Jurčiču v spomin Pri jezu
Poezije 2
Simon Gregorčič
Črni trn
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Kako hrumiš in šumiš, oj jez,
kako valovje drvi se ti čez!
Ta voda srdita
vsa v kaplje in pene in prah je razbita
in sonca nebeškega svit
po prahu, po penah, po kapljah razlit
na tisoče sončnih se praškov drobi,
in njih tisočerno iskri!
Oj živo žari;
a sonca podobe prvotne,
čarobne njegove lepote celotne
na jezu razpenjenem ni!
Le hrumi in šumi, mogočni jez,
le vzpenjaj, valovje, bobneč se čez!
Naj le tu valovi razbijajo se,
pod jezom bo konec nemira:
tam doli razpršena voda se zbira,
razdróbljeni žarki spet zlijajo se.
Kako iz valov tam smehlja se nebo
in sonce žareče
in drevje temnózeleneče
in cvetje zlató!
Kako je tam doli vse mehkó,
kako mirnó!
Ko v te se oziram, se zdi mi, oj reka,
da gledam življenje, usodo človeka,
človeško srce,
njegovo slast in strast in gorje!
Kot voda na jezu kipi nam kri,
tako nam srca valovje hrumi,
ko tisoč sovražnih ovir,
zastavlja življenja težavni nam tir,
ko divja nam strast
srca občutke dobi v oblast,
ter vreči nas hoče v brezdanjo propast.
Oh, stre se tedaj
nam sonce bliščeče
pokoja in sreče!
Bog vé, če se žarki zberó še kedaj,
če vmíri srca se valovje kipeče?
Bog daj, Bog daj!
Le v jasnem valovju pokojnega sŕca
prekrasno nebo vesoljno se zrca,
in zrca se v njem nešteti cvet,
ki ž njim življenja breg je odet.
O, blažen, ki dajo mu dobra nebesa,
da mirno mu teče valovje srca,
da prsi vihar mu sovražni ne stresa,
on ljubljenec pač je neba!
A komur ta sreča ni dana od zgori,
on tŕpi možato, junaško se bori!