Presvitlemu knezu Antoniju Alojziju
Presvitlemu knezu Antonu Alojziju |
|
Presvitlemu knezu
Antonu Alojziju,
škofu ljubljanskemu,
velikemu križniku ces. austr. reda Leopoldovega, komendiku ces. austr. reda Franc-Jožefovega, vitezu ces. austr. reda železne krone I. verste, pravemu skrivnemu svetovavcu ces. kralj. apost. Veličanstva itd.
Ah komaj prebudi se moja Vila,
nar boljši Knez! ko mašnik bit' si jel;
tu Vodniku se giblje pevska žila,
o mojem slovniku se vname cel.
Na šolah slej je Tvoja luč svetila,
izdaje slovnik tu je skor vesel;
up moj pokrije Pevčeva gomila,
alj Ti v Primorji še si bil moj del.
Ljubljanski stol si vredno Ti posedel,
ognjen za blagor duš skerbeti vedel,
in mojo Vilo marno vso poznal.
Zdaj mašnik petokrat deseto leto,
izveršil domu si vošilo vneto:
u veke „slovnik“ Te bo zglasoval!