Prepozno (Amerikanski Slovenec)
| Prepozno. Črtica |
| |||||||||||||
Burja je silno brila in žvižgala skozi gole drevesne veje, se zaganjala v zidove, butala z odtrganimi deskami pri skednjih in silila skozi razpoke. Vzdigovala je droben, suh sneg, ga nosila po zraku ter sipala ljudem v obraz, za vrat, v oči in sploh kamor je mogla. Drevje se je okorno gibalo v vetru, in zmrzle veje so škripale zadevajoč se druga ob drugo. Od streh so visele dolge ledene sveče, s početka debele, so se proti koncu vedno bolj zoževale; bilo jih je povsod dolga vrsta, da je bilo videti, kot bi stražile poslopja, in kot da jih je kdo nalašč tam namestil.
Iz nizke lesene koče koncem vasi je stopil postaren mož; krčevito se je zavijal v dolg umazan kožuh z všito rdečo rožo na hrbtu. Na nogah je imel čevlje, suhe, rjave in od mraza razpokane z visokimi golenicami, na glavi klobuk, potisnjen globoko na oči, da bi se laglje ubranil snega in burje. Obraz je bil ves v gubah, povprečnih in podolgastih vrezanih globoko v uvelo kožo, — znamenje skrbi in truda, težav in britkosti. Mukepolna leta so prihajala in prinašala s seboj žalost in solze, dolbla in orala neumorno brazde in zareze v čelo in lica. Obrvi so mu bile osivele, in oči so gledale mrtvo iz globokih jamic; z redkimi lasmi zadaj na tilniku, ki so štrleli izpod klobuka, se je poigraval veter in nosil snežen prah med nje, kot bi jih hotel še bolj pobeliti.
Starec je prišel na cesto, ki je vodila proti mestu, in hitro korakal dalje. Kamor je splavalo oko, sama snežena krajina, čisto bela in ledena, le tupatam je štrlelo v samoti golo drevo navpik in se krivilo v burji; povsod mrtva praznina, tiha in nema, brez življenja. Solnce se je le kot bleda plošča malo svetilo skozi meglo, ki je kot ogromen pajčolan ovijala zemljo.
Starcu so šlepetali zobje od silnega mraza, obraz mu je posinel, in po obleki se poobesil sneg.
Vzdih se mu je privil iz prsi.
Ah, mraz je bilo tudi v njegovem srcu, tudi tje notri je zapadel sneg, radost je ubežala in solnce je zatonilo.
Doma mu leži žena nevarno bolna. Pred štirinajstimi dnevi ji je na ledeni poti spodrsnilo, in pri padcu si je izvinila levo nogo. Sam ji ni vedel ničesar pomagati, pač pa so mu sosede prinesle čudnih zelišč, mazil in drugih lekov, s katerimi naj bi zdravila nogo. A ni pomagalo. Najbrže so bila celo ona mazila vzrok, da se je napravila uprav nad kolenom velika bula, iz katere se je cedil smradljiv gnoj. H kratu je noga strahovito otekla in postala črna, — starec se je kar stresnil, kadar se je tega spomnil — in žena ni mogla nič več stopiti nanjo. Kot hroma je obležala na postelji, ni se mogla več premikati, in pred par dnevi je pričela celo tožiti, da ji je pri srcu nekako tesno in hudo, da jo včasih zbode in jo napadejo silne slabosti.
»Le potrpi boš videla da ozdraviš kmalu,« je govoril on. »Umreti vendar ne smeš, kaj naj delam sam brez tebe? — Če ti pa le ne bo odleglo, pa pojdem jutri v mesto po doktorja, saj pravijo, da je dober gospod in ozdravil te bo, ker je učen.«
Ženi se bolezen ni obrnila na bolje temveč se je celo poslabšala, zato je šel danes v mesto po zdravnika.
Vem, da bo pomagal, — je mislil in drsaje počasi korakal skozi meglo, — prijazen gospod je, in veliko jih je že ozdravil. — Na mlinarja, starec je izvlekel roko iz žepa in zamahnil z njo parkrat po zraku, potem pa jo je zopet hitro potisnil na prjšne mesto — vse ni nič pomagalo, rekli so že, da umira potem so šli še po dohtarja, in ta mu je dal tako dobrih zdravil da je čez teden ozdravel. In tudi Luciji bo pomagal. K njemu stopim v sobo, se odkrijem in ga prav lepo poprosim: »Moja žena je bolna, in vi gospod dohtar ste dober in učen človek, pojdite z menoj in jo ozdravite. Saj vam rad plačam, kolikor zahtevate, sicer nisem bogat in zdaj nimam denarja, a naša kravica kašuta ima tako lepega telička, — in tega bom prodal. In vse vam bom plačal, prav vse gospod dohtar.«
Tako mu porečem; njemu se bo smilila moja Lucija, pojde in jo ozdravi.
Obraz se mu je razvedril, oči so veselejše gledale v svet, in ustnice širile na smeh, tako se je bil vtopil v to misel. A potem se je zopet spomnil žene, njenega voščenega obraza, bolne noge, njene slabosti, spomnil se je, da se ne more niti ganiti več iz postelje, in obraz se mu je zopet zresnil, žalost je legla na lice in zazeblo ga je v dnu srca.
V teh mislih je skoraj pozabil na ledeno burjo, ki mu je pihala v hrbet, na premrle ude in na ozeble noge. Nikakšne moči ni več čutil v sebi, in le misel da leži doma ljubljena žena bolna, ga je gnala naprej. Mehanično je prestavljal noge po gladki cesti, se opotekal in lovil z rokami. Mraz mu je silil skozi kožuh in ledene struje so vele od vratu navzdol.
Bil je šele na pol pota, a niti za hip ni podvomil, bi li šel naprej ali ne. K zdravniku mora priti to je bil njegov sklep in trdna volja, in stopal je dalje.
Prišel je do potoka, ki je tekel nekaj časa vštric ceste in se potem izgubljal počasi med poljem. Vrbovo in jelševo grmovje je raslo ob vodi, vse ovito s srežem in globoko priklonjeno vsled ledenih svečic, ki so se bile poobesile po vejicah. Iz vode je vstajala para se pušila in slednjič izginila v zraku. Nekaj ptičev tihih in plahih, je poletavalo med grmovjem, a zažgolel ni niti eden.
V to splošno tišino je naenkrat zazvenel jasen žvenket kraguljčkov, in po cesti za starcem so pridrsale sani. Na njih je sedel debel človek ves zavit v gorke, kosmate odeje, le črna kučma je molela v zrak.
Starec je obstal in za vpil nad debeluhom:
»O o, postojte, o o, vzemite me na voz!« Krilil je z rokami in se opotekal proti vozu.
Debeli človek se je obrnil proti starcu in skušal vstaviti konja.
»Le sedite, očka za dva groška vas pa popeljem v mesto.«
»To bo pa preveč.«
»Saj vas ne silim, sediti, ako ne, poženem.«
»Veste, v mesto se mi mudi k dohtarju,« je govoril starec in lezel nerodno na sani, »ne prosil bi vas, pa žena je bolna.«
»Že prav, pa dva groška, kot sem dejal.«
Starec je izvlekel iz notranjega žepa pri kožuhu velik, rdeč robec in začel razvezavati rogel, kjer je imel zavezanega in zavitega nekaj drobiža.
»Saj sta?« je rekel in obral dva svetla groša po dlani.
»Tako, zdaj pa nimava več mnogo do mesta.«
Oni je vzel denar in vdaril po konju.
»Malo mesa bi tudi rad kupil za ženo, prav slaba je, no —«
»Tega vzamete lahko pri meni, saj sem mesar.«
»Seveda, no, pa to opravim kar mimogrede, pa grem potem k dohtarju; da bi bil le doma!«
»Doma je gotovo, ob takšnem vremenu se ne gane nikamor.«
Starca je zopet zaskrbelo kaj potem, če bi zdravnik ne hotel odit z njim. No, ga bo že pregovoril saj mu bo plačal. Telička je res škoda, tako je lep in rejen, da ga je veselje pogledati. In tako pametno gleda in prijazno, — res, prav hudo mu bo, ločiti se od njega, kot da je njegov sinček. — Pa za ženo bi dal rad vse, še košuto bi prodal, da bi le ona ozdravela.
Med tem sta se približala mestu. Burja še ni ponehala, temveč je poiskala in zavijala po ozkih, mestnih ulicah, kjer ni bilo žive duše. Megla je ležala še vedno nizko med poslopji, in solnca ni bilo.
Kmalu potem je stopal starec proti zdravnikovemu stanovanju. Tiho je vstopil in odšel po stopnicah v prvo nadstropje.
Doktor, okrogel mož, kratke, rjave brade in prijetnega glasu, je bil doma, in starec mu je takoj začel začel razkladati bolezen.
»Torej na ledu je padla in si zvinila nogo,« je govoril zdravnik.
»Da, gospod dohtar, prav v kolenu in potem se ji je napravila velika smradna bula, noga je silno otekla, postala rdeča in potem črna, da je kar grozno pogledati.«
»Pa ste sami že kaj zdravili nogo?«
»Sosedje so nekaj prinesli, in potem sva s ženo večkrat dela na koleno nekakšnega mazila in obvezala nogo.«
»In nato se je napihnila bula?«
»Da, kmalu nato sem opazil, da se koža napenja, in potem je začelo teči ven.«
»Torej se ji je prisadilo, ali pa ste ji celo kri zastrupili z vašimi mazili.«
»Nisem vedel, — sosede so dejale, da bo pomagalo.«
»Pa zakaj niste prišli prej?«
»Mislili smo, da ne bo nič.«
Doktor je odmajel z glavo, starec pa se je radovedno oziral okrog sebe po steklenih omarah, napolnjenih z debelimi knjigami in steklenicami, se čudil krasnemu pohištvu mehkim stolom, dragocenim preprogam, svetlim mizam z edno samo, lepo izrezljano nogo, velikim ogledalom in podobam z zlatimi okviri, poobešenim po zidu, ki je bil tudi ves poslikan. Tako nebeško lepo se mu je zdelo, da bi le gledal — a pri njemu doma, kakšno siromaštvo!
»Vi bi gotovo radi, da pridem k vam na dom?«
»Da gospod doktar, prav lepo bi vas prosil, — in da bi prišli že danes; prodal bom telička in vam plačal.«
Doktor mu obljubi da se priprelje popoldne, za sani in konja bo še sam poskrbel.
Starec je odšel zadovoljen.
Vse je dobro opravil, doktor pride in ozdravi mu ženo. In še bosta skupaj živela ter se veselila kot prej. Prišla bo pomlad, in vrt bo ozelenel in se zavil v belo, nežno cvetje, črešnje in jablane bodo — kot eden sam ogromen šopek štrlele v solnčni zrak. Začelo se bo na polju delo, sijalo bo solnce in peli bodo škrjančki.
Zdaj ga ni mrazilo, ah grela ga je nada, radost in upanje.
Solnce se je bliskalo skozi meglo, in po sneženi krajini so se utrinjali svetli biseri.
Sam ni vedel, kdaj je prehodil vsa pot, tako hitro je bil doma.
»Lucija, vse je dobro, dohtar se pripelje popoldne, in gotovo ozdraviš! — Lucija, ali ne čuješ?«
Ker se ni nič ganila, je stopil k postelji in jo potegnil za roko. Zazibalo se je vse telo.
Pogledal je ženi v obraz in otrpnil.
Steklene oči so zrle nemo vanj, in koščena brada je strmela v zrak.
Bila je mrtva.