Pri muci Copatarici
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Pri muci Copatarici
Deklica Delfina, lisica Zvitorepka in muca Brezdomka so srečno prehodile Sredino cesto. Na koncu poti, v oznem popoldnevu so obstale pred nisko, a lično hišico. To je bila hišica muce Copatarice. Lesena vrata, zelene polkinice na vsaki strani okenc, kot makov cvet rdeča streha. Tako hišico zna naslikati le odlična slikarka in otroi se je nikoli ne naveličajo gledati. Pogledajo jo zjutraj, ko se zbude in zvečer preden zaspe. Potem spravijo slikanico pod blazino, da se jim še sanja o hišici. Iz majhnega dimnika se je sukljal modrikast dim naravnost proti večernim oblakom.
- Večerja se kuha, so radostno pomislile vse tri popotnice. Muca Copatarica jih je sprejela mirno in dostojanstveno kot bi jih že ves dan pričakovala. Pokazala je sobico, v kateri bosta prespali Delfina in Zvitorepka. Majhna, čista sobica z dvema ležiščema, podobnima dvema mehkima blazinama. Tudi pregrinjala so bila mehka in svileno gladka kot mačji kožuh. Muca Brezdomka pa bo dobila domek pod štedilnikom v kuhinjici, kjer se je zdajle kuhala dišeča večerja. Vsem se je zdelo samo po sebi razumljivo, da bo muca Brezdomka izgubila svoje ime in dobila novega. Za zmeraj bo ostala pri muci Copatarici. V čedni kuhinji so večerjali mlečno kašo, polito z raztopljenim maslom. - Če bo še kdo lačen, naj si nareže sira k črnemu kruhu, da bo vsem prav, je menila skrbna gospodinja. Ker dolga pot utrudi človeka in žival, je muca točila k večerji sladek malinovec in kamilični čaj. Kar je kdo hotel. Nobena se ni pritožila. Ko sta ležali v mehkih posteljah, je Delfina čisto natanko slišala, kaj premišlja lisica pod mehko mačjo odejo. Še začuditi se ni utegnila, kako da zna brati tuje misli, tako napeto je prisluškovala. In slišala je, kako si Zvitorepka v mislih pripoveduje: - Saj mi že od zgodnjega jutra ni bilo preveč všeč, da bova spali v mačji hiši, je razmišljala lisica. Pa če tudi je to hišica slavne muce Copatarice. A mi je bilo že tako namenjeno in nič nisem hotela spreminjati. Če prav premislim, mi te vrste živali ne denejo dobro. To je že od tistega jutra, ko sem srečala mačka Mrnjava. Prijatelja resda nisva nikoli bila. No, tistega nesrečnega jutra mi je skušal dopovedati, je v življenju le eno potrebno. Skušal mi je dopovedati, da je le ena umetnost čez vse umetnosti. Umetnost je: švigniti na drevo, kadar te napadejo psi. - No, sem rekla, dragi moj maček Mrnjav, znam sto drugih umetnij. Počemu pa sem lisica, Zvitorepka imenovana? Na tole tvojo edino umetnost se požvižgam kar na vse kremplje. Da bi nikoli tega ne rekla. Komaj sem utihnila, pa ti švigne izza vogala Mlinarjev pes čuvaj. Ne vem, kako se je mogel tako tiho priplaziti kot jesenska megla. Mrnjav - ena, dve, tri, na drevo, kot blisk po deblu navzgor. Čuvaj pa vame. Lahko si mislite, kako trda bi mi predla, če ne bi za Mlinarjevo hišo rastel gozd. Tekla sem kot veter, tekla, tekla in srečno pritekla do enega svojih brlogov. Kakšna sreča, da lisičji rod skoplje več brlogov za svoja domovanja. Rešila sem se in še danes sem živa. Lisica se je uščipnila v tačko, da bi si dokazala, kako zares je še danes živa. Delfina je že sladko spala, ko je lisica še zmeraj premišljevala o mačku Mrnjavu.
- Mogoče se mi bo vsaj kaj prijetnega sanjalo, je rekla navsezadnje, se pokrila čez glavo in sladko zaspala v mačji hišici. Nekajkrati je prav tanko zasmrčala, a je na srečo nihče ni slišal.