Kokra in Sava z desne in leve,
silno šumí,
v burnem vihranji, v noči brezlunji
nekaj bliší.
Bela kapela, zraven so žalje,
tamkaj en križ.
Kaj si ti tukaj? nekaj mi reče,
nič ne storiš?
Tukaj počiva pesnik ljubezni:
Krajnski Ovid!
V vihárjih je živel, mnogo je željo
želel spolnit.
Toraj vihárji dalje še večkrat
tukaj bučé,
njega zastonj še iz zemlje domače
kviško budé.
Nekaj zdihuje v bližnjem logu,
to je spomín!
Kokra pa ljubemu doli zdihuje
sredi globín.
Tica ne poje; gotovo jo tudi
serčik bolí;
čuk li še svojo
v mraku kriči.
Mati Slovenija v zaranem svitu
toči solzé;
viditi mreti tiste, ki njene
deca budé.
Tiho vihárji! Pevca pustite!
Zdihnem na to,
naj se ga smili gori sprejeti
jasno nebo!
