Prezgodaj bo

Prezgodaj bo Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Prezgodaj bo, Nova obzorja, 1952, let. 5, str. 161.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zakaj ne maram, da bi že umrla?
Kaj morda ni bilò dovolj prevar?
Mar nisem v vse prepade groze zrla?
In vendar, Smrt: ne pridi še nikar!
Zgorelo ni še v prsih hrepenenje,
ne umiri se divja sla iskanj,
preveč, preveč ljubila sem življenje,
da bi prestala verovati vanj.
O, da bilà bi še enkrat rojena!
Vse bolj ubran bi mojih let bil tok
in njiva bolj na gosto posajéna.
Jesen je že in jaz sem praznih rok …
Prezgodaj bo, prezgodaj, bela žena,
ker Čas je neizprosno trd in strog.

Opombe urednice

Tiskano brez presledkov med kiticami. Pesem je bila skupno s pesmima Albrehtove Kakteja in Zimska pokrajina objavljena v ciklu Ženske lirike (str. 160-161) skupaj s pesmimi Vide Taufer, Jožice Marinc in Vande Škodnik).