Prepozno (Slovenska Talija)
| Prepozno! Igrokaz v dveh dejanjih, preložen iz nemščine |
[Prevedel Josip Gecelj.]
| |||||||||||||
Osebe
urediOskar Hjerne, bankovni uradnik.
Vijola, soproga njegova.
Gospa rektorica, mati njegova.
Milde, blagajnik.
Nils, Vijolin prijatelj iz mladih let.
Zdravnik.
Selma, Karina, Ida, služabnice pri Hjernetovih.
Hlapčič.
Prvo dejanje
uredi(Okusno opravljena dvorana z mnogimi izhodi. Poleg peči, v kteri jako gori, stoji zofa; pred njo miza.)
Prvi prizor.
uredi(Vijola sedi na prostornem stolu ter zre v plamen.)
Oskar (v prvi sobi na levo). So li prišle novine?
Vijola (se prestraši in plane po konci). Ne, še ne.
Oskar (vstopi pri vratih v elegantni jutranji opravi). Vražje ponočevanje! — dobro jutro, mála! Ura je vže čez deveto. Presneto me danes zébe.
Vijola. Morebiti si prišel pozno domóv. (Vzame v roke vezenje.)
Oskar. Ne, ampak bilo je prav zgodaj. A propos, bodi tako prijazna ter reci vratarju, naj ne ugaša plina, dokler me ni po noči domóv. Jako neugodno je po temi tavati.
Vijola. To bode stalo mnogo novcev.
Oskar (se vrže v chaise longue, zevaje). Mogoče! jaz mislim pa, da bode stalo še več, ako si polomim roki in nôgi. Vender pa sicer nisi tóliko računala, mála. (Brenči znano melodijo.) Vražji šampanjec! Da bi se toliko ucenil, da bi ga ne pil nihče več! (Zaspano.) Povej vender kàj, Vijola!
Vijola. Kaj pa naj povem?
Oskar. Ko bi to vedel, ne bi trebalo praviti. — Tebe vsaj je umiril zakon. — No, posebno blebetava pač nisi bila nikdar, ali ne vem, kako je bilo, — človek je mislil, da te sliši govoriti, ako prav si molčala, in tvoja razposajena veselost bila je res preljubka. Še se spominjam jamice, ki ti jo je smeh delal pod desnim očesom, — ali pa je bilo morebiti to pri kateri drugi?
Vijola. Najbrže pri kateri drugi.
Oskar (zevaje). Mogoče! — No, ne pritožujem se nikakor — Naópak! Dosti je blebetavih babišč, tako, da dobro dé človeku, če najde kdaj ktero, ki zna molčati. Ko bi se kedaj mahoma spremenila v tako damo, ki vse umeje, o vsem vmes govori: — obupal bi.
Vijola. Meniš?
Oskar. Da, tistih tako zvanih „duhovitih gospij", izimši seveda svojo mater, ne morem trpeti. Gledajo ti človeka nekako tako, da je silno fatalno; zdi se mi vselej, kakor da ne gledajo nanj nego mimo vanj. Ne, ženska ljubeznjivost najbolje vspeva v tesni ograji. Ženska po mojem okusu — au! za vraga, zdi se mi, kakor da se mi lomi tilnik. Daj mi blazino in kaj preko nog, ako hočeš biti brdka. Danes si menda malo pazila na ogenj. Hvala, hvala. (Brenči, stéza se.) Kaj sem uže rekel?
Vijola (sede zopet na svoje mesto, ko je dala Oskarju, kar je zahteval in priložila polenc na ogenj). Govoril si o ženi po tvojem okusu.
Oskar. Da, res je! — No, nekako takšna je, kakršna si ti sedaj.
Vijola. Ti se dobrikaš.
Oskar. Nikakor ne! Svobode mi ne kratiš, ne jeziš me z izpraševanjem niti kadar odhajam, niti kadar se vrnem, nikoli ne oštévaš, rada si domá, obožavaš dete svoje — a propos, kako se počuti dečko?
Vijola. Hvala, dobro.
Oskar. Z eno besdo, vzgledna ženka bi bila, da nisi tóli molčeča in résna. A popoln ni nihče na tem svetu.
Vijola. Ne, to jo res.
Oskar. Brrr! Ne morem se še, da bi me ne bilo groza, spominjati prvega leta najinega zakóna. Bilo je res zelo prijetno, kadar sem vesel in toujours fidèle tako okoli treh zjutraj iz družbe prišel domov, in videl mlado gospo soprogo, kako je bléda in objokana sè šálom ovita sedela pri oknu tresoč se in trepetajoč, kakor kdo, ki ga trese mrzlica. Kajpada, nápali so me, umorili, udrl sem se na ledu, padel s prvega nadstropja pa stopnicah, ali ako je bila sreča velika, s polomljenimi nogami priletel v kak lijak. (Smeje se.) Da bi si bila reč razložila kar naravno in brž: nekoliko brzo poteklih ur v veseli družbi, — domislila si nisi nikoli.
Vijola. Ne — to mi ni nikdar prišlo na pamet.
Oskar. Škràt ga védi, kolikokrat si potem zjutraj pridobrikala si obljubo, da pridem naslednji večer prej domóv.
Vijola. Kolikorkrat si obljubo prelomil.
Oskar. Seveda, drugače ni moglo biti. Takih obljub ni moči človeku spolnjevati, če bi jih tudi ne vem kako rad. Móžu zakon ne spremeni položaja, nego le ženi; a tega ne uméješ, mala. — A sedaj ne govoriva več o teh otročjih rečeh; ti si nehala modrovati, jaz imam mir v svoji hiši, in pritoževati se mi ni o ničemer. (Zéva.) A kje so vender te vražje novine? Tekoči njih posel vidi se mi malo da ne jako mršav. (Nasloni se zevajoč v stolu.)
Vijola (vstajaje). Morebiti so uže tukaj, dasi —
Oskar. Ah ne. Da so, prinesla bi jih bila Selma. (Brenči prejšnjo melodijo.) Da se ne morem iznebiti vražje melodije.- Ah, sedaj sem se spomnil, — v ponedeljek odpotujem na kmete — kratek zabaven izlet.
Vijola (naglo pogledavši kvišku). V ponedeljek? Tedaj sva hotela Miljutin in jaz obiskati materino gomilo.
Oskar (vzravnajoč se). Res mi je žal, draga moja, da sem to celo pozabil.
Vijola. Ta—ko?
Oskar. No, to se sedaj ne dá prenarediti. Meni na ljubo moraš odločiti svoje potovanje.
Vijola. Odlagam je uže léto dní.
Oskar. Da, včasih se tako neprijetno naključi. Ali matere pač ne moremo same puščati. (Vstane.)
Vijola. Ne, sevéda ne. (Vstane.) Ukažeš li še kaj, Oskar?
Oskar. Jaz ukazovati? Jaz, ki nisem ukazal nikoli ničesa vse svoje življenje. Ali, ko si baš vzdramila spéčega medveda, ukazujem, da prepoveš svojemu gospodu sinu, naj mi ne prireja vsako jutro serenade. Kajti ón me je dávi uže ob osmi uri skričal iz postelje.
Vijola. Miljutin kriči nenavadno malo.
Oskar. Sluga ponižen! No potém so tisti, ki kričé nenavadno mnogo, res preljubki. A ker baš govoriva o Miljutinu, naj ti povem nekaj, kar sem uže zdavnaj hotel.
Vijola. In to je?
Oskar. Da dečka vsega razvajaš.
Vijola (zamišljena, mehanično). Dete je moje.
Oskar. Prosim lepo, mislim, da je najino dete. Včeraj, ko sem ga posadil préd-se na konja, kričal je, kakor bi bil blazen, a kar sem mu podaril, puško in sabljo, vtaknil je pod posteljo.
Vijola. In kaj še?
Oskar. Kaj še? Da nikakor ne maram, da bi moj sin postal kaka stara baba. Ko sem bil jaz njegovih let, nagajal sem uže déklam, vozáril se z domačim vélikim psom ter ukazal štiri leta od mene starejši sestri, naj se mi umakne, samo zato, ker je bila deklè; a mene so vzgajali pač vse drugače.
Vijola. Verujem.
Oskar. Da, ne poznam ženske, ki bi bila toliko taktna, in bi znala tako vzgajati, kakor moja mati. In zategadelj sem ti tudi hotel nasvetovati—
Vijola. Kaj neki?
Oskar. Da, ko sva toliko srečna, da jo bodeva za zmerom pri sebi imela, njej izročiva vso vzgojo Miljutinovo.
Vijola. Nikdar!
Oskar. „Nikdar“ je beseda, koje doslej ni bilo v zakonskem tvojem slovarji, niti je ne sme biti. Miljutinova postelja prestavila se bode drevi v sobo stare matere. Glej. ženka, to pa zaradi tebe in zaradi njega. Premlada si, preprosta, premalo razvita menim, da bi mogla vzgajati dečka. Dečka ni moči dovolj zgodaj vaditi, da spoštuje sam sebe in mesto, ktero mu bode kedaj zavzemati v socijalnem življenji. Iz zlôbnosti postane moč, iz — A kam se ti mudí?
Vijola. K Miljutinu.
Oskar. A ostani vender tu! Kaj ti je prav za prav? Videti si — da ne vem kakšna.
Vijola. Naj se li Miljutinova postelja danes večer prenese v sobo stare matere?
Oskar. No, ako ti je stvar tako resna, lehko tudi počaka zastran mene. Preudari si reč, vsaj imaš kedaj. Da mi le ni treba gledati kislih obrazov! Kar mrzlica me trese, ko vidim kisel obraz.
Vijola. Predlagala bi nekaj druzega, Oskar. Mati tvoja naj prevzame gospodinjstvo, to bolje umeje od mene; a déte svoje, daj, da obdržim! Mogoče, da sem priprosta, a za Miljutina imam le dovolj uma.
Oskar. Ta-ko vrhu tega se občutljiva!
Vijola. Ne, Oskar, nisem občutljiva. Ne bode me žalílo, ako tvoja mati uveljavi svojo prémoč očito, ampak smatrala bodem to za rešitev.
Oskar. Za rešitev?
Vijola. Kdor malo govori, ne umeje besed postavljati; jaz menim —
Oskar. Vém, vém, vém, rešitev gospodinjskih skrbí, dasi te po mojem mnenji ne morejo preveč težiti. Ne, mala, iz tega ne bode nič. Nerad bi, da bi rekla, da soprogo manj čislam od matere, ne poznam pa neslánejše reči, nego premláčeni prédmet o nesrečnem razmerji mej taščo in snáho. Moja mati mi je in bode drag gost. Ali želim in zahtevam, da se kakor dosléj, molčé uklanjaš njenim naredbam. Njen vpliv se uže vesélo kaže. Ker pa govoriva baš o gospodinjstvu; objavljam ti ob enem, da sem za pojutršnji dan povabil sedem do osem gospodov na óbed; strijca Mildeta mi je tudi še privzéti, dasi mi je zópern kakor sam vrág. A on vsaj vse nekoliko oživi in razvnáme.
Vijola (utrujena). Novci za domače potrebščine so pošli.
Oskar. Uže zopet. (Vijola mu predloži gospodinjsko knjigo, katero on od sebe porine.) Ne prizanesi mi pač! Uže poznam to: deset novčičev za smétano, pet in dvajset novčičev za kruh dvanajst novčičev za likalo, a véliki izdatki pozabijo se vselej.
Vijola. Saj nisi nikoli pogledal mojih knjig.
Oskar. Se tega mi tréba; toda ni mogoče da je denar uže póšel.
Vijola. Da.
Oskar. Sedaj se spominjam, da je ta teden Miljutin dóbil novo žámetasto suknjico in vézene čreveljce; mladi gospodič je res opravljen kakor princ, a prinčeva apanáža stane novcev.
Vijola. Miljutinova oprava ... (obstane.)
Oskar. Kaj si hotéla rêči?
Vijola. Nič.
Oskar. Pa se ta neprilični potrošek. Kupil sem baš za tristo mark smodek. No, kar je, to je (da Vijoli denarja); a moraš res skušati vestno gospodinjiti, Vijola. Denar gine, kakor ...
Drugi prizor.
uredi(Prejšnja. Selma.)
Selma (v ozadji). Tu so novine.
Oskar. Vender! (Vijola odide pri drugih vratih na levo.)
Selma. Stara je bila bolna.
Oskar. Menda ne prehudo, sicer mi je pa po sreči znano zdravilo. Evo je! (Vrže Selmi denar.) Prosi starko, naj vstaja o pravem času, če ne, bode imela opraviti z mano. (Selma odide v ozadji.) Brrr! Uvodni članek tri predále dolg! Ne, rajši čitam novice, vsaj so pámetnejše. (Poluglasno.) Rodili so se, — umrli, — gledališče, v kraljevem: „Faust“, vnovem: „Othello“, — same neumne reči! — Variété: nič predstave. — A sedaj pride! „V Hamburgu, v 12. dan marcija meseca“ — Je li danes dvanajsti? Vrážji šampanjec! Vijola! Vijola! (Vijola pride pri drugih vratih na levi strani.) Danes je dvanajsti.
Vijola. Da, vém.
Oskar. Veš, pa me sevéda nisi mogla spomniti. Materin rojstni dan, a ukrenili nismo ničesar, da bi ga praznovali! Kaj si misli?
Vijola. Bržkonè nič.
Oskar. Vsi niso tako srečni, da bi ničesar ne mislili! — Pa da se je to pripetilo baš letos, ko prvíkrat biva pod mojo streho, ko bi moral spominjajoč se, kaj da je izgubila, biti toliko nežnejsi, toliko pazljívejši! O, neodpustno je! A morebiti ni še prepozno. Ob prirojeni jej taktnosti ostane mati danes dlje v svoji sobi nego druge dni, češ da se nismo vsega pripravili. Glej, tu je deset mark; brzo pošlji k Bisingu po dva šopka.
Vijola. Po dva, Oskar?
Oskar. Sevéda, — enega jaz, enega ti, mala neumnica Sam pa potêčem k Rosentalu, da kupim kaj malega. V tem času opravi kávno mizo, kolikor môči krasno in ... (Gre proti prvim vratom na levi strani. Vijola stoji, kakor k tlom priraščena z desetakom v roki, dokler se Oskar v sprehodni opravi brž potem ne povrne.) Kaj? Ali še nisi odšla? No, po tem takem je pač vse eno, če sam poskrbim cvetlice. (Vzame rokavice iz žepa, pri tej priliki pade, ne da bi bil videl, neka fotografija na tla.) Klobuk! — ah tako imam ga zunaj. (Odide v ozadji.)
Vijola (stopi k ogledalu in se pogladi z roko po desnem lici). „Ali pa morebiti pri kateri drugi?" (Ugleda fotografijo in bere na drugi strani.) „Mira Mirisu“. (Stoji dolgo zamišljena. Zdrami se, ko ura na kaminu bije deset, vtakne fotografijo v žep, zvonkljá s prva edenkrat, potem večkrat. Napósled pomoli Selma glavo pri vratih v ozadji.)
Selma (objestno). Kaj pa je?
Vijola. Vzemite boljšo kavno posodo in —
Selma. Ne utégnem, moram snažiti obleko gospé rektorice. (Zapre vrata. Vijola pritisne roki ob senca in pozvoni še enkrat hitro, potem dvakrat zaporedoma. Napósled pomoli Karina glavo pri vratih na desni.)
Karina. Kaj pa je to?
Vijola. Miljutin dobode précej mleka.
Karma. Gospé rektorici imam skuhati bezgov čaj.
Vijola. Danes je moje tašče rojstni dan; in ker bodemo pili kavo tukaj, čakalo bi dete predolgo.
Karina (vesela). Ha, to je kaj druzega.
Vijola. Recite Selmi, naj tekoj prinese mleko. (Otroški krik. Vijola naglo odide pri drugih vratih na levo.)
Karina. Rojstni dan gospé rektorice. Denes me kaj doleti. (Odide. Prizorišče je nekoliko trenotkov prazno, potem pride Selma s skodelo mleka na pódnosu in z mizno opravo.)
Selma. Tu je mleko, milostna gospa. No, pač je pri dečku. Danes nam treba uljudnim biti, kajti, ako gospóda prav poznam, razdelil bode nekoliko dvajsetic. (Gredoč proti drugim vratom na levo, sreča Vijolo.) Tu je mleko, milostna gospa.
Vijola (vzame mleko). Vzemite najboljšo kávno posodo ter pogrnite letó mizo. Denite tudi cvetličnice na mizo. (Odide pri drugih vratih na levo.)
Selma (pogrinja). Ta ji je tudi sinila v glavo, naj tukaj pogrnem! Dragi Bog, taka neumna gós, kakršna je ta! Ne, pač se mi pa dopáda gospa rektorica; ta je vsaj nekaj izkušena, in čási tudi kaj v roko stisne. In gospod! Da, toliko je pa sladák, da bi ga kar pojéla. — Tukaj naj bodeta vázi. — In najboljša posoda za kavo! Ljubi Bog! — No, nič ne dé, če je za stáro gospo (Odpre elegantno omaro, vzame iz nje dragoceno posodo za kavo. Pogrinja.) Tako, sedaj samó kruhkov in smetane se ni. (Odide v ozadji, vrne se pa takoj s tem, česar je manjkalo. Kliče.) Tako, milostna gospa, sedaj je vse gotovo. (Vijola pride v sobo.) Je li sedaj vse lično?
Vijola (ne da bi bila pogledala mizo). Prav lično!
Selma (prilizljivo). Koliko jih je danes spolnila gospa rektorica? (Ko Vijola ne odgovori.) No, se tega treba, da bi strelivo trošila na vráno. (Odide v ozadji. Vijola vzame iz žepa fotogrofijo, ogleda jo še enkrat, potem pa jo položi na tla, da je ni lehko ugledati.)
Tretji prizor.
uredi(Vijola. Oskar.)
Oskar (pride od zadi z dvema šopkoma, z enim zavojem in drugim drobižem). Pu! kako mi je vroče! Mati, hvala Bogu, se se ni vzbudila. Niso li cvetice prekrasne? Vrtnic se ni lehko dobiti. — In glej, tu imam dvanajstero rokavic, škátlo parfêma in poglej sèm — (pokaže vézen šál) ni li krasen? Zapazil sem ga, gredoč mimo Lemarovega razložnega okna, in précej sem mislil, da bi bil primeren dar od tebe. Vêzla si ga sevéda sáma; to je pozornost, kakršno sme zahtevati mati. (Ugleda fotografijo ter jo naglo vtakne v žep, zmešan.) A ne umejem, čêsa se manjka tej mizi; vidi se mi tako mrzla, tako prazna; — jaz ....
Četrti prizor.
uredi(Prejšnja. Gospa rektorica)
Gospa rekt. (vstopi z desne). Dobro jutro, draga otroka! Bojim se, da sem zaležala; a če sem, kriva je Vijola, ker mi je preméhko in préprijetno postlala. A kaj naj pomeni vsa ta krasota?
Oskar. Ta pomeni, da materina otroka iz dna srca čestitata za rojstni dan, za dan, ki mi je letos toliko draži, ker mi je danes prvikrat sreča — in bolêst — da ga morem praznovati med svojimi. Bog blagoslovi mojo dobro, čestitljivo mater, nama pa se naj posreči, da ji postane novo bivališče tako prijetno, da se ji ne bode prehudo tožilo po starem.
Gospa rekt. Hvala, sin moj; kakor vsikdar, misliš tudi danes, le kako bi svojo mater razveselil. A kako krasne ccvetice! In rokavice, katerih sem toliko potrebovala! In najljubši mi parfêm! Ne, to je res preveč! Si-li vêzla sama prelepi šál, Vijola?
Vijola. Sama.
Oskar (na stran). Laž torej tako lehkó spólzne preko ženskih usten, kakor med preko otroških. Dovoliš li mati?
Gospa rekt. (si odéva šál s pripomočjo Oskarjevo). Kako je mehek in láhek! Razvadila me bodeta obá.
Oskar. Kakor da je ktera reč dosti dobra za mojo mamico! A pozvôni za kavo, Vijola! (Gospa rektorica in Oskar sédeta.) V praznovanje denašnjega dné bode mati danes pač pila kavo?
Gospa rekt. Sevéda! Kaj bi bil rojstni dan brez kave? (Vijola pozvonklja, Selma prinese kavo.) Kje je pa deček?
Vijola (deléč kavo). Ni še opravljen.
Gospa rekt. Ta zaspančk! Ko si bil ti toliko star, Oskar, bil si ob tem času uže po nekoliko ur po konci. A zato si pa bil tudi zdravo dete.
Vijola. Miljutin je zdrav, če tudi malo občutljiv.
Oskar. Ah, smem li prositi te malo smetane, mati?
Gospa rekt. No, pojdemo li v torek v družbo k Hedenborgovim?
Oskar. Sevéda.
Vijola (živo). Jaz ne.
Gospa rekt. In zakaj neki ne?
Vijola. Velike druže so mi zoprne; — vrhu tega se ne smem ločiti od Miljutina.
Gospa rekt. Nihče se ne more bolj čuditi tvoji veliki ljubezni do dóma, ali bolj prav do otroške sobice nego jaz, Vijola, a v življenji nam je spolnjevati več dolžnosti. Misliti moraš tudi na to, kaj se spodobi.
Vijola. Kaj se spodobi?
Gospa rekt. Da, ne spodobi se, da Oskar tolikrat gre z doma brez svoje soproge.
Vijola. Ne?
Oskar. Ne, mati prav govori, kakor vselej. Ne spodobi se, res ne, da bi še dalje zvajal lehkoverna ženska srca, da mi nastavljajo mreže, češ kakor da sem neoženjen. V torek moraš z nama, Vijola, da me bodeš čuvala daljnih izkušnjav.
Gospa rekt. Poleg tega je koristno mladini, da pride malo med svet. Srečni časi! Veš, Oskar, da ti nisem nikdar prepovedala primerne zabáve.
Oskar. Vem, mamica, da si vsekdar bila najumnejša in naj prizanesljivejša izmej vseh mater. (Poljubi jej roko.)
Gospa rekt. Seveda si izbereš pisano obleko, Vijola! Léto dni žalovanja po tvojem tástu je uže minilo.
Vijola. Moja oprava je vedno črna.
Oskar. To je res. Odkar se je porodil Miljutin, tega je tri leta, postala je Vijola nuna, in priznati moram, zeló proti moji volji. Priproste toalete máram toliko, kolikor maram priproste ženske.
Vijola. Črna obleka je najcenejša, in poleg tega se mi priklada.......
Gospa rekt. (prijazno seže v besedo). Tudi mala svojevoljnost, a svojevoljnost naj ne trája večno. Prirediti ti hočem primerno toaleto, in onda bodemo videli. Tvoja modrosvilnata obleka je še vedno tako lepa, kakor je bila na dan tvoje poroke.
Oskar. Ali je kdo, ki bi bil tako moder in previden kakor si ti mamica? Sreča ti je bila. vsa premila, mala, da ti je dala takovo taščo.
Peti prizor.
uredi(Prejšnji. Milde. Hlapčič.)
Milde (v ozadji, z velikim šopkom v roki, sè zavoji polnimi konfekta, zvežnjem knjig in z drugimi stvarmi, spremlja ga deček nesoč veliko vazo na glavi. Deček se izpodtakne). Trdno stoj, deček! Ti si še premajhen kupec, da bi mogel sijajno pásti. Dobro jutro, gospôda, dobro jutro! (Dečku.) Postavi vazo sem le! (Kaže na mizo, kamor odloži tudi sam svoje reci.) No, kaj pa želiš? (Vijola vstane, Oskar tudi, gospa rektorica obsedí.)
Deček. Petdeset novčičev.
Milde. Petdeset novčičev. Veš li, kaj je to?
Deček. To je pet okroglih dvojač z desético na eni in z državnim orlom na drugi strani.
Milde. Tako, odlazi! (Deček odide.) No, sedaj mi je pa môči pozdraviti. Sluga pokoren, gospôda! Tu uže od daleč diši kava rojstnega dné.
Gospa rekt. (hvaležno). Ah, da ste se vi, gospod blagajnik, spomnili mojega rojstnega dné, je res več, nego sem se sméla nadejati.
Milde (uljudno). Kako slabo me poznate, gospa rektorica! Gospij, kakršna ste vi, ne štejemo po letih, nego po stoletjih. Ne, mnogo skromnejša cvêtka je, uboga, mála vijolica, kateri nameravam pokloniti se, ako dovoli.
Vijola (zleti in se ga oklene okoli vratu). Ljubi, dobri strijček moj!
Milde. Bog te blagoslovi, dete moje, in bodočih štiri in dvajset let naj ti nakloni manj nadlog mimo preteklih: to ti jaz želim.
Gospa rekt. (vstajaje). Je li danes Vijolin rojstni dan? To bi mi bil moral povedati, Oskar. (Vijola vzame iz omare se eno skodelico.)
Oskar. Zares — popolnoma sem bil pozabil —
Milde. Da imaš tudi soprogo. Da, to se časi zgodí.
Gospa rekt. Tak Oskar! Dovoli mi, da ti naj prisrčneje čestitam, dete moje. (Postavi eno vazo na Vijolino mizo.) Moje darilo je vredno le toliko, kolikor je sama cenim.
Milde (postavi vazo nazaj). O, za ves svet ne, gospa rektorica! Moti „harmonijo!“ (Gospa rektorica sede zopet na svoje mesto.)
Oskar, V resnici mi je žal, da sem toliko pozabljiv, a skoraj mi je odpustiti, ako uže več let ...
Milde. Da, gotovo, potem je to zeló drugače.
Oskar. Vrhu tega pa se praznujejo rojstni in enaki dnevi bolj mladih ljudij.
Milde. To hoče rêči z drugimi besedami, da meniš, da se je tvoja mati zopet pootročila.
Oskar. To je vse kaj druzega. Njen rojstni dan praznovati je stara, ljuba navada. Vender ti pa dovoljujem žênka, da si pri Simonu izbereš blaga za najlepšo obleko, ki jo najdeš, dasi prav za prav nisi vredna darila ampak kazni. Tako molčati, ko veš, kako da sem pozabljiv; — pej!
Milde. Rana je pač velika, če je ne pokrije svilnata obleka.
Oskar. Oprostite! kaj menite gospod strijc?
Milde. Ah premišljeval sem le in napravljal nekaj ranocelskih načrtov.
Vijola. Tu-le je prav pripraven stol za strijca. (Primakne stol.)
Oskar. Ne, strijc mora na zófi poleg matere sedeti.
Milde. Hvala lepa, a bojim se, da mi bode tu prevroče. Rajši sédem poleg ročke za kavo, v tej pač šumi, a ne prekipeva. (Mrmra.) V tem je ravno razloček.
Gospa rekt. (prizadeta). Mej — ...
Milde. Mej ročko za kavo in pantetovánim samovárom, menim. Doma imam enega, pri katerem sem vsako jutro v nevarnosti, da se poparim. (Vijoli.) Hvala, dete moje, a le pol skodélice.
Oskar. Preje ste izrekli nekaj, o čemer mi je od vas zahtevati pojasnila.
Milde. Kaj bi neki to bilo?
Oskar. Čestitajoč Vijoli, ste izrekli nádejo in željo, da bi bodóča leta prinesla manj nadlóg, nego prôšla.
Milde. No, to pač lehko rečem! Jaz si ne morem misliti veče nadloge, nego, ko bi se mi. bilo oženiti.
Oskar (smejoč se). No, vi, sevéda!
Milde. No, čigavo mnenje pa naj izrékamo, ako ne svojega? Če se potém rodbina za toliko povéča, za kolikor tukaj ... (Pomenljivo pogleda gospo rektorico.)
Oskar. Vsaj imamo le eno dete.
Milde. Ah, saj je res! V tem trenutku sem si mislil, da sem pri Tilmanovih, kjer jih imajo desetéro. A časi šteje eden toliko, kolikor desetéro njih. (Uljudno.) Ali ne gospa rektorica?
Gospa rekt. (tožeč se). Vročina je tukaj nestrpna.
Oskar (primakne k peči zaslanjalo). Je li sedaj bolje?
Gospa rekt. Hvala, mnogo bolje.
Milde Ta-le stvar spominja zaščitnih streh, ki so služile v starih časih proti dobro namerjenim pšicam (Smeje se potihoma.)
Oskar. Včeraj vas ni bilo pri sijajni pojédini naše bratovščine.
Milde. Nisem utegnil.
Oskar. Kaj ste pa imeli tako važnega opraviti, če smem prašati.
Milde. Sedél sem doma ter si trebil zobé.
Oskar. Trebil zobé?
Milde. Da, vsaj to je vsekdar konec sijajne pojedine, in konca sem vselej rad dočakal. Koliko norcev vas je bilo?
Oskar. Nič.
Milde. No, torej je le dobro, da nisem prišel; mislil bi bit, da sem zašel. Kaj ste pa sicer uganili?
Oskar. „Debelúh“ se je pošalil.
Milde. Kaj, vraga! A pripetilo bi se mu bilo lehko kaj neprijetnega.
Oskar. Kako to?
Milde. Lehko bi se mu bilo zgodilo, kakor se je mojemu prijatelju, ki si je omislil lasúljo. Ven so ga vrgli, ker ga nihče ni poznal.
Oskar. Hahaha! To moram povedati v naši družbi! Hahaha!
Vijola. Še malo skodelico, strijc?
Milde. Ne, hvala lepa, dete! Kava ni nič za stare ljudi.
Gospa rekt. Ne, žolc pomnožuje.
Milde. Čuješ, Vijola. Ravnati se moramo po izkušnjah tvoje tašče.
Gospa rekt. Ali ne bi prišel Miljutincek dober dan voščit? (Vijola odide pri drugih vratih na levo.)
Oskar. Predlagam, da vstanemo izza mize. Spraznjena miza je takisto neugodna, kakor uvêla lepota. (Pozvoni. Selma in Karina vstopita izza ozadja in pospravita z mize, potem odideta.)
Milde (se ponudi gospé rektorici, da bi se ga prijela pod pazduho). Dovolite, gospa rektorica? Uljudnemu biti do dam, mi je bilo vsekdar gaslo.
Gospa rekt. Vender je videti, kakor da časi zgrešite svoje gaslo.
Milde. Umerjoč človek ne more raniti boginje Junone.
Gospa rekt. Najmanje pa, ako so mu v orožje bucike. (Séde.)
Milde (v stran). Hočemo le videti, če té bucike napósled vender le ne pridejo do živega.
Oskar. Dovoliš-li, mama? (Užge cigareto.) Veste li, gospod strijc, če je istina, da se Lindenskjed oženi z gospodično Lurovo? Pravijo, da ima pet sto tisoč mark, in té bi môgle vsekakor večega ubožčeka izkopáti? (Gospa rektorica začne nekaj vésti.)
Milde. Ne, to ni istina, videl sem ga včeraj še, kako se je odkril svojemu krojaču. (Oskar in Milde sédeta). A glej, zdaj prihaja mladi gospódič. (Vijola pride z leve stráni in vêde Miljutina h gospé rektorici.)
Vijola. Reci „dober dan", Miljutin!
Gospa rekt. Dobro jutro, srček moj!
Milde (vzdigne kvišku Miljutina). Dobro jutro, metuljček. (Posadi ga na koléno.)
Oskar. Zgodaj bi bilo, uže sedaj imenovati se metulj.
Milde. Kako to? Ni li prejémal hrane iz naročaja vijolice, in ga ne bráni li vijolica proti vsaki nezgodi. Nedolžni metuljček, dej, poljubi strijca! A tako, ti paglavček nečeš! (Vzame iz žepa novec.) Se li moreš temu braniti? (Miljutin seže po novcu.) Saj sem védel, na tu ga imaš, — pustiva poljub. Kupljenih poljubov ne maram, drugačnih pa ne dobodem. (Postavi Miljutina na tla.)
Oskar. Pojdi sem škratek! Oče ne prosi poljubov, nego lasti si jih, — to mu je od nekdaj načelo. Glej tako le! Ako me ne moti gospoda sina obraz namerava nam zdaj zapeti sólo, ki ga bode uro daleč slišati. A vzemi ga vender, Vijola! St! — st! le molči, le molči! Nikdar jokati v pričo očeta; to uže véš Odpravi ga, Vijola, dokler se mu iz nova ne vzbudi veselje do glasbe! (Vijola odide z Miljutinom pri drugih vratih na levo.)
Milde. Urno se vrni, dete; povedati mi je važno novico. (Vijola odide.) Lepa vzgoja! Smijati se z očetom, jokati se z materjo; na ta način se normalno razvijajo vse zmožnosti.
Oskar. No, je li res, da ste se poslovili od službe, gospod strijc?
Milde. Ne, poslovilo sem dobil.
Oskar. Slišal sem pa, da so si predstojniki in tovariši vse prizadeli, da bi vas pridržali.
Milde. Mogoče; a poslovilo sem dobil sam od sebe, in to je glavna stvar. Kadar si prične uradnik glavo béliti s svojimi dolžnostmi, kadar mu počno opravila, ki jih je opravljal trideset let, prihajati težavna in dolgočasna, čas je, da se umákne. Slabe igralce izsikávajo, tako naj bi ravnali tudi se slabimi uradniki. Vrhu tega sem uže pred letom dni imel pravico do pokojnine.
Gospa rekt. Léta nikakor ne uplivajo; moj mož je sedel na katedri dan pred smrtjo.
Milde (udvorljivo). Morebiti bi pa vender tudi brez njega bilo katedre konec, milostna gospa.
Gospa rekt. Dokler napérjate orožje proti živim ljudem, še potrpim; napadati mrtve, ni plemenito.
Milde. Oprostite, gospa rektorica; napadel sem katedro, in menim, da se od tega ne podere, če se ni zrušila pod težo — tolike učenosti.
Oskar. Moj oče bil je jako čvrst.
Milde. Zlásti jako prizanesljiv. Najslabejša plat bile so mu oči. Videl je vražje slabo.
Oskar. Tako? Saj mu niso nikoli rabili naóčniki.
Milde. Nikoli, to je bilo baš napačno. (Gospa rektorica se na pol privzdigne, a sede zopet srdito pogledavši Mildeta. Vijola zopet pride.) Aha, tukaj si, Vijola! (Vijola sede zadi za Mildeta.) No, sedaj pa pač moram povedati svojo važno novico. V nekólikih dnéh odpotujem v Karlove váre.
Oskar. Ej, kaj pravite! (Vijola vtakne svojo roko v Mildetovo.)
Gospa rekt. (povšečno). S tem veliko izgubimo, mi vsi.
Milde. Jeli da? — Stvar je ta-le: jaz in moj želodec se namreč uže mnogo let boriva. Kako vstrajno, kako zvito sem delal, da bi bil zmagal, je neverjetno. A sedaj sem ukrenil krvavo maščevati se: vtopim ga sovražnika svojega v vrélci, ako se neče pošteno pomiriti z menój.
Gospa rekt. (prijazno). Izbrali ste si nevarno orožje, gospod blagajnik.
Milde. Vém; a to dela reč toliko pikantnejšo. Blizu sedemdesetih sem res, a da se tvégam življenja, da pokorim zavratnega sovražnika, to je seveda junaško.
Oskar. Jako junaško, v resnici.
Milde (tiho). Moram jo odpraviti. (Glasna proti gospe rektorici obrnen.) Kako srečni ste vir milostna gospa, vi, ki imate tako dober želodec.
Gospa rekt. Kaj hočete rêči?
Milde. Z dobrim želodcem? Da, dober želodec prenese vse, prebavi vse ...
Gospa rekt. (vstajajoč). Jako mi je žal, da moram pretrgati toli prijeten in poučen razgovor, a šivilja me pričakuje uže eno uro v moji sobi. (Nežneje.) Čudim se vaši hrabrosti, gospod blagajnik, ko si upate v tej starosti iti na boj. Sovražnik vas utegne močnejši biti nego si mislite. (Odide na desno, a pusti svoje vezénje.)
Milde (ki je vstal ter se priklonil, v stran, menoč si roki). Búcike so jej bile vender predebele.
Oskar. Ne vem, kako in kaj; a vidi se mi, kakor da mati in vi, gospod strijc, pogréšata. drug do druzega simpatij.
Milde. Motiš se do kraja. Prav tega najmanje pogrešava.
Oskar. Vedno mi je bilo tolažilo mislečemu, da vas najde mati, kadar pride sem, starega prijatelja.
Milde. No, ako imaš kaj do starosti, to si v resnici pedantovski. Ali danes ne pojdeš v banko?
Oskar. Ne mudi se; Alm posluje pač sam.
Milde. Ne dvojim o tem, nisi li dolžan njega čakati? Saj so banke nekake čakalnice.
Oskar (užaljen). Mi čakamo zaradi denarja, a ne zaradi ljudij.
Milde. Prav praviš, prav! Prosim tisučkrat odpuščenja. Ne, v istini ne čakate zaradi ljudij.
Oskar (smejoč se). Ne, sedaj je najbolje, da odidem; danes se res borite s preostrim orožjem. A, da ne pozabim, ali bi bili tako prijazni, da bi pojutršnjem obedovali pri nas? Malo stavo bodemo zravnavali. Sicer pa znana družba.
Milde. Mislim, da lahko praznujete svoj „slavnostni“ jubilêj, kadar vas je volja.
Vijola (tiho). Pridi! —
Milde. No, potem mi je pač še enkrat tuliti z volkovi.
Oskar (pogleda na uro). Vrag me vzemi! Res je uže dvanajst. A meni je pisati še nekaj listov! Moram se zapreti! (Odide pri prvih vratih na levo.)
Milde. Torej sva vender enkrat sama, dete! Tvoj stari prijatelj se je skazal pravega stratéga, da bi se mogel neopazovan s tebój eno uro razgovarjati. Dandenašnji je to malo teško. — Pogledi me! Solze v očeh in ob ustih ista otožnost, katero uže opazujem, odkar si prišla semkaj.
Vijola. Ali naj ne jóčem, ko me zapušča moj najstarejši, moj najboljši prijatelj?
Milde. Ne, nekaj druzega je. S kolikim veseljem da sem lani sprejel sporočilo, da je mož tvoj iz Gradca semkaj premeščen, ni treba, da bi ti pravil; a veselje se je zeló vskalilo.
Vijola. Kako to?
Milde. Nekako spremenila si se, draga moja. Ne umejem te več.
Vijola. Uméješ li vsekdar sam sebe, strijc?
Milde (vstane). Da, hvala Bogu! Posebno zanimiva pač ne more biti reč, a razbrati je ni težko. Torej te moram venderle vprašati: Si li nesrečna? Ti ne odgovoriš?
Vijola. Nisem verjela, da je življenju dana sreča tako neizmerno velika, kolikršno sem občutila, ko sem se bila omožila. Si li sedaj zadovoljen, strijc?
Milde (majoč z glavo). Pojdi, sédi semkaj, dete moje, povedal ti bodem neko zgodbo. Bila sta dva moška, ki sta ljubila isto deklico; eden je bil mlad, lep, bogat, drugi star, grd in ubužen. Ni čuda, da si je izbrala prvega. Ženitnega dne prejme odklónjeni ljubimec cvetko iz nevestnega šopka. Ta mu je bila poročna roža v spomin na tisto, katere ni mogel nikdar pozabiti. Leta tekó, a predno sta bili pretekli dve, sedela je prej oboževana žena osamela in zapuščena srédi vse krasote, mož pa je v sosednem mestu razdéval zdravje in imétje po nedostojnih veselicah. Še tri leta, in zaménjati je morala, bôlna in potrta na telesu in na duhu, z nežnim détetom v naročaju, potratnosti hišo, ki jej je rodila tako málo sreče, s skromnim stanovanjem pod streho, — brez nobene druge podpore, nego prijateljeve, kterega se je bila spomnila v svoji nesreči. Na razvalinah zapravljenega imétja obdržal se je mož še nekaj časa, omamljajóč se z zabávami, dokler ga ni mórje veselic pogoltnilo.
Vijola. Je li to materina zgodovina?
Milde. Kolikor je je očitne. Bog te čuvaj, dete, da bi se kedaj seznanila ž nje skrivno srčno stranjo.
Vijola. In prijatelj, zvesti prijatelj, ki je pomagal, tolažil, ta si bil ti, strijc. Dobro vem! — Mati ni nikdar tožila.
Milde. Nikdar.
Vijola. Ne, kaj bi bilo tudi koristilo? Svojega očeta pomnim še kot bleščečega, čudovitega kraljeviča v bajki, kteremu sem se vsa čudila.
Milde. Veš li tudi kako je umrl?
Vijola. Kako?
Milde. Menim kedaj?
Vijola. Le temno. Vem, da se je mati noč in dan topíla v sólzah, in da bi bili morali od gladu umreti, da ni bilo tebe, strijc.
Milde. Tako hudo ni bilo nikdar.
Vijola. Misliš li, da ne vém, da se nam je bilo za vse tebi zahvaliti: za sôbo, v kateri smo stanovali, za kruh, kateri smo jeli, za obleko —
Milde. Tako, tako!
Vijola. Da, strijc, tvoje ime vplétala sem v prve svoje molitve, in tvoje ime je bilo poslednje, kar mi je umirajoča mati šepetala na uho. Kar je grešila zoper tebe, tega se je morala bridko kesáti.
Milde. Stare te reči spravil sem za to na dan, da sem ti pokazal, da smeš svojemu staremu prijatelju popolnoma zaupati. V obče mislim, da je nepremišljeno in neplemenito, vtikati se v zakonske razmere drugih, a tu je razmerje popolnoma izredno. Osámljena si, brez brambe — in namestovati ti mi je očeta in mater.
Vijola (naglo). Zakaj si se protivil moji možitvi z Oskarjem, strijc?
Milde. Jaz? — protivil se? Tega — tega se res nikakor ne spomínjam več.
Vijola. Rekel si, da celó ime njegovo znači nesrečo.
Milde. To sem rekel? To je bila pomota. Uvêrjen sem, da ima Oskar mnogo vrlin, a pogostoma je z doma, in —
Vijola. Saj ima pravico.
Milde. Tvojo taščo poznam. Dasi ima žametasto roko, vender je oblastna in nevarna ženska. Pazi se, če ne ti še žêzel izvije iz rok.
Vijola (na pol se smehljaje). Oblasti, ki jo imam, ne more mi vzeti.
Milde. Torej nimaš ničesar razodeti svojemu staremu prijatelju?
Vijola. Ničesar.
Milde. Tem bolje! Morebiti, da sem o belem dnevu videl le strašila in vznemirjal se nepotrebno. A sedaj o nečem druzem! V Karlove váre ne odpotujem, da bi se zabával, sila me móra, a ne kaže nič druzega, nego ali vdati se ji ali pa poginiti! Vrhu tega sem star, in upórne moči v meni je malo; kratko in malo, odločii sem se svoje imetje urediti. Po sreči sem ubožen kakor cerkvena miš, in ni se mi treba bati, da bi se obupni sorodniki na moji gomili preveč pretepali in trgali. Vsega mojega imetja je pet sto mark, in te podarim svoji postrežnici v zahvalo, da me je se toliko ohranila, da morem umreti v tuji zemlji. A o tem nisem mislil govoriti, nekaj je, kar se tiče tudi tebe. (Izroči Vijoli neki list.) Ko si bila se majhena, vložil je zá te neki prijatelj nekoliko denarja v hranilnico; z obrestnimi obrestmi narastel je denar do šest tisoč mark, in te so sedaj tvoje.
Vijola. Moje — šest tisoč mark!
Milde. Sedaj so v banki. Prav za prav naj bi bile še nekoli časa naložene, a zdi se mi, da odpotujem bolj brez skrbi, vedoč, da si na várnem za slučaj, ko —
Vijola. Za kateri slučaj, strijc?
Milde. Da, kdo vé kakove zmetene misli časi staremu hipohondru po glavi bródijo? Kajti prav za prav sem vender-le hipohóndrijski in torej za novodobno boleznijo bolán.
Vijola (sanjavo). Šest tisoč mark je veliko denarja.
Milde. Tistemu, ki zahteva več, dosti malo.
Vijola. In ti novci so moji in Miljutinovi?
Milde. Tvoji in Miljutinovi. Nihče ti jih ne more vzeti; edino tako se jih iznebodeš, ako jih proč vržeš ali razdeliš. Seveda, zapraviti jih je tudi môči, a to je pač redkeje videti pri ženskah.
Vijola. (se oklene Mildeta okoli vratu). Oh, strijc, ko bi védel, kako me osrečuješ!
Milde. Veseli me, veseli me. (Vstane.)
Vijola. Prej mater, potlej hčer. To je plemenito maščevanje, strijc.
Milde. Nimam za kaj maščevati se, dete moje! Ako okó od solnčnega bleska ne vidi ponižnega osata, — krivo ni okó. A tiho! vidi se mi, da prihaja Oskar. Ta le papir tukaj skrij! Nikakor te ne prosim, da bi prikrivala kaj svojemu možu, ali —
Vijola. Bodi brez skrbí, strijc! Tajnost, katero hranim, ni moja, nego Miljutinova. (Vtakne papir v žep.)
Šesti prizor.
urediOskar (stopi z desne). Tako, sedaj sem opravil. Kávni zajutrk ni napačen, a človeku treba čêsa krepkejšega. Če vas je volja, strijc, pa pojdeva malo k Linsmanu in užijeva pasteto? Tamkaj je tudi mala, vražje sladka ... (Milde pokašljuje.) mačica ménim, — z rožnobojnim nósom.
Milde. In s krempeljci ...
Oskar (prizadet). Kajpada ima krempeljce.
Milde. Ne, hvala lepa! Nikoli nisem mogel maček trpeti, in ne more jih sploh nobeden nežnočuten človek.
Oskar (užge si smodko). Trpeti mogel? To je mogoče. A vender je zelo pikantno igrati se ž njimi. Tega ne more pač nihče tajiti.
Milde. Kaj praviš, Vijola, ko bi se málo popeljala v zverinjak? Strijc te prosi, da bi se.
Vijola. O, rada!
Milde. Potlej me lahkó spremiš k stari gospé Holmovi, danes je dán, ko sprejemlje.
Sedmi prizor.
uredi(Prejšnji. Selma. Nils.)
Selma (v ozadji). Tu je nêki — neki gospod, ki želi govoriti z milostno gospo.
Oskar (nestrpljivo). Kdo je neki? Rêci mu, naj vstopi.
(Selma odide. Nils vstopi, kmečki opravljen, nekoliko okoren.)
Vijola, Nils? Si li res ti? Kako me veseli! Strijc in Oskar, saj poznata Nilsa? Nilsa Sundina, mojega prijatelja iz mladih let, s kterim sem se skupaj igrala.
Milde. To je da, dasi se je potegnil, kakor mlada jelka. (Seže Nilsu v roko.) Kako pa je, kako?
Nils. Hvala, dobro!
Oskar (razveseljen). Vse se mi zdí, da sva se uže prej nekoč videla.
Nils. Zdolaj imam têle.
Oskar. Tele?
Nils. Darilo.
Vijola. Ti ljubi Nils! (Pozvonklja ter tihoma govori s Selmo v ozadji vstopivšo, ki potem odide).
Oskar (rokavice natikajoc). Mislite li dlje časa muditi se v mestu, gospod Sundin?
Nils. Do jutri večer.
Oskar. To je pač malo časa. Ostanite prosim sedaj tukaj, da z Vijolo obnovita stare spomine. Jaz se moram, žal da, priporočiti.
Milde (Oskarju). čakaj, pojdem s tebój, da naročim voz.
Vijola. Vsaj lehko kóga pošljemo.
Milde. Hvala lepa, a brez svéžega zraka ne morem živeti in le nerad ga pogrešam. Upam, da dobodem svojega mladega prijatelja še tukaj, kadar se vrnem. Zeló me bode veselilo zvédeti kaj o vaši izvrstni gospé materi.
(Oskar in Milde odideta v ozadji.)
Oskar (na pragu). Tak bedák!
Vijola. Pojdi, Nils, sédi semkaj-le. (Spravi ga na zofo.) Kako me veseli, da te zopet vidim!
Nils (vzame nekoliko poljskih cvetic raz klobuk). Danes je tvoj rojstni dan, Vijola. Anemone so iz domovine tvoje, vejica z gomile matere tvoje.
Vijola. Iz domovine, z gomile moje matere! Ah Nils, razveselil si me neizmerno. (Poljubi cvetje, potlej je previdno položi.)
Nils. Nadejali smo se, da obiščeš to poletje materino gomilo. Prej si bívala tako daleč.
Vijola. Je li dobro opravljena?
Nils. Dobro, ne pošiljaj več denarja.
Vijola. Zakaj ne?
Nils. Jaz jo opravljam; stárka je ni redno opravljala.
Vijola. Ti, Nils! Kako naj se ti zahvalim?
Nils.Ko si odpotovala, obljubila si, da zopet kedaj prideš.
Vijola. Pridem, — brž ko utegnem ... A sedaj govoriva o domovini!
Nils. Vse je, kakor je prej bilo.
Vijola. Stoji še stari mlin ob bregu?
Nils. Še.
Vijola. Šumi in vrši se voda ob njem v istem blestečem, penastem vrtinci, — vilska jama sem ga imenovala.
Nils. Kakor prej.
Vijola. Šumljajo li jelke v gozdu še takisto skrivnostno?
Nils. Jelke imajo sedaj drug pôsel.
Vijola. Znáš li še za grič, na katerem smo se „slepe miši“ igrali?
Nils. Znam.
Vijola. Káro sem ti rekala; veš li še zakaj?
Nils. Ni te bilo utolažti, ko ti je poginil pès, in tedaj sem obljubil —
Vijola. Da bodeš moj Kárô; da, tako je bilo. In bil si mož beseda. Čuval si me vsake nevarnosti, storil, kar se mi je htélo, spremljal me povsodi, čúl kadar sem spala, in veš — ako si bil tudi časi še toliko hud náme, prišel si vender vselej tekoj, če sem le zaklicala: Káro! In veš, kako sem te nekoč postavila v snežén zámet, polila te z vodo in pustila, da je zmrznila, da sem si napravila živega „sneženega moža“ (Veselo se smeje.) Čási sem bila prav razposajena do tebe.
Nils. Ni nič délo, bilo mi je vseč. — Obledéla si.
Vijola (kakor da se je iz sanj zdramila). Zdi se ti? Da, leta spreminjajo, a videla se nisva, odkar sem se omožila. Sedaj je tega —
Nils. Pet let, tri mesece in štiri dni.
Vijola. Saj računas, kakor bi bila umrla,
Nils. — No, pač si uže prevzel dom?
Nils. Uže zdavnaj.
Vijola. Morda si uže oženjen?
Nils Nisem.
Vijola. Gospodinji ti torej mati?
Nils. Kakor prej. Sivka še živi.
Vijola. In jaz sem celo pozabila vprašati po svoji stari ljubljenki! Zdaj pač ne more več tako na pretege delati?
Nils. Uže dve léti ni bila vprežena.
Vijola. A dáješ jej se vedno iz milosti krme.
Nils. Obljubil sem, da jo pridržim, dokler ne pogine od stárosti.
Vijola. In kar si obljubil, izpolnjuješ, dobri neizkušeni Nils.
Nils. Sivka umeje vse. — Ona mi je najboljši prijatelj.— Je li tvoj mož ljubeznjiv?
Vijola, Tak je, kakršen je zmérom bil.
Nils. In tvoja tašča?
Vijola. Je izborna dama.
Nils. Torej si srečna?
Vijola. Nisem li videti?
Nils. Ne vém.
Vijola, Potem vara moj obraz. Sedaj se čutim nenavadno srečno.
Nils. Tako?
Vijola. Takisto si redkih beséd, kakor si bil, Nils. Bila sva si molčecna tovariša. — Kje stanuješ?
Nils. Pri princu Oskarju.
Vijola (smejoč se). Ej, to se mi dopáda.
Nils. Hotel! (Vstane.) Sedaj mi treba iti.
Vijola. Uže iti?
Nils. Opravila.
Vijola. A prej moraš vender videti mojegar dečka.
Nils. Ne máram. Déklica ti je umrla?
Vijola. Umrla, predno se je Miljutin poródil.
Nils. Krasno stanuješ tukaj, Vijola; a prijazneje je bilo prej pri tvoji materi. — Podobna si jej postala.
Vijola. Zdi se ti? Si li prej kedaj bil v Berolinu?
Nils. Ne.
Vijola. A kedó ti je kažipot?
Nils. Znanec. Lurd z Gistrovega. Z Bogom, Vijola.
Vijola.Moraš iti?
Nils. Moram nekoga dobiti.
Vijola. A jutri ostaneš celi dan tukaj, — obljubiš li?
Nils. Da,
Vijola. Vprášati te imam še toliko, toliko rečí.
Nils. Pridem
Vijola. Zgodaj?
Nils. Zgodaj.
Vijola. Še enkrat hvala lepa za darilo, Nils: — najljubše mi je izmej vseh! (Spremi Nilsa do vrat; Nils odide. Vijola poljubi vejico z máteríne gomile ter jo položi v molitvene bukve, katere vzame iz knjižne omare, potem zagrêbe lice v ostale cvetlice.) Kakó duhté! Spomlad, gôzdna vonjáva, domovina in sreča! (pade jokaje se na stol.) A kaj pomaga jok!
Osmi prizor.
uredi(Milde. Vijola)
Milde (v ozadji). Tako, stvar je toliko gotova. — Srečala sva se s tvojim mladim prijateljem v prvi sobi.
Vijola (prizadevajoč si zatreti svojo bolêst). Da, mudilo se mu je in móral je oditi.
Milde. Čuden človek! „Grd kakor ópica in pošten kakor greh”, u bi bil skoraj rekel. No, prav za prav je sicer greh tudi najpoštenejša reč izmej vseh, ki jih imamo, vsaj popačen ni. — Vóz bode čez pol ure tukaj. (Najde na tleh iglo, katero si vtakne v suknjo.)
Vijola. Oprávila bodem Miljutina; ali —
Milde. Ne oziraj se ná me, čital bodem časnike. (Vijola odide pri drugih vratih na levo. Milde sede na zofo ter vzame časnike v roko.) Tako, pozabil sem naočnike; potem tákem ne bodem mogel mnogo čitati. (Brska po časnikih.) Koliko papirja in tiskovnega črnila!
Deveti prizor.
uredi(Milde. Gospa rektorica.)
Gospa rekt. (vstopi z desne strani, gre do mize, kjer leži nje delo, a ne zapazi Mildeta, poluglasno). Glej si no, izginila je igla!
Milde (naglo vstane). Ne, nikakor ne, gospa rektorica, poiskala si je le svoje shrambe. (Izroči jej iglo.)
Gospa rekt. Oprostite, gospod blagajnik; nisem si mislila, da bi utegnili še tukaj biti.
Milde. Da, čási se priméri taka „nenadna prijetnost”. (Gospa rektorica hoče oditi.) Ne bi se li midva stárca mogla malo pomeniti?
Gospa rekt. (nežno). Vidi se mi, da bi se nama ne bilo razgovarjati o ničemer, cesar bi uže ne bila razmotravala.
Milde, To je bilo jako hudobno.
Gospa rekt. Ali ušla bi tudi lahko kaka beseda, ktero bi bilo bolje pridržati.
Milde. O, zakaj? Vse, kar se more povedati, mora se povedati.
Gospa rekt. No, pa igrajva na pokáz!
Milde. Izvrstno! Očitna igra je edina, ktero gojim, a tej sem se zato udal strastno. — Prosim gospa rektorica, vi „daste“.
Gospa rekt (sede). Vi mislite, da sem uže dosti dolgo le „dobivala“; to se vsekakor vjema. Kaj nameravate, da me vedno preganjate s tistimi zbadljivimi besedami, s tistimi strupenimi domiselki svojimi? Mislite, da me s tem iz hiše preženete?
Milde. Da, to res mislim.
Gospa rekt. (razburjena). Kaj sem vam nahudila?
Milde. Meni? Nič!
Gospa rekt. (mirno). Še sedaj mi ne morete odpustiti, da sem skoraj pred dvajsetimi léti, izvabila nekim modrim očem, koje ste vi obožávali, nekoliko solz; — jeli? Kaj sem si mogla, če je vsekakor hotel meni svojo ljubezen skazovati.
Milde. A da ste jo vsprejemali, bila je le vaša volja,
Gospa rekt. Oprostite, samo vsprejemala sem jo. Vaša natančna razsódnost gotovo lehko razbere razloček.
Milde. Ali se še spominjate, gospa rektorica, kaj da ste mi odgovorili, ko sem vam pravil ob obupnosti mlade žene, ko sem vam povedal, kako se čuti osámljena in pozabljena na sveti?
Gosp. rekt. Ne.
Milde. Odgovorili ste mi, da kdor ima dragocénega ptiča, a ga ne zna držati, da si je sam kriv svoje osode.
Gospa rekt. Tako mislim tudi še danes.
Milde. Ko vam nisem mogel zmage oteti, prisegel sem, da jo vsaj ogrenim vam.
Gospa rekt. In držali ste prisego. Deset let ste bili moj hudobni duh. Kjer sem bila, kamor sem šla, preganjali so me Vaši zlobni zbadljaji, Vaše zasmehljive opombe, Vaša žaljiva uljudnost. Slednjič prestavili so Vas semkaj, a le, da sem Vas čez deset let zopet našla takisto osvetljivega, takisto nespravljivega kakor prej.
Milde. Oprostite, a prve mesece bila me je sama dobrota in spravljivost. Šelé, kadar sem se bil uvéril, da ste si prizadevali počasi, a za trdno polastiti se oblasti, da ste hčer takisto brezozirno odrivali, kakor prej mater, naperil sem iz nova svoje baterije. Vijola ne sme biti žrtev.
Gospa rekt. Žrtev! Moj Bog! Kakor da sem divja zver.
Milde, Vidi se mi, gospa rektorica, da ste vse storili, da bi se ne bil vas sin poročil sè hčerjo vaše soprnice.
Gospa rekt. (ponosno). Soprnici si nisva bili nikoli; — vender pa sem smatrala to ženitev za neprilično svojemu sinu in storila sem, kar sem mogla, da bi jo zaprečila a zaman. Oskar je bil vajen, da se mu je izpolnilo vse, česar se mu je zahtélo, in vrhu tega podpiral ga je tudi njegov oče, kteri se je nekako posebno zanímal za priprosto dekle.
Milde. Zahtélo! Oskar se je torej oženil, ker se mu je tako zahtélo?
Gospa rekt. (majoč z ramenoma). Recite, kakor hočete; gotovo je, da si Vijola kakor nje mati ne zna uravnati svojega dóma prijetno in veselo. Po tem takem ji je tudi kakor materi trpeti nasledke.
Milde. A vender je umrla nje mati Boga hvaleč, da je mogla svoje dete izročiti — toliko ljubeznjivi materi.
Gospa rekt. Da je niste otéli iluzije! To bi bilo — vam prav lehko.
Milde. Mogoče; a so neke male reči, za katere mož, ki ima srce, ne more, da bi se ne zmenil.
Gospa rekt. Sicer pa ravná Oskar z Vijolo zelo prizanesljivo in dobro.
Milde. Zdi se mi, da mora ôna prizanašati; Oskar se zeló málo briga za očetovske svoje dolžnosti.
Gospa rekt. Oskar je dobrosrčen, vesel in častivreden; to je vse, kolikor more soproga zahtevati.
Milde. Častivreden, kaj pa. Preje so čast kovali od jekla, sedaj pa jo kuhajo z gutapêrče, in ta je kakor znano, jako raztézna. Oskar je ves tak, kakršni so neoženjeni veseljaki; — da ni ob enem tudi dober soprog, kriva ni ona.
Gospa rekt. Se je li Vijola pritožila?
Milde. Da se je, ravnal bi bil bolj brez okolišev. A le predobro vidim sam, da tukaj ni vse tako, kakor bi imelo biti.
Gospa rekt. Vaša živa domišljija prevladuje, kakor v tolikih druzih rečeh, tudi v tej vse preveč.
Milde (prime naglo gospo rektorico za roko). Gospa rektorica, postanite Vijoli prava prijateljica, poravnajte nad hčerjo, kar ste zakrivili proti materi, pomagajte jej, da pridobi trdno, resnično ljubezen svojega soproga, uplivajte nanj, kakor znate le vi, in jaz postanem mesto vašega zvestega neprijatelja, vaš preudani, prehvaležni podložnik.
Gospa rekt. (vstane). Predno se je môči pogajati o mini, treba najprvo, da sem premagana, a jaz nisem. Najina reč se je sedaj vsa presuknila, in jaz zahtevam — čujete, gospod blagajnik, jaz zahtevam od vas take spoštljivosti, kakršno smem od vsakega, pri vseh vaših neumnih obtožbah.
Milde. Boj torej?
Gospa rekt. (nežno). Ne nameravam napadati, ampak le braniti se.
Milde. Kakor vam drago, milostna gospa. Moje orožje bode dosedanje, — bucike.
Gospa rekt (udvorljivo). Pázite se, gospod blagajnik, da ne zadenó bucike, s katerimi nameravate prebosti mene, le tiste, katero hočete čuvati! Glejte, to je moje orožje. (Odide.)
Milde. Premagan, Milde! — Slabo si igral, stari mladenič! Lévinje ne draži, čé jo misliš privezati. Kakšna ženska ta starka! Uboga Vijola, edino, kar je mogel stari tvoj prijatelj opraviti, bilo je, — da si je sam porezal kremplje. (Odide pri drugih vratih na levo.)
Deseti prizor.
uredi(Oskar. Gospa rektorica)
Oskar (v ozadji, bled in razdejan). O, moj Bog, moj Bog! Kaj mi je početi? (Zakliče preko desnih vrat.) Mati, mati!
Gospa rekt. (vstopi z desne). Kaj pa je?
Oskar. Mati, mati! (Oklene roki okoli njenega vratu ter se zjóka.)
Gospa rekt. Kaj se je pa zgodilo? Govori vender.
Oskar. Kaj se je zgodilo? Da je tvoj sin izgubljen, ob čast in poštenje.
Gospa rekt. Moj sin onečeščen?
Oskar. Naj ti povem, mati, da nisem nikdar hotel goljufati, — bilo je le posojilo, katero sem —
Gospa rekt. (položi mu trdo roko na ramo). Molči! (Pregleda vrata.) Govori tiho, in povej ob kratkem! Kaj naj pomeni vsa reč?
Oskar (tiho in naglo, vedno se oziraje). Življenje v Magdeburgu me je stalo veliko denarja. Brezpetíčnega možá ondi malo čislajo, a jaz sem hotel kaj veljati. S kratka zabredel sem v dolgove in odpotovati sem smel le s tem pogojem, da poravnam dolg v določenem róku. Svoje plače mi ni bilo môči nič prihraniti, kakršno imam službo pri tukajšnji banki, bilo mi je lahkó dobiti denarja — s kratka, v nesrečnem trenotku — — izposodil sem si česar sem potreboval, — s kraja malo, potem več, — saj razumeješ, mati.
Gospa rekt. Da, razumejem. In sedaj?
Oskar. Sedaj je Alm vse zasledil.
Gospa rekt. Vé li še kdo drug to reč?
Oskar. Ne, še ne.
Gospa rekt. Hvala Bogu!
Oskar. Prisegam, da nisem nikdar hotel denarja izneveriti; odlašal sem le vračilo od dne do dné.
Gospa rekt. Kóliko pa je?
Oskar. Do pet tisoč mark, menim.
Gospa rekt. In za to malo vsoto si morebiti ponaréjal menjice, nesrečnež.
Oskar. Ali mati, poslušaj vender!
Gospa rekt. Doklé imaš odlog?
Oskar. Do jutri.
Gospa rekt. Denar se mora dobiti, čuješ li, mora!
Oskar. V toliko kratkem času je nemogoče; na upanje sem uže preveč vzel, in —
Gospa rekt Nemogoče. Tu ne sme nič biti nemogoče. Izposoditi si moraš.
Oskar. Izposoditi? Ali od kóga?
Gospa rekt. Imaš prijatelje.
Oskar. Kaj še! Vinske bratce!
Gospa rekt. Zastavi svojo hišo!
Oskar. Tiste ni še nič plačane.
Gospa rekt. Torej si uničen?
Oskar. Nisem, a treba mi časa, časa.
Gospa rekt. Alma treba napraviti, da bode molčal, podkupiti ga treba.
Oskar. Alm ne bode molčal, njega ni móči podmititi, kakor osóde ne. Vrhu tega misli, da je uže storil več, nege more zagovarjati, ko mi je to malo ubórnih ur dovolil. (Z rokami vijoč.) Nikjer nobene pomoči!
Gospa rekt. Žensko jadikovanje ne pomaga nič. Tiho! Nekdo gre. Premaguj se! Rêci, da ti je slabo!
Enajsti prizor.
uredi(Prejšnja, Milde)
Milde (vstopi pri drugih vratih na levo). Čudno, da voza ni. Ti uže zopet tukaj, Oskar?
Oskar. Da — da — hipoma me je prijela slabost. — Vrtoglávica —
Milde. Neprijeten slučaj.
Gospa rekt. Oskar je od mladih nóg temui podvržen.
Milde. Ej, to je. — A kozolce preobračati pravijo, da je jako zdravo in dobro proti vrtoglavici.
Oskar. Vaša šála je brezsrčna, strijc.
Milde. Šala? Ne, gôla resnica je.
Gospa rekt. Pojdi v svojo sobo in se malo odpočij, Oskar. (Oskar, ki se je ves potrt zgrudil na zofo, je ne sliši.)
Milde(položi mu roko na ramo). Ali se ti je kaj neprijetnega pripetílo, Oskar?
Gospa rekt. (naglo). Nič, kar bi bilo vredno omeniti.
Milde. O čemer ni govoriti, menite morebiti, gospa rektorica.
Oskar (poskoči). Strijc, denarja moram imeti, veliko denarja.
Gospa rekt. (v stran). Bedák!
Milde. A, tako, od tod je bila vrtoglavica?
Oskar. Ali poznate koga, ki bi mi posodil štiri ali pet tisoč mark proti desetim, celó dvajsetim odstotkom?
Milde. Ne, ne poznam, ne občujem z oderuhi.
Oskar. Denarja moram dobiti.
Milde. No, nemogoče pač ne bode. Izposoditi si ni nikdar težko, a vrniti je uže teže.
Oskar. Imeti ga moram kmalu, — tekój, — najpozneje jutri popoludne.
Milde. S tem se kaže reč drugačna. Kakšen je neki ta dolg, ki se je tako iznenáda prikazal, in kterega je kar na vrat na nos plačati.
Gospa rekt. Oskar je bil nepreviden, igral je, visoko igral ter izgubil.
Milde (lahno trkne ob mizo). Da, da, uže razumejem.
Oskar. Da, da, plačati moram tekoj. Dolgovi od igre so častni dolgovi; — to pač sami veste, strijc.
Milde. Ne, tega ne vém; kar se tiče mene ne poznam dolgov, ki bi ne bili častni dolgovi. . Oskar. Vi torej ne poznate nikógar, ki bi mi posodil denarja?
Milde. V ta namen, ne! Tvoj prijatelj — samo ob sebi se razume, da je prijatelj — lehkó čaka, kakor se mi vidi.
Oskar. Neče čakati.
Milde. In ako ne plačaš?
Oskar. Potlej — potlej — me zatoži.
Milde. No, naj le, vsaj dobodeš časa. (Zvedavo.) Saj je dolg od igre?
Oskar. Sevéda; — kaj pa naj bode druzega?
Milde. Tega ne morem védeti. (Stopi k oknu.) No, vóz je vender uže tukaj! Vidi se mi, gospa rektorica, kot da je osoda skovala ostréjše orožje, nego li búcike. (Odide pri drugih vratih na levo. Oskar se udári ob čelo in odide omahujoč pri prvihvratih na levo.)
(Zavesa pade.)
Drugo dejanje
uredi(Ista oprava.)
Prvi prizor.
urediVijola (sedi pri mizi in plete venec za materino gomilo.) Nils.(sedi poleg nje.)
Vijola. Prosim, Nils, ali bi mi dal plavi bezgov cvet ondule. — Hvala lepa!
Nils (čudeč se). Kako lično znaš vse narediti.
Vijola. St —, ne joče li Miljutin? Res, da je kašljal nekaj dni, a ne vem, kaj mu je danes. Nekako posebno je nemiren.
Nils. Zobje.
Vijola (smehljaje se). Ne, zobe ima zdrave; morda se je pa včeraj nekoliko prehladil. — No, Nils, kako pa ti ugaja Berolin.
Nils. Slabo.
Vijola. Slabo? In zakaj neki?
Nils. Zdi se mi, kakor da sem v málinu.
Vijola. Seveda, tako mirno ni, kakor na kmetih. Ali nisi nič videl znamenitih reči, ki jih ima Berolin?
Nils. Videl.
Vijola. Kaj pa?
Nils. Národni muzej.
Vijola. Ali si ga danes v jutro si ogledal, ker si tako pozno prišel semkaj?
Nils. Mislil sem, da se ne spodobi prej hoditi.
Vijola. In kaj ti je najbolje dopadlo?
Nils. Stopnice.
Vijola. Stopnice?
Nils. Da, toliko so bile lepe.
Vijola. Ali si videl tudi vojaško parádo?
Nils. Videl, bila je prav lična. Podobna bila je prav dolgi kači s pozlačenimi luskinjami. Da sem cesar —
Vijola. No, kaj bi ondaj doživeli?
Nils. Ondaj bi morala vsak dan po dve uri sem in tje hoditi in se kretati pod mojimi okni. To bi bilo krasno. Smem li to vejico odrezati?
Vijola (mu da škarje). Tu le!
Nils. Ali tvojega moža večkrat ni po ves dan doma?
Vijola. Velikokrat ne, a časi.
Nils. Veseli me, da je tvojo taščo začela glava boleti. Ne maram je, taka je kakor jastreb. Miljutina vidim rad, podoben ti je. Prijatelj mu bodem.
Vijola (poda mu roko). Hvala, Nils. Ne veš li, s čim bi mogla razveseliti tvojo mater?
Nils. Vesela je le, kadar more delati.
Vijola. Kupila sem jej čepico z rudečimi trakovi; videti hočemo, ali ji ta ne bode všeč. — Ah, da bi le imela nekoliko potočnic, najljubše so bile materi.
Nils (vstane). Pojdem in jih prinesem nekoliko.
Vijola. Težko jih bode dobiti, najlaže pač pri Bisingu. No, saj se lahkó tjekaj popeljeva in poprašava. A tiho, sedaj pa gotovo jóče Miljutin! (Teče pri drugih vratih na levo. Nils vzame cvetice v roko in se jim čudi, položi jih potem varno na mizo in stopi k oknu.)
Drugi prizor.
uredi(Nils. Gospa rektorica.)
Gospa rekt. (vstopi z desne). Kje neki tiči Oskar? (Ugleda Nilsa.) Ta tukaj, — ali je še tukaj? Zasvetilo se mi je! No, mogoče bi bilo. — Je li Vijola samega pustila gospoda Nilsa?
Nils. Miljutin je jokal.
Gospa rekt. (séde poleg Nilsa). Res, da je majhen tiran, to moram priznati. A sédite vender! (Nils sede, po konci se držeč kakor sveča, na bližnji stol.) Vijola je tolikokrat govorila o svojem prijatelju iz mladih let, da me res veseli, da se morem z vami seznaniti.
Nils (z mirnim obrazom). Vijola ne govori veliko.
Gospa rekt. Res, da ne; blebetulje ne bi mogli zvati moje male. A „česar je polno srcé, o tem rada usta govoré”, in Vijolino srce je vse polno spominov z doma. Gospoda Nilsa posestvo leži pač tik Vijoline prejšnje domačije?
Nils. (Ne da bi krenil z obrazom, kakor prej.) Nimam posestva.
Gospa rekt. Res da ne?
Nils. Samo pristavo.
Gospa rekt. Ktera pa nese precej veliko, ali ne?
Nils. Druge še več.
Gospa rekt. Gospod Nils je morebiti celo denaren mož ter bi mogel brez sitnosti vsak čas šteti nekoliko tisočakov.
Nils (kakor prej). Ne, takisto ne.
Gospa rekt. Ko bi bilo, — reciva le za šalo — gospodu Nilsu nenadoma plačati tri do štiri tisoč mark, kaj bi storil gospod Nils?
Nils (se še zdaj ne gane). Zarubiti bi se dal.
Gospa rekt. (kašlja). Na ta izid res nisem mislila. A ko bi toliko potrebovala na priliko — Vijola, da bi se izkopala iz zadrege, — kaj bi ondaj storili, gospod Nils?
Nils. Ubil bi ga, kdor jo je spravil v zadrego.
Gospa rekt. (vstane) Ne, tu ne opravim nič. (Leno.) Krompirja bode letos obilo?
Nils. Ga še nismo narezali.
Gospa rekt. Režete pri vas krompir?
Nils. Da, predno ga sadimo, marcija meseca. (Vstane.)
Gospa rekt. Ali je bedak, ali pa —
Tretji prizor.
uredi(Prejšnja. Vijola.)
Vijola (vstopi pri drugih vratih na levo). Miljutina trese mrzlica. Ne smem ga puščati samega.
Nils. Potrebuješ denarja, Vijola?
Vijola. Jaz? Ne, gotovo ne.
Nils (sumnjivo pogleda gospo rektorico.) A, tako; — tedaj le šála.
Vijola (pobere cvetice). Dogotovila bodem venec pri Miljutinu. Pojdi z menoj, Nils.
Nils. Pojdem po potočnic.
Vijola. Le pusti to za sedaj. Niti jih ne dobodeš.
Nils. Lehko se peljem. Pri Bisingu si rekla, jeli? (Pogleda na uro) Še le šest; časa imam dovolj. (Odide v ozadji.)
Gospa rekt. Bolj hlapčevske duše od te še nikdar.
Vijola. Nils je blaži nego marsikdo drugi.
Gospa rekt. In njegova kmečka udanost do tebe je celo smešna.
Vijola. Meni se vidi ganljiva.
Gospa rekt. Le čudim se, da se nisi rajši z njim omožila.
Vijola (smehljaje se). Z Nilsom? S takimi, kakršen je Nils, ni možiti se, če jim je človek sicer še toliko udan. (Zvoni.)
Gospa rekt. Saj poznaš Alma, Oskarjevega prijatelja in tovariša?
Vijola. Poznam.
Gospa rekt. Kako misliš o njem?
Vijola. Le najbolje. Skozi in skozi čestivreden mož je.
Gospa rekt. Veseli me — zaradi Oskarja. (Stopi k oknu.)
Vijola (ravno vstopivši Selmi). Zakurite V otroški sobi! (Odide pri drugih vratih na levo, Selma v ozadji.)
Gospa rekt. (ozrši se). Čestivreden! Ne vem, koliko bi dala, ko bi ne bil.
Četrti prizor.
uredi(Gospa rektorica. Oskar (vstopi truden pri vratih v ozadji)).
Gospa rekt. Vender le! Ali se je posrečilo?
Oskar. Ni se. Pet sto mark je vsega, kar sem mogel skupaj spraviti.
Gospa rekt. Tu je enoliko. To je moj prispevek.
Oskar. Hvala, mati, hvala! Tod a kaj hasni; izgubljen sem vender le.
Gospa rekt. Izgubljen ni nihče, kdor se sam ne šteje za izgubljenega.
Oskar. To je lepo slišati, ali —
Gospa rekt. Rešnih potov je vedno dosti, si le upamo po njih kréniti.
Oskar. Kaj méniš, mati?
Gospa rekt. Ménim, da se moraš na vsak način obraniti ovadbe, ki bi moje ime na veke onečastila.
Oskar. Kaj pa naj še storim? Saj sem vse poskusil.
Gospa rekt. (mirno). Knjige sežgati, ako ni drugače. S tem saj zavlečeš reč.
Oskar. Mati!
Gospa rekt. No, kaj pa?
Oskar. Ti mi svetuješ, naj nepremišljeno dejanje poravnam s hudodelstvom?
Gospa rekt. Izneverjenje in ponarejanje zdi se mi, da imenujejo sicer drugače.
Oskar. Morebiti. — Grešil sem, če hočeš, tudi rečem, da sem zločinec; a Bog, ki sódi namero, a ne čina, ve, da v srci nikdar nisem bil — malovreden tat.
Gospa rekt. (hladno). Kakeršne so zdaj reči, vidi se mi, da je nujneje ljudi prepričati, da je tako. Pokazati sem ti samo hotela, da je rešenih potov.
Oskar. Požiganje!
Gospa rekt. Ne, bran v sili!
Oskar. Nikdar! Rajši poginem.
Gospa rekt. Zabiš, da ne pogineš sam. A opazila nisem denes prvič, da teče preveč očetove krvi po tvojih žilah.
Oskar. To je dedina, s ktero se smem le ponašati. Od kodi pa izvirajo moja nasprotna svojstva, zvédel sem še le denes. (Séde in zakrije obraz z rokami.)
Gospa rekt. No, — kaj misliš storiti? Hočeš li križem roké držati in gledati, kako stopa sramota v tvojo hišo?
Oskar (vstane). Morda nimam poguma, kakršnega ti, moja mati, toliko čislaš, a imam drugačnega, ki več velja pri ljudeh, in ta je, da svojo krivdo pripoznam ter zaprosim odpuščenja.
Gospa rekt. (razburjena). Ti hočeš —
Oskar. Ponižno in skesano milosti prositi ravnateljstva Druzega poštenega pota ni.
Gospa rekt. In če ti ne skažejo tako zvane milosti?
Oskar. Potem — potem nam je počakati, da vidimo, kaj prinese čas.
Gospa rekt. (hladno kakor preje). Take moške nazore prihrani le sebi! Sédi za peč in čakaj; jaz se ne preneham boriti, da te rešim, — do poslednjega trenotka. (Strastno.) Da bi ubežala sramoti, biti mati obsojenega zločinca, pripravaljena bi bila, žrtvovati svojo desno roko, celo svoje vzveličanje. — Kaj me strmo gledaš?
Oskar. Zdi se mi, kakor da te vidim danes prvikrat, mati!
Gospa rekt. (težko se premagujoč). Mogoče Imela sem te za moža, odkar si zrastel, a možje hočejo várani biti. Si li govoril z Almom?
Oskar. Govoril, — ne dá se omečiti, službo sem dobil, kakor veš, na njegovo priporočilo, zato pa méni, da je za dvoje reči odgovoren. Drevi, kader se zmrači, pride semkaj, da zvé, kako da je. Ako bodem imel denar, obljubil je, da hoče zaradi starega najinega prijateljstva molčati, če ga ne bodem imel ....; obrni se pa reč tako ali tako, obljubil je, da porabi za me ves svoj vpliv.
Gospa rekt. Tako neizprosen je! No, tedaj hočem poskusiti, kaj morem jaz. Le ne vznemirjaj se, ne storim mu nič žálega. Da sem mož, zadávila bi ga rajša, nego bi mu dala izustiti nasledkov polno tajnost. A ko sem le slabotna ženska, borila se bodem z ženskim orožjem. Jokala, prosila, moledovala bodem, kakor zná le mati jókati, prositi in moledovati. Oklenila se bodem kolen, poljubila mu roko, celo nogo, ako bode treba. Zagibala mu bodem vse čutje v srci kot očetu, soprogu; prosila ga bodem vsmiljenja, dokler se mi posreči, da mi dá besedo, od katere je odvisna tvoja bodočnost. Glej, to bodem jaz storila, in to me bode stalo devetkrat več, nego vsakršna še toliko napeta moč, do katere bi se bil morebiti ti povspeti mogel.
Oskar. Mati, ti me ža —
Gospa rekt. (strastno). Molči, daj mi govoriti! Ko so te prvič položili mi v naročje, hvalila sem Boga, da mi je dal sina. V njegovo dušo sem htela vliti vso silo, vso neupogibno krepkovoljnost, vso brezozirno srčnost, ki je htela mojo razdejati. Ponesrečilo se mi je, — kako popolnoma, prepričala sem se še le danes. (Mirneje.) A od tistega trenotka, ko razkriješ svetu svoj pregrešek, prestaneš biti sin moj, in na véke mi bode žal, da sem porodila strahopetca, a ne moža.
Oskar. Ali ....
Gosp. rekt. Naznani mi, kedar pride Aim. (Odide na desno.)
Oskar. Ali se mi sanja? Je li bila moja. mati, moja čestita, oboževana, krepóstna mati, ki je govorila tako? Ne, ne, slišal sem napak, tu ne more, ne sme biti madeža. Moja nesreča je zmešala ji pamet, bledla je. Uboga, uboga mati moja! A vender — ! ne, ne, nečem dalje premišljati njenih besed, pregrešil bi se proti njej. Ni li nikakor moči dokopati se do nesrečnega denarja? Pa saj sem danes izkusil svoje prijatelje, niti eden se mi ni izkazal pravega.
Selma (v ozadji s pismom). Tu je pismo.
Oskar. Dajte sem! (Selma mu izroči pismo ter odide. Oskar ga odpre ter bere.) „Kakor kaže, nastala je sumnja, izredno pregledovanje blagajnice in knjig bode jutri zjutraj ob 10. uri.“ — Imena ni, in pisava spačena. Previdno ravnajo. Kar je, to je; naj bo, — izpiti mi je čašo poniževanja do dna. Huje ne bode moglo biti. — Alm je zelo vpliven in .... Vedno mi je govorila ob ovadbi, nikdar pa o storjenem zločinstvu in hotéla je. — Ali mi morajo te besede neprestano po ušesih zveneti! Mislila ni tako, nikdar, — nikdar! Je li ves svet okužen?
