Pri mrliču
Pri mrliču. Ana Fabjan |
|
Dekle je upihnilo pisano blagoslovljeno svečo in se okrenilo od postelje.
»Mati! Oče so umrli.« —
Čisto miren je njen glas in nič žalosti ni v njem. V istem tonu bi pač utegnila reči : — Mati! Večerja je kuhana.
Starka na klopi pa se je oddahnila:
»Hvala Bogu!« Zadovoljno so se nasmehnila usta.
Dolgo se je vlekla bolezen. Vso jesen, vso zimo in malone vso pomlad. Dneve, tedne, mesece je presedela starka pri peči in čakala ... — Da bi že skoro izdihnil! —
Ob postelji pa je stalo mlado, jedro dekle ter prekladalo starca, molče, potrpežljivo ... Sklonilo bi se dekle nad posteljo in koščene polmrtve roke bi se oklenile njenega vratu in velo izsušeno lice bi se naslonilo dekletu na ramo ... Kratek vzdih in starec je na klopi ob postelji. Skrbno je zrahljano ležišče, visoko uravnano vzglavje. In zopet se oklenejo onemogle, koščene roke mehkega vratu, kratek vzdih — in bolnik je na postelji.
Starka pa sedi na klopi, gleda na postelj in godrnja. In vselej, ko položi bolnik koščene roke jedremu dekletu okrog vratu, ji šine po licu zloben nasmeh ... Da bi že skoro izdihnil!
No, ustregel ji je!
Praznično oblečen leži starec na mrtvaškem odru in obličje, kot da se mu je pomladilo. Skoro na smeh se drže usta in okrog oči, kot da mu je začrtala smrt hudomušno potezo ... Če dolgo, nepremično zreš vanj, se ti zazdi, kot bi se prav narahlo odprle oči in pogledale predse, trudno, zaspano ... Kakor da bi bil zadremal!
»Zdaj boste sami, mati!« — Nekdo je bil pokropil mrliča in že je bil na pragu, da odide. Ali zdajci se je okrenil ter nagovoril starko.
»Ne bom dolgo!« Položila je roko na prsi in se odkašljala globoko. — »No, rekla sem siromaku, ko je umiral: 'Nič ne maraj, ljubi mož, kmalu ti pridem delat druščino!' — Taka sem, kot bi me s križa snel.« Vzdihnila je in se zopet odkašljala.
»No, ampak krsta je lepa!« — Glas je bil starki že skoro vesel. »Lepa je; bogzna, koliko stane! Še nič ne vem ... Ni me skrbi! Poslala je Anka šestdeset goldinarjev po telegrafu. Naj bo — veli — očetu izprevod kot se spodobi!«
»Bodi Bogu hvala! Dobri otroci so nekaj vredni. Glejte jo zgoraj staro Miheličko, ki je umrla! Od glada je zastala. Pa ima troje dece v Ameriki, dvoje doma. Lahko bi bila še živela, ampak ni imela, da dene kaj v usta.«
»Koliko let je bilo očetu?« se je oglasil zopet človek na pragu.
»Ne vem. Rekli so gospod, da bodo pogledali v bukve. Po moji pameti bi moral imeti petinsedemdeset, on je bil sedem let starji. No, bodo že povedali gospod!«
Zdajci je stopil v sobo velik, močan fant; za njim je prišlo troje deklet. Pokropili so mrtveca, posedli ob odru in že se je začel pogovor. Polglasen izprva, ali čim dalje glasneji. Vmes celo glasen smeh. Tudi starka se nasmeje včasih.
Mrlič pa dremlje ... Smeh na ustnih, hudomušno potezo okrog oči. Glava se mu je za spoznanje nagnila na levo. In časih je, kot bi se narahlo odprle oči in pogledale predse, trudno, zaspano ...
Pravzaprav je kratkočasno dremati tukaj. Glej, tako vesele družbe že dolgo bilo okrog njega! In kako zgovorna mu je žena!
»Nisem je doživela vesele ure poleg njega, ljudje božji! Dokler so bila deca majhna ... No, kaj bi pripovedala! Vsa skrb je bila na meni. Prišla je zima, zapadel je sneg in zmrzovalo je, da je vse popevalo pod nogami. Deci je bilo sila v šolo, ali v kaj naj jih obujem? Niti raztrgane papuče pri hiši. — Hajd ter vzemi deco na roke; eno na desno, drugo na levo, pa ž njima naravnost z zapečka v šolo! — In opoldne: burklje iz rok, skledo na mizo, pa hajd po deco. Dobro, da ni bilo daleč!«
»Niso bili lepi tisti dnevi! — Hvala Bogu, da mi je vzel mlajše dete! Od česa naj bi bilo živelo? ... Anko pa smo poslali služit, ko jej je bilo dvanajst let. Brez cule je odhajalo dekle iz vasi. Kaj naj bi bila zavezala vanjo ? — Bog s teboj, Anka, pa pametna bodi. Če bi ostala doma, bi umrli trije od glada; bolje, da umrjeta samo dva!«
»No, ni bilo treba! Srečo je imelo dekle in ni pozabilo naju. Dvajset let je imela, ko jo je vzel bogati vdovec. Tistikrat se je poslovil glad od naše hiše.«
»Lepo bi bilo življenje odslej. Ali stari ni hotel, Bog mu oprosti! Z malopridno žensko je trosil Ankine novce. Vrag vedi, kaj mu je zmotilo glavo, da je šel na stare dni delat sramoto sebi in meni!«
»In prišla je bolezen ... Dolgo se je vlekla, joj! In čisto pootročil se je bil, starec. Desetkrat na dan bi utegnil vprašati, kateri dan v tednu imamo, in ne bi si zapomnil.«
»Smejala sem se mu, ko je nekoč o Božiču zlezel s postelje ter pogledal skozi zamrzlo okno. — 'Ali bodo kmalu Binkošti?' je vprašal.« —
»Eh, dosti je bilo trpljenja ž njim, Bog mu daj duši lahko!«
Mrtvec pa je dremal ... Smeh na ustnih, hudomušno potezo okrog oči ...
»No, dekliči, pa zapojte kaj!«
Dekle poleg fanta je zakašljalo ter začelo s tankim, cvilečim glasom: Sveti Janez korar bil ... Tovarišici sta jej pomagali. Sčasoma se je pridružil tudi fant ter prilagal hripavo, disharmonično. —
Starka je prinesla steklenico kuhanega vina. — »Nate, pijte deklici in ti Jože! Bog vam daj zdravje; res bi bilo pusto, da niste prišli.« — Od ust do ust je romala čaša; vroča je bila in prijemala se je rok.
»Le pij, Bara! Ne boj se! Kaj je moji Anki za dupljak vina! Lahko ga plača.«
In pili so, in lica so gorela ... Fant je položil dekletu roko okrog pasu in dekle se mu je naslonilo na ramo. Tovarišici pa sta se tiho nasmehnili ...
In zopet so peli in zopet je pripovedovala starka.
Že davno je odbila polnoč in nekje na vasi je zapel petelin. Dekle poleg fanta je zazdehalo. »Domov bi šla!«
»Pa hodi!« je silil fant. In vstala sta ter odšla.
Starka v kotu pa je zadremala. Staro razorano lice je zlezlo v goste gube, usta so se napol odprla.
Že je vstajal dan; počasi, komaj vidno je prihajal v sobo. Dekle, ki je bilo prekladalo bolnika, je vstalo, potegnilo z roko dvakrat, trikrat preko zaspanih oči ter stopilo k oknu.
Čisto jasno je bilo videti obrise drevja na vrtu; že je bilo razločiti lipo na ovinku ob cesti; tudi cerkev na sosednjem griču se je že prikazala iz somraka.
»Odpri okno!« sta zaprosili oni dve na klopi ob odru.
Odprla je. — Rezek zrak je zapihal v lice in zadišalo je z vrta po bezgu in jazminu.
Starka se je zdramila. Trudoma so se odprle oči ter pogledale na oder, topo, začudeno. Starka je bila pač pozabila, kaj se je zgodilo z možem.
»Pa sem bila res zadremala! Glejte, in skoro dan je že! Jože in Bara sta prošla? No, da, spominjam se.«
Zazvonilo je k dnevu.
»Pa molimo, deklici!« Snela je s stene velik, začrnel molek ter ga ovila okrog koščenih prstov. Premikale so se ustnice; zaspani zategli glasovi so se razlegali po sobi ... Ali duša ni molila ...
Mrlič pa je dremal ... Še vedno smeh na ustnih, hudomušno potezo okrog oči ...
Koliko mrličev leži danes na odru! Ali dolgočasna družba se je bila sešla okrog njih. Sorodniki, prijatelji: sami žalostni ljudje. Krčevito vijo roke, po obličju jim v potokih dero solze. Kot brezumni vzdihujejo, kličejo dragega rajnika.
Ubogi tisti mrliči!
On pa je imel tako veselo družbo nocoj! Kot da so na piru, tako so popevali in se smejali. Fant in dekle sta imela celo res ženitovanjske misli.
Ko ne bi bili tako svinčeno težki udje, bi stopil z odra in sedel mednje ter se veselil ž njimi.
Ali v kotu sedi starka. Tako nebeško zadovoljen jej je obraz! Res, škoda bi jej bilo pokvariti veselje ...
In mrlič dremlje ...