Preprosto pismo v raj

Preprosto pismo v raj Berta Golob

Dovoljenje za objavo: [1]

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PREPROSTO PISMO V RAJ

Dragi Bog Oče! Včeraj se je pri meni oglasil neki Janček. Povedal je, da mu je tako ime. Bilo je, kot da bi stopil iz kake že stokrat prebrane povesti: v kmečki obleki s predpasnikom, precej pomečkanim klobukom na glavi, s posvaljkanimi nogavicami, nekoliko kosmat, a vseeno lep. Rekel je: »Nepričakovano sem prišel. Rad bi vas poznal.« Povedal mi je, da hodi že dolga leta vsak teden prižigat sveče na grob svoje sorodnice Ančke, pa da mu cvetje razkošno cveti in ga vsako leto prinaša v cerkev, da pridne gospe oblikujejo šopke. Bog Oče, Tebi že mora biti znano, zakaj si me je tako natančno ogledoval. Še to mi je povedal, da je neznano kje pokopan njegov brat. In si je otrl solzo. Zelo veliko solzo, naplavljeno v prsteno rjavih očeh. Dragi Bog Oče, ali si mu prisluhnil tudi Ti? Potem si slišal, koliko Svetega pisma zna na pamet in kako trdno zaupa vate in v Božjega Sina. Toliko evangelijev ne zna na pamet noben škof, se mi zdi. Rekel je: »On je vse pretrpel za nas. To so povedale priče.« On, to je Jezus. Pripovedoval je o svoji trpeči materi. Gotovo je njegov vzdih preletel vse daljave neba in dosegel Tebe: Večnega, Nevidnega, Vseobsežnega. Rekel je, da si tak. Pa še to je rekel, da je zdaj hudo na svetu. Nekaj časa sem mislila, da stoji pred menoj prikazen iz knjig. A je bil on, resnični človek. Človek s čisto dušo in dobrotnim srcem. Povabila sem ga, naj še kdaj pride. Dragi Bog Oče! Janček je dejal, da bi rad umrl v spanju. Ne pozabi te njegove želje! Pravzaprav bi morala o Jančku pisati ljudem, ne pa Tebi. Toda ljudje imajo tako malo časa druga za drugega. Zamahnili bi z roko, češ: star človek, saj ne bo več dolgo. Zato pišem Tebi. Nekomu pač moram povedati, koliko lepote in modrosti je v starih kmečkih ljudeh, ustvarjenih po Božji podobi. Ni treba, da mi odpišeš. Saj vem, da imaš veliko dela.

TELEFONIRANJE V NEBESA

Klink. »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.« »Sveta Trojica se mudi ob studencu žive vode. Pustite sporočilo telefonski tajnici.« Tukaj Simon z Zemlje. Prosim Boga Očeta, da bi spametoval mojega atija. Vse dneve gleda televizijo in nas komaj še pozna. Prosim ga, naj pošlje v vesolje take motnje, da bodo pregoreli vsi televizorji. Tudi Tine ima podobnega atija kot jaz. Njegov ati se pa ne more odlepiti od računalnika. Pa tako slabe oči ima in mu ni mar, da računalnik očem škoduje. Saj škoduje tudi televizor. Le narava ne, ker si jo Ti ustvaril. Človek je res pameten, ampak tudi veliko pokvari in to je nespametno. Nezaslišano, pravi mamica, in jaz ji dam prav. Boga Očeta prosim še to, da bi spravil k pameti vse predsednike držav in vse poveljnike armad. Zaradi njih je toliko reči narobe. Zaradi njih tečejo solze in kri in ljudje bežijo in nimajo doma in so sirote in begunci na tujem. Naj Bog Oče naredi tako, da bodo imeli vsi ljudje dovolj kruha in dobro srce. In ozdravi naj našo zemljo, lepo ga prosim. On to zmore, saj je ustvaril cel svet. Star sem šest let. Bog Oče me dobro pozna. Prišel sem na svet natančno opolnoči, tako kot Jezus. Svetega Duha sem prejel pri krstu. Z Jezusom sva prijatelja. Ati nikoli ne moli z menoj, samo mamica. Bog Oče, ali te kdaj boli srce? Mamica pravi, da ji bo počilo. Bojim se zanjo. Kdo se bo potem pogovarjal z menoj? Še enkrat te prosim, da pošlješ televizijske motnje na zemljo. Pa ne takih, da bi ati spet preklinjal. Pošlji take, da bodo krog in krog zacvetele najlepše cvetice. Potem bomo hodili na sprehod in bomo najbolj srečna družina. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu kakor v Nebesih tako na Zemlji. Simon. Klink.

TELEGRAM IZ NEBES

Moja draga Sara! STOP. Molitev sprejeta. STOP. Za veliko reči prosiš. STOP. Rad te imam. STOP. Ti misliš, da sem čarovnik. STOP. Bog ni še nikoli rekel: hokus pokus. STOP. Bog reče: Bodi! In je. STOP. Tudi kontrolnih nalog si nisem izmislil jaz. STOP. Hotel pa sem, da so ljudje iznašli matematiko. STOP. Ob njej preskušam tvojo vztrajnost. STOP. Hvala, ker si v nedeljo pri maši tako lepo pela. STOP. Hvala, da poješ vsak dan. STOP. Ni pa prav, da preveč pojéš. STOP. Malo pazi na svoj želodec. STOP. Vendar se ničesar ne boj. STOP. Sem, ker sem. STOP. Sem povsod. STOP. Sem pri tebi. STOP. Rad sem pri tebi. STOP. Tvoj Stvarnik. STOP.

KJE SO NEBESA

»Nebesa so daleč, zelo daleč, tako daleč, da jih ne vidimo,« je rekla Metka. »Nebesa so visoko, visoko in še bolj visoko, tako visoko, da jih ne dosežemo z roko,« je menil Blaž. »Nebesa so nad oblaki,« je trdil Tadej. »Nebesa so na drugi strani,« je rekel Bojan. »Nebesa so v nebesih,« je dodala pametna Nejka. »Kaj pa, če nebes ni?« se je ustrašil Igor. »So, saj so narisana v knjigi,« ga je mirila Mirica. »Nebesa so pri nas doma, kadar smo prijatelji,« je povedala Tina. »Sveta nebesa, sveta nebesa!« je babica vzkliknila desetkrat na dan. »Še zdaj ne vem, kje so nebesa,« je potožil Žan. »Nebesa so na stropu naše cerkve,« je pripomnil Jernej. »Nebesa so v pravljicah,« je rekel Urban. »Nebesa so v srcu,« je hotela reči Tanja, pa ni upala. »Nebesa so v raju,« je menil Vid. »Nebesa so pri Bogu, Bog je pa v nebesih,« je modro povedal Tomaž.

POSEBEN POGOVOR

»Učitelj, ki veliko ve, je povedal, da znanost in vera ne gresta skupaj; da se ne marata. Nekako tako kot peteršilj in solata. Drug ob drugem slabo rasteta.« Mami se je ob likalniku skoraj opekla. »Aaaa?« je začudeno zategnila prvi samoglasnik v abecedi. Potem se je kar usulo iz nje: »Znanost res še ni odkrila Boga. Vanj je treba verovati. Včasih je tudi mene to precej motilo. Zdaj pa ne več, celo nasprotno. Ti samo pomisli na tehniko! Nekdaj si nisem znala predstavljati, kako naj misel ali pa molitev doseže nedosežnega Boga. Še manj pa to, da Bog vse hkrati ve za preteklost, sedanjost in prihodnost, in to za vse človeštvo.« »Prav res,« je takoj pritrdil njen šolar. Torbo je bil medtem kar po zračni poti poslal proti kavču. »Ravno lepo ne ravnaš s svojo lastnino. Deluje pa. Teža in sila in pospešek in prav malo časa je treba, da torba pristane na tleh.« »Z vero pa to res nima kaj opraviti.« »Mogoče pa. Ej, dečko, znanost in tehnika! A mi ne verjameš, da meni utrjujeta vero v Boga?« »Tega mi še nisi nikoli povedala.« »Prav posebej zanimalo te pa tudi ni. Sem pa vedela, da bo prišel čas …« »Ampak jaz sem zdajle lačen.« »Že mogoče, saj vidiš, jaz bom pa zdajle zlikala tole goro srajc. Tega pa ne bi bilo mogoče opraviti, če likalnik ne bi bil priključen na elektriko.« »Joj, mami, saj nisem iz pragozda, kjer tudi radia še nimajo.« »No, vidiš. Zvezo med nebom in zemljo, med ljudmi in Bogom najbolje pokažejo komunikacijske mreže. Pritisk na tipko, miškanje po računalniku, pa imaš ves svet na dlani. Kakšen je šele Božji Računalnik! Vse ve, vse vidi, vse sliši, vse zaznava, vse uravnava, vse vodi, usmerja, preusmerja in povezuje. V hipu, ko pomislim na Boga, je z njim vzpostavljena zveza. To mi potrjuje navadni telefon. Prosto linijo z Bogom ustvarja naša želja biti povezan z Njim. Samo to, vse drugo se odvija samo po sebi tako, kot je urejeno v Programu. V Božji volji. Ne trdim, da Božjo voljo vedno razumem. A saj tudi atomske fizike ne. Vanjo vseeno verjamem. V Boga pa verujem.« »Zakaj pa naš učitelj ne?« »Tega res ne vem. Vsak se sam odloči.« »Mami, jaz bi se zdajle odločil za … za …« »Že vem: za velik sendvič.« »Ne, zate!«

POSEBNA VPRAŠANJA

»Očka, mami, kakšen je Bog?« »Neviden.« »Kje prebiva?« »V nebesih in v tabernaklju in povsod.« »Ali ni zaprt v trikotniku na stropu cerkve?« »Ni zaprt. Popolnoma prost je. Bolj kot ptica.« »Nima brade?« »Nima.« »Zakaj je naslikan z brado?« »Tako ga je naslikal slikar.« »Ali ga je videl?« »Ne, ni ga videl.« »Zakaj ga je tako naslikal?« »Saj ti ga pa lahko drugače. Kar naslikaj ga.« »Ne znam.« »Poskusi. To bo samo slika. Bog pa je neviden in prebiva tudi v tvojem srcu.« »Koliko je velik?« »Večji je kot vse.« »Potem pa ne more v srce.« »Lahko. Bog zmore vse. Zato lahko prebiva tudi v našem srcu. Bog je ena sama velika Ljubezen.« »Ali zna kitajsko in jezik mravljic in murenčkov?« »Zna.« »Se boji netopirja?« »Ne, saj ga je on ustvaril. Tako kot vso naravo.« »Ali me ima rad, kadar nisem priden?« »Ima.« »Saj vem, zakaj.« »Zakaj?« »Ker sem poreden samo po pomoti.«

NEJKIN OČENAŠ

Oče naš, ki .., oče, ki …, a bo ati res odšel, zakaj noče … ki si v nebesih, posvečeno … noče biti več z nama? Kam bo šel ... ne … ki si v nebesih, tvoje ime …, posvečeno bodi tvoje ime … Kam bo šel? A k oni gospe, ne … Pridi k nam tvoje, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo … ki je ... zaradi … ki je zaradi nje mami jokala … Zgodi se tvoja volja … mami je zmeraj samo žalostna … ne … zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih … zakaj mu je rekla, da nima človeškega … ne … volja … kakor v nebesih, tako … srca, slišala sem … tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji … če bo res odšel, me bo strah … naš vsakdanji kruh in ne vpelji … bojim se za mami, daj mu tako srce … ne vpelji nas v skušnjavo … srce, da bo človeško … skušnjavo, temveč reši nas … hitro, hitro, mudi se … nas hudega. Amen. Ati, ati, ati!

SVETLOBA SLAVI BOGA

Tam daleč na severu so doma bele noči. Pride čas, ko tam dan sploh ne ugasne. Svetloba slavi Boga. Sprva je bila vsa zemlja pogreznjena v temo. Toda Bog je rekel: »Bodi svetloba!« Nastala je svetloba. Svetloba zdaj slavi Boga. Prijazno se svetlika. To je dan in to le luč. Dan kliče dnevu: »Lepo je biti svetloba.« Zato vse, kar je svetlo, kar sveti in kar se sveti, slavi Boga. Slavijo ga bliski, ki začrtajo nebo na dvoje. Slavi ga mavrica. Slavi ga drobna kresnica. Slavita ga električna in plinska razsvetljava. Slavi ga svetilnik na morju. Tudi svetilke ob cesti ga slavijo; posebno tiste najstarejše, ki komaj brlijo. Male oljenke slavijo Boga. Nemirni plamenčki trepetajo od veselja. Svetloba sveč bi rada razsvetlila ves Božji hram. Najbližje oltarja in tabernaklja slavi Boga. Ogenj in žerjavica slavita Boga. Zvezdni utrinki slavijo Stvarnika. Sonce in luna in zvezde se že milijarde let spominjajo njegovih besed: »Naj bodo luči na nebesnem oboku … Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo.« Še ena svetloba slavi Boga. To je žar ljubečega srca. Tako srce imajo otroci. Tako srce imajo mame in očetje. Tako srce imajo vsi dobri ljudje. Najlepše slavi Boga svetloba iz človeškega srca.

CESTE VODIJO K BOGU

Na vsakem križišču se snideta dve cesti in se odločita oditi v štiri smeri. Nastane križ. Vse ceste po vsem svetu vodijo k ljudem, pa tudi k Bogu. Saj prebiva Bog v srcih ljudi. Na cesto stopi otrok. Prvikrat gre sam do šole. Prvikrat gre sam do cerkve. Na cesto stopi popotnik. Dolga pot je pred njim. Iskat gre izgubljeno srečo. Iz daljnega kraja se vrača domov. Ali ga bo še kdo prepoznal? Utrujen je in moli. »Bela cesta, pripelji me varno v domače kraje,« prosi popotnik. »Spet bi rad videl cerkvice na gričih in znamenja ob poti.« Cesta ga vodi nazaj v domači kraj in k veri v Božjo dobroto. Na široki cesti se prehitevajo avtomobili. Mudi se jim, zelo se jim mudi. Cesta jih nosi. Radi bi hitro prišli na cilj. Marsikateri voznik ima s seboj rožni venec. Pri sebi ima sveto podobo. Med vožnjo misli tudi na Boga. Mimo beži pokrajina z belimi kapelicami. Njegovo srce zapoje pesem zahvale. Tudi poljske poti in gorske steze vodijo k Bogu. Tam stojijo križi in blagoslavljajo. Jezus je rekel: »Jaz sem Pot.« Le ta vodi vsakega človeka zares srečno in varno k nebeškemu Očetu. A tudi morska in zračna pota vodijo k Bogu. Ob njih ni prometnih znakov. Toda mornarji in piloti vedo, kako naj pristanejo. Kot ptica natančno in varno. »Bogu hvala!« si oddahne kapitan. »Bogu hvala!« si oddahne pilot. Vse ceste vodijo k ljudem. Vse ceste vodijo tudi k Bogu, če ga povabimo, naj hodi z nami.

VODA SE POGOVARJA Z BOGOM

»Stvarnik, ti si nekoč rekel: 'Vode naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kopno.' Zdaj so na zemlji oceani in manjša in večja morja in manjša in večja jezera in reke in potoki in studenci in mlake in mlakuže in led in sneg in hlapi in para in rosa in vse to sem jaz. Jaz sem voda.« »Mar ni to lepo in najlepše? Odžejaš žejne, umiješ umazane, napojiš zemljo, pogasiš ogenj, žuboriš, šumljaš, obračaš mlinska kolesa, škrebljaš kot droben dež, uliješ se kot ploha …« »Lepo. Hvala ti, da lahko namočim zemljo, da odžejam žejne, da umijem, kar ni čisto.« »Ali samo za to?« vpraša Bog. »Tudi zato, ker si po Jezusu v Kani Galilejski vodo spremenil v vino.« »Ali samo za to?« vpraša Bog. »Tudi zato, ker se je Jezus dal krstiti v vodi Jordana.« »Ali samo za to?« vpraša Bog. »Tudi zato, ker je ob Genezareškem jezeru poklical prva dva učenca in ju povabil, naj hodita za njim.« »Ali samo za to?« vpraša Bog. »Tudi zato, ker si že davno nekoč rešil Noeta in njegovo družino pred vesoljnim potopom. Ljudje se še danes bojijo povodnji.« »Ali se mi zahvaljuješ samo za to?« »Tudi zato, ker me po duhovnikovi molitvi spremeniš v blagoslovljeno vodo. In kako pomembna je šele krstna voda! Pa tudi zato hvala, ker privrem iz globine zemlje in sem topla in zdravim bolne ljudi.« »Ali samo za to?« vpraša Bog. »Ne, tudi za zdravilno lurško vodo.« »Samo za to?« »Še zato, ker je pritekla voda, ko je Mojzes udaril s palico po skali.« »Ali še za kaj?« vpraša Bog. »Da. Najbolj zato, ker sta iz Jezusovega prebodenega srca pritekli kri in voda.« »Hvala!« reče Bog.

KAJ JE BOG POVEDAL KAMNU

V strugi reke leži velik ovalen kamen. Skoraj da se nekoliko svetlika. Zdaj na modro, zdaj na zeleno, proti večeru pa otemni. Utrujen je. Veliko vode je steklo čezenj proti morju. Dodobra ga je že zgladila, zato na njem ni prav nobene ostrine. Ta kamen se večkrat pogovarja s svojim Stvarnikom. Nekoč mu je bridko potožil: »Ah, ljubi Bog!« je zajokal kamen in zdelo se je, da je spregovoril z jezikom vseh kamnov. »Ah, zakaj smo ravno kamni nesrečni? Ljudje pravijo trd kot kamen, neusmiljen kot kamen, kamen namesto srca. Prav oni so že zdavnaj nekoč s kamnom pobili sv. Štefana. Celo Jezus je rekel: 'Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.' Zakaj si nas ustvaril tako trde? Stari smo že na sto milijone let, pa se še nismo omehčali.« »Ne pritožuj se in ne bodi žalosten,« ga je poučil Stvarnik. »Če ne bi bilo kamnov in kamene dobe in s kamni tlakovanih cest in s kamni utrjenih zidov in trdnih skal in skalnatega gorovja in kamnitih mostov in vogelnih kamnov in temeljnih kamnov in hiš, sezidanih na skali … Kamnom sem namenil trdnost in težo. Navadnim kamnom, rečnim kamnom, dragim kamnom ali draguljem. Tu v nebesih je nepopisno veselje, ko se kakemu človeku pri sveti spovedi odvali kamen od srca. Lahko mi verjameš. Tebi sem namenil, da te je reka popolnoma zgladila. Lep si. Ne bodi nestrpen. Nekoč te bo nekdo pobral in pobožal. Nekdo, ki ima rad preproste naravne stvari. Nekoč boš prav ti nekomu razveselil srce.« Čez kamen je pljusknil rahel val šumeče reke in spral z njega prav vse žalostne in črne misli.

ŽIVALI SE ZAHVALJUJEJO BOGU

Pred praznikom sv. Frančiška, ko praznujejo vse velike in majhne živali, divje in udomačene, so se zbrale one živali, ki so se bile nekoč srečale z Jezusom. Ne ravno tiste, ampak že vnuki vnukov od vnukov njihovih živalskih praprednikov. Ovce, vrabci, grlice, golob, osel, vol, volk, lisica in petelin in kača, zares pisana druščina. Priletel je še vran. Hotel je biti zraven zato, ker je njega Noe spustil z ladje še prej kot goloba. Tudi molji niso hoteli manjkati, saj tudi nje omenja Sveto pismo. Vsi so želeli počastiti Boga. Grlice so kimale s črno obrobljeno glavico. Golob je prhutal s krili in grulil. Ovce so blejale. Vsaka žival se je oglašala drugače in s svojo živalsko govorico slavila Stvarnika. To je trajalo dolgo, res dolgo. Toda čez čas se je med njimi vnel prepir. Vsaka od živali je hotela pred Bogom veljati več kot druga. Kakšen vrišč je zagnal petelin! Rekel je, da je glavni, ker je s kikirikanjem pripravil apostola Petra do tega, da se je skesal. Osel je rigal, da je njegov praprapraprednik s toplo sapo prvi pogrel Jezusa. In da ne omenja še bega v Egipt! Volk je rjovel in tulil, da je Jezus prav njega uporabil za svarilo. Konj je jezno hrzal, ker ni nobeden hotel slišati, da je videl, kako je Savel, najhujši preganjalec kristjanov, padel na tla in oslepel, potem pa postal največji apostol narodov. Prepira ni bilo ne konca ne kraja. Bel golob je na oljčni veji zaskrbljeno grulil sam vase: »Kakor ljudje. Kakor ljudje.« Na zemljo je potočil pekoče Božje solze. Kot da bi jokal sam Sveti Duh. »Kaj pa počnete?« je zalajala lisica in tudi kača je ostro siknila. Prepirljivci so se umirili in postalo jih je sram. Nihče več ni omenil kake svoje zasluge. Vsak se je prav potiho zahvalil Stvarniku. Vsak je imel vzrok za to. Tako kot jaz in ti, čeprav najini davni predniki niso srečali Jezusa ne v Betlehemu ne na Kalvariji. Potem so se živali tiho razšle. Včasih se živali hitreje spametujejo kot ljudje. Mar ne?

KHHHAJN

»To staro drevo meče senco na moje grede,« se je razjezil priseljeni vrtičkar. Bilo je lepo ponosno drevo z gosto razvejano krošnjo. Njegove veje in vejice so se raztezale v vse smeri kot velike dlani dobrote. Mnogo viharjev je pretreslo to maklenovo drevo. Veliko neviht je prehrumelo čezenj. Zime so ga pobelile. Pomladi ozelenile. Jeseni pozlatile. Lahko bi raslo do vekomaj. A je moralo pasti. »To staro drevo meče senco na moje grede,« se je pritožil vrtičkar. »Bo držalo. Saj res. Meni pa izčrpava tla. Ga bom pa posekal. Iz debla naredim vrtno mizo, iz močnejših vej pa klopco.« Nobene ljubezni ni bilo v teh besedah. Nekega dne se je v drevo zajedla motorka. Najprej spredaj, potem od strani. Še malo. Še malo. Rezki glasovi strupene smrtne žage. Odštevanje. Umik. Odskoči, krvnik, sicer bo po tebi! »Khhhajn!« Obupni krik starega ponosnega svobodnega drevesa. Treščilo je na tla in skoraj zamajalo zemljo, pa se mrtvo umirilo. Veje so se oprijele tal kot premagane roke velikanov. Motorka je deblo razrezala na večje in manjše klade. Zrak je cvilil od rezkih rezov v trd maklenov les. Tam, kjer je mnogo mnogo let raslo drevo, je zazijala praznina. Tam se je nebo pomaknilo navzdol za vso višino nekdanjega debla in košate krošnje. Drevesa ni več. Ptice jokajo za njim. Čez tisti prazni prostor kdaj priplava oblak. Bel in puhast se razpotegne v kopreno in ga kmalu ni več. Ne drevesa, ne oblaka. Ne ptic. Viharji in nevihte imajo prosto pot. Vrtičkar je na grede posejal solato. »Zaradi zdravja in vitaminov,« razlaga vsem po vrsti. Mož je že v letih …

NEBO IN MORJE

Nebo in morje sta dvojčka. Enake barve sta, enako prijazna in lepa in prav na las sta si podobna, kadar se raztogotita. Že ob rojstvu sta sklenila, da pojdeta vsak svojo pot. Že ob stvarjenju sveta, ko je Bog ločil vode od voda in kopno od morja. »Jaz bom za vedno zgoraj,« je reko nebo. »Jaz bom za vedno spodaj,« je reklo morje. »Jaz bom sinje in oblačno in nevihtno,« je reklo nebo. »Jaz bom mirno in razburkano in valovito,« je reklo morje. In sta se poslovila. Nebo se je takoj olepšalo s soncem in zvezdami. Morje je osupnilo. Pa je reklo: »Ti se lepšaš na višini. Jaz se bom v globini.« Od tedaj je na dnu morja in oceanov vse polno čudes. Že milijarde let živita dvojčka nebo in morje složno v veselju in žalosti, v lepoti in strahoti. V vsakem razpoloženju sta enake barve. Modro nebo. Modro morje. Sivo nebo. Sivo morje. Nevihtno nebo. Nevihtno morje. Nebo z ovčicami. Morje z jadrnicami. Nebo z reaktivci. Morje s podmornicami. Nebo in golobi. Morje in galebi. Nebo kot Božje oko. Morje kot velikansko telo. Zelo sta si oddaljena, a tam na daljnem obzorju si nežno segata v roke. Nebo se sklanja do brata morja in zarisuje obzorno črto skupnosti. Ustvarjena sta za večno oddaljenost in za prav tako povezanost. Nebo in morje iz rok mogočnega Stvarnika.

V SVETI DEŽELI

V Sveti deželi vse žive stvari pripovedujejo, kaj se je bilo zgodilo zdavnaj nekoč. Pa ne v kaki pravljici, ampak v resnici. Ne pripovedujejo le ljudje in ne le duhovniki in redovniki in redovnice in pobožni romarji. Šepetajo in šumijo palme, oljke, cedre, lilije, anemone, pšenični klasi … Zgodbe raznaša puščavski pesek. Pripovedujejo jih kamni. Ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo, jih pripovedujejo novim ptičjim rodovom. Kako je bilo … Kako je bilo v Betlehemu. Kako je bilo v Nazaretu. Kako je bilo v Kani, v Betaniji, v Kafarnaumu, kako ob Genezareškem jezeru in kako ob Jordanu. Kako je bilo v Jeruzalemu. Tam so ljudje rjoveli: »Križaj ga! Križaj ga!« Tam je Pilat rekel: »Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega. Vi glejte!« K Jezusu so pristopili vojaki in ga odsuvali na dvorišče trdnjave Antijohije. Tam so ga bičali, da so jim omahovale roke. On pa je molčal. Divje so se smejali, preklinjali, ga zasramovali in svoji razmesarjeni žrtvi pljuvali v obraz. Pilat je dolgo molčal, potem je v upanju, da se krvniki usmilijo, rekel: »Glejte, človek.« Nič ni pomagalo. Nato je dodal: »Glejte, vaš kralj.« Kralj s trnovo krono … Pilat je še upal, rekoč: »Vašega kralja naj križam?« »Proč z njim,« je rjula množica, »nimamo kralja razen cesarja!« Pilat je zaničljivo pomislil: hinavci! Toda dvignil je roko, da se je hrup polegel, in je nad Jezusom izrekel smrtno obsodbo. Tretja ura. Tema. Potres in strah. Dan, ko je človek umoril Boga. A palme in oljke in cedre in žitni klasi in puščavski pesek in lilije in vode Jordana pripovedujejo tudi zgodbo resnične svetlobe: vznemirljivo povest praznega groba in plamenov Svetega Duha. Pripovedujejo o vnebohodu in o potokih milosti, ki se nevidno točijo na zemljo. V Sveti deželi vse stvari pripovedujejo, kaj se je zgodilo zdavnaj nekoč. Prisluhnem vetru, valovom, oljkam, lilijam, kamnom, pticam … Shranim v srce.

STARA OLJKA HRANI SKRIVNOST

Ob Cedronu raste oljka. Večja je kot vse druge, starejša in vsa grbava. Njeno deblo je votlo. Vendar še zmeraj rodi sad. Ko je bila še majhna, je tik ob njej rasla neka druga stara oljka. Veliko sta se pogovarjali. Najraje zvečer, ko je Cedron skrivnostno tiho šumel. »Veš, mladica,« je rekla stara oljka, »zrasla si iz drobnega semena. Jaz sem mati tvoje matere. Ti pa pripoveduj zgodbo, ko mene več ne bo.« »Katero zgodbo?« je vprašala tanka mlada oljka. »Zgodbo o Jezusu in njegovih učencih. V moji senci so počivali, ko so šli v Getsemani.« Dolgo sta rasli druga blizu druge in mlada oljka je zvedela veliko zanimivega o Jezusovem življenju. Stara mati oljka je povedala, da je njena mati videla Jezusa jokati. Težke, goste solze so mu padale iz svetih oči. Potrkljale so se po tleh, njegovi prijatelji so pa spali. Mlada oljka je pošumela in vztrepetala. Bilo ji je hudo. Vprašala je ostarelo sorodnico, ali je Jezusa kdo potolažil. »Ona bi ga bila rada, pa se ni mogla izruvati iz tal. Ni imela tako močne vere, kakršno je oznanjal on. A prišel je angel in ga opogumil. Bel angel. Začutili so ga njeni trepetavi listi.« Mati stare oljke je čez mnogo mnogo let sprhnela. Stara oljka tudi. Njena mladica pa se še stara, stara, drhti in pošumeva. Sklanja veje do tal in šepeta romarjem, ki počivajo v njeni senci: »Mati moje matere je videla Jezusa.« Tu in tam odlomi kdo vejico za spomin od sto in sto let stare oljke, ki raste ob Cedronu. V njej je skrit spomin spomina.

TJA BO POLOŽIL KRIŽ

Križ. Tisti v bogkovem kotu. Tisti pod steklenim zvoncem. Tisti mali na rožnem vencu. Tisti ob poti. Največji. Kristus na njem steguje roke do obzorja. Tudi na onem za Rebrijo, ki mu je bil nekoč nekdo v navalu jeze zdrobil kolena. So pravili, da mu je čez leta, ko je v gozdu podiral drevo, to padlo na noge in odtlej je bil hrom. V spominu je še vse polno križev. Stojijo ob križpotjih, v cerkvah in cerkvicah, v kapelah, znamenjih, v gorski samoti in v razkošnih katedralah. Tu so še misijonski križi z nadihom posebne spokornosti in tu je majhen bel križec iz voska, ki ga je ata položil mami na mrtvo čelo. Ta je iz zelo davnega in zelo bridkega spomina. Potem so tu še skriti križi. Pravzaprav en sam. Tisti na verižici. Na pretirano dolgi, da je lahko ostal zavarovan pred srepimi pogledi globoko pod obleko na srčni strani mladosti. A se je nekoč izmuznil na dan. »Vi imate pa verižico s križcem,« se je začudil eden od učencev. Njo pa kakor da je postalo strah. »Glej, tu si pozabil vejico,« je rekla in skrila križ. Takrat je prenašala križe že na svojih ramah. Le opazil jih ni nihče. Zdaj dela z otroki križe pri veroučni uri. Take navadne iz tankih paličic. Za velik šopek jih je. Nekaj časa jih pustijo v cerkvi kot trpek dar trpečemu Gospodu. Ko so blagoslovljeni, jih otroci dobijo nazaj. Hitijo pripovedovati, kje bodo križek hranili. Na omari. Na omarici. Zraven Svetega pisma. V slikanici. Poleg cvetoče lončnice. Mirko pa je povedal: »Položil ga bom na očkovo posteljo. Ko bo prišel ponoči domov …« A je utihnil in jo pogledal s svetlimi očmi. Ona ne ve, ničesar ne ve, kako je pri Mirku doma. Le križ ima še raje.

KRIŽEC ČAKA

Botra je birmanki Ani podarila zlat križec. Ležal je na mehki rožnati vati, zaprt v škatlici z zlatarjevim imenom. Do birme je bilo še devet dni časa. Ana je hodila k devetdnevnici, a ni vedela, kako lepo darilo je pripravljeno zanjo. Križec v škatlici pa je premišljeval: »Nihče ne ve, kakšni križi čakajo Ano in druge otroke. Življenje je polno križev in težav. Jaz sem samo križec, vendar sem pravo znamenje križa. Na njem je umrl Odrešenik sveta. Prekrižal je račune vsem rabljem in tretji dan vstal od mrtvih. V njegovem imenu se ljudje pokrižajo, kadar molijo. Na življenjskem križpotju se morajo odločiti za vero ali nevero. Križem kražem jih vodijo pota. Na vsakem križpotju se morajo odločiti za smer. Križani jih blagoslavlja. Še okenski križi spominjajo Nanj in celo križevec nosi na sebi znamenje križa. S Kriške gore sega pogled daleč po pokrajini. Ljubljanske Križanke so pa namenjene umetnosti. Po križnem hodniku stopajo beli menihi. Pri sv. Križu navček naznanja, da je nekdo umrl. V križarskih vojnah je tekla kri za vero. Kdor priseže pri križanem Bogu, besede ne sme prelomiti. Kadar ljudje ne vedo, kaj bi, pa rešujejo križanke. Križana gora! krikne pobožna duša, kadar sliši slabo novico. Kraljevo znamenje, križ, stoji …, na križu Jezus nas uči …« Tako je premišljeval zlati križec in čakal na dan, ko bo z verižice oznanil, da je Ana prejela sedem darov Svetega Duha.

TIHI DEČEK

Jernej je tih deček. Ni pretepaški, nikoli ne razgraja. Drugi vpadajo v besedo, on ne. Zna se lepo pokrižati, čeprav je še majhen. Včasih pride k veroučni uri kar sam. »Saj že znam,« pravi. »Kaj pa cesta?« »Saj grem po pločniku.« »Pa ne prav od doma?« »Mami me je pripeljala do sem.« Pokaže z roko skozi okno. Do varnosti. In ga bo prišla iskat in njene oči se bodo prijazno zahvalile. Jernej zna na pamet veliko molitvic. Spozna se na živino in na poljsko delo, saj živi na vasi. Res ve veliko stvari. Pazljivo posluša in skoraj ne trene z očmi. Kmalu začnejo otroci spraševati: »Ali bomo danes kaj risali?« Zdaj se pa Jernej nemirno presede. On je prepričan, da risati ne zna. »Kaj naj še narišemo?« sprašujejo otroci. »Lepo cvetico za Jezusa.« »Jaz pa ne znam,« ponavlja Jernej kar se da otožno, »ali lahko narišem križ?« Otroci rišejo oblake, cvetice, metulje, obraze, cerkvice, ptice, drevesa, sonce, hostijo, živali, vlak, potoček, mavrico …, Jernej pa križe, same križe. Velik list križev. Velikih, majhnih, še večjih, še manjših, na gosto posejanih po vsem papirju. Tudi na tablo ne nariše nikoli nič drugega kot križ. Gleda pa vdano in proseče, kot bi se česa bal. Edino Križani ve, o čem razmišlja tihi deček. Edino Križani ve.

ŽIGA JE MOLIL ZA VSE

Edino Žiga kali mir v razredu. Veliko preveč je živahen. V očeh mu gorijo lepe iskrice, a kaj, ko pa netijo ogenj nemira. Žiga ni niti minute tiho in pri miru. Zgodi se, da kar na lepem poskoči. Plane na stol in razpne roke, da bi nekam poletel. »Žiga, Žiga, lepo te prosim! Pomisli, saj nisi sam. Ko bi bili vsi tako nemirni …« Ne gane ga nobeno prigovarjanje. Treba bo povedati mamici in ona bo potem žalostna. »Nič ne bo žalostna, samo huda bo,« pravi Žiga in v očeh mu igra tisoč sreč. Le kako si more kaj zapomniti? Toda on ve prav vse. Prvi pove, kje se je Jezus rodil, kje je živel, kam je bežala Sveta družina, kako je Učenik pomiril vihar na morju, katera semena niso mogla vzkliti, kdo je Dobri pastir, zakaj je Jezus prijatelj otrok. Pa to še ni vse. Kakšen bister otrok. Jezus ga ne bi spodil od sebe. Vsega razposajenega bi vzel v naročje. Z njim bi se igral. Prevračala bi kozolce dobre volje. Se prehitevala v pripovedovanju. Se tudi uščipnila. In vriskala, vriskala! Jezus že, Jezus! Koga drugega pa Žiga res spravi ob živce. »Žiga! Tako ne gre več! Jezus bo žalosten!« »Ne bo, jaz vem, da ne bo!« Na nobeno karto ni več mogoče igrati. On jo pa ima: »Jaz sem včeraj molil za strica in za babico. Nazadnje sem pa molil za vse.« Včeraj, ko marsikdo ni vedel, kaj naj počne.

TO PA NI PRAVLJICA

Sara in Gal sta z očkom pilotom poletela daleč v Indonezijo. Tri tedne ju ni bilo nazaj. Z njima je bila tudi mami, ki je na letalu stevardesa. Veliko sta videla. Vse polno ubožcev brez rok in nog. Sara se je v grozi obračala stran. Gal pa je enemu dal nekaj denarja. Njuna pripoved je prišla katehetu zelo prav. Zdrave roke, zdrave noge, kakšno veselje! Otroci so hiteli pripovedovati, kaj vse lahko naredijo z rokami in nogami in kako prijetno je tekati lahkih nog naokrog. Katehet je povedal zgodbo o Lovru. V snegu so mu zmrznile noge. Morali so mu jih odrezati tik nad kolenom. Vse življenje se je podkovan z nekakšnimi podkvami plazil iz vasi v vas in prosil miloščino. »A si ga ti zares videl?« je vprašala Nina. »Jaz bi pa odkopal sneg in led,« je modroval Miha, »pa ne bi zmrznil.« »Jaz bi pa polil noge z vročo vodo,« se je domislil Domen. »Povej še enkrat pravljico od začetka,« je prosil Gal. »Pravljico?« se je začudil katehet. »To ni pravljica, to je resnica. Ali so ubožci v Indoneziji pravljica?« »Ne,« je rekel Gal. »Ne, ne,« je hitela pritrjevati Sara. »Jaz jih ne upam še enkrat videti.« Katehet skoraj ni vedel, kaj bi. Vseeno se je nekako znašel. »Vidite, otroci, ali ste slišali? Ali ste slišali, kaj sta povedala Sara in Gal in kaj sem povedal jaz? Take uboge ljudi je Jezus ozdravljal. Mi pa jim moramo pomagati, če se le da.« »Včasih se pa ne da,« je menila Kaja. »Babica je umrla, čeprav je molila.« To je pripomnila Anja. »Umreti moramo pa vsi,« jih je kar se da prepričljivo poučil katehet. Pa se je zmotil. »Saj si rekel, da imamo večno življenje.« »Od takrat naprej, ko umremo.« »V Indoneziji rastejo zelo velika drevesa. Tiste cvetice, ki so pri nas majhne, so tam velike,« je spet začel pripovedovati Gal. Ko je pozno ponoči katehet legel k počitku, je priporočil Bogu Saro in Gala in vse druge otroke. Pa še ubogega Lovra iz svojega davnega spomina.

BIRMA BO

Polastil se jih je nemir. Kdo bo prvi na vrsti? Kaj bo škof vprašal? Pa se je začelo. Prvo vprašanje: Kdo ve, zakaj ima neka vrsta pajkov na hrbtu križ? Zato, ker je pajek s svojo mrežo zavaroval vhod v votlino, kjer se je skrivala sveta družina na begu v Egipt. A odgovor je povedal škof. Zakaj ima roža pasijonka na vsakem lističu vtisnjeno trnovo krono? V spomin na Jezusovo trpljenje. Tudi ta odgovor je povedal škof. Od kdaj izvirajo na zemlji topli vrelci? Tale škof je pa čuden! Ali ne bo nikomur ukazal, naj izpove vero? Sv. Petra je zeblo, pa mu je Jezus pomagal, da se je ogrel. Od kod pa toliko gob? Spet nihče ne ve odgovora. Sv. Peter je na poti z Jezusom skrivaj ugriznil v kruh in brž izpljunil, ko ga je ravno tisti hip Učenik nekaj vprašal. Oni Jaka, za katerega so vsi menili, da je čudak, se je prvi oglasil: »Gospod škof, to so pripovedke!« Vsem je zastal dih. Škof se pa ni dal zmesti. Rekel je: »Vseeno nam pajkov križec govori o Božji hvaležnosti. Pasijonka nas spominja na pomen trpljenja. Toplice nam govorijo o Božji dobroti. Gobe opozarjajo, naj ničesar ne počnemo skrivaj …« Kar naenkrat je postalo živahno. »Gospod škof, zakaj pa moramo ljudje umreti? Zakaj ni mogoče ozdraviti vsake bolezni? Zakaj se dogajajo naravne nesreče? Zakaj veliko ljudi ne verjame v Boga? Ali večnost res nima konca?« »Dragi birmanci, saj sem vedel, da znate spraševati! Vsi zmoremo več vprašati kot pa odgovoriti. Jaz bi bil najbolj vesel, če bi se vi naučili na človeška vprašanja iskati Božji odgovor. Darovi Svetega Duha vam bodo pomagali ta odgovor najti.« Po vsem prostoru je bilo čutiti dih tihote. Birma je bila naslednji dan. Vsi birmanci so ostali zvesti. Jaka se je odločil: duhovnik bom!

KJE JE NAJLEPŠE

Le zakaj učiteljica to sprašuje? Le zakaj to sprašuje katehet? Marko ve, da je najlepše na morju. Tam plava in se sonči. Za Simona je najlepše v gozdu, kjer nabira borovnice in gobe. Očka je z njim. Domov prineseta tudi storže in smrekove vršičke za zdravilo. Najlepše je na turistični kmetiji. Tam imajo dobro hrano. Živali – od konj do kokoši. Traktor! Bolj je zanimiv kot mercedes, zatrjuje Goran. »Na potovanju je najlepše!« hoče druge preglasiti Mojca. Bila je že v Londonu. Peljala se je z letalom in se vozila s podzemnim vlakom. »V Afriki je stokrat lepše!« Zaradi rastlinja in sonca. Mami je bila tam in skoraj je domov pripeljala še opico. Ni konca pripovedovanj, ugibanj, prerekanj in prepričevanj. Le Andrej ne reče nič. Saj nima možnosti, da bi kam šel in kaj posebnega videl. Očka je na invalidskem vozičku, mami ima deljen delovni čas. Lačni niso, pojedo pa tudi suh kruh. Šele potem kupijo svežega. Gospa učiteljica to ve in ga prav zato spodbudi: »Andrej, povej, kje neki se ti najbolje počutiš.« Nerodno mu je. Le zakaj silijo vanj? Zbere pogum za odgovor: »Doma. Najlepše je pri očiju in mamici.« Zdaj je drugim nerodno. Najhitreje se znajde gospa učiteljica: »Tako, tako! Saj še pregovor pravi: Ljubo doma, kdor ga ima.« Andrej si pa misli: zakaj pa potem govorite o vsem mogočem, samo o domu ne. A ne reče nič. Dokler ne pozvoni, potem mali modrijani rešujejo matematične naloge. Andrej zelo počasi.

NAJLEPŠE DARILO

Darila so vseh vrst. Nekaterih smo zelo veseli, drugih niti ne. Želodčni bolnik res ne more biti vesel kake dobrote, ki bi mu škodovala. Gotovo bi si mislil: Ja, ali ne veš, da sem bolan! Vendar je vsako darilo pesem srca. Le da darovalec kdaj ne pozna prave melodije. Kdor dar daje, ta pesem prepeva. Kdor ga prejema, jo posluša. Vse stanovanje je je polno. Povsod so razpostavljena kaka darila in darilca. Prav lahko je to čisto navadna cunjica in jo je podarila deklica, ki ne bo nikoli odrasla. Ali pa micena žičnata stvarca, dar majhnega dečka, ki se že spozna na velike reči. »Nate,« reče, »to je za vas, da boste vedeli, kaj je upor. Jaz že vem, kaj je elektronika.« Tudi podobica je lahko darilo. Največkrat jo dobimo od duhovnika. Mogoče pa tudi od botra ali botrice. Ali pa od kakega znanca, ki je poromal v Sveto deželo. Tudi osušeno cvetje je davni dar. Nabrano je bilo po nevarnih previsih. »Te murke so zate, ker te imam rad.« Knjige, vaze, slike, vezenine … Kaj vse je lahko dar! Ali pa rožni venec. Bog ne daj, da bi ga izgubili! Bilo bi nam tako hudo, da bi kar pokleknili in zmolili kesanje. Tudi beseda je lahko darilo. Ko priteče kak deček ali deklica z igrišča in kar neznancu na ulici reče: »Srečni bodite in zdravi.« Lepšega darila pa skorajda ni.

ONEMELA PIŠČAL

Tam so se ovce mirno pasle. Tam niti sredi poletja ni bilo prevroče. Senčna lega in čisto blizu struga mrzle gorske reke. Ovce, saj jih je bilo le kakih deset in kdaj kakšna več, je varoval Lojze. Posedal je tam okrog in igral na piščal, ki jo je sam izrezljal. Mehkega vrbovega lesa je tam, kolikor hočeš. Septembrske sape so že hladne. »Lojze, vzemi jopico, lahko bi se prehladil,« je skrbelo mamo. Lojze je vedno ubogal. Tudi ata Lojza, kadar mu je naročil, naj prisluhne, kdaj se bo ustavil mlinski kamen. Deček je vedel, kaj mora takrat storiti. Nenadoma je začel čudno stopicati. Privzdigoval je eno nogo, kot da bi imel v peti trn. Ni minilo. Vedno huje je bilo. »Pa bo le treba k zdravniku!« je odločil ata. Zdravnik je Lojzeta poslal k drugemu zdravniku. »To je pa za ortopeda,« je rekel. Lojze je s težavo hodil. V šoli je še med odmori ostal kar v učilnici. Pasel ni več, saj zdaj je bila skoraj že zima. »V bolnišnico bo treba.« Tako je odločil ortoped. Prijazen zdravnik. A mamo je spreletel mrzel srh po telesu. Zakaj je njenega fanta tako vprašujoče zaskrbljeno pogledal? Vrbova piščalka je ležala na okenski polici, kamor jo je Lojze odložil, ko je zadnjič prignal ovce v stajo. Ležala je tam kot nekakšen spomin in upanje. Aprila je bil deček spet v razredu. Ta čas se je naučil hoditi z umetno nogo. Naučil se je voziti moped. Bil je vesel in razigran. Dokler … Leži negibno. Hira, a ne toži. Domači ga zaskrbljeno opazujejo. Vse bi dali, da bi se pozdravil. Ves razred ga pride obiskat. Jaz pridem večkrat. »Lojze, iz Lurda ti bom pisala kartico! Pa tudi spričevalo za šesti razred boš dobil, da boš šel lahko v sedmega.« To rečem kar na svojo pest. Res mu pišem. Izberem najlepšo razglednico. Tako z ovčkami, kakršne so pasli pastirčki, ki so kdaj ugledali lepo Gospo. Lojze jo je ugledal prej, kot je razglednica prispela v Potoče. Zdaj piska na zlato piščal in pase nebeške ovčice.

MATI KAMENJANA

Že kakih dvesto let stoji tik ob cesti kapelica Žalostne Matere Božje. Menda so okoli nje pokopani francoski vojaki. Mogoče res. Bog jim daj večni mir. Nekdaj je bila ta kapelica romarski kraj za pobožne gospe iz bližnjega mesta. Do sem so prihajale na popoldanski sprehod s svojimi otroki. Tu so jih učile sklepati roke v molitev. Na cvetni in na veliki petek so Materi Božji prižigale sveče. Materi z mrtvim Sinom v naročju. Takrat so kapelico še senčili štirje mogočni kostanji. Pred leti je še neka mestna gospa, vsa sključena in bolehna, prinesla zaobljubljeno svečo. Pobožne navade se kmalu ne bo nihče več spominjal. Otroci iz stolpnic mečejo v kapelico Žalostne Matere Božje debele in drobne kamne. Včasih so tla na gosto posuta z njimi. Božja Mati zre čedalje bolj otožno in milo. Videti je, kot da bo zdaj zdaj zajokala. Toliko drobnih čudežev je izprosila ljudem v svoji soseščini. Zlikovci pa jo obmetavajo s kamni. Mati kamenjana, prosi za nas! H kapelici sta se nekega dne prav počasi približala dva dečka. »Gospa,« vprašata, »kaj pa je ta hišica?« »To je versko znamenje.« »Kdo pa je tiska ženska, ki pestuje tako velikega človeka?« »To je Mati Božja. V naročju ima mrtvega sina.« »A je bil ranjen?« »Pribili so ga na križ in prebodli z mečem.« »Zakaj pa?« »Ker so ga nekateri ljudje sovražili.« »A je koga ubil?« »Nikogar. Vsem je želel samo dobro.« »A je bilo to v turških časih? A je bil doma v tej vasi?« »Ne. Živel je v Palestini. To je bil Jezus Kristus.« »Potem pa ni tukaj pokopan.« »Ne. Saj je vstal od mrtvih. Zdaj živi v vsaki cerkvi v tabernaklju. Sta že bila kdaj v cerkvi?« »Ne. A v tej hišici zmeraj gori lučka?« »Zmeraj. Če le ne zmanjka elektrike.« »Kdo pa plača?« »Se že najde kdo, ki da denar.« »Nate. Tudi midva ga dava. Kar vzemite. Nisva ga ukradla. Midva nikoli ne mečeva kamenja sem noter.« In odhitita in se obrneta in eden zavpije: »Ne pozabite zapreti vrat od hišice!« In ju že ni več. In Božje sonce sije.

SMETAR

Kar dvakrat na teden prisope po cesti navzdol. Pred vsako hišo se ustavi in pogolta vase vseh vrst odpadke. Avtobusi so skoraj lepi. Tovornjaki so kdaj videti skoraj novi. Smetarska pošast pa je na pogled groba in brez duše. Toda tudi smetarja upravlja voznik in zelo mora paziti, da je vse prav. Kajti na zadnjem delu pošasti se obešata dva živa človeka! Navadno se za ročaj držita le z eno roko, z drugo pa že lovita zamah, da bosta pravilno odskočila na tla, pobrala smetnjak, ga dvignila do določene višine in potem ga bo smetarska pošast obrnila in njegova vsebina se bo znašla med vso drugo šaro in ropotijo. Potem onadva spat odskočita, postavila smetnjak na tla, z eno roko ulovita ročaj in smetar se že pomika dalje. Tako dan na dan. V vsakem vremenu. V najhujši vročini. V najhujšem mrazu. Ta dva človeka sta nekje doma. Skoraj gotovo kje v Bosni. Prišla sta s trebuhom za kruhom v drugo deželo. Nekje ju čakajo otroci in žena. Mogoče niti ne vedo, kako težko in dolgočasno delo opravljata. Domov pošiljata denar, da njuni domači malo laže živijo. Sama pa si le malokrat privoščita priboljšek. Urban je prepričan, da je njuno delo sramotno. Pravi, da bi bilo njega sram, če bi njegov ati po svetu pobiral smeti. »Zakaj?« »Zato, ker so smeti grde, mastne, mokre, umazane in preveč smrdijo.« »Pa ti? Kam pa mečeš smeti in odpadke in jogurtove lončke?« »V smetnjak.« »Nekdo potem za nami pospravlja, odvaža in si s tem služi kruh. Če ne bi bilo teh dobrih ljudi, bi se hitro razširila kuga in smrt bi kosila od jutra do večera.« »Saj imamo zdaj zdravila,« ugovarja deček. »Zavita v plastiko, ki je tudi odpadek za v smetnjak … Ali res ne razumeš?« »Že, ampak jaz ne bi hotel po mestu pobirati smeti.« Nekdo jih vendarle pobira … Ne mine dolgo in smetar spet prihrope po cesti navzdol. Ista dva človeka visita na njem, oprijeta za ročaj le z eno roko. Pozna jesen je. Mrzlo je že. Minilo bo veliko časa, preden se bosta lahko ogrela. Zato gospa Meta pomaha z roko, da voznik počaka. Živima premraženima smetarjema da topel sendvič. Eden skoraj zajoka.

TAT

Atu Francu je bilo vse življenje hudo, ker je ukradel zelnato glavo. Bilo je tam v daljni Galiciji. Morila je prva svetovna vojna. Hrane je primanjkovalo tudi vojakom. Zmanjkalo je moke in vojaštvo je ostalo brez kruha. Še trdega kiselkastega komisa ni bilo več. Doma je njegova mama Uršula še pekla slasten črn kruh, saj je žito dobro obrodilo in kašča je bila kolikor toliko polna. Pravili so, da bo vojske kmalu konec. Od nekod so prišle novice, da se je sonce vrtelo in da so neki otroci videli Marijo. Mama Uršula je upala, da bodo njeni sinovi kmalu doma. Kar trije so se na fronti borili, pisma pa niso več prihajala. Zato mama ni vedela, kako zelo lačen je njen Franc. Kadar je lakota prehuda, se človek hitro spozabi. V hipu odmisli Boga in Sinaj in Mojzesa in strogo zapoved: Ne kradi! Spet je bila jesen. Meglena, vlažna, mrzla. Mraz je grizel skozi povaljano vojaško obleko tam daleč v Galiciji. Menda so bila polja že opustela. Vse je bilo pusto, da je tako postajalo tudi srce. Ni več moglo ne ljubiti ne sovražiti. Skozi to sivino se je pomikal v novo negotovost do onemoglosti utrujeni pratež. Vojak Franc je na neki njivi zagledal vse polno zelnatih glav. Njegovi topi možgani so oživeli in začutil je strašno lakoto. Skočil je z voza in z vojaškim nožem odrezal najbližjo glavo na pol pomrzlega zelja. Ni je imel le zase. Delil jo je s tovariši. A mu je kljub temu obležala na duši. Na duši, ne v želodcu. Želodec je ostal trden in zdrav in za nekaj časa manj lačen. Duša pa je zbolela. Tudi vojska se je končala. Zdaj je bilo vse drugače. Novo. Celo nova država. Petra pa ni bilo domov. Pokopan je na vojaškem pokopališču nekje v Romuniji. Franc je od časa do časa kar doma prižgal svečo v njegov spomin. Šel je na Brezje, ko so v cerkvi blagoslovili ploščo v zahvalo za preživele vojake. Šlo mu je na jok. Že zdavnaj se je spovedal, da je kradel, a mu je bilo spet hudo zaradi tega. Čeprav mu je bil spovednik rekel, da tista tatvina sploh ni bila greh. Kako da ne, saj je vendar kradel! Kadar je bilo doma za kosilo zelje, je jedel brez teka. Franc je že dolgo pri Bogu. Njemu zagotovo verjame, da tista ukradena komaj užitna zelnata glava za srečno večnost res nima nobenega pomena. Saj je ni odrezal zato, da bi komu škodoval. Pa še delil jo je z drugimi.

MURENČEK

V hiši, obdani z bujnim zelenjem, živita Rezi in Antonija. Zelo sta že stari in kdaj pa kdaj bi se radi prijeli za roke, pa ju je sram. »Ali ni lepo,« pravi Antonija, »ta murenček nama gode noč in dan.« Resnica. Pod šopom trave tik pred hišnim pragom že od zgodnje pomladi muzicira. Ubira svoje strune in razveseljuje srce. Rezi In Antonija se ga nikoli ne naveličata. Minil je maj, minevalo je poletje. Več mesecev je murenček pel o veselju do življenja in o preprosti sreči, kakršno poznajo le živali in zelo dobri ljudje. Pritrjevali so mu kosi, ščinkavci in sinice. V poznih poletnih večerih netopirji. Junija kresnice. »Kaj vse živi pod tem ljubim nebom,« je rekla Antonija. »Ta najin murenček,« je rekla Rezi, »bogve, ali ve, kako radi ga poslušava?« Prišel je čas, ko se je oglašal le še poredkoma. Poslavljal se je. Godel je s pojemajočimi in žalostnimi glaski. Rezi in Antonija bi se skoraj prijeli za roke, a se le nista. »Umrl bo,« je dejala Rezi. »Vse leto je bil z nama,« je rekla Antonija. Prisluškovali sta. Ni se več oglasil. Tiho je preminil. Spomladi je prav na tistem mestu zrasel velik regrat. Bujno je cvetel in z njegove lučke je veter odpihal vse polno semen. Spet so se oglasili tudi murenčki. Vendar dalj od hiše. Tam v visoki travi. Godli so vsemu stvarstvu. Rezi in Antonija pa sta bili veseli, da je med tisoči murenčkov eden eno poletje godel prav njima.

URE

Ded Valentin je bil nor na ure. Ležale so po vseh predalih, stale so na policah in visele na steni. Majčkene, majhne, malo večje, srednje velike in še večje. Tiktakale so križem kražem, kajti z urami je tako kot z ljudmi. Vsaka živi po svoje. Deda pa je ravno to neznansko motilo. Hotel jih je spraviti v enakomeren tek in v nezmotljivo natančnost. Zdaj je prisluškoval eni, zdaj drugi. Jemal jih je v roke, odpiral pokrovčke, s tenko iglico uravnaval kolesa, jim krajšal in daljšal vzmet, umirjal uteži in jih spet zanihal v gibanje. Nič ni pomagalo. Ure so tiktakale vse križem. Tik tak, tik tak. Tak tik, tak tik. Tika taka tik, tika taka tik. Taka tik tika, taka tik tika. Tak. Tak. Nekatere pa so preprosto molčale. Ded je bil čedalje bolj nestrpen. Vedno znova pa ga je razveselila kukavica, ki je kar na lepem pogledala skozi urino okence in rekla: »Ku ku.« Tudi kukavičja ura je kukala in tiktakala brez pravega reda, pa jo je imel ded vseeno rad. Bila je njegova razvajenka in ji je vse odpuščal. Zakaj neki? Zato, ker mu jo je pred mnogimi mnogimi mnogimi leti podarila njegova Ana, najbolj prisrčna deklica v vasi.

MAMA GLEDA

Bila je velika noč. Na mizi je samevala potica. Nihče je ni pokusil, čeprav je bila blagoslovljena. To jutro je umrla mama. Zarana, ob zgodnji četrti uri. Izdihnila je, sobo pa je napolnil otroški jok. Bratec in sestrica sta iz spanja oba naenkrat zajokala. Bilo je tako čudno. Bila je skrivnost. Povedali so, da je zdajle mama umrla. A res? A zdaj je pa ne bo več? Tega se je Tonka že dolgo bala. Posebno kadar je mama sedla na pručko in skrila obraz v dlani. »Mama, ne umreti! Mama, ne umreti!« je prosila Tonka. Zdaj pa se je strah uresničil. Niso še pripeljali krste. Mama je ležala na postelji. Zaprte veke so ji obtežili s kovancem. Tako je negibno počivala nekaj ur. Na mizici je stal križ in zraven sta goreli sveči. Ljudje so prišli od nekod in molili. Čez čas so šli v kuhinjo in se tam pogovarjali z očetom. Tonka pa se je splazila nazaj k mami. O sreča vseh sreč, saj je živa! Saj je vendar živa! Planila je nazaj v kuhinjo in veselo vpila: »Mama gleda! Mama gleda!« Ata je potrt in skrušen stopil v sobo in zatisnil odprto veko s kovancem, ki je bil padel z nje. Kako žalosten je bil tisti dan. Kako žalostno je postalo življenje.

GRDOBIJA

»Potegni kiklico čez kolena. Poglej, kako grdo sediš!« Tako so včasih mame učile svoje še zelo majhne deklice. Ni bilo misliti, da bi nosile cajgaste hlače, kot so jih dečki. Saj so še ti najprej morali precej zrasti, preden so jih dobili. Kot majhni fantički so skakljali okrog v dolgi srajčki. Dobiti prve hlače – to je bil velik dogodek v hiši. Posebno še, če so bile res nove. A to se je pripetilo le najstarejšemu dečku, drugi pa je hlače največkrat podedoval od njega. Če le niso bile že preveč strgane. Deklice so nosile precej dolge oblekice, njihove mame pa še daljše. Ni jih bilo treba naravnavati, kvečjemu se je kaka ženska kdaj spotaknila ob svoje dolgo krilo. Kleti ni smel noben otrok! Grdo pa so preklinjali kaki možaki. Težko pa je bilo preprečiti, da si otroci ne bi kazali jezika, kadar so bili drug na drugega jezni. Najbolj pripravne besede za zmerjanje so našli v živalskem svetu. Koza, krava in osel so prišli velikokrat na vrsto. Pri odraslih so pa več veljale podrepne muhe in uši. S podrepno muho so obkladali vsiljivce, z ušivci pa najrazličnejše zanikrneže in lažnivce. Kadar je bil Nežin Tone najbolj jezen, je govoril latovsko. To je bilo bolj za smeh kot za žalitev, saj je ves svet vedel, da je Tone najboljši človek v vasi. Pa mu je šla žena Neža vseeno kdaj na živce. Ob taki priložnosti je zarobantil po latovsko: »Lanežate, lačete lanete laskutelahašte lancevlažgate, lasvanite lavečtate latvaprjate!« Neža je dobro vedela, kaj mora storiti. Ni se ga prav nič bala, ubogala ga je pa vseeno. Na koncu vasi, tam, kjer se je vaška pot dvignila v vegast klanec, je pa stala bajta. Nobene bogatije. V hlevcu le dve ovčici in nič drugega. Pod majhno lopo majhen voz, a brez konja. Z njim je Rezkin bolehni ata navozil travo, mah, praprot in listje in suhljad za zimo. Zgodilo se je, da se je voz, ki ga je s težavo vlekel, prevrnil. Rezka se je pa zadrla: »Osu neumen, kako pa voziš!« Rezka je bila atova najljubša hčerka. Nič ni rekel. Molče je vse spet naložil na voz. V srcu pa se mu je odprla rana. Rezka se mu ni nikoli opravičila. On jo je imel pa do svoje smrti žalostno rad.

BILA JE VOJSKA

Johan je navadno vse obhodil peš. Tisti dan pa se je pripeljal z vozom. Konj je bil videti utrujen, Johan pa zaskrbljen. In to on, ki se je vedno rad šalil. Pravil je, da ne zadene vsaka krogla, pa če puške še tako glasno pokajo. »Bodi no tiho!«  »Boš že skusil, kar malo še počakaj.« »Ne jezikaj, saj nisi za drugo kot za napoto!« Tako so se nanj jezili kar vsi po vrsti. Toda samo takrat, kadar je pravil, da ne zadene vsaka krogla. Sicer pa so ga imeli radi in za malo prismuknjenega. V vojskinem času je bolj malo dobre volje. Vsega začne kmalu zmanjkovati. Nazadnje še kruha ni več. Kadar se kje začne vojska, je tam več smrti kot rojstev. Celo v sosednjih deželah, koder je še mir, postajajo ljudje negotovi. Marija, pomagaj nam vojskini čas … To popolnoma novo in njej namenjeno pesem so peli tudi otroci. Nihče več pa ni zapel: Čuk se je oženil, tralalala … Niti Johan. Marija je gotovo mnogim pomagala. Nekatere je menda celo čudežno rešila. Pravili so, da Toneta, ko se je hotel obesiti. Tisti dan je bil aprilsko moker, ko se je pripeljal Johan. Zavil je na dvorišče, kjer je Tonka pasla dolgčas in večni strah, kaj če prihrumijo bombniki … Lahko pa tudi nemški vojaki s tanki. Lahko pa tovornjak in bodo seljeni … »Konja pridrži!« je ukazal prav na kratko. Johan je ni požgečkal in tudi bonbona ji ni dal. Kaj neki se je hudega zgodilo? Tonka je trdo držala vajeti čim bliže uzde in se bala. Prvikrat se je zbala konja. Prej je sanjarila, da bi kdaj imela svojega. Takega z zlato grivo. Mogoče sta minili že dve večnosti, preden je Johan prišel iz hiše in za njim ata. Za njima še Fani. Vsi prstenih obrazov, kot da bi bili posuti s cestnim prahom. Tonka je lahko spustila vajeti. Johan je sedel na voz in konj je potegnil. Soseda je prišla mimo. S črno ruto na glavi. Njen sin je umrl v taborišču. Skupaj z drugimi je zgorel v krematoriju. Zvečer je ata ves skrušen molil rožni venec. Na koncu vseh prošenj je dodal še očenaš »za ranjcega Pe-tra, ki je bil dan-es v Dra-gi uustre----ljen«. Glas mu je trepetal in se mu zlomil. Vsi so zajokali. Tonka je naslednji dan potožila svoji učiteljici, lepi mladi Frau Lehrerin: »Unser Onkel Peter ist tot.« »Ach, so. Armer Mensch,« je rekla prav tiho, kot da se je vojske bala tudi ona. Od tujih ljudi je bila med vojsko Frau Lehrerin kot kak angel. Imela je pšenično zlate lase. Vsi otroci so jo imeli radi.

TISTE SPOVEDI

Cerkev v mestu je bila vedno odprta. V njej je bilo kar šest spovednic. Dve najbolj zadaj, prav blizu glavnih vrat, in nič podobni drugim štirim, lepo izrezljanim, temno rjavim in spokornim. Take spovednice so edino prave. Grehe tiho posrkajo vase; pravzaprav se z njimi obarvajo temno rjavo, a ko se v soju sveč in lestencev polesketajo, to pomeni, da so bili vsi grehi vsem grešnikom odpuščeni. Oni dve spovednici pa bogve zakaj sta sploh bili. Nihče ni nikoli v njih spovedoval, pa še svetlo modri sta bili. Kot kakšna na pol izdelana omara v mizarjevi delavnici. V eno je neka služkinja postavljala vedro s pomijami. Nabrala jih je po mestu, da jih je imela za prašiče na kmetiji, kjer je služila. Potem je bila pobožno pri sveti maši. Vse je bilo tako, kot je najbolj prav, dokler se ni začela vojska. Naenkrat je mesto ostalo brez duhovnikov. Prej so bili kar štirje in še en slepi, zdaj pa samo še ta. Toda čez čas je prišel na župnijo duhovnik, ki je govoril le nemško. Imel je motor. Maševal je tudi po drugih župnijah in mu je zato prišel zelo prav. Pred mašo je šel v spovednico, a tam notri je ostajal sam. Saj ljudje grešniki niso znali nemško ali pa niso hoteli znati. Stari slepi gospod Matija je živel prav blizu farne cerkve. Njega niso pregnali ne iz župnišča ne iz mesta in ne iz dežele. Kaj bi s slepim človekom! Še najbolje, da ostane tam, kjer je. Slepi ljudje imajo poseben občutek za prostor in tudi gospod Matija ga je imel. Vse korake je imel premerjene in nikoli se ni zgodilo, da bi zgrešil smer in oltar in vratca tabernaklja. Iz mašne knjige pa ni bral, saj je bil vendar slep. Vsa mašna besedila je znal na pamet. Tudi evangelije in berila. Stregel mu je stari cerkovnik in glasno poudarjal mašne odgovore. Neki bolj učeni ljudje so pravili, da narobe, ker pač ne zna latinsko. A kaj bi to! Kot da je to v času strašne vojske kaj pomembno. Samo, da si še živ! Smrti pa so se bali vsi. Posebno, če bi morali umreti nespovedani. Tudi zato je slepi gospod Matija v svojem stanovanju spovedoval po slovensko. Vsi so verjeli, da je spoved veljavna, čeprav jim grehi niso bili odpuščeni v cerkvi v temno rjavi spovednici. Na stopnišču je na spoved vedno čakalo vse polno ljudi; toliko ali pa še več kot pred Križajevo pekarno za kruh. Sto in več. Od vsepovsod. Na vrsto je prišla tudi Minca. Spovedala se je večno istega greha: da je bila vsak dan lena. Gospod Matija je potem, ko ji je dal odvezo, vedno poiskal njeno roko in obraz. Z roko se je mehko dotaknil njenega lica in jo pokrižal. Vojska je trajala še tri leta. Stari gospod Matija pa je spovedoval in spovedoval in včasih so mu iz slepih oči pritekle čisto prave uboge nemočne človeške solze.

KRAVA BEGUNKA

Bil je maj, najlepši mesec leta. Šmarnični maj. Še nikoli tako vznemirljiv. Ne zaradi razcvetelih kostanjev in vseh drugih naravnih lepot. Zaradi konca! Ne bo več vojske! Nikoli več, so zatrjevali tisti, ki so vedeli vse in so zato vriskali od veselja. Svoboda! Kako očarljiva beseda! Dehteča po varnosti in sreči. Okupatorjevih vojakov ni bilo več. Zginili so tako hitro, kot bi jih kdo odstrelil nazaj, od koder so nekoč prišli. Še preden so se pokazali zmagovalci, pa se je cesta proti Ljubelju napolnila z begunci. Polna cesta voz, pešcev, kolesarjev, motoristov in spet voz, voz, voz z različno vprego. Konji, voli. Voli, konji. Dva konja, dva vola, na vozu pa vsa družina in bisage in cule in seno in vreče in mame in otroci in dojenčki in jok. Polna cesta, vedno bolj polna. Oni na motorjih so hitrejši. A tudi redki avtomobili se le težko prerivajo naprej. Saj ne morejo kar čez vozove živih ljudi. Karavana se kdaj ustavi. Begunci prosijo za vodo. Kaka mlada mama bi rada oprala plenice … Mogoče so takole odhajali Izraelci iz Egipta? Saj to je strašno! Najbrž neka pomota. Mogoče pa samo privid? »Kam pa bežite, saj zdaj bo svoboda. Vojske ne bo več. Nemci so odšli.« »Prihajajo oni! Ti so še hujši! Bežite še vi, če se hočete rešiti. Saj ne bo trajalo dolgo. Največ tri tedne. Angleži bodo naredili red, da se bo kralj lahko vrnil. Šele potem bo svoboda.« »To pa nekaj pomeni,« so modrovali starejši, bolj izkušeni možaki. »Iz tega že ne bo kaj prida.« »Fric, ali bi se jim pridružili? Mogoče je še čas?« »Nikamor ne grem. Za tri tedne pa ni vredno nikamor hoditi. V tej gneči pa na tako dolgo pot tja nekam čez Ljubelj. Čez tisto strmino. Saj jih bo pol pomrlo.« Fric je s svojo družino ostal doma. Drugi tudi. Kako začudeno je pogledal naslednji dan, ko se je na dvorišče z zadnjimi močmi privlekla izmučena in izsušena krava. Bogve katera begunska družina jo je prepustila neznani usodi. Bogve kje na Dolenjskem je še pred dnevi dala polno golido mleka. Fric jo je privezal v hlev k njihovi edini mlekarici Brezi. Ta je kravjo begunko brez pomisleka nežno obliznila. Kot da bi vedela, koliko hudega prinaša s seboj tudi svoboda. Veliko tega, kar so napovedovali begunci, se je uresničilo. Oni pa se niso nikoli več vrnili.

MICA

Za nobeno rabo ni bila. »Za nobeno rabo nisi,« ji je bogve kolikokrat rekla njena mama. Kmečka mama, ki je rodila šest otrok in njo. Bila je njena, ljubila je pa ni. Vsaj zdelo se je tako. V resnici jo je nehala ljubiti, ko je opazila, da ne odrašča tako kot drugi otroci. Na to jo je opozorila soseda. »Tale tvoj deklič pa ne bo normalen,« ji je rekla. Odtlej je Katarina začela deklico opazovati. Prej ji ni namenjala posebne pozornosti, čemu pa? Na kmetih za to ni časa. Potem pa se je vse spremenilo. Micka je sicer rasla, a je ostajala ob strani. Ni se znala prav igrati, govorila je nerazločno, kar naprej se je slinila, uhajala ji je voda in postajala je bolj podobna spaki kot pa človeku. Postala je Mica. Blodila je po vasi. Mnogi so se iz nje norčevali. Tonč ji je odpenjal obleko, ona se je blodno hihitala in spet ji je ušla voda. Potem jo je Tonč pahnil, da je padla po tleh. Menda je samo stara Polajnarica svarila domače, da se iz uboge Mice ne smejo norčevati. In začuda: ona se je edina znala pogovarjati z njo. Pri njej je Micin obraz vedno postal lepši. Doma pa spet: »Za nobeno rabo nisi.« Mica ni hodila v šolo. Ni znala ne brati ne pisati, a je vseeno razumela, da je vsem odveč. Mice ni nikoli nihče pobožal. Nekaj drobne ljubezni je bila deležna le, dokler je bila še Micka in dokler se ni pokazalo, da je slaboumna. Gospod Zajgerman je Katarini nekoč rekel: »Tvoja hči je Božji otrok, le rada jo imej.« Vendar Katarina ni razumela, kaj pomeni biti Božji otrok. Kako neki bo Božji, če je pa tak … Katarina pravzaprav ni znala biti mama. Tudi njeni zdravi otroci so šli hitro drug za drugim od doma. Nekega dne je mlinar našel Mico tik globoke vode. Ustrašil se je. Začel jo je klicati: »Mica, Mici, Micica, pridi no k meni, ti bom dal belega kruha!« Prišla je, blodnjava, kot mesečna. Kot uročena od vode, ki jo je vabila vase. »Micka, pa le še kdaj pridi. Pa ne k vodi. K meni pridi. Ti bom še dal kruha.«  S tem prijaznim povabilom v medli zavesti se je Mica sredi noči naenkrat zbudila pred Bogom kot Božji otrok. Za nobeno drugo rabo ni bila.

SAJ SI MOJA

»Čenče. Nikar jih ne poslušaj! Saj si moja!« Tako je Johano tolažil gruntarski Miha. A kdor je poznal Miha, je vedel, da bo Johana še jokala. Še vedno sta se shajala in Miha ji je obljubljal raj. Boš moja, boš moja, ti bom lešnikov dal. Boš tiste potolkla, bom drugih nabral … »A ste videli,« so od maše grede pritrjevale omožene, »zibala bo.« »Samo ne na Mihovem,« so dodale in se potem, ko so Johani napovedale sramoto, razšle vsaka v svojo smer. Johana ni bila z grunta. Bila je kajžarska. »Nikar, Johana,« jo je svarila mati, »Miha ni zate. Pustil te bo, saj pravijo, da hodi k Smoletovi. Pa Bog ne daj, da bi zabredla v še hujšo sramoto.« Vendar se je zgodilo prav to. Za Miha je bila zadeva hitro opravljena. »A noseča?« je zategnil posmehljivo. »Zapomni si: pa ne z menoj.« Tako je bila Johana izgnana iz raja, še preden bi stopila vanj. Rodila je deklico, pa ji je že po treh dneh umrla. Iz belih lanenih plenic je poletela med angelce. Johani pa se je tisto leto zbledlo. Minevali so letni časi. Zalka je ob večerih vedno bolj zaskrbljeno čakala, kdaj se bo Miha vrnil iz gostilne. Dajal je za pijačo in se bahal, da ima tako ženo kot nihče. Lepo dehtečo zalo gartrožo. A mu je toliko bolj usihala, kolikor bolj je bila prepričana, da je bil tisti otrok res njegov. Tudi prepirala sta se že. Johana, ki je znala nekoč lepo šivati, si je naredila francosko ukrojeno torbico iz žameta. Za k maši. Preden je odšla na dolgo pot do mesta, se je poprašila z ajdovo moko. Govorila pa ni z nikomer. Samo zarentačila je, če jo je kdo po nekakšni pomoti morda ogovoril. Posedala je v kamri, kamor ji je gospodinja prinašala jed. Postarala se je in sključila. »Takole je, če ni poštenja,« je spet in spet kdo pripomnil. Pa ni meril na Johano, ampak na Miha. Pol grunta je že zapil in preklinjal, ker je bila žena jalova. »Prekleta krava jalova!« Nekoč je pa tudi njej gostolel na srce: »Saj si moja.« Johano so snedle bolhe. Oblegale so jo v trumah. Nikogar ni pustila blizu. Rojena leta 1873, umrla leta 1945. Brez spomina.

STARI HARIŽ

Najmanj polovico dolgega življenja je iskal pravico. Imel je hišico in ducat otrok. Otroci so mu ostali, hiša pa je šla. Tako se reče. Šla po zlu. Prišla na boben Stari Hariž in njegovi otroci so hišo preprosto snedli. To je bilo tako: človek mora vsak dan jesti. Jesti je morala tudi njegova družina. Zaslužka ni bilo. Živila in obleko je Hariž iz leta v leto jemal na upanje. Hiša je prišla na boben. Hariž je takoj začel vztrajno iskati pravico. Na sodišču. Na višjem sodišču. V Ljubljani in celo tam daleč v Beogradu. On da ni ničesar kriv! Otroci so vendar morali jesti! Na pamet je znal povedati vse sodne odloke. Nosil jih je s seboj, pomečkane in zamaščene. Pisal je pritožbo na pritožbo. Čez leta je oslepel in potem ni več videl pisati. Pa je vseeno kar pisal. Drugo čez drugo, navpik, postrani in počez. Popisoval je svoje življenje in krivico, ki se mu je godila. Papirje je nosil na sodišče. Peš do Ljubljane. Samo s kosom kruha v žepu z vlakom tja dol do Beograda. In spet nazaj. Hvalil je železničarje. Noben sprevodnik ga ni vrgel z vlaka, čeprav ni imel vozovnice. Na listku papirja je doma vsem razkazoval žig iz Titovega kabineta. Sodniki so samo zamahnili z roko. On pa je upal proti upanju in ni obupal. Jezil se je na brata. On bi mu lahko pomagal … Čez nekaj let se je zgodilo nekaj strašnega. V hišici, kjer so živeli drugi ljudje, je počil strel. Eden od Hariževih otrok je hotel na silo doseči pravico. Takrat so bili zakoni še zelo strogi. Fant ni nikoli več videl belega dne. Hariž se je popolnoma sključil. Po cesti je slepo taval le še predolg suknjič na zelo kratkih nogah. Mož je dočakal visoka leta, pravice pa ne. Napisal je dvanajst strani dolgo pesem o svojem bridkem življenju. Razočaran je zapustil ta svet.

NEBOGLJENI

Vrglo ga je prav pred oltar. Bilo je že temačno. Okna niso več vpijala svetlobe zgodnjega zimskega predvečera. Le luč nad tabernakljem, ki ne sveti. Samo gleda. Živo rdeče zre naravnost v srce. Tudi v njegovo. Sicer ne bi bil razpel rok kot Križani in goltal vase nekaj komaj razločnega. Golčal je: »Amen. Amen. Gospod, usmili se. Takle sem. Pokveka. Amen. Odpusti nam naše dolge. Vse znam na pamet. Sveta Marija, pomagaj, blagoslovljena si med ženami. Mir in pokoj, amen. Pridi k nam v svoje kraljestvo. Poloman. Vse življenje poloman! Ata me je udaril po glavi. Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Žge. Žge. Tu notri žgeee! Aaaaa …« Tolkel se je po prsih, kot da meče iz njih živo žerjavico. In utihnil kot mrtev. Oko nad tabernakljem je žarelo rdeče. Bilo je objokano. Dolgo je ostalo tako. Kdo je ta izgubljenec, ki zdaj tukaj spi? Čas je neslišno odtekal. Duhovnik je že maševal. Si to ti, Nebogljeni? Nisi dobil dela? So te izrinili na rob? Kdaj si prvič nagnil prepoln kozarec? Kje prenočuješ? Kakšen težak zadah! Že dolgo se nisi umil, se mi zdi. Nimaš, kamor bi glavo naslonil? Nikjer Nazareta, nikjer Betanije. Le prašne ceste in Golgota. Premraženost in hlad. Nikogar, ki bi se prižel k njemu. Nikogar, da bi ga privil nase. Sam, zavržen in pijan. Seveda. Saj te poznam. Hvala, da si to opazil. Boglonaj za tvoj začudeni pogled. Vprašal si me, kje stanujem. In se primaknil. Že zdavnaj nekoč je tvoj Brat rekel učencema: Pridita in poglejta. Jaz pa nimam dovolj ljubezni za tako povabilo. Pred razcapanci raje zapiram vrata. Mašni strežnik je pozvončkljal. Bele roke so dvignile hostijo. Kot lotosov cvet. Kazalo je, da se boš sesul na kolena. Pa se nisi. Jaz tudi ne. Pa bi bilo treba spet kdaj poklekniti. Zaradi vsega, o Bog! Počasi se je cerkev spraznila. Klošar je odtaval. Živo rdeče oko nad tabernakljem je zrlo naravnost v srce in videlo skozenj. Ničesar ni bilo mogoče skriti.

BOG BEDI NAD VSEMI

Pride dan in pride večer, ko Minca ne more moliti. Tedaj s tipko srca vključi Božji računalnik. Takoj se pred Bogom Očetom izpišejo imena vseh njenih prijateljev in znancev, vseh dobrotnikov in vseh njenih učencev – na sto in sto jih je. Imena ljudi, ki jih je tisti dan srečala ali govorila z njimi po telefonu. Tistih iz bolnišnice in iz domov za ostarele. Imena onih, ki živijo daleč v tujini. Onih, ki so umrli in med njimi je toliko njenih najdražjih. Izpišejo se imena misijonarjev od Tokia do Kinšase in do skrajnih mej sveta. Imena ljudi, ki jo imajo radi, in njih, ki je ne marajo, pa še tistih, ki jih ona zelo zelo težko prenaša. Čez zaslon Božjega računalnika drsijo še mnoga druga imena. Tudi ime berača Lovra, lepe gospe Fride in stare ciganke Helene. Kot blisk se pred Bogom Očetom izpiše ime učiteljice Frančiške, ki jo je učila brati, in dninarice Mane, ki jo je naučila žeti. Pa ime ostarele atove tete, ki je davno nekoč umrla v hiralnici. Starega Andreja, ki se je obesil. Anino ime, ob katerem se Bog spomni njenih prelepih rož in tistega štrclja, ki ji je ostal potem, ko so ji v bolnišnici odrezali nogo. Čez zaslon Božjega računalnika se v najbolj živih barvah izriše mavrica Mincine največje sreče in blage hvaležnosti. Potem ime gospoda Ignacija, ki jo je bil krstil, in ime gospoda kaplana, ki ji je še majhni deklici dal bonbon. Pa ime strogega učitelja, ki jo je pod zasneženim kostanjem pobožal, rekoč: »Dobra ostani!« Še prazen prostor za ime duhovnika, ki ji bo ob grobu zaželel večni pokoj in bo rekel: »Naj počiva v miru.« A to še ni vse. Božji računalnik odbliskuje še mnoga imena. Pobira jih z bliskovito naglico iz njenega spomina; uzavešča jih v svojo Zavest, živo v Njem od vekomaj. Čisto na koncu se na zaslonu izpiše še N.N. N e p o z n a n i. Mogoče narkoman. Mogoče notorični pijanec. Mogoče norec. Nekdo, ki nima nikogar, ki bi tisti hip molil zanj. Minca že nemirno spi. V polsnu ponuja roko ljudem, sopotnikom na sipinah življenja. Bog bedi nad vsemi.