Pričniva novo življenje

Pričniva novo življenje.
Milan Resnik
Izdano: Slovenski narod 11. marec 1911 (44/58)
Viri: 58
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prebudil se je iz dolgega spanja in mirno odprl oči. Ne kakor navadno: ni se mu uprl pogled v temne sence, ki so iztezale svoje pošastne roke po temni sobi, ni z grozo v srcu prisluškoval tiktakanju stenske ure in ni pogledal na okno, kjer so se plazile breztelesne prikazni. Vsega tega kar ga je navdajalo prejšne dni z nepopisno grozo, vsega tega ni videl danes. Videl je samo svetle mesečne žarke, ki so trepetali na sosedni steni in mirno zrl na njo. Nekaj posebnega je občutil danes. Bolečine v prsih so ponehale, kakor da jih nikoli ni bilo. Ni več občutil mraza in ne vročine, prijetna utrujenost je legla nanj in ga držala v mehkem objemu. Temne smrtne misli, ki so ga nekdaj tako neusmiljeno mučile, je prepodil lunin svit in jih nadomestil s trepetajočimi mladostnimi. Jasneje kot nikoli poprej se je razgrinjalo pred njim njegovo življenje in zahotelo se mu je po svoji ljubici. Videl jo že ni nekaj mesecev od onega dneva v drevoredu. Zadnji dan je bil to, oni dan, ko je legel, da še do danes vstal ni. Da oni dan je to bilo, oni pozno jesenski dan v mestnem drevoredu, kjer se je zadnjič sestal s svojo ljubico.

Pusto jesensko vreme je prepodilo tudi zadnje šetalce tega drevoreda. Bolestni dihi poslavljanja so trepetali na odpadajočih listih. Pusta megla se je vlačila iz ribnika ter ovijala samotno drevje v svoj dremoten pajčolan. V ozračju nekje je zahreščala tropa vranov, ki je urno bežala, da se reši pred smrtjo, ki je vsepovsodi prete vzdihovala svoje koščene roke. Predsmrten mir je bil razlit po krajini. Le semtertje je potegnil veter ostro in bodeče, da se je on tesneje zavil v svoj plašč. Za hip so se razpršile megle, odpadlo listje je skrivnostno zašumelo, kot da bi čul šklepetanje bližajočega se okostnjaka. A on je videl vse to, videl je in vztrepetal. Toda kmalu je prišla ona. Živa pomlad je prihajala pozni jeseni v posete. Šel ji je nasproti. Neprijetno so ga dirnile njene rdeče ustne, plamteče oči in rožnata lica. Veselo ga je pozdravila, s smehom na ustnah se mu je bližala, a ko je prišla do njega, se je zgubil nasmeh z njenega obraza. Začel je govoriti, a predno je končal, ga je posilil kašelj, da je moral prekiniti. Molčala sta oba. Koščene roke so prijele njen obraz in blede ustne so se ji približale. Toda ona se jim je umaknila, kajti smrt je hotela poljubiti pomlad. In ženska ne ljubi človeka, ne, ona ljubi moža, ona ljubi življenje. – Kmalu sta se ločila. »Ako ne pridem jutri sem, me obišči na domu.« – »Da, obiščem te ...« Megla je postala gostejša, mraz je hitro legal na zemljo in rezek veter je prinašal pretrgane akorde večernih zvonov v samoten drevored. Pospešil je korake in se tesneje zavil v svojo suknjo. Naglo je stopal, po ušesih pa mu je zvenelo: »Da, obiščem te ...«

***

In sedaj leži tu že celo zimo, a nje še ni bilo. Toda danes se mu je sanjalo: ona pride. Pisala mu je pismo. Opravičevala se je v njem, zakaj da še do sedaj ni prišla: ni mogla! Odpotovati je morala v drugo mesto, a sedaj se je vrnila in danes ga obišče. Prišla bo k njemu, padla bo pred njim na kolena, poljubila mu bo roko in on ji bo odpustil. »Pozabiva kar je bilo in pričniva novo življenje.« Da resnično, to so bile le sanje, a te se uresničijo, izpolnijo. In danes bo prišla, ravno danes: pokleknila, poljubila roko. »Pozabiva, kar je bilo in pričniva novo življenje.« In on bo odpustil, vse bo odpustil, vstal bo in šel bo z ljubico v oni drevored kot v jeseni. Mesec bo lil svoje srebrne žarke, slavci bodo peli ljubavne pesmi, zvezde bodo žarele, rože duhtele in srca trepetala razkošnih čustev spomladanske mesečne noči. In sedaj čaka, čaka tako mirno, kakor še nikoli nobenega sestanka. Svečana tihota je razlita po sobi in le mesec se trese in trepeta na njej. Priplaval je na njegovo posteljo in obsinil njegovo obličje. Zahreščala je ura: tričetrt na dvanajst. Vznemirilo ga je. Znojne kaplje so ga oblile, mrzlica ga je pretresla in hotel je skočiti s postelje; a že ga je zopet obšla ona prijetna utrujenost. Legel je zopet mirno nazaj: saj pride, po čem se razburjati, gotovo in še danes pride. Pokleknila in poljubila ga bo ter začelo se bo novo življenje. Kako blaženo mu je bilo, blaženo kot nikoli poprej. V srcu trdno upanje, na obrazu sladko pričakovanje, mesec v izbi in svečana tišina naokoli.

In glej, že so se odprla vrata, široko so se odprla, na stežaj, a brez vsakega šuma in pri vhodu je stala ona. Mirno je odprl oči in se ozrl proti njej. Lepa je bila kakor nikoli poprej. Sicer ni imela več rožnatih lic, rdečih usten in plamtečih oči, ne, deviška gloriola je obsevala njeno obličje. Lahen nasmeh je trepetal na njenih ustnah in svetonočni mir je plaval iz njenih oči. Počasi se mu je približevala. Mesečni žarki so zatrepetali na njeni beli obleki in mahoma se je razlila čudovita luč po izbi. Že je bila blizu postelje, a čul ni njenih korakov, čul je le šum njenega krila, oni dobro znani šum iz prejšnjih dni, ki ga je tolikokrat sladko vznemiril. A danes ni bilo vznemirjenja, težko opojna blaženost je mamljivo legala na njegove prsi. In že je pristopila k postelji, pokleknila in poljubila, vse kakor je on pričakoval. Nekaj neizmerno sladkega je leglo na njegovo dušo, da je zatisnil oči. V vznešeni lepoti se je razgrinjala pred njim bajna krajina z mestnim drevoredom. Z napol zatisnjenimi očmi je zrl v to čudovito krasoto in se kopal v njej. A ona se je sklonila čez njegov obraz in mu šepnila: »Pozabiva, kar je bilo.« Nalahno ga je poljubila na blede ustne: »Pričniva novo življenje.« Lahen nasmeh nepojmljive sreče je zaigral zdajci na njegovem licu. In ta nasmeh je zamrznil na njegovem obrazu in z njim je odplaval v novo življenje ...