Pridni kmet zjutraj
Pridni kmet zjutraj Valentin Stanič |
|
<poem> Kako zlije veselje Ljubo sonce spet čez me, In spodi * iz oči Spanje, kader me zbudi.
H' delu zgodaj že hitim! (De dolžnost poklica strim) Začnem je * kakor gre: - Serčnost dela pol za me.
Žalost in nevolja mi Težke glave 'nkolj ne stri: Veselja * dost' mi da Zadovoljnost od serca.
Kruh v' vesel'mu trudu jem, Za potrebo pak nevem; Delo je * tam in tle; - Pa po delu veselje!
Saj poštenost več velja, Kakor bogatija vsa; Kdor je v' nji * se časti; - Žalosti mu 'ben ne stri.
Mož pošteni biti čem, Striti dobro kjerkolj vem; In' zavit * nočem bit': - Čednost čem čez vse ljubit'!