Kak spomladi se natvora scveta,
strune moje slastno so pevale;
kak se slapa pena šumno zmeta,
strune moje so pripodobvale;
kak na nebu bliska svet kraj sveta,
strune moje so občudovale;
kak ljubezen sladka je dekleta,
strune moje so razglasovale;
kak je čarna pesem milo peta,
strune moje so mi pričo dale;
kak se stvorje vse v ljubezni spleta,
strune moje so izreči znale;
kak se dviga k Bogu duša vneta,
strune moje so razodevale,
vse sladkosti, vse krasosti sveta
strune moje peti so skušale: –
Ah le Tebi Carinja Lizbeta,
strune moje so se peti zbale!
Ne vedó, ko si iz neba vzeta,
strune moje Ti dostojne hvale;
kaka v godu Tvôm nam čast dospeta,
strune moje rade bi skazale;
pa radosti mi je duša vjeta,
moje strune revne so zastale;
le da Bog Te živi mnoge leta,
strune moje bodo v vek pevale!
