Kempčanje so pivci po vragu bilí
in menda še nikdar zgodilo se ni,
da tujec užugal bi z vinom
to žejno gospodo.
To vedelo ljudstvo je sirom okrog,
da v Kemptnu najboljši bil trtni je sok
v gostilni pri belem medvedu
za tremi kostanji.
Že zbrali so gostje se stalni nocoj
in vsaki imel je bokal pred seboj
in vsaki vesel je bil v srcu
porenske starine.
Tedaj pa se hrastova vrata odpro
in s čelom ponosnim in s čilo nogó
naš Trubar pristopi med goste,
za njim dva meniha.
To vžge se veselje po sobi okrog
in petdeset dviga se k Primožu rok,
ko sivi župan ga povabi
za mizico v kotu.
Meniha pa drugi postavni možje
ob steni leseni med sé posadé,
potem pa od semintam nanja
vsujó se vprašanja.
Vesel in beseden je mlajši menih,
starejši pa, pust in čmerikav in tih,
z očesom le meri Kempčane
in zvito mežika.
Od pota pač žejen ta tihi je brat
in kapljo to mora imeti res rad,
ker čudno izginja mu v grlu
bokal za bokalom.
»Kaj nimaš jezika? Glej, kutarja, glej!
O turških mustačarjih nam kaj povej!«
ga starec objestno podraži in čelo nakremži.
»In Turkinje mlade!«
»Ti, to je kaj, to!
O teh nam natrosi kaj v staro uho!«
mencaje še mestni pisarček
doda hudomušno.
Menih pa kar trdno molči in molči,
z obrazov na vino mu gredo oči.
Le kadar spet vrč mu je prazen
pokliče krčmarja:
»Kaj dobra je kapljica nemška, krčmar!
Sam bog vam ustvaril ta krepki je dar.
Prinesi mi še ga bokalič,
a zvrhom natoči!«
Naenkrat poskoči krznar ves razgret:
»Jaz štel sem! Bokalov popil si deset!
Kaj nimaš ne dna in ne vrha,
ti sodec bosanski?!«
Kak vrči zeleni sladko zapojo!
Veselo vse stiska menihu rokó,
razgreti krznar pa potisne
črez glavo mu kučmo.
Le Trubar z županom se stiska v kotič,
za hrup in porenca ne briga se nič,
brado posivelo si gladi
in misli in dvomi:
»Požirek res Popovič dober ima!
Bog ve, če enako prestavljati zna
gospodovo sveto besedo
na jezik hrvaški?«
