Hladnikm

Prenj ni gora,
visoko mesto vil je,
selišče bogov je
bogomilov davnih:
še vedno čas brazde
po čelu mu orje;
divje v njem se
Dobro in Zlo bije.

Prenj ni gora,
velikanov je hiša,
po kateri bitka besni
vedno večja in hujša:
vojna naših vrlin
z našimi hibami,
boj v še bolj divjih
prsih barbarskih.

In Prenj stoji. – Ves je
iz enega kosa;
krvav je, ko sonce
v meglo zahaja;
v dnevih jesenskih
kot žolč rumení,
grozen, ko rohni,
strašen, ko molči.

Prenj ni gora,
žrtveni je kamen,
ki čaka, da sveti
očisti ga plamen,
in Beli Svečenik
k njemu enkrat pride,
pa k Zvezdam in Soncu
sebe in nas dvigne.

Delovni prevod, odprt za neposredno popravljanje

Prenj ni gora,
visoko mesto vil je,
selišče bogov je
bogomilov davnih:
še vedno čas brazde
po čelu mu orje;
divje v njem se
Dobro in Zlo bije.

Prenj ni gora,
velikanov je hiša,
po kateri bitka besni
vedno večja in hujša:
vojna naših vrlin
z našimi hibami,
boj v še bolj divjih
prsih barbarskih.

In Prenj stoji. – Ves je
iz enega kosa;
krvav je, ko sonce
v meglo zahaja;
v dnevih jesenskih
kot žolč rumení,
grozen, ko rohni,
strašen, ko molči.

Prenj ni gora,
žrtveni je kamen,
ki čaka, da sveti
očisti ga plamen,
in Beli Svečenik
k njemu enkrat pride,
pa k Zvezdam in Soncu
sebe in nas dvigne.