Pri trapistih
| Pri trapistih Ksaver Meško |
| |||||||||||
Uprav jesensko vreme. Deži. Kakor otožna pesem se glasi poltiho, enakomerno padanje dežja. Veter hiti v sunkih po dolini in trga ter češe meglo nad Savo; posamezne zaplate plahetajo nad vodovjem kakor ogromne, naglo iz spanja splašene ptice.
Tiho jo v samostanu na skalovju nad Savo. Nikjer človeškega glasu. Le zdaj zdaj zarožljajo v mistično tišino samostana po kamenitem tlaku težite coklje. Polagoma stopa kak brat v samostan, iz samostana, kapuco čez glavo, v molitev prekrižane roke v širokih rokavih valovite halje.
Duhovne vaje delam. Delamo jih sicer duhovniki v odsvetnih hribovskih župnijah vse leto; saj živimo dan na dan življenje prvih eremitov, življenje polno pomanjkanja, odpovedi in zatajevanja, apostolsko in spokorno, da se morda gospodom v sijajnih palačah še ne sanja ne o njem. Upam pa, da te samotne in težke dni piše v knjigo življenja Večni Sodnik… Vendar si zaželi človek včasih iz te samote življenja v samoto samostanskih zidov, ki hrani v sebi več toplega življenja, duševnega vsaj, nego hramna in šumna mesta.
Vse v samostanu je pokora. In vse pridiga za tujca in gosta: uboštvo — stanovanje, hrana, skupno ležišče, kjer pozimi ob sedmih zvečer ležejo, si potegnejo kapuco čez glavo, ob dveh pa vstanejo vsi s srežem pokriti; dnevni red: molk, molitev, delo, pokorščina.
Kakšna pridiga te asketične postave, ko prihajajo, kakor z vso dušo pogreznjene v drug svet, v kor, vsi svetu odmrli od prvega dostojanstvenika do zadnjega desetletnega študentka z obrazom kakor kip lepega suhega angela. Že ta v svoji ritmični valovitosti tako priprosta obleka! Čudovito, kak čut so imeli nekdanji ljudje za enostavnost linij, ki prav s svojo antično enostavnostjo delujejo tako globoko in mogočno. Kako dale je zablodi] današnji okus te klasične preprostosti. Recimo ženska moda, za zunanjimi efekti, za draženjem živcev hlasteča, zato čestokrat naravnost odvratna. Ali sedanja umetnost. Pesništvo, ki misli, da je ustvarilo čuda kako umetnijo, če govori v tako zvitih stavkih in meglenih besedah, da jim čitatelj človeškega razuma zaman skuša priti do jedra; če ga vobče imajo. Slikarstvo, ki slika ljudem glave ne nad ramami in na vratu, vzravnanem, kakor ga je ustvaril umetnik vseh umetnikov. Bog, ampak na hrbtu ali na prsih. Celo za vrhunec umetnosti proglašajo to. Pa ni.
In kako topla srca bijejo pod to raševino. V tovarni za čokolado sem govoril s preprostim bratom, rodom Hrvatom. Tožil mi je, koliko sitnosti imajo čestokrat pri carini, kadar pride iz Gradca kaka pošiljatev zavojev in škatelj. Omenil sem vznevoljen: »Včasih mora biti človek naše domovine res žalosten, če vidi, kako ponekod naravnost delajo na to, da bi jo ljudem pristudili.« Pa so možu kar zagorele oči in z zanosom mi je govoril: »Verujte, vse bo še dobro. Bog bo že naredil, morda prej, ko sami mislimo. Samo pomislite, kako so nas stiskali Nemci in Mažari. Pa smo postali kar čez no svobodni. Le zaupajmo, da se bo tudi v tej svobodni domovini še vse lepo uredilo. Seveda, ljudje mislijo: »Trapisli so vsemu odmrli, tudi za domovino se ne brigajo.« A kako je ne bi ljubili, ko je sam Gospod svojo domovino tako toplo ljubil! Z vsem srcem jo ljubimo in za njo — molimo.« — »Le molite, s tem ji boste največ koristili,« sem mu dejal ginjen in mu toplo stisnil roko.
In brevir, petje. Ti poltihi, neskončno mehki zvoki v molu, kako čudovito so nasprotni kričavi sedanji glasbi. In kako dobrodejno nasprotni. Teko kakor počasen, enakomerno, pokojno žuboreč potok. In vendar čuti poslušalec iz vsake besede, iz slednjega glasu, da prihajajo iz najglobljih globočin, z dna človeške duše, verne, vse Bogu posvečene, Boga ljubeče duše. In tisti skrivnostni zategli Kyrie eleeison — Kriste eleeison — Kyrie eleeison, ki prihajajo kakor iz daljave, izpod klopi, kamor so se molilci v svoji skrušenosti in ponižnosti sklonili do tal, zamolklim vzdihom iz najhujših bolesti kličoče duše slični. Ne prosijo le zase, oni ne nosijo bremena. Za ves svet prosijo milosti in usmiljenja, za svet, z grehi preobremenjen in vendar žive veselo, razkošno in bučno, kakor bi živel v najsrčnejšem prijateljstvu z Bogom.
In zvečer, kadar se, preden gredo k počitku, za noč še priporoče svoji Materi in Kraljici, Brezmadežni Devici, s slovito trapistovsko »Salve regina«. Kako molijo ti revni timerjeni basi, kako se dvigajo nežni, povsem dekliški glasovi malih novincev dijakov kakor žgoleči škrjančki pred prestol nebeške Kraljice, polni vere, zapanja, ljubezni.
Ne le slišati, z vsem srcem, z vso dušo doživeti je treba to…
No čudim se, da je zbegano, razrvano dušo Hyismannsovo tako globoko pretreslo to petje, kakor nam klasično opisuje v knjigi svojih izpovedi: »En route« (Na poti namreč k Bogu).
Naj bi očiščevalo tudi mojo dušo kakor dušo tega nesrečno-srečnega pesnika. Naj bi jo dvigalo k Bogu in k Mariji kakor njegovo po ljubezni božji, po miru v Bogu hrepenečo dušo.