Preveč ljubezni
| Preveč ljubezni Janko Bratina |
| |||||||||||
Tisto jutro je bilo umazano, deževno jutro slovenskih umetnikov in samomorilcev kakor bi dejal naš Cankar. Ljudi ni še bilo na cesti, dež je bil in siva, gosta megla je obdajala mesto.
Profesor Niko Pučnik se je vzbudil precej pozno in si pomel oči. Tema je še vladala v sobi, zastori so bili raztegnjeni črez okna, tako da se je komaj razločevalo predmete, ki so bili v neredu na mizi in po tleh.
„Fej vraga," je zagodrnjal, „in Še to vreme, še to vreme ..."
Pomencal si je zopet oči, pogladil si brado in se zagledal tja v kot ... Kakor bi se nekaj plazilo tam, tako nekaj nerodnega, velikega; pa zopet je bilo videti mehko, ljubko. Kakor bi šepetalo tam in tiho hehetanje mu je donelo na ušesa. In bliže in bliže m bele, mehke roke so se stegnile proti njemu in topla usta je začutil na svojih. Kri mu je zakipela.
Stresel je z glavo in vstal.
Počasi se je začel opravljati, ogledoval si je pri tem sobo in vsako posamezno stvar. Fotelj je tudi stal tam ob oknu. „No, kaj ne boš šel od tu, ne rabim te več; ona je tam sedela včasi, sedaj si brezpotreben." V kotu tiho, pritajeno Šepetanje, kakor bi se nekaj poljubovalo, kakor bi bila to ura ljubezni.
Oblečen je že bil, stopil je k oknu in odgrnil zaveso.
Zunaj dež in blato; v temnih, umazanih potočkih se je voda stekala po cesti in profesorju Pučniku je to bilo neprijetno, nerodno. Obrnil se je nazaj od okna in bregnil se je ob fotelj. Prijel se je zanj z eno roko, z drugo si je segel preko čela.
„Da tu je bilo, tu." Kolikokrat sta bila tu srečna on in njegova Anica, da kolikokrat. Tako čista je bila ta ljubezen, tako močna, lepa, visoka.
Dolgo je že od tega, ko jo je spoznal; drobna je bila Anica takrat kot droben cvet. In srečala so se njuna pota, vstrepetala je pred njim, čutila je, da ga mora ljubiti, edino ljubiti. In naj bi jo rezal na kosce, ona bi ga vendar še ljubila, še vedno, vedno. Srečna sta bila, srečna do zadnjih dni. Nič jima ni kalilo te mehke, sladke sreče, bila sta si vse: svet in življenje.
Naprej ni hotel misliti Niko; povesil je glavo še bolj, in sesedel se je potem na fotelj. Zdelo se mu je, da je danes truden, da se mu kri pretaka leno in mrtvo po žilah. In zunaj je padal dež, ta umazan siv dež, ki je bil kakor težka, zoperna misel, ki se Človeku zapiči v dušo in ga davi pod vratom kakor jastreb svoj plen.
Prižgal si je cigareto.
V velikih kolobarjih se je dvigal dim okoli njegove glave, v vijugastih krivuljah se je izgubljal pod stropom. Eden je izginil, prišel je drugi in konca jih ni hotelo biti. Ah, te večne vijuge, te večne krivljaste, zasukane ceste, ki ste vedno kot dimovi krogi: pokažete se in izginjate v daljavi in popotnik ostaja sam, sam sredi vijugaste ceste in ne ve, kam bi se obrnil, kajti nikjer ne vidi izhoda, nikoder ni solnca. Deževne, zamazane in zakrivljene ceste.
„Vraga, moja pot je tudi taka kot tale dimov trak. Zavita, negotova, nazadnje se izgubljajoča."
In v kotu tam, kjer se je sedaj malo razsvetlilo, je zopet nekaj oživelo, nekaj tihega, skrivnostnega kakor poletna bajka, kakor sen v božični noči.
Profesor Pučnik je to čutil, zdelo se mu je, da je nekaj okrog njega, da ga nekaj išče, da se stegujejo bele roke po njegovem vratu.
In nehote se je zopet spomnil na Anico, ki ga je ljubila tako iz duše, tako vroče. Spomnil se je vseh tistih ur, ko je njeno telo trepetalo v njegovih rokah, ko je drhtela in živela v ljubezni. Toda sedaj proč s tem, proč.
Stopil je zopet k oknu. Sivo težko je ležala megla po ulici in tam doli se mu je zdelo, da prihaja nekdo proti njemu. Ženska je bila, zavita v dolg zimski plašč, le oči so ji žarele tako gorko izpod gostih kostanjevih las, da ga je streslo do dna duše. „To je ona — Mara, — Mara, ti si", kliknil je nehote, „ti?" „Da, jaz." „In Čemu prihajaš?" „Ljubim te, ljubim. Ali ne veš, koliko časa sem hrepenela po tejm trenutku, da te enkrat objamem, enkrat poljubim. Ali ne veš, Niko?" Stopila je blizo in roke njene so se stegnile, vrgla je plašč raz ramen in njeno bujno, kipeče telo se je stisnilo k njemu.
Pogledal je doli na cesto, a sedaj je bila zopet prazna. Le umazana voda se je stekala od srede proti krajema in delala čudno zavite grapice in struge. Stopil je potem k mizi, kjer so ležale knjige, pisma in listi papirja. Dve pismi sta bili odprti, eno belo, drugo zeleno. Pogledal je na prvo, Anica ga je pisala, pisala med solzami.
Že prej je čutila, da Niko ni več samo njen, da ga ima še druga — Mara. A to je ni razjezilo, njena ljubezen ni bila nič manjša. Vse bi bila dala zanj, samo da bo on srečen. "Svoboden si," mu pisala mu je, „vzemi si drugo, vzemi si Maro, — a jaz naj te smem tudi ljubiti na tihem. Samo to mi pusti, vsaj to."
Profesor Niko je prečital še enkrat te vrstice, začutil je vso njihovo težo in globokost, začutil, da za njimi ne tiči morda jeza ali kaj, ne, ljubezen, samo ljubezen
In to mu je bilo grozno. Krivico ji dela in vendar ga še ljubi! Zakaj se ne jezi, zakaj ga ne krega, zaničuje? To bi mu bilo lahko, vesel bi bil in ljubil bi drugo. A tako je uničen, zadušen.
Marino pismo je tudi tam. Iz spomina že ve, kaj mu je pisala. „Tvoja in samo tvoja. Pridi, ne mudi se tako dolgo, saj te tako težko, težko pričakujem".
Začel je hoditi gori in doli po sobi. Zdelo se mu je, da je tu nekakov konec. Da sedaj ni zanj več mladosti, ne solnca, ne veselja. „Preveč ljubezni", mrmljal je sam se sabo, „preveč ljubezni. Čudni smo, zares. Da bi me sovražile tri, bi to lahko prenesel, a da me ljubita dve, tega ne, ne. Preveč, preveč." Tako prazno mu je bilo sedaj vse, tako pusto. In tisti lepi upi so se razlili tja po cesti, blatni so bili sedaj in bogsivedi ali bodo spet kedaj čisti. Menda nikoli, zakaj cesta je bila umazana, nikdo ni nič pazil in hodili so po tistih mladih upih z debelimi črevlji.
Sedel je k mizi in začel pisati. Kakor bi si pisal smrtno obsodbo, se mu je dozdevalo, ko je zapisal: ne, a pisal je dalje; dve pismi je napisal, za Maro in Anico. Bih sta to grenki, težki pismi in nekako mrtvaški duh se je širil iz njih. Obema: ne!
Oddahnil se je potem, polagoma zapečatil oba lista ter vstal od mize. Vse, kar je ljubil, je ležalo tu pred njim mrtvo, zaprl je grob nad tem, kar je bilo njegovo — in vendar je moralo tako biti.
Zakričal bi, zaupil, da bi ga slišalo to, kar spi v teh grobih, da bi se še enkrat oglasilo in mu dalo roko v pozdrav. Samo enkrat še — potem pa nikoli več, nikoli.
In tam v kotu je zašumelo, kakor pritajen smeh se je oglasilo. Kakor iz megle je prišla proti njemu Anica, stegnila je roke proti njemu; hotel jo je že stisniti k sebi, a kakor mehke sanje se mu je ovila Mara okoli vrata in ga poljubila na lice.
Naglo je stopil k oknu. Soba je bila prazna, nikjer ni bilo nič, le dve pismi sta ležali napravljeni na mizi. Zasmejal bi se, se mu je zdelo, da bi bilo slišati daleč, daleč, kajti tu notri v sobi je sedaj neko v čuden duh, tako čuden, težek.
Zunaj je še vedno ležala megla nad mestom in v dušo njegovo je segal mrak, kakor bi že bilo zvonilo Ave Marijo. „Preveč ljubezni, preveč", je govoril profesor Niko, ko je nesel oni dve pismi na pošto.