Nikar, nikar ne mahni sim,
kjer cvetke rastejo;
te prosim, prizanesi jim,
saj dokler docveto!
Al mar ne čutiš nič vonjav,
ki 'z perjiča puhté?
Ne vidiš, kakšen kras so trav, –
te nič ne veselé?
Glej, glej! iz te bučelica
zletela ravno kar.
Napila meda sladkiga
se je – o stoj! nikar!
Al ojstra kosa le verší,
sekáč ne čuje me;
pod koso vse mu obleži,
osat in rožice.
Po tleh ležé in se sušé,
kermilo so goved, –
vonjava, zalost njih – kje je?
In kje je njihov med?
Pri smertni postelji sem stal
mladenčev in deklet,
se kosca spomnil sem in trav,
na rože in na njih med.
