Pridige Janeza Travna
| Opominjevanje k' pokori v' ſvetim letu 1826, to je: Pridige od odpuſtikov, od pokore in nekaterih drugih reſniz, ktere greſhnika k' pravi pokori budé. Jih je pridgoval Janes Traven, fajmojſhter v' Poljanah nad Loko |
Samo prve štiri pridige; ostalo še manjka.
| |||||||||||||
ſi doſti k' ſerzu ne vsame, kako ſe mu bo na sadnje godilo, in kam ga bojo perpeljale njegove hudobne pota; ſi le sato per ſvojih nar vezhih pregrehah ſhe nebeſa obeta, ker ne ſpozna, in mu ni mar ſposnati, kaj in kakſhna je prava pokora: bi pazh reſ ne moglo sanj biti nizh bolj svelizhanjſkiga, kakor shivo in vezhkratno premiſhljevanje takih reſniz. Is shelja morebiti marſkterimu pomagati in ga sbuditi k' takimu premiſhljevanju, in ſ'tem k' pravi, reſnizhni pokori, ſim potim te pridige nekoliko bolj sdelal, nektere rezhi perſtavil, druge ispuſtil, in jih ſploh tako prenaredil, de niſo le sa ſveto leto, de ſo sa vſelej dobre, in vam jih tukej, ljubi Slovenzi! podam, poln saupanja, da jih ne bote bres ſadu brali. K' tem ſim perdjal tudi pridigo od pleſa, is ktere bote ſposnali, kaj miſli od njega naſha mati ſ. katoliſhka zerkev, kaj moremo tedej tudi mi nje otrozi od njega miſliti. Berite jih le, in poſkuſhajte brati ſ' takimi sheljami, ſ kakorſhnimi ſo vam ſpiſane, in vam bojo gotovo veliko pomagale: pravizhne od greha odvrazhevale; greſhnike k' pokori perganjale.
Kasalo.
uredi1. Od nekdanje ojſtroſti zerkve proti greſhnikam.
2. Sakaj in kterim greſhnikam je nekdej zerkev odpuſtike delila, kterim pa jih ni delila.
3. Odpuſtiki naſhih zhaſov ſo prav sa prav ſhe smerej pregledanje v' pokorſkih poſtavah sapovedane pokore.
4. Nekdanji odpuſtiki ſo tudi per Bogu veljali; ravno tako odpuſtiki naſhih zhaſov tudi per Bogu veljajo, in ſo sa greſhnika dobri in svelizhanſki.
5. V' sadobljenje odpuſtika je greſhniku treba preobernenja, poboljſhanja.
6. V' sadobljenje odpuſtika je greſhniku treba tudi prave reſnizhne volje po ſvoji ſlaboſti sa ſvoje grehe sadoſti ſtoriti rasshaljeni pravizi boshji.
7. Od ojſtroſti pravize boshje.
8. Od hudobije greha.
9. Od uſmiljenja boshjiga.
10. Od odlaſhanja pokore.
11. Zhlovek popoten na ſvetu.
12. Od ſmerti.
13. Od ſodbe.
14. Od pekla.
15. Od nebeſ.
16. Od ſpraſhevanja veſti.
17. Kaj je, in kakſhne laſtnoſti ima prava grevinga.
18. Bres prave grevinge ni odpuſhenja grehov; in kjer poboljſhanja ni, prave grevinge ni.
19. Kakſhna more ſpoved biti.
20. Kaj more ſoſebno navadni greſhnik iſkati per ſpovedi; kakſhne ſpovednike ſi sato voliti.
21. Od hudobije in ſhtrafing nevredniga, in potrebe vredniga ſ. Obhajila.
22. Kdor na konzu ſ. leta, ali ſzer po sadobljeni odvesi ſhe v' navadnih grehih shivi, ni bil pravi ſpokornik; ali zhe je bil, ni sato nizh bolji; kako ſe je povernjenja v' greh varovati.
23. Od pleſa.
I. Pridiga.
urediTebi bom dal kljuzhe nebeſhkiga kraljeſtva. In karkoli boſh svesal na semlji, bo svesano tudi v' nebeſih, in karkoli boſh rasvesal na semlji, bo rasvesano tudi v' nebeſih. Mat. 16 , 19.
Kakor po beſedah ſ. Pavla tiſtim, ki Boga ljubijo, vſe k' dobrimu pomaga, ravno tako je ni rezhi tako dobre, svelizhanſke in ſvete, de bi je greſhnik ne mogel v' ſhkodo ſvoje duſhe, v' ſvoje pogubljenje oberniti; zlo nebeſhka mana, angelſki kruh, sakrament ſ. reſhnjiga Teleſa, v' kterim je Sin shiviga Boga Jesuſ Kriſtuſ, ſama dobrota in ſvetoſt ſ' ſvojo boshjo in zhloveſhko natoro prizhijozh, je nekterim shivlenje, drugim pa ſmert. Vſe tedej pride na to, kako zhlovek oberne dóbro ali gnado, kadar ſe mu da, kako ſe sa-njo perpravi, koliko ſe je vredniga ſtori, kader ſe mu ponuja. Kar tukej rezhem, velja gotovo tudi od odpuſtikov, ki nam jih mati ſ. katolſhka zerkev poſebno letoſhnje, ravno sato imenovano ſveto leto, ponuja, in naſ opominja, de te gnade nikar saſtonj ne prejmimo, nikar v' nemar ne puſtimo. Sato tudi ſ. ozhe papesh shelé in perporozhajo v' ſvojim piſanji do vſih katolſhkih ſhkofov, de naj ſe prizhijozhe leto, leto vélikiga sa vſe katolſhke kriſtjane osnanjeniga odpuſtika, poſebno govori od odpuſtikov, in od perprave, ktere jih sadobiti nam je vſelej treba, tedej od pokore in tega, kar greſhnika poſebno budi k' pokori. Po teh ſvetih sheljah perviga Kriſtuſoviga nameſtnika na semlji, in tudi gnadljiviga in viſoko vredniga Firſhta in Shkofa naſhe ljubljanſke zerkve vam bom tudi jeſt ta ſvet in prijeten zhaſ, te ſrezhne dni svelizhanja, poſebno od njih govoril, in te greſhnik, greſhniza! k' pravi reſnizhni pokori opominjal, ker ga bres nje sa-te ni nobeniga odpuſtika. Té opominovanja k' pokori sazhnem ſ' pridigo od ojſtroſti zerkve proti greſhnikam v' pervih zhaſih kerſhanſtva, od ktere bom danſ govoril, in vam nekoliko popiſal, kako ojſtro je ravnala nekdaj zerkev s' greſhniki, kako teshe in dolge pokore jim je nakladala is oblaſti, ki jo je prejela od Jesuſa Kriſtuſa, kader je rekel nje poglavarjem, pervizh ſ. Petru, in zhes nekej zhaſa vſim apoſtelnam vkup, de bo tudi v' nebeſih savesano, kar bo na semlji savesala, kakor naſproti tudi v' nebeſih odvesano, kar bo na semlji rasvesala. Is tega bote ſami ſposnali, kakſhno pokoro bi mogli ſhe dan danaſhnji greſhniki delati, ker je rasshalenje boshje ſhe dan danaſhnji ravno taka hudobija, boshja praviza ravno tako ojſtra, kakor nekdaj; ſposnali tudi, kakſhno dobroto jim ſkashe mati katolſhka zerkev, zhe jim od te ſvoje ojſtroſti kaj perjenja, pa vender le tako perjenja, de jim ſ' ſvojim uſmilenjem nizh manj ali ſhe vezh, pomaga k' svelizhanju, kakor bi jim bila ſzer ſ' ſvojo ojſtroſtjo pomagala. Poſluſhajte tedej, premiſhljujte, in ohranite, kar bote ſliſhali.—
Snajdel ſe je v' Korintu nekdo tako neſramen, de je s' sheno ſvojiga ozheta v' nezhiſtoſti shivel. Ko ſ. Pavel to sve, ojſtro ſvari Korinzhane, de tako hudobijo terpe med ſeboj, ker bi mogli vender vediti, de je tak zhlovek sa njih zerkev, to je, sa vſe kriſtjane tiſtiga kraja, ſilno nevaren, in bi jih ravno tako vtegnil veliko pohujſhati, kakor le malo kvaſu vſe teſto okiſa. Sato jim sapove v' imenu Jesuſa Kriſtuſa poſtergati tako nevaren kvaſ hudobije is med ſebe, odlozhiti nevaren ud od teleſa ſvoje zerkve, isbriſati nezhiſtnika is ſhtevila kriſtjanov, in ſe s' njim ne vezh pezhati. Korinzhani bogajo, in nezhiſtnik je lozhen od njih zerkve, vershen is njih drushbe; nobeden ne hodi vezh v' zaker, nobeden ſe vezh ne pezha s' njim. In to, in pa sraven ſhe teleſno terplenje, ki ga je ſ. Pavel, is mozhi Jesuſa Kriſtuſa ſhtrafal s' njim, ker ga je sdal ſatanu v' pogubljenje meſa, de bi bila duſha svelizhana na dan Jesuſa Kriſtuſa mu je ſhlo tako k' ſerzu, in ga je ſ' tako britkoſtjo napolnilo, de ſe je bilo bati, de bi ob vſe upanje ne priſel, in ſe kakor Judesh sdajaviz ne pogubil, ko bi to ſhe kaj dolgo terpelo.
Vſe to je bilo zhes nekej zhaſa ſpet ſ. Pavlu povedano, kako de ſe je namrezh nezhiſtnik v' ſposnanji ſvoje hudobije, in ſvoje nevrednoſti is shelja boshjo pravizo potolashiti, v' duhu pokore njegovi ſodbi voljno podvergel; kako slo sdaj obshaluje ſvojo pregreho, in kako mozhno ſi ſvojo neſrezho k' ſerzu shene: in ſ. Pavel, ker ga vidi popolnama preobernjeniga in poboljſhaniga, vſiga drugazhniga, in ſe ſhe sraven boji, de bi ſe v' preveliko shaloſt ne pogresnil, ktéra bi ga ſhe le pogubila, nameſti ga svelizhati, jim piſhe in jih proſi, de naj mu saneſo, de naj ga ſpet imajo sa ſvojiga brata, in k' njegovimu troſhtu nasaj vsamejo v' ſvojo zerkev, v' ſhtevilo kriſtjanov, in rezhe, de kar oni odpuſte, odpuſi tudi on ſam, in kar odpuſti, de savoljo njih v' imenu Jesuſa Kriſtuſa odpuſti.
Tako je bilo ſpregledano, persaneſheno, tako perjenjana, odpuſhena pokora korinſhkimu nezhiſtniku, in to je odpuſtik.
Ljubesnivi! Preden govorim od odpuſtikov, ki ſo bili, ſo ſhe sdej v' ſ. zerkvi in bodo do konzhanja ſveta, vaſ morem she tukaj dveh rezhi opomniti, kteri ſe vam bote sdeli ena drugi ſkorej na ravnoſt naſproti, ſte pa vender obe gotova reſniza.
Pervizh, de ne ſmemo miſliti, de korinſhki nezhiſtnik, potim ko je bil odpuſtik doſegel, ni vezh pokore delal, de na ſvojo hudobijo ni vezh miſlil, je nizh vezh obshaljeval in objokoval, nizh vezh nad ſeboj ſhtrafoval. Tiſti mladenzh, televajſki poglavar, ki Boſuet v' premiſhljevanji sa zhaſ ſvetiga leta govori od njega, kteri je bil ravno tako sadobil odpuſtik od ſ. Janesa apoſtelna, je do ſmerti ſpokorno shivil. Kakor tudi Peter, Magdalena, ki ſta odpuſtik od Jesuſa Kriſuſa ſamiga sadobila, ravno tako moremo miſliti, je on tudi po sgledu vſih pravizhnih vſelej ſpokorno shivil; in ſ. Krisoſtom vikſhi ſhkof in velik uzhenik v' zerkvi pravi, ko od njega govori, de ga je hotel ſ. Pavel, ker je Korinzhane sanj proſil, de naj mu persaneſo, de naj ga v' ſvojo zerkev ali drushbo nasaj vsamejo, in v' njegovi shaloſti troſhtajo; ne ſzer kakor de bi bil she doſti pokore ſtoril; sakaj po takim sadoſti ſturjenji bi odpuſtika ne potreboval, ampak ker je ſlab, de ſe morebiti v' preveliko shaloſt nepogresne, de ga je, pravi, ſ' to in pa tako proſhnjo hotel v' ponishnoſti ohraniti, in opominjevati, de naj ki po sadobljenim odpushenji (v' pokori) nikar bolj toshljiv ne bo. Drugizh, de je ta odpuſtik tudi per Bogu veljal, in zhe praſhate, koliko veljal, in ali bi bil ſhel nezhiſtnik, ko bi bil prezej umerl, kakor ga je bil doſegel, na ravnoſt, in ne ſhe le skosi ogenj viz v' nebeſa; ſi upam rezhi, de: savoljo tolikiga in tako poſebniga duha pokore, ki ga je bil poln, je Jesuſ v' nebeſih poterdil kar je Apoſtel nad tim greſhnikam ſturil. Duh pokore je, kar ſi dobro samerkajte, velika nejevolja in prava reſnizhna shaloſt nad greham, ſklenjena ſ' terdno in reſnizhno voljo ne le ſamo Boga ne vezh rasshaliti, ampak tudi po ſvoji mozhi rasshaljeni pravizi boshji sa ſvoje grehe sadoſti ſtoriti, jih nad ſeboj po vrednoſti ſhtrafovati, in tako, kolikor ſe ſtoriti da, poverniti Bogu tiſto nezhaſt, ki ſmo mu jo ſ' ſvojo nepokorſhino in sanizhevanjem njegove preſvete volje ſtorili. Tedej savoljo njegove tako poſebne shaloſti nad greham, ki jo nad njim vidimo, savoljo ktere je tudi Jesuſ Kriſiuſ ſam deſnimu rasbojniku na krishu prezej po ſmerti paradish obljubil; savoljo njegove tako perpravljene volje, ſ' ktero ſe je bil is reſnizhnih shelja Boga in njegovo pravizo potolashiti podvergel ſodbi ſ. Pavla, in vſimu, kar je mogel v' ſhtrafingo greha hudiga, in teshkiga terpeti; savoljo tega pravim, je imel odpuſtik, ki ga je bil doſegel, tako veliko mozh.
Morebiti odgovorite na to: Kaj mu je bilo tedej treba pokore po sadobljenim odpuſtiku, zhe mu je bilo tudi per Bogu vſe odpuſheno, vſe in popolnoma ſpregledano?
Naj te moj kriſtjan, to nikar ne moti. Ali ne veſh de per Bogu le sgol ſamo na to vſe pride, kakſhno je naſhe ſerze, naſha volja in ljubesen do Boga, in de volja sa delo velja, to je, zhe sareſ hozheſh kaj dobriga ſtoriti, in ſi, kolikor premoreſh, persadevaſh, de ti je to per Bogu tako sa dobro vseto, kakor ko bi reſ ſtoril, kar ſtoriti sheliſh. Tako je bila tedaj sa tega ſpokornika vſa tiſta pokora, ki je imel pravo reſnizhno voljo jo ſhe delati, per Bogu she prizhijozha, she ſtorjena, she opravljena, in njegov dolg ſ' tako notranjo pokoro she plazhan, ker mu je bila njegova reſnizhna volja pokoro delati, sa dela pokore ſhteta; kar bi pa ne moglo biti, ko bi bil po sadobljenim odpuſtiku od ſpokornih del jenjal, in miſlil, de je to she pokora, ker je bil v' zerkev ali v' ſhtevilo in drushbo kriſtjanov nasaj vset. Tedaj ſpravljen s' Bogam je mogel kakor vſi pravizhni, vſelej v' shaloſti shiveti, po sgledu svelizharja, ki je bil od mladoſti poln nadlog, in je ſ' ſmertjo na krishu dolg naſhih grehov plazhal. Od vſiga tega bote kaj vezh ſliſali v' dveh drugih pridigah, v' kterih vam bom ſkasal, de s' odpuſtikam sdanje, kakor nekdanje zerkve, kdor ga vredno sadobi, tudi per Bogu doſeshe odpuſhenje, vezh ali manj, ali tudi vſih zhaſnih ſhtrafing, ki bi jih mogel greſhnik ali na tem ſvetu, ali po ſmerti v' vizah sa ſvoje grehe terpeti, in de bres duha pokore, kakor ni odpuſhanja grehov, tudi ni odpuſtika.
Po sgledu ſ. Pavla, kteri je bil korinſhkimu nezhiſtniku naloshil tako ojſtro pokoro, je tudi mati katolſhka zerkev she v' pervih zhaſih ojſtro ravnala s' greſhniki, jih lozhila od drugih kriſtjanov, in jim ojſtro pokoro nakladala, in jih ſhe le po doperneſheni pokori nasaj jemala med ſvoje otroke, jih s' njimi puſhala k' boshji misi, de bi vſi ſtrah imeli pred greham. Zerkvene sgodbe nam povedo, de ſo bili v' pervih zhaſih zerhve ſhtirje ſtanovi greſhnikov, v' kterih vſakimu vézhi del je mogel greſhnik po velikoſti ſvojiga greha manj ali vezh zhaſa shiveti, in ozhitno pokoro delati. Pervi ſe je imenoval ſtan jokajozhih, drugi poſluſhajozhih, tretji klezhijozhih, ali na obrasu leshijozhih, in zheterti ſtojezhih.
Je bil kdo tako neſrezhen, de je v' kaki veliki rezhi boshjo sapoved prelomil, poſebno pa zhe ſe je to ozhitno sgodilo, je bil, kakor ſo paſtirje zerkve to svedli, odlozhen od drugih kriſtjanov, in ni ſmel vezh v' zerkev ampak je mogel kaj zhaſa proſiti de bi ga med ſpokornike vseli, in ga tako na pot poſtavili per Bogu ſpet priti v' prijasnoſt. In kako ſo proſili sa to gnado? Sunej pred zerkvenimi vratmi ſo ſtali v' ſpokornih oblazhilih, in v' veliki britkoſti ſvoje duſhe, s' shaloſtnim in milim glaſam, s' veliko ponishnoſtjo ſo sdihovali k' drugim bogabojezhim kriſtjanam, ki ſo v' zelih trumah tako rekozh po ſredi med njimi ſhli v' zerkev, pred tron boshje miloſti: bratje! ſeſtre! ſpomnite ſe naſ, ko bote ſtali pred milim Bogam, in proſite sa naſ njega in njegove nameſtnike. Sato tudi ſo ſe imenovali jokajozhi.
Drugi ſtan je bil poſluſhajozhih, kteri ſo bili le na tiſti kraj v' zerkev puſheni, kamor ſo tudi ajdje, Judje, krivoverzi ſmeli, zhe ſo kotli boshjo beſedo ſliſhati. Tukaj ſo poſluſhali petje ſ. pſalmov, branje ſ. piſma in pridige, v' kterih ſe je ſ. piſmo raskladalo, in kerſhanſko bogabojezhe shivlenje popiſovalo in perporozhalo; s' ajdi, Judi, krivoverzi vred pa ſo mogli tudi is zerkve, preden ſe je maſha sazhela. V tem ſtanu ſo bili nekteri po zele tri leta, in tudi ſhe vezh zhaſa.
Tretji ſo bili puſheni na ſredo zerkve, kjer ſo v' ponishnoſti, in shaloſti na ſvojih obrasih leshali, in zele potoke ſolsa tozhili, de ſo rasshalili ſvojiga tako dobriga in uſmiljeniga Boga, in saſlushili sa vſelej odlozheni biti od njega, isvirka vſe ſrezhe, sazhetka vſe lepote. Tukaj ſo med maſho, pred ofram duhovni roke na nje pokladaji, nad njimi molili, in jim teshke dela nakladali, de bí tudi doma ojſtro pokoro delali; in ſo dobro na vſe njih sadershanje merkali, kako shive, ali, in kako opravljajo nalosheno pokoro.
In sato so mogli tudi v' tem ſtanu, ſploh govoriti, nar vezh zhaſa oſtati, nekteri greſhniki po ſedem, nekteri tudi po petnajſt let. Tudi ti ſo mogli, pred ofram is zerkve.
Hozheſh greſhnik! greſhniza! vediti, kako tudi sunaj zerkve delajo pokoro, o ſpremi jih na njih dom, tukej boſh ſhe le vidil, vidila, kaj je pokora: vidil koliko v' duhu pokore voljno v' ſvojm ſtanu delijo, koliko in kako ojſtro ſe poſtijo, doſtikrat ob ſuhim kruhu in mersli vodi, doſtikrat notri do vezhera poſtijo, de nizh ne okuſijo; vidil kako gorezhe in pogoſtne ſo njih molitve, kako obilne njih almoshine; vidil, kako leshe na terdih tlah; vidil koliko zhujejo, in ſi per ſpanji pertergujejo; vidil, kako po sgledu ſpokorniga Davida nozh in dan jokajo, ſvojo poſteljo ſ' ſolsami mozhijo, ſvoj kruh s' pepelam jedo, in ſe ſkorej ſuſhe od shaloſti.
Potim, ko ſo tako vezh ali manj zhaſa pokoro delali, in v' djanji pokasali, de jim je reſniza ſe s' Bogam ſpraviti, in mu v' prihodno sveſto ſlushiti, jim je bilo perpuſheno v' zerkvi ſtati; sato ſe jim je tudi reklo, ſtojezhi, in ſo ſmeli per zeli maſhi biti, ofra pa ſhe niſo ſmeli perneſti, in k' ſ. obhajilu ſhe niſo bili puſheni.
Tako ojſtro pokoro je nakladala zerkev greſhnikam okoli pet ſto let, ktera je bila pa ſhe sraven, zhe ravno v' nekterih zerkvah dalji v' drugih kraji, ſploh govoriti ſilno dolga, in je terpela po pet, deſet, petnajſt, dvajſet in he vezh let, sa nektere grehe tudi do konza shivljenja.
Pa tudi v' poſnejih zhaſih je bíla pokora ſhe smerej ojſtra in dolga, in ſaj sa ozhitne grehe vezhi del tudi ozhitna. Shkofje, ki jim je bila ſprava greſhnikov s' Bogam, ali kar je vſe eno, njih reſnizhno in ſtanovitno poboljſhanje, vſelej nar bolj per ſerzu, kakor tudi ohraniti nedolshne v' dobrim, njih nar vezhi ſkerb, ſo bili v' zerkvenih sbórih nektere poſtave sa pokoro naredili, nektere od drugih narejene poterdili, v' kterih je bilo ſploh govoriti, sa vſaki greh she sapiſano, in sapovedano, kalſhno in kako dolgo pokoro bo mogel delati, kdor ga bo ſloril.
Is tih pokorſkih poſtav perve, kakor tudi nekoliko potlejſhne zerkve vam morem ſaj nektere tukaj povedati. Poſluſhaj jih tedej grehnik! greſhniza! in uzhi ſe is njih, kakſhna bi mogla tudi tvoja pokora biti, sakaj Bog neſpremenljiv, Jesuſ Kriſtuſ vzheraj in danſ, in tudi na vekomej ravno tiſti, boshja praviza ſhe dan danaſhnji ravno tiſta, ſhe dan danaſhnji ravno tako ojſtra in ſtraſhna. Sato tudi zela zerkev v' Trid. sboru sheli, de bi greſhniki ſhe sdej in vſelej po tih poſtavah delali pokoro; in perporozha, de naj ſe ji ſaj blishajo, to je, kolikor po ſvoji ſlabolſti morejo, ojſtro in nekdanji pokori ſaj nekoliko enako in ſaj podobno pokoro delajo.
po kterih ſe je v' pervi, ali tudi v' potlejſhnji zerkvi greſhnikam pokora nakladala, in jih sato imenujemo pokorſke poſtave.
Kdor od vere odſtopi, Jesuſa Kriſtuſa sataji, naj dela pokoro deſet let, ali kakor druge poſtave pravijo, veſ zhaſ ſvojiga shivljenja.
Sa vedeshvanje, to je, zhe ſe is nekterih prasnih rezhí prihodne rezhi prerokujejo, naj ſe dela pokora ſedem let.
Kdor mameshov sa ſvet praſha, ali jih v' ſvojo hiſho pelje; de bi mu kaj rasodeli, naj dela pokoro pet let.
Kdor verjame, de kdo samore hudo vreme napraviti, eno leto.
Kdor is kvart, ali drugih takih rezhi prihodne rezhi pravi; ali svediti hozhe, naj jo dela ſhtirdeſet dni.
Kdor kaj jé ali pije, ali na ſebi noſi, de bi ſodbo boshjo odvernil, naj dela pokoro ſedem let.
Kdorkoli krivo perſeshe, naj ſe poſti ſhtirdeſet dni ob kruhu in vodi, in dela potim ſedem let pokoro; ravno tako; kdor koga h' krivi perſegi ſili.
Kdor is lakomnoſti krivo perſeshe, naj proda in ubogim rasdeli vſe kar ima; naj gre v' kloſhter, in naj veſ zhaſ ſvojiga skivljenja pokoro dela.
Kdor v nedeljo ali prasnik kakoſhno hlapzhevſko delo ſtori, naj ſe tri dni ob kruhu in vodi poſti.
Kdor ſe v' zerkvi med duhonim opravilam pogovarja, naj ſe deſet dni poſti ob kruhu in vodi.
Kdor od zerkve sapovedan poſt prelomi, naj ſe poſti dvajſet dni ob kruhu in vodi; kdor ga v' vélikim poſti prelomi, naj sa vſaki dan ſedem dni dela pokoro.
Kdor kvaterniga poſta ne dershi, naj ſe ſhtirdeſet dni ob kruhu in vodi poſti.
Kdor ſtariſhe kolne (jim gerdo, sanizhljivo govori), naj ſe poſti ſhtirdeſet dni ob kruhu in vodi.
Kdor jim krivizo ſtori, naj dela pokoro tri leta.
Kdor nauke ali povelje ſvojiga ſhkofa, ſvojiga fajmoſtra, ali drusiga duhovna saſmehuje, naj ſe poſti ſhtirdeſet dni ob kruhu in vodi.
Sa premiſhljeno ubijanje, je bilo sapovedano ſhtirdeſet dni poſta ob kruhu in vodi, in ſhe ſedem let pokore; po drugi poſtavi pa dvajſet let, in ſpet po drugi ſedem in dvajſet let, in ſhe po drugi zel zhaſ shivljenja.
Sa preſheſhtvo je bilo od nekterih ſedem, od drugih deſet, od drugih petnajſt, fpet od drugih oſemnajſt let pokore sapovedane; ravno toliko sa neſramnoſt, oſtudnoſt in gnuſobo ſ' ſvojim ſpolam.
Sa loternijo od nekterih tri, od drugih ſedem, od drugih devet let; sa loternijo s' dvema ſeſtrama veſ zhaſ shivljenja.
Sa tatvino eno leto, zhe ſe je pa kdo ni ſam obtoshil, dve leti; sa tatvino tudi majhnih rezhí eno leto; ravno toliko, zhe kdo najdene rezhi ni nasaj dal.
Sa televajſtvo ſedem in dvajſet let.
Sa krivo prizhevanje, naj ſe dela pokora kakor sa preſheſhtvo ali ubijanje.
Kdor v' krivo prizhevanje pervoli, naj dela pet let pokoro.
Kdor bliſhnjimu kakofhno pregreho ozhita, ki je ni ſtoril, naj dela pokoro, kakor sa krivo prizhevanje.
Kdor blishnjimu kakoſhno rezh sa hudo vsame, preden ga je na tihim poſvaril, naj mu sadoſti, in potim tri dni pokoro dela.
Kdor rad opravlja, in ſe per tim ſhe kaj slashe, naj ſe ſedem dni poſti oh kruhu in vodi.
Kdor je per vagi, ali meri kaj golfal; naj ſe poſti ſhtirdeſet dni ob kruhu in vodi.
Kdor kaj ptujiga po krivizi dobiti sheli, in je lakomen, naj dela pokoro tri leta.
Kdor kakoſhno drago rezh ſvojiga blishnjiga naiti sheli, de bi jo sa ſé ohranil, ſtori ſmertni greh, in naj dela pokoro kakor sa tatvino.
Kdor sheli loternijo doperneſti, naj dela pokoro dve leti.
Sa vſak poglaviten ſmerten greh naj ſe dela pokora ſedem let, zhe velikoſt greha ſhe vezhi nozhe. [1]
Tako ojſro, moj kriſtjan, je ravnala zerkev nekdej s' greſhniki! in de to ſhe bolj ſposnaſh, ti v' ſklep danaſhnje pridige tudi ſhe povem velik in poſeben sgled njene nekdanje ojſroſti.
Meſto Teſalonika ſe je bilo hudo hudo pregreſhilo v' Teodosija Rimſkiga zeſarja, ſe je bilo ſperlo in vsdignilo, nektere njegovih ſlushabnikov, in zlo tudi poglavarja ſvojiga meſta umorilo. Ko Teodosi to sve, gorí od jese, in ſklene ſe maſhevati. Pa ſ. Ambrosh, in ſhe nekteri drugi ſhkofje, ki ſo v' prizho, ga pogovoré. Potim pa ga njegovi ſlushabniki ſkrivaj, de ſ. ſhkof nizh ne své, ſpet nadrashijo soper prebivavze puntarſkiga meſta, in pregovoré, de ſe neuſmiljeno maſhuje nad njimi, in prelije veliko tudi nedolshne krivi. Ko ſ. Ambrosh to ſliſhi, ne more od shaloſti pred zeſarja, temuzh mu le piſhe, ga ſvari savolj tolike pregrehe, in k' pokori opominja, in mu na ravnoſt pové, de drugazhi ni odpuſhenja upati: »Greh, mu rezhe ſe sbriſhe le ſ ſolsami; ni ga ne angela ne velikiga angela, de bi ga mogel drugazhi odpuſtiti; Goſpod ſam odpſti le tiſtim, ki pokoro ſtore.«
Ko hozhe zeſar v' zerkev iti, mu gre ſ. Ambrosh naproti, ſe vſtopi med zerkvene vrata in mu rezhe: »Kakor kashe, ne ſposnaſh grosovitnoſti ſvojiga greha. Morebiti te ſlepi velikoſt tvojiga ſtanu, de ne vidiſh ſvoje ſlaboſti. Vedi, de ſi zhlovek, kakor drugi. Kako hozheſh iti v' hiſho boshjo, ki ſi ga tako rasshalil? Ali ſe boſh predersnil od nedolshne krivi omadeshvane roke ſproſtreti, de bi prejel preſveto telo Jesuſa Kriftuſa? predersnil v' tiſte uſta vseti ſ. reſhno kri, ktere ſo bile krivizhno morijo napovedale. Pojdi nasaj, in nikar ne perdevaj ſhe tolike nove hudobije k' uni, ki ſi jo ſtoril.« Zeſar mu ponishno odgovori, de ſposna ſvojo pregreho, de pa sraven tudi upa, de mu bo Bog, kakor nekdaj Davidu odpuſtil. Ali ſ. ſhkof mu nepreſtraſheno ſpet rezhe: »Si greſhil kakor David, delaj tudi pokoro kakor David.« V' veliki shaloſti in ſ ſolsnimi ozhmi ſe zeſar verne v' ſvoje poſlopje, in oſtane oſem zelih meſzov v' pokori.
Kedar pride prasnik rojſtva naſhiga Goſpoda Jesuſa Kriſtuſa, in kriſtjani ſ' tolkim veſeljem hité v' zerkev, oſtane zeſar v' ſvojim poſlopji, in mozhno joka. Rufin, njegovih pervih ſlushabnikov, in poſebno ljubljen, ga, praſha, sakaj to? Zeſar pa ſhe bolj joka in sdihuje rekozh: »Jokam, ko smiſlim de je tempelj boshji ſushnim in berazham odpert, meni pa sapert, in tedej saperte nebeſa.« Rufin odgovori: »Zhe hozheſh, bersh grem k' ſhkofu, in ga bom tako dolgo proſil, de te bo odvesal.« »Nizh ne boſh opravil, rezhe zeſar, ker ſim tako slo vreden té ſhtraſinge, in zhes boshjo poſtavo kaj ſtoriti, ga vſa moja zeſarſka velikoſt ne bo perpravila.« Ko Rufin le ſili, in obeta, de bo ſproſil, mu tedej rezke, de naj gre, in tudi on ſam gre kmalo sa njim. Rufin proſi in proſi in ko ga Ambrosh le ne uſliſhi, mu pové, de je zeſar she na poti v' zerkev. Pa Ambrosh ſe tega ne uſtraſhi, in odgovori: »Rufin! povem ti, de ga ne bom puſtil v' zerkev; zhe pa hozhe ſvojo oblaſt v' neuſmiljenje in tiranſtvo preoberniti, ſe bom s' veſeljem puſtil umoriti.« Rufin poſhlje to zeſarju povedat, in mu ſvetuje, de naj ſe verne; ali poboshni zeſar rezhe: »Shel bom, in ſe podvergel ponishanju, ki ſim ga saſlushil.« Pride tedej in proſi ſhkofa sa odveso. S.Ambrosh miſli, de hozhe po ſili v' zerkev, in mu ozhita, de ſe soper Boga ſamiga vsdiguje, in njegove sapovedi s' nogami tepta. »Saj jih ſpoſhtujem, odgovori zeſar ponishno, in nozhem soper poſtavljene regelze iti v' zerkev, temuzh proſim, de mi odvsemi te vesi, in mi nikar ne sapiraj tſtih vrat, ki jih je Jesuſ Kriſtuſ odperl vſim, kteri pokoro delajo.« »Kakoſhno pokoro ſi tedej delal,« ga praſha Ambrosh? »Ti imaſh pravizo mi povedati, sdihuje zeſar, kaj morem ſtoriti.« Ambrosh ga tedej podvershe ozhitni pokori, in puſti v' zerkev. Zeſar dene sa veſ zhaſ pokore od ſebe vſe snamenja zeſarſke zhaſti; se vershe v' zerkvi na ſvoj obras, moli, proſi sa odpuſhenje, in milo joka, in vſe ljudſtvo, ko ga vidi tako ponishaniga, s' njim vred joka in moli sanj.[2]
Greſhnik! greſhniza! ti, ki miſliſh de je she ſ' ſamo ſpovedjo vſe opravljeno; preden ti je ſhe reſniza ſe poboljſhati, she odpuſhenje upaſh; vsemi ſi ta sgled prav shivo k' ſerzu. Saſtonj tedej hozheſh od boshjih nameſtnikov odveso, odpuſhenje grehov, dokler ſe ne ſpreoberneſh, ne poboljſhaſh; sakaj ni ga ne angelja ne velikiga angelja, kakor ti ſprizhuje tako velik in ſvet ſhkof, de bi ti jih mogel odpuſtiti, zhe jih ne obshaljujeſh, ne objokujeſh, ſam nad ſehoj ne ſhtrafujeſh, tedej ſhe manj, zhe jih ne sapuſtiſh. Glej! zefar ni bil puſhen v' zerkev, dokler ſe ne ponisha, in ozhitni pokori ne podvershe; zeſar ſe sdershi zerkve zelih oſem meſzov, ſe ponishuje in dela pokoro v' ſvojim poſlopji, jo dela tudi ſhe ozhitno, kakor in dokler njegov ſhkof rezhe, de je dobro in potrebno, preden ſo mu ſveti sakramenti dani. In tebi ſe sdi neſpamet, neuſmiljenje in vſe prevelika ojſtroſt, zhe ſe nameſtniki boshji ne predersnejo ti jih dati, dokler ſvojim pregreham ſloveſa ne daſh, jim terde in vezhne vojſke ne napoveſh, in sato greſhnih perloshnoſt ne puſtiſh, ſe pohujſhljivim tovarſhem, prijatlam in snanzam, nevarnim in kushnim krajem, in vſimu sapeljevanju ne odpoveſh.
Sposnaj tedej is tega sgleda, in ſploh is nekdanje ojſtroſti zerkve, kako nekerſhanſko je bilo do sdaj tvoje sadershanje v' ti rezhi, in delaj po duhu zerkve, kolikor tvoja ſlaboſt perpuſti, ſvojim pregreham permerjeno pokoro, ker ſe greh le ſ' ſolsami, le ſ' pravo in reſnizhno pokoro sbriſhe. Amen.
II. Pridiga.
urediKarkoli bolh svesal na semlji, bo svesano tudi v' nebeſih, in karkoli boſh rasvesal na semli, bo rasvesano tudi v' nebeſih. Mat. 16, 19.
Zhe je bila ravno zerkev nekdaj tako ojſtra in terda proti ſvojim greſhnim otrokam, sato ſhe ni bila jenjala biti njih dobra in uſmiljena mati, ktera ſvojiga otroka le is ſkerbi ſa njegovo prihodno ſrezho, tedaj is ljubesni in le perſiljena ſhtrafuje; in kadar ga tepe, tudi ſama ravno tako v' shivo, kakor njeni otrok, zhuti njegove bolezhine. Ker jih je tedaj le perſiljena, le sato tako terdo imela, jim le sato tako ojſtre, teshke in dolge pokore nakladala, de bi jih ſpet in bolj gotovo s' Bogam ſpravila, jim sgubljeno pravizo do nebeſ nasaj dobila, in jih vezhiga in vezhniga terpljenja obvarovala; jim je tudi vſelej rada in s' veſeljem od ſvoje ojſtroſti kaj perjenjala, zhe je le mogla upati, de jim bo ſ' ſvojim persanaſhevanjem tudi toliko, ali morebiti ſhe vezh pomagala k' reſnizhnimu in ſtanovitnimu poboljſhanju, kakor ſ' ſvojo ojſtroſtjo. Naſproti pa jim savoljo ſvojih reſnizhnih shelja jih svelizhati ni mogla, ni ſmela odjenjati, zhe tega upanja ni imela. To, moj kriſtjan, namrezh greſhnika bolj gotovo ali tudi pred in hitreji s' Bogam ſpraviti, to pravim, je tiſta velika in edina regelza ktere ſe je zerkev per delenji odpuſtikov vſelej dershala. Kaka na tanko ſe je je vſelej dershala, bote ſposnali is danaſhnje pridige, v' kteri ſim ſklenil vam povedati, sakaj in tedaj kterim greſhnikam je vſelej delila odpuſtike, to v' pervim delu; kterim pa jih ni nikoli delila, to v' drugim delu.—
I.
She Pavel, kakor je bilo she povedano, je bil Korinſhkimu nezhiſtniku nalosheno pokoro odpuſtil, in Korinzhanam perporozhil, de naj ga nasaj vsamejo v' ſvojo zerkev. In sakaj je to ſloril? Ker je ſliſhal, de sareſ mozhno obshaljuje ſvoje grehe, de je tedaj njegovo ſerze ſpreobernjeno, poboljſhano, in sato Bog, kteri rastertiga in ponishaniga ſerza nikoli ne sanizhuje, perpravljen mu odpuſtiti; in ker ſe je bilo ſhe zraven bati, de bi mu ſerze ne upadlo, in bi ga njegova prevelika shaloſt, zhe bi ta njegova pokora ſhe dalj terpela, ne premagala, to je, de bi ki ne bil od ſovrashnikov zerkve premoten odſtopiti od vere in ſe k' malikam nasaj podati; sapuſtiti kerſhanſko zerkev, to tako ojſtro in neisproſhljivo mater, od ktere, zhe se ji kdo sameri, bi ne bilo ſkorej nobeniga uſmilenja upati.
Po tem sgledu ſ. Pavla je tudi zerkev s' greſhniki vſelej uſmiljeno ravnala, jim od naloſhene ozhitne pokore vezh ali manj odjenjevala, zhe je, in kolikor je is njih gorezhih shelja truda in persadevanja potolashiti boshjo pravizo s' deli pokore, in ji sadoſti ſtoriti, ali tudi is drugih okoljſhin, ki ſo bili v' njih, ſposnala, in upati ſmela, de jim je Bog she perpravljen odpuſtiti; ali de jim bo s' njeno dobroto in uſmiljenjem ravno toliko, ali tudi morebiti ſhe vezh pomagano k' ſpravi s' Bogom, kakor s' njeno ojſtroſtjo. In tako odpuſhenje ali pregledanje pokore, kakor she veſte, se je imenovalo odpuſtik.
Zerkvene sgodbe nam povedo ſhtiri urshahe, is kterih je zerkev pervih zhaſov greſhnikam per nalosheni pokori pregledovala, ali odpuſtike delila. Ti fo bili: 1) velika in poſebna gorezhnoſt ali ajfer v' pokori, 2) proſhnje velikih boshjih prijatlov, in poſebno marternikov, 3) novo preganjanje kriſtjanov, 4) ſmertne bolesni.
Pervi urshah: Mati kat. zerkev je dobro vedila, de je vſe le na ſerzu; de zhlovek pred Bogam ni nizh vezh, pa tudi nizh manj, kakor to, kar je njegovo ſerze, kakorſhna njegova volja. Sato tudi, in poſebno sato, je greſhnikam ojſtro pokoro nakladala, de bi namrezh ſposnali, kako hudo in grenko je sapuſti Goſpoda ſvojiga Boga, de bi ſhli ſami v' ſe, in ſi prav k' ſerzu vseli, kaj ſo ſtorili, koga savergli, de bi jih tedej napolnila s' duham pokore, obudila v' njih ſerzih reſnizhno shaloſt, de ſo bili Bogu nepokorni in gorezhe sheljé ſpokoriti nad ſeboj to nepokorſhino, in Bogu sadoſti ſtoriti sa–njo.
Zhe ſo bili tedej v' delih pokore poſebno pridni in gorezhi, to je, zhe ſo radi, sveſto in na tanko opravljali, kar jim je bilo perporozheniga; zhe ſo poſebno shalovali nad ſvojimi hudobijami, in ſi kar ſo mogli persadevali, tako ſhtrafovati nad ſeboj ſvojo nepokorſhino proti Bogu, kakor saſlushi; in je potim takim zerkev is njih pokore vidila, de jim gre rasshalenje boshje sareſ in mozhno k' ſerzu, in je ravno sato ſmela upati, de Boga veliko lubijo, in jim bo sato tudi veliko odpuſheno: jim je po velikoſti tega upanja lahko perjenjevala od ſvoje ojſtroſti, ker jih je she vidita goreti od tihe boshje ljubesni, ki jo je ſzer s' dolgo pokoro ſhe le ushgati in podpihati hotla. Tako ſo bili tedej odpuſtiki v' ſtarih zhaſih zerkve dobrota, gnada, plazhilo sa ajfer ali gorezhnoſt v' pokori.
Drugi urshah: She raji, in ſhe losheji in tudi pred je odſtopila zerkev od fvoje ojſtroſti, zhe ſo sa take reſnizhne ſpokornike veliki prijatli boshji, poſebno marterniki proſili, ker jo ſmela upati, de jim bo Bog raji in pred odpuſtil, zhe bo njih shaloſt nad rasshaljenjem boshjim, njih pokoro podpirala pred Bogom proſhnja marternikov; s' njih britkimi ſolsami in britkim sdihovanjem, tudi kri marternikov k' Bogu upila sa uſmiljene. Is tega urshaha, namrezh na proſhnjo marternikov je zerkev delila odpuſtike poſebno ob zhaſu ſ. Ziprijana v' tretjim ſtoletji.
Ob zhaſu tega ſ. ſhkofa je bila zerkev ſilno hudo preganjana, ne le ſ' ſtraſhnimi, ampak tudi s' dolgimi martrami je Rimſki zeſar Dezi ſilil kriſtjane Boga satajiti, in malikam ofrovati.
Tako grosno, in pa sraven tako dolgo terpljenje jih je veliko premagalo, druge pa tako preſtraſhilo, de ſo kakor ſo bili vjeti, ſhe preden ſo bili martrani, v' malikovanje padli; veliko drugih pa ſi je ſpiſano ſprizhevanje kupilo, de ſo she ofrovali malikam, de bi ne bili vezh ſiljeni k' timu, kar je bilo tudi velika pregreha, tudi satajenje boshje.
Veliko pa jih je s' boshjo gnado oſtalo ſtanovitnih, kteri ſo bili, potim ko ſo nar grosovitniſhi martre preterpeli, v' jezhe saperti, de je bila njih ſmert ſhe neuſmiljeniſhi, ker ſo pozhaſi revſhine in lakote merli, in tedaj ſmertne bolezhine dalj zhaſa obzhutili. H' takim ſo tiſti, ki ſo bili ob preganjanji padli, malikam ofrali, ali ſi ſprizhevanje, de ſo to ſtorili, sa denarje kupili, ſvoje saupanje vseli, in jih v' jezhe hodili proſit, de naj sa-nje proſijo; in marterniki, zhe ſo vidili, de sareſ shaljujejo, in ojſtro pokoro delajo savolj ſvojiga padza, ſo jim dali ſpiſane proſhnje do ſhkofov, de bi jim, zhe jih bojo tega vredne ſposnali, zhaſ pokore pregledali, in jih v' zerkev, to je, med kriſtjane nasaj vseli. To ſo ſhkofje tudi ſtorili, pa vezhi del ſhe le potim ſtorili, ko ſo bili marterniki she umerli, ko ſo bili she v' nebeſih s' Bogam ſklenjeni, in sato njih proſhnja per Bogu toliko mozhneji.
Tretji urshah: Ravno tako je zerkev greſhnikam pregledovala zhaſ ozhitne pokore, kedar je vidila, de ſe blishajo shaloiſtni zhaſi, hudi dnevi, de je novo preganjanje pred vratimi. Kakor nekdej mahabejſka mati ſvoje ſinove, ravno tako je tudi ſ. zerkev vſe ſvoje otroke opominjevala k' ſtanovitnoſti in ſerzhnoſti, opominjevala prav poſebno tudi tiſte, ki ſo bili ſhe v' pokori, ker ſe je blishala perloſhnoſt pokasati, de ſe reſ keſajo, in jim je reſ shal, de ſe niſo raji puſtili umoriti, kakor od Boga odverniti; je odpirala pred njih ozhmi nebeſa, in jim kasala njih brate, ſeſtre, ki ſo v' poprejſhnjim preganjanji premagali, in sdej neisrezheno veſelje sato vshivajo; jim je kasala krono vezhne zhaſti, ktero bojo tudi oni doſegli, zhe premagajo.
Ali to ji ſhe ni bilo doſti, ampak tudi oroshje, je miſlila, ſe more dati vſim tiſtim, kteri gredo v' tako terd in hud boj, de ſe bojo mogli braniti, mogli premagati. Sato je tudi odvesovala take greſhnike od njih grehov, jih poſhiljala s' drugimi pravizhnimi k' boshji misi, paſla njih duſho s' meſam, napajala ſ kervijo Jesuſa Kriſtuſa, in jim v' ti nebeſhki jedi in pijazhi dajala mozh soper vſe ſovrashnike. To gnado jim je per vſi ojſtroſti boshje pravize pazh po vſi pravizi samogla ſkasovati, ker je dobro vedila, de je ni vezhi ljubesni, kakor zhe kdo ſvoje shivljenje da sa ſvojiga prijatla; de tedej Boga zhes vſe ljubi, kdor je perpravljen tudi umreti is ljubesni do njega. Zhe jih je tedej vidila perpravljene sa Boga v' nar vezhi terpljenje in tudi v' ſmert iti, je po vſi pravizi ſmela upati, de jih bo njih kri, ali tudi le reſnizhna volja jo preliti, gotovo s' Bogam ſpravila, njih zhes vſe velika ljubesen do Boga pokrila vſe njih hudobije; jim sadobila odpuſhenje vſih grehov, in s' njim vred odpuſhenje ne le vezhnih, ampak tudi zhaſnih ſhtrafing.
Zheterti urshah: Sadnizh je v' pervih zhaſih zerkev odjenjevala od fvoje ojſtroſti, pregledovala zhaſ pokore umirajozhim. Zhe kdaj greſhnik potrebuje troſhta, ga gotovo potrebuje na ſmertni poſtelji, kadar vidi, de ſe pred njim she odpirajo vrata v' dolgo, nesmerno vezhnoſt, kjer bo mogel odgovor dajati od zeliga ſvojiga shivljenja, in bo prejel plazhilo po ſvojih delih. Savoljo ſvojiga uſmiljenja tega troſhta ſpokornim greſhnikam zerkev ni mogla odrezhi, jim ga toliko manj odrezhi, ker ſo ſe bili nalosheni pokori podvergli, in zhe ſhe ni mogla ſ' ſvéſtjo upati, de ſo boshjo pravizo she potolashili, ker tega is njih pokore ſhe ni mogla ſposnati, tudi naſproti ni mogla vediti, de je niſo potolashili, de jim Bog ſhe ne-more, ſhe ni perpravljen odpuſtiti. Sato je tedaj ſtorila, s' shaloſtjo in ſtraham, pa v' saupanji na boshjo miloſt ſtorila, kar je mogla, dala bolniku v' nevarni bolesni ſpravo, ſvoj mir, to je, mu dala odveso, in popotnizo na njegovo pot v' vezhnoſt; ga kakor druge nevarne bolnike k' ſmerti perpravila, previdila ſ' ſ. sakramenti, ſzer pa ga boshji pravizi prepuſtila, boshjimu uſmiljenju isrozhila. Vender pa, zhe je tak bolnik osdravil, je mogel ſpet pokoro delati, jo tam ſpet sazheti, kjer je bil jenjal, in nje zhaſ doſtati.[3]
To ljubesnivi! ſo bili tiſti urshahi, is kterih je nekdaj zerkev perjenjevala od ſvoje ojſtroſti, ali odpuſtike delila; is kterih je lahko ſposnati kterim greſhnikam jih tedej nikoli ni delila, kar bote ſliſhali v' drugim delu.
II.
Kakor uſmiljeno in saneſljivo je zerkev nekdaj ravnala s' reſnizhnimi in v' pokori gorezhimi ſpokorniki, ravno tako terdo ſe je vſelej dershala ſvoje ojſtroſti per mlazhnih greſhnikih, in ni tiſtim nikoli dajala nobeniga odpuſtika, per kterih ni bilo duha pokore, gorezhnoſti v' ſpokornih delih, nobene poſebne shaloſti savolj rasshaljenja boshjiga viditi, kteri ſo bili mersli, leni, in kakor mertvi v' pokori. Med reſnizhnimi ſpokorniki, kteri ſo, kakor ſte she ſliſhali, ob zhaſu ſ. Ziprijana v' jezhah per marternikih in ſposnovavzih pomozhi, proſhnje per Bogu in njegovih nameſtnikih, pervih paſtirjih iſkali, je bilo tudi veliko nevrednih, takih, ki ni bilo nad njimi viditi nobeniga duha pokore, mir dobilo, to ſe pravi, dobilo od njih ſpiſano proſhnjo do ſhkofov, de bi jih v' zerkev med kriſtjane nasaj vseli, to je, de bi jih vezh ne miſlili ſovrashnikov in sanizhevavzov zerkve, ampak ſpet dobre in pokorne otroke; de bi jih tedaj vezh ne lozhili od drugih kriſtjanov, ampak puſtili hoditi k' boshji ſlushbi, k' ofru ſ. maſhe, in jim kakor drugim ſvete sakramente dajali. Pa tem zerkev ni dajala nobeniga odpuſtika, in je uzhila, de tudi marterniki soper ſ. evangeli nizh ne premorejo; de ſo tedej prasne njih proſhnje in obljube, zhe kaj takiga proſijo ali obetajo, kar ſe po regelzah ſ. evangelja dovoliti ne more; de je lashnjiv in nizh tiſti mir, ki ſe na njih proſhje in perporozhevanje nevrednim daje, nevaren sa tiſte ki ga dajo, prasen sa tiſte, ki ga prejmejo; sraven tega je opominjevala ſposnovavze in marternike, de naj bojo v' delenji ſprave ali miru (takih ſpiſanih proſhnja sa ſpravo; sa mir zerkve) ſkerbni in previdni, de naj tedaj; preden sa koga proſijo, dobro prevdarijo njegovo vedènje, njegov padez in njegovo pokoro po padzu, de bo mogla njih profhnja uſliſhana biti.
Poſluſhajte kako ojſtro ſvari ſ. Ziprijan tiſte duhovne, kteri ſo bili nepremiſhljeni sadoſti take nevredne ſpokornike ſamo na perporozhenje marternikov med kriſtjane nasaj vseti, jim odveso dati, jih k' ſvetimu Obhajilu puſtiti, preden ſo v' djanji pokasali, de sareſ obshaljujejo ſvojo pregreho, in jim je reſniza jo ſ' pravo pokoro tudi pred Bogam popraviti, in ſe njegoviga uſmilenja vredne ſtoriti. »Preljubi bratje!« pravi s veliko shaloſtjo, »vſtala je nova nadloga, in kakor bi preganjanje ſhe ne bilo doſti divjalo, je priſhel verh tega v' podobi uſmiljenja goljufen sleg; prijasna morija. Soper vezhno veljavo ſ. evangelja, soper poſtave naſhiga Goſpod-Boga, daje nepremiſhljenoſt nekterih ſpravo bresſkerbnim greſhnikam, ali prasen in lashnjiv mir, nevaren tem, ki ga dajo, bres prida tem, ki ga prejmejo! Ti ne premiſlijo, de ſe sdravje le pozhaſi dobi, in reſnizhno sdravilo v' ſpokornih delih najde. S' takim prasnim in lashnjivim miram je duh pokore is ſerz pregnan; ſpomin nar vezhi in ſtraſhne hudobije isbriſan. Rane umirajozhih ſe sakrivajo, in ſmertna rana, ki notri v' dno ſerza ſeshe, je posabljena, ker ſe njena bolezhina odvsame. Komej pridejo (kteri ſo malikam ofrovali) od altarjov hudizha, njih roke ſhe smerde od ofra, ki ſo mu ga shgali, in she gredo k' Svetimu Goſpodovimu (k' ſ. obhajilu). Ko ſmertne jedi malikvavſkiga ofra ſkoraj ſhe preshvekujejo; ko jim njih pregreha in njena oſtudnoſt ſhe ſmerdi is gerla, se vsdignejo nad Telo Goſpodovo, zhe jim je ravno ſ. piſmu naſproti in vpije in pravi: Le kdor je zhift, bo jedel meſo v' mirni ofer saklane shivali, ki je Goſpodu ofrana; zhe ga pa kdo ognuſen jé, naj pogine od ſvojga ljudſtva. (Zhe jim ravno) tudi Apoſtel ſprizhuje, in rezhe: Ne morete ne piti Goſpodoviga kelha, in kelha hudizhev; ne morete ne deleshni biti Goſpodove mise, in mise hudizhev. In terdovratnim shuga, in jeso napoveduje rekozh: Kdorkoli bo jedel meſo, ali pil kri Goſpodovo nevredno, bo kriv nad teleſam in kervjo Goſpodovo. Vſe to puſté v' nemar, vſe to sanizhujejo; in preden sadoſti ſtore sa ſvoje grehe, preden jih pred ſlushabniki zerkve ozhitno ſposnajo, preden je ofer in roka maſhnikova njih veſt ozhiſtila, preden rasshaljeniga in shugajozhiga Goſpoda potolashijo, silo ſtore njegovimu teleſu in krivi, in ſe sdaj s' rokami in uſtmi bolj pregreſhe nad njim kakor takrat, ki ſo ga satajili. Miſlijo de je mir, ki jim ga nekteri s' lashnjivimi beſedami dajo. Ni ne to noben mir, ampak vojſka; tudi ne more biti ſklenjen ſ' zerkvijo, kdor ſe od ſvetiga evangelja lozhi. Sakaj (ti nepremiſhljeni) krivizo imenujejo dobroto? Sakaj neuſmiljenju uſmiljenje pravijo? Sakaj takim, ki bi mogli vedno jokati, in Boga sa odpuſhenje proſiti, njih ſpokorno sdihovanje vſtavijo, ker ſe hlinijo, kakor de bi ſpravo (opzhino) imeli s' njimi? Taki ſo greſhnikam ravno to, kar tozha shitam, kar ſhkodljiva ſapa ſadju, kar shivini kuga, kar barkam na morji vihar. Troſht vezhniga upanja vsamejo; drevo ſ. korenino isrujejo, s' nesdravim govorjenjem bolesen ſtoré neosdravljivo; barko, de v' kraj ne more, med ojſtro ſkalovje naſhenó. Ne da ne miru ta lahkota (dobrota) ampak ga vsame; ne pomaga ne k' ſpravi, ampak brani v' svelizhanje. Novo preganjanje je to, novo neuſmiljenje, ſ' kterim svit in prekanjen ſovrashnik te, ki ſo padli, na tihim in ſkrivaj mori, (ker ſtori) de jok jenja, bolezhina molzhi, ſpomin pregrehe sgine, de ſe shaloſt is ſerza preshene, vſtavijo ſolse ozhí, in tako mozhno shaljeniga Goſpoda dolga in hudobii greha permerjena pokora sa adpushenje ne proſi, de ſi ravno je piſano: Spomni ſe od koa ſi padel, in delaj pokoro. Naj ſe nihzhe ne moti, nihzhe ne golfa. Le Bog samore uſmiljenje ſkasati, le tiſti grehe odpuſtiti, nad kterim ſmo ſe s' njimi pregreſhili; kteri je naſhe grehe noſil, kteri je nameſt naſ shaloval, kteriga je Bog sdal sa naſhe grehe. Zhlovek ne more biti vezhi, kakor Bog, in hlapez s' vſo ſvojo dobroto ne more odpuſtiti, kar ſe je nad Goſpodam tako slo pregreſhilo; de bi ki greſhniku tudi ſhe to ne priſhlo k' njegovemu pregreſhenju, zhe ne vé, de je rezheno: Preklet zhlovek, kteri v' zhloveka ſtavi ſvoje upanje! Goſpoda moremo proſiti, Goſpoda ſ' ſvojim sadoſtvanjem potolashiti, kteri je rekel, de ga bo, kdor njega sataji, tudi satajil, kteri ſam je vſo ſodbo od Ozheta prejel. Verjemo ſzer de saſlushenje, dela marternikov per naſhim ſodniku ſilno veliko premorejo, ali koljko ſlehernimu is naſ pomagajo, bomo ſposnali takrat, ko ho priſhel dan ſodbe, ko bo po sahodu prizhijozhiga shivljenja, pred ſodnim ſtolam Kriſtuſovim ſtalo njegovo ljudſtvo. Szer pa, zhe kdo méni, de samore ſ' prenagljeno hitroſtjo nepremiſhljeno vſakimu grehe odpuſtiti, in ſe predersne boshje poſtave rastergati, ne le ſamo nizh ne pomaga greſhnikam, temuzh jim ſhe le ſhkoduje. Boshjo jeso ſhe le drashiti ſe to pravi, ſe ojſtroſti boshje ne dershati, in ne miſliti, de je treba préj Boga sa odpuſhenje proſiti, temuzh Boga sanizheváje na ſvojo mozh, na ſvojo oblaſt saupati.«
S. Ziprijan je od te ſvoje in drugih ſhkofov tiſtiga kraja ojſtroſti, de namrezh ne dajo, in ne puſté dajati ſprave tim; ki ſo padli, in sdaj ſ' ſilo v' zerkev ſpet vseti biti hozhejo, sato ker ſo od marternikov mir (proſhnjo sa mir) she doſegli, temuzh de hozhe, de ſe jim more, kadar preganjanje jenja, pred ozhitna pokora naloshiti, tudi v' Rim piſal. Duhovſhina Rimſke zerkve ktera ſe je bila, ker takrat ravno papesha ni bilo, s' vezh drugimi ſhkofi savolj tega poſvetovala, mu nasaj pishe, de prav in po regelzah ſ. evangelja ravna, in tudi ona ſhe od nekdaj ravno tako miſli, in ravno tako dela. »Sakaj dalezh bodi od Rimſke zerkve,« pravijo, »de bi ſ' tako poſvetno lahkoſtjo v' sanizhevanje ſvoje zhaſtite vere odſtopila od ſvoje ojſtroſti, de bi ſe saftonj prenagljena ſprava dajala, in s' lashnjivim, golfivim uſmiljenjem na ſtaro pregreſhenje nove rane narejale; de bi ſe revnim (greſhnikam) v' njih ſhe vezhi neſrezho tudi ſhe pokora jemala. Sakaj kako bo moglo sdravilo sanaſhanja pomagati, zhe tudi zlo sdravnik pokoro nepotrebno ſposna, k' nevarnoſtim molzhi: zhe rano le pokriva, in ji ne puſti potrebniga zhaſa ſe sazeliti. To ſe ne pravi sdraviti, ampak, zhe hozhemo reſnizo ſposnati, to ſe pravi moriti.« In od tiſtih, ki ſo po ſili in bres odlaſhanja hotli biti v' zerkev nasaj vseti, mu tako piſhe: »Naj terkajo na vrata zerkve, pa naj jih nikar ne rasbijajo; naj gredo do praga, pa zhesnj naj nikar ne ſtopijo, naj zhujejo pred nebeſhkimi ſhotori, pa s' oroshjem ponishnoſti, in naj nikar ne pasabijo, de ſo ubegovzi; naj vsamejo v' roko trobento proſhnja, pa naj nikar k' vojſki nad zerkev ne trobijo. Previdijo naj ſe ſzer ſ' pſhizami modriga sadershanja, in naj vsamejo ſhkit vere, ki ſo ga bili s' satajenjem, is ſtrahu pred ſmertjo, od ſebe vergli, pa naj miſlijo, de ſo ſaj sdaj soper ſovrashnika hudizha s' oroshjem prevideni, ne pa soper zerkev, ktera njih padze objokuje. Veliko jim bo pomagala verna, ſramoshljiva proſhnja, potrebna ponishnoſt, delovno poterpljenje. Svoje ſolse naj poſhiljajo profit sa-ſe; v' njih bolezhinah naj govaré sanje is dna ſerza pridejozhe sdihovanja, prizhe shaloſti in ſramote savolj ſtorjene pregrehe. Sakaj kakor uſmiljen je Bog, ravno tako je tudi terjoviz ſvojih sapoved, in ſzer ojſter terjoviz; in kakor k' vezherji vabi, ravno tako tiſtiga, ki nima ſvatovſkiga oblazhila, na rokah in nogah svesaniga, is drushbe ſvetih ven vershe. Perpravil je nebeſa, ali perpravil je tudi pekel; perpravil je veſelje, ali perpravil je tudi vezhne martre; perpravil je nejsrezheno ſvetlobo, ali perpravil je tudi ſtanovitne nozhi, zherno in vezhno temo.«
Pa ne le ſamo ſhkofje nekterih krajov ſo bili tako ojſtri proti lenim, mlazhnim in toshljivim ſpokornikam, ampak to njih ojſtroſ je kmalo potim poterdil in sapovedal tudi veliki zerkveni sbor v' Nizeji, kteri, potim ko je ſhkofam dal oblaſt s' reſnizhnimi in v' pokori gorezhimi ſpokorniki bolj persanaſhljivo ravnati, in jim per pokori po previdnoſti vezh ali manj perjenjati, rezke: »Tiſti pa, ktiri pokoro le toshljivo, le k' videsu in le merslo delajo, ker menijo, de je she pokora, zhe le v' zerkev ſtopijo, naj ſvoj zhaſ doſtoje.« Vſi katolſhki ſhkofje tedaj sbrani v' Nizeji, sakaj ravno to je veliki zerkveni sbor, ſo she v' letu 325 prepovedali, tedaj prepovedala fama kat. zerkev, dajati odpuſtike takim, kteri, potim, ko ſo v' zerkev ſtopili, to je, bili ſpet med kriſtjane vseti, pokoro le mlazhno, leno, toshljivo, le perſiljeno delajo, kar jim je nalosheniga, le ker morajo, opravljajo, in jim njih greh nizh poſebno ne gre k' ſerzu; jih nizh poſebno ne boli, de niſo vredni s' drugimi biti puſheni k' boshji misi, in morejo njih duſhe per toliki obilnoſti angeljſkiga kruha pomankanje terpeti, ſtradati te tako mozhne in svelizhanſke mane. Té prepovedi ſe je zerkev v' ſtarih zhaſih vſelej tudi na tanko dershala; in ſe je po duhu gotovo tudi ſhe sdaj dershi, kar bote kader verſta na to pride, ſliſhali.
Tako tedaj je bila nekdaj zerkev dobrotljiva, sanaſhljiva le tiſtim greſhnikam, ki ſo bili gorezhi v' pokori, ki jim je ſhlo rasshaljenje boshje poſebno k' ſerzu, in ſo ſi, kar ſo mogli, persadevali s' deli pokore njegovo pravizo potolashiti; mu poverniti nezhaſt, ki ſo mu jo bili ſ' ſvojo nepokorſhino ſtorili. Proti mlazhnim, lenim in toshljivim ſpokornikam pa je bila vſelej ojſtra, neſproſhljiva, nepremakljiva; in kdorkoli ſ' ſvojo notranjo pokoro, s' gorezho ljubesnijo do Boga, s' reſnizhno shalojo nad boshjim rasshaljenjem in s' reſnizhnimi ſ' trudam in persadevanjem ſklenjenimi sheljami sadoſti ſtoriti boshji pravizi sa ſvoje grehe, tih ſhtrafing ni nameſtil in sbriſal, je zerkev ſama dalj zhaſa ſhtrafovala nad njim njegove pregrehe, ker ga je hotla, naj bi mu tudi ne bilo ravno po miſlih, boshije jese po ſmerti obvarovati. Sposnaj, o greſhni zhlovek! kteri ſi ſe tudi, de ſam ne veſh koliko, sadolshil boshji pravizi, ſposnaj is téga sadershanja zerkve, kako ſilno, kako mozhno ti je treba duha pokore, zhe sheliſh, de bi ti bila dobrotljiva; vsemi ſi shivo k' ſerzu, de ti drugazhi ni mogozhe oditi jesi boshji, in ti sato zerkev, ktere duh je ſhe sdaj, in bo tudi vſelej ravno tiſti, kakor v' nekdanjih zhaſih, ſaj pred Bogam ne more dati nobeniga odpuſtika, ti tudi nobeniga ne obeta, ker te nozhe ſ' prasnimi rezhmi motiti, temuzh ti sareſ pomagati; nikar pravim v' ſvojo neſrezho ne skrivaj tega pred ſvojimi ozhmi, in ſkleni ſam per ſebi, in terdno ſkleni delati po ſvoji mozhi pravo reſnizhno pokoro, de boſh mogel v' tem, kar ſam ſtoriti ne moreſh, odpuſtikov zerkve deleshen biti. Amen.
III. Pridiga.
urediKarkoli boſh svesal na semlji, bo svesano tudi v' nebeſih, in karkoli boſh rasvesal na semlji, bo rasvesano tudi v' nebeſih. Mat. 16, 19.
De ſo bili odpuſtiki v' nekdanjih zhaſih zerkve odjenjevanje od ojſtroſti v' pokorſkih poſtavah sapovedane pokore, vam more biti she snano; koliko, in kako ſo tudi per Bogu veljali, bote ſliſhali v' prihodni pridigi. Pa tudi naſhih zhaſov odpuſtiki ſo ſhe sdaj ravno to, kar ſo bili odpuſtiki nekdanje zerkve, tudi odpuſhenje, ſpregledanje ojſtrejſhih velikoſti grehov permerjenih del pokore. De to odpuſhenje ali odpuſiki tudi naſhih zhaſov per Bogu veljajo, in ſo sa greſhnika dobri in svelizhanſki, ſe vam bo tudi v' prihodni pridigi povedalo. Danſ pa vam bom le ſkasal, de ima zerkev sareſ, kakor nekdaj, ravno tako tudi ſhe sdaj per delenji odpuſtikov nekdanje pokorſke poſtave pred ozhmi, in ſe po njih duhu ravna.
Take pokorſke poſtave, kakor ſte od njih ſliſhali, ojſtre in dolge v' zerkvenih sborih sapovedane pokore, ſo veljale, in ſe po njih delala pokora ſhe konz enajſtiga ſtoletja.[4] Tudi ſhe v' letu 1200 je bil Londonſki zerkveni sbor duhovnim sapovedal, de naj ſe per nakladanji pokore dershé nekdanjih pokorſkih poſtav; in dva druga sbora ravno tega meſta, namrezh v' letu 1268, in v' letu 1342 ſta prepovedala od takih, kteri ſo ſe v' kaki veliki rezhi pregreſhili, in pohujſhanje dajali, denarjev jemati nameſti v' pokorſkih poſtavah sapovedane pokore.[5] Sakaj tudi zlo ſhtrafinge v' denarjih sa ſtorjene pregrehe nameſti sapovedane pokore ſo bile priſhle v' navado, in ſo terpele, ſaj sa nektere pregrehe, ſhe v' ſheſtnajſtam ſtoletji; kakor se bere, de je bil veliki ſhkof v' Milanu na Laſhkim nekſhniga preſheſhtnika savoljo te hudobije obſodil k' veliki denarni ſhtrafingi she po Tridenſhkim velikim sboru, kteri ſe je bil sazhel v' letu 1545, in konzhal v' letu 1563.[6]
V' enajſtim ſtoletji pa ſo ſe bile sazhele tudi nameſtitve in ſpreminitve pokore, nektere tudi ſhe pred; to je, nameſti sapovedane pokore je ſmel greſhnik nektere druge rezhi ſpolniti, to ali to moliti, tej ali tej ojſtroſti ſvoje greſhno telo podvrezhi, toliko ali toliko revesham, ali ſploh vbogajme dati, i. t. d. in ſ' tim je bilo ravno tako toliko ali toliko zhaſa pokore ſpolnjene, kakor ko bi jo bil sareſ doſtal, sareſ toliko zhaſa po zerkvenih poſtavah pokoro delal.
De ſi ravno take ſpremenitve sapovedane pokore v' drugo pokoro, ali nameſtitve po pokorſkih poſtavah dolshne pokore s' drugimi rezhmi in deli, niſo bile po duhu zerkve, ker niſo bile tako perpravne in dobre obuditi in ohraniti v' greſhniku duha pokore; jih je vender zerkev terpela, in ſkorej mogla terpeti, ker ſe je bilo she vezh ajdov k' veri ſpreobernilo, pa toliko hudiga v' kerſhanſtvo saneſlo, de ji ſkorej vezh ni bilo mogozhe po ſvoji nekdanji ojſtroſti s' greſhniki ravnati. Poſebno ſo bile take nameſtitve pokore navadne, in tudi ſhe dosti teshke ob zhaſih ſvetih vojſka nad Turka, de bi ga bili pregnali is tiſtih ſvetih krajov, koder je naſh Svelizhar hodil, kjer je bil rojen, je zhudesha delal, in sa naſ terpel; in de bi pomagali kriſtjanam, kteri ſo na tiſtih krajih shiveli, pa bili od Turkov ojſtro dershani, neuſmiljeno ſtiſkani; ali tudi vojſká nad druge ajdovſke ljudſtva, in nad krivoverze. Kdorkoli je ſhel na vojſko sa te ſvete kraje, ali ſploh sa katolſhko vero, mu je njegova pot, in nje teshave, in sraven ſhe nevarnoſt, v' ktero ſe je podal tudi shivljenje sgubiti; tiſtim pa, ki ſo s' denarjem h' tim kaj pomagali, njih almoshina veljala nameſt sapovedane pokore.
Kar sadene nameſtitve pokore s' almoshina, je ſzer nauk naſhe ſ. vere, de je almoshina ſilno dobra pred Bogam, tako de Jesuſu Kriſtuſu ſtorimo, kar revesham ſtorimo, in sato reſhi od vſiga greha in od ſmerti, in ne bo pustila duſhe iti v' temo, ampak bo veliko upanje pred Bogam vſim, kteri jo dajó, kakor nam vſe to ſ. piſmo ſprizhuje; je tedaj po pravizi nameſti pokore mogla veljati; in kolikor jo je kdo v' duhu pokore dajal, toliko je tudi gotovo boshjo pravico potolaſhil, in ſe boshjiga uſmiljenja, ali odpuſhenja tudi zhaſnih ſhtrafing, in tedaj tudi odpuſtika vredniga ftoril. Ali zhe ſo bile ravno v' ſvojim sazhetku nameniſtve tudi po duhu zerkve, ker ſo greſhniku per Bogu uſmiljenje sadobile, ſo vender toliko nerodnoſtim, toliko krivim, lashnjivim in grosno ſhkodljivim sapopadkam od odpuſtikov perloshnoſt dale, de jih je zerkev v' Tridenſhkim velikim sboru [7] mogla ojſtro in na ravnoſt prepovedati, kakor je she per tri ſto let zhes nje vpila in sdihovala. Greſhniki ſo namrezh menili, de ſe sa dnar tudi odpuſhenje grehov in s' grehi odpuſhenje saſlushenih ſhtrafing dobi, in boshja prijasnoſt, ſprava s' Bogom nasaj kupi; ſo bres vſiga ſtrahu greſhili, zhe ſo ſi le upali plazhati sa njih greh poſstavljeno ſtrafingo, ali ſe s' almoshino odkupiti od sapovedanih ſpokornih del, in tako oditi ojſtroſti zerkve, in tudi ojſtroſti rasshaljene pravize boshje. Sato niſo od prave pokore nizh vezh ſliſhati hotli, in odpuſtiki po takih krivih in nekerſhanſkih sapopadkih niſo bili vezh napeljevanja k' pokori, ampak odpeljevanja od pokore, tedaj greſhnikam ſhkodljivi, pogubljivi, in prava potuha v' njih hudobijah.
Vſe tako odkupovanje od sapovedane pokore je tedaj zerkev, kakor ſim she rekel, v' Tridenſhkim velikim sboru na ravnoſl prepovedala »de bi vſi ſposnali, de ſe ti nebeſhki fhazi ne delé savolj dobizhka, ampak savolj bogabojezhnoſti,« in je ozhitno pokasala, kako gorezhe sheli, de bi greſhniki, kakor nekdaj, ravno tako tudi ſhe sdaj s' ojſtro in dolgo pokoro ſvoje grehe nad ſeboj ſhtrafovali, in boshjo pravizo potolashili, ji sadoſti ſtorili; de bi delali tako pokoro, ktera ſe ſ' ojſtroſtjo nekdanje zerkve vsame, ktera naſ Jesuſu Kriſtuſu v' njegovim terpljenji sa naſhe grehe podobne ſtori, ktera rasujsdano nagnjenje k' hudimu v' bersdah dershi, in je sdravilo greſhnih navad, sraven pa tudi pred Bogam ſhtrafinga in pokorjenje ſtorjenih grehov. Ker pa je vidila, de ſe vſa ta ojiſroſt nizh vezh vpeljati, in na ravnoſt sapovedati ſkorej ne da, zhe ravno ima vſo oblaſt jo ſpet sapovedati, ali boljſhi rèzhi, ponoviti vſe poſtave, ſ' kterimi je bila she sdavnej sapovedana, je ſpovednikam sapovedala, da naj ſe ji v' nakladanji pokore, kolikor je mogozhe, ſaj blishajo. »Goſpodovi maſhniki morejo tedaj, jim rezhe, po rasſvetlenji ſ. duha, in po laſtni previdnoſti, velikoſti grehov in mozhi ſpokornikov permérjene svelizhanſke pokore nakladati, sakaj ptujih grehov bodo deleshni, ako morebiti grehe ſpregledajo, ſ' ſpokorniki premalo ojſtro delajo. Gledajo naj, de bo pokora, ki jo naloshe, ne le ohranilo noviga shivljenja, in sdravilo ſlaboſt, ampak tudi ſhtrafinga in pokorjenje ſtorjenih grehov; sakaj kljuzhi duhovnim niſo dani, de bi le odvesovali, ampak tudi savesovali.«
Tudi zelo ozhitno pokoro sa ozhitne grehe nakladati je sapovedala, de bi ſe pohujſhanje, ki ſe s' ozhitnimi grehi da, s' ozhitno pokoro popravilo; sraven pa je vender ſhkofam tudi dala oblaſt ozhitno pokoro ſpremeniti v' ſkrivno pokoro, zhe ſe jim bo to boljſhi, sa greſhnika bolj svelizhanſko sdelo.
Vſe to, l. p.! ſe mi je treba sdelo vam povedati, sato de bi bolj ſposnali, in ſe ſami preprizhali, de ſo pokorſke poſtave, zhe ravno ſo ſe pozhaſi in pa vedno bolj in bolj opuſhale, in ſo sadnjizh popolnama is navade priſhle, prav sa prav vender smeraj veljale, in ſvojo mozh imele, ker ſo ſe greſhniki, tako rèzhi, odkupovali od njih ojſtroſti, to je, nameſti sapovedanih pokor druge rezhi, druge dela opravljali, almoshino dajali, ali tudi zlo v' denarjih ſhtraſinge plazhevali; de jih tedaj zerkev ne le ſamo nikoli ni preklizala, nepotrebne ſposnala in overgla, ampak v' nekſhnim saſtopku vſelej terdila, in ſe te ſvoje pravize vſelej dershala. Is tega morete pa tudi ſposnati in ſe ravno tako ſami preprizhati, de te pokorſke poſtave, kakor po ſprizhevanji uzheniga ſhkofa Boſueta uzheniki ſploh uzhe, tudi fhe sdaj nekakſhno veljajo in greſhnike veshejo, in de ſe zerkev per delenji odpuſtikov tudi ſhe v' naſhih zhaſih po njih dershi. In v' reſnizi; kaj bi bili odpuſtiki ſedmih, ſhtirnajſtih in dvajſeteh let, ali dvajſetih, ſhtirdeſetih, ſhedeſetih in ſto dni, praſham po miſlih tega uzheniga ſhkofa, kaj tudi popolnama odpuſtik, ko bi bile pokorſke poſtave popolnima posabljene, in bi jih zerkev per delenji odpuſtikov vezh ne imela pred ozhmi? Sareſ jih tudi nikoli ni ſpuſtila ſpred ozki, ampak govori od njih ſhe v' dvanajſtim in trinajſtim ſtoletji, ker v' tretjim Lateranſkim velikim sboru v' Rimu v' letu 1179, in v' zhetertim v' letu 1215 odpuſtike na ravnoſt imenuje pregledanje naloshenih pokor, tedaj v' pokorſkih poſtavah sapovedane pokore. In ravno ſ' tem, m. kr.! de jih ſhe sdaj ima pred ozhmi, in ſe po njih ravna, ti ozhitno pokaſhe, de jih tudi ſhe sdaj terdi, in ſe ſvoje pravize na tanko in sveſto dershi; in zhe jih ſhe sdaj terdi, tudi ſhe sdaj, kakor je bilo she rezheno, nekakoſhno mozh imajo, in greſhnika ſhe sdaj nekako veshejo. Sakaj zhe ravno nam jih zerkev na ravnoſt in pod grehom vezh ne sapoveduje, je vender le kakor moreſh ſposnati, nerada in perſiljena odſtopila od te ſvoje ojſtroſti, in gorezke sheli, de bi ſe tudi ſhe sdaj po njih delala pokora. Poboljſhani in sgrevani otrozi, kteri per ſvojim rasshaljenim ozhetu odpuſhenja iſhejo, in ſe sato de bi sa-nje proſila, k' ſvoji materi sateko, imajo tudi shelje ſvoje matere v' zhaſti, in miſlijo, de ſo jih, kolikor morejo dolshni ſpolniti, jih tudi radi ſpolnijo. Tako greſhni zhlovek! ſi tudi ti nekakoſhno dolshan po ſvoji mozhi ſpolniti shelje ſvoje matere kat. zerkve, poſebno ker le to sheli od tebe, kar ſhe tako boshja praviza ſama hozhe, namrezh de bi sa velike pregrehe delal dolgo in ojſtro pokoro, kakorſhna ſe je nekdaj delala, in jo boſh gotovo na unim ſvetu mogel delati, zhe s' duham pokore in vezhi ljubesnijo do Boga ne nameſtiſh, kar per ojſtroſti sunajne pokore manka.
De ima zerkev te pokorſke poſtave ſhe sdaj pred ozhmi, kedar odpuſtike deli, nam tudi zlo Trid. veliki sbor in doſti na ravnoſt pove, ker pravi, de naj ſe po ſtari, in v' zerkvi sa dobro ſposnani navadi le ſ' pametjo dajó, de savoljo prevelike lahkote (jih sadobiti) zerkvene poſtave ali ſhege ſvoje mozhi ne sgubé.[8] Raj drujiga ſo pazh tiſte zerkvene poſtave ali ſhege, ki ſe tukaj govori od njih, kakor tiſte poſtave, po kterih ſe je nekdaj pokora delala? Potim takim gorori zerkev v' tim sboru ravno od takih odpuſtikov, kakorſhni ſo bili, dokler ſe je ſhe pokora delala po navadnih pokorſkih poſtavah; in tedaj ſo bili odpuſtiki v' miſlih tega sbora ravno to, ſaj kar ozhitne grehe sadene, sa ktere je bila zerkev ozhitno pokoro nakladati ſapovedala, ravno to, kar v' nekdanjih in pervih zhafih zerkve, namrezh pregledanje, odpuſhenje od zerkve sapovedane pokore; in bi bili ſhe sdaj ravno to, ko bi ſe po njenih sheljah ſaj sa ozhitne grehe ſhe ozhitna pokora mogla nakladati.
In tako, greſhnik, greſhniza, te zerkev zelo ſ' ſvojimi odpuſtiki k' pokori budi, ker te s' njimi opomni ſvoje nekdanje ojſtroſti, opomni kakoſhno in kako dolgo pokoro bi mogel savolj ſvojih grehov delati; in zhe ti je ravno naravnoſt ne sapove, vender sheli, de bi jo delal. Tedej te opominja, de ſi, kolikor je v' tvoji mozhi, persadevaj potolashiti boshjo pravizo ſ' ſpokornimi deli, ki ſi jih tudi ſam nakladaj; ſ' krishi, teshavami, ki jih v' duhu pokore voljno terpiſh, in s' vezhi ljubesnijo do Boga, ki ſi mu jo savoljo njegoviga neſkonzhniga uſmiljenja dolshan de tako nameſtiſh, ſpolniſh to, kar bi ji fzer po nekdanjih poſlavah zerkve s' dolgo, in ojſtro pokoro mogel plazhevati. To, moj kriſtjan, shelí, to ti perporozha, k' tim te opominja mati katolſhka zerkev, kadar ti odpuſtike deli; to tedaj ſtori, kolikor po ſvoji ſlabi mozhi premoreſh, in njeni odpuſtiki ti bojo gotovo tudi per Bogu' pomagali. Amen.
IV. Pridiga.
urediKarkoli boſh svesal na semji, bo svesano tudi v' nebeſih, in karkoli boſh rasvesal na semlji, bo rasvesano tudi v' nebeſih. Mat. 16, 19.
De fo bili greſhniki, kadar ſo odpuſtik sadobili, od dolshnoſti to ſpolniti, kar jim je bilo od zerkve odpuſheno, tudi per Bogu odvesani, je tako gotovo, kakor gotovo je, de bi bili vſo pokoro dolshni ſpolniti, ko bi jim ne bilo nizh ſpregledaniga; sakaj kakor ima zerkev oblaſt savesati, ali kaj sapovedati, in je kar naloshi, tudi per Bogu nalosheno, ravno tako ima tudi oblaſt odvesati, ſpregledati, kar je naloshila, in more tedaj, kar odjenja, tudi per Bogu biti odjenjano. Pa tudi ſhe kaj drusiga, ſhe kaj vezhiga je doſegel per Bogu, kdor je tak odpuſtik zerkve vredno sadobil; namrezh tudi odpuſhenje vezh ali manj, ali vſih tiſtih zhaſnih ſhtraſing, ki jih je bil savoljo ſvojiga greha rasshaljeni pravizi boshji dolshan, in bi ji bil s' njimi ali na tim ſvetu, ali po ſmerti v' vizah mogel sadoſti ſtoriti.
- ↑ Descripsi hos eanones collectione S. C. Borromxi , ex Epistolis canonicis S, Basilii & ex Epistola canonica S, Gregorji Nyseni, de Tla vide Fleur_v lib. 19, niim. 52.
- ↑ Fleury hist. eccl. l. 19. n. 21.
- ↑ Fleury I. II. n. 21. I. 19. n. 52. I. 26. n. 51.
- ↑ Fieury t. 13. discours sur l' hist. eccl. n. 16.
- ↑ Natalis Alex. hist. eccl. sec. 13. & 14.
- ↑ Gallemart Cone. Trid. Declar. I. in c. 8.de Ref. Matr. Sess. 24.
- ↑ Sess. zi. c. 9. de Refor.
- ↑ Sess. 25. c. 21.