Pri ognju
| Pri ognju. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Čudovita tesnoba je ležala v temni noči, segala v razsvetljeno taborišče, se plazila okoli ognjev, iskala pota do naših src; leno in malomarno, temno in votlo je valila Sava svoje vode mimo nas; kakor steber grozečih, v nebo vpijočih sil se je dvigal iz teme na oni strani Save požar, ki je uničeval eno najlepših hiš na glavnem trgu v Šabcu; ko smo šli pred dobro uro mimo tega ognja, se nam ni zdel prav nič nenavaden; od daleč pa učinkuje ko temen klic z ognjenimi ostrinami vržen v viharno noč, da zbada in preganja, rjove in tuli duhomorno in preklinjajoče; nemirno so goreli ognji po taborišču; klici, hitri in odločni, povelja, hitra in odločna, glas trobente, hiter in odločen, je donel v noč in med ognje, vmes pa smeh ljudi, ki so po dnevih zopet enkrat prišli do jedi, prepir ljudi, ki so po dnevih prišli do priložnosti, da se naspijo, pa nimajo miru, nervoznost ljudi, ki nosijo odgovornost; nemir in negotovost ...
Praporščak trinajste stotnije, tisti čas na obisku pri nas, se je nemirno presedel pri ognju, vzel tleč ogorek in si počasi prižgal cigareto, obdržal ogorek v roki, kakor bi ga pozabil vreči nazaj v ogenj, ter zrl zamišljeno v ogenj.
Večkrat sem pogledal mimogrede in skrivno nanj, ker bi mi bilo neprijetno, da zapazi, da ga opazujem v globokih mislih; pogled mi je splaval po taborišču od ognja do ognja, proti Savi, na tisti grozeči steber ognjenih zubljev v temni noči, pa zopet nazaj na praporščaka.
Enkrat sta se najina pogleda srečala.
»Kaj še ne spiš?« je vprašal in me začudeno pogledal, kot da bi se začudil, da sem pri ognju in mu delam nemo družbo.
»Ne!« sem rekel in ga pozorno pogledal. Hotel sem, da izreče besedo, ki bi pretrgala temni pajčolan in razgnala tesnobo, pričakoval sem, da izreče besedo, ki jo berem v njegovih očeh, ki jo lahko bere na mojem obrazu.
Ni hotel. Zagledal se je zopet v ogenj, prižgal drugo cigareto in zašel znova na daljna pota spominov in hrepenenja.
I jaz sem si prižgal cigareto in se zagledal v ogenj.
Ne bom te motil, prijatelj! Le potuj sam po potih, po katerih bi lahko potovala skupaj! Ista pota imava! Samo ti si šel morda uro prej na pot ko jaz, ali sem šel jaz uro prej na pot; sedaj sva se srečala na poti spominov in hrepenenja, pa si bil tako zaverovan sam vase, da me nisi spoznal. Potuj sam, prijatelj! Sicer imava isto pot, ali jaz grem uro za teboj, ali pred teboj! Morda je celo bolje tako, da ne greva skupaj. Zakaj najina pot je zanimiva, vse na desno in levo, pred nama in za nama kliče in vabi toliko svetlih zanimivosti, da bi jih ne mogla sproti občudovati, če bi bila skupaj. Tako občuduješ in se naslanjaš ti na tistih na levi strani in niti ne vidiš in ne opaziš tistih na desni, ki so samo meni odkrite in jih brez mene ne more nihče videti, kakor jaz ne morem videti tistih na levi brez tebe.
Pa potujva vsak za-se!
Znana je pot in že tisočkrat premišljena v teh težkih in v meglo zavitih štirih mesecih; ni minil dan, ni nas objela noč, da ne bi šla na svetlo pot; nisva ni enkrat sedela pri ognju, da bi ne poromala na pot spominov in hrepenenja; ni bilo pohoda, da bi se ne srečala najina pogleda, ki sta govorila, da misli potujejo; ni bilo boja, v katerem bi ne bila s krčevito trdovratnostjo na isti poti, ker sva hotela, da bi bile najine zadnje misli — če bi se že moralo zgoditi — na poti domov ...
Ali kaj so bile vse misli, prepojene z nežnostjo in ljubeznijo, mišljene vsekdar in povsod, proti mislim danes? ...
Jeli iskati vzroka v tem, da naju je naporen pot nazaj — osem noči in sedem dni neprestano na nogah — ubil do slehernosti, zamoril za te noči in dneve slednjo tudi najneznatnejšo misel razen misli na počitek in mir, pa je sedaj, ko sva to dosegla, podvojeno, potrojeno izbruhnilo, kar je spalo v teh dneh?
Ali je krivo dejstvo, mimo katerega bi šel kdo drugi mirno in hladnokrvno, dejstvo, da sva prišla do Save, naše vode?
Prijatelj, zato bi rad, da rečeš besedo, da bi ti povedal, da me je obšlo čudno, nerazumljivo, trepetajoče čuvstvo, ko sem zagledal te množine vode in pomislil, da je gotovo med njimi nekaj kapljic, ki so prihitele vso to pot do sem navzdol, katero hodim tolikokrat navzgor, da je kapljic med to vodo, ki so prikipele iz pečine pri Bohinjskem jezeru. Mora biti v tej mogočni vodi kapljic iz Bleškega jezera, kapljic iz Ljubljanice, kapljic iz Kolpe, kapljic iz pritoka Kolpe. En pritok slednje teče mimo mojega doma ...
Le zakaj molčiš, prijatelj, tako trdovratno molčiš in temno strmiš v ogenj?
Težka je danes tvoja pot, vidim in slutim. Kajne, da hoče in hoče vedno na pot duh tistih, ki so hodili pred dnevi ali tedni ali meseci isto pot, pa leže sedaj v gozdnih tišinah, na rebrih in vrhovih in nimajo več spominov in hrepenenja v srcu ...
Le molči, prijatelj! Bolje, da molčiva, ko da si greniva potovanje z neizogibnimi srečanji, ki puščajo tesnobo in grenkobo v srcu.
Ozrl sem se po razsvetljenem taborišču, prisluhnil viku in kriku, zastrmel v grozeč ognjeni steber v temni noči, pil ko v sanjah sladkost zamolklega šumenja Save, naše vode, v njej vse polno kapljic, ki so prihitele iz Bohinjskega in Blejskega jezera, iz Ljubljanice, iz Kolpe in pritokov Kolpe ...
Naenkrat sem začutil pekočo žejo v grlu — ali se mi je samo dozdevalo, da sem žejen.
Poklical sem slugo.
»Prinesi mi vode!«
»Kje naj najdem vodo v tej noči?« je vprašal.
»Pred nosom ti je, pa še vprašuješ!« sem rekel, ne da bi ga pogledal. Čutil sem, da visi njegov začuden pogled na meni.
»Pa ne mislite Save?«
»Mislim!«
Še se je obotavljal, ali ker nisem preklical, je moral verjeti, da hočem vode iz Save, dasi je bilo znano, da leže na njenem dnu sledovi vojne.
»I meni prinesi!« je rekel praporščak trinajste in dvignil glavo. Pogled mu je nemirno splaval po taborišču od ognja do ognja, nazadnje je obstal na meni. — Govorila nisva.
Sluga je prinesel vodo v poljskih steklenicah.
»Nazdravljam ti vodo iz Save!« sem rekel.
»I jaz tebi!« Lahen smehljaj mu je zaigral na ustih.
Potem sva pila. Odložila steklenici, se spogledala, pa zopet zastrmela v ogenj ...
Bolje, da ne govoriva ...
Koliko časa sva sedela molče ob ognju, ne vem. Ko se je prebudil poročnik, ki je spal ob ognju in se začudil, da še ne spiva, so mi zvenele njegove besede in začudenje ko porogljiv smeh. Nisem pomislil, da naju ko drugorodec ne more razumeti.
»Ti štirje meseci ... veter, ki se ne more izpihati; planet, ki ne more izžareti; bolest, ki ne more na dan; gorska roža, ki ne more rasti in se razcveteti; zakleta kraljična, ki ne more biti odrešena ...« sem rekel naenkrat brez uvoda in brez zveze.
Praporščak se je zganil in me začudeno pogledal, poročnik me ni razumel, začudeno je pogledal mene, nato praporščaka, potem potegnil plahto za šotor čez glavo in znova zaspal.
Nemoteno sva strmela v ogenj — govorila nisva, do zore sva sedela ob ognju, govorila nisva ...
Kakor iz sanj sva dvignila glavi pri jutranji zori in se začudila. Ko sen so šle ure mimo naju, molče sva ga preživela, pila, srkala kapljico za kapljico njegovega balzamskega hladila, njegove pekoče trpkosti, njegovih donebesnih upanj — — —
Govorila pa nisva ne tisti dan, ne prihodnji teden, ne o obletnici o čudovitem snu ... In tudi danes ne govoriva o njem ...