Ure bodo kmal odbíle,
vélki srpan bliže se,
„Dies irae, dies illae“
bodo se razširjale.
Marsikteri spričevalo
vzel z veselo bo rokó,
al še več jih godrnjalo
bode, da je preslabó.
Ta bo djal: „Kaj dvojke šteri?
Dobro so me stisnili!“
Uni takmaj: „„Pri moj' veri,
to se mi pod nos kadí!““
„Oh, kaj bodo očka djali?
Jaz med svoje se bojím.
Mati bodo se jokali,
ker narobe vse storim.“
Tretji spričevalo slabo
kar raztrgal bo srdit:
„To ni za nobeno rabo,
pojdi, cunja, se solít!“
In četrti bo kaj kvasíl
čez pravico, učitelje,
al Matevž se bo oglasil:
„Ni tako, nikakor ne!“
Malo kdo bo djal resnico
da se prava mu godí,
ker je držal za pšenico,
ker še prazna slama ni.
Toraj naj ne veselí se
žetve, kdor ni pred sejal!
Drugo leto naj zbudí se,
kdor je letošnje zaspal!
Vam pa, učeniki dreagi,
ki se trudili za nas, –
hvala vam za nauk preblagi,
dolgo živi Večni vas!
