Prihod cesarja Franca Jožefa v Ljubljano
| Prihod cesarja Franca Jožefa v Ljubljano anonimno |
| |||||||||||||
Že dolgo zaželjeno veselje presvitliga cesarja na Krajnskim viditi se je spolnilo v petek 10. dan t. m. Pripeljal se je mladi cesar, spremljen od ministra kneza Švarcenberga in ministra Dr. Bacha in množice druzih častnih gospodov, kmalo po 4. uri popoldne v Trebovlje, kjer se loči Štajarska dežela od svoje sestre Krajne; meja je bila zaznamovana s krasno okinčanim obokam. Tukaj so ga sprejeli deželni poglavar z namestništvam Krajnske dežele, Krajnski knezo-škof, deželni vojni zapovednik in mnogi predsedniki vikših uradov. Pa kdo je bil še med njimi? Slavni maršal Radecki z mnogimi vojnimi častniki, ki je nalaš iz Laškiga že pred ta dan prišel v Ljubljano, cesarja pozdravit. Ko vozovlak ostane, zadoní glasni „živijo“ od vsih straní, in cesar stopi naglo iz voza, podá rokó nar poprej slavnimu starčiku vojskovodju in prijazno pozdravi vse pričijoče. Na ogovor deželniga poglavarja grofa Korinskiga in grofa Jožefa Auersperga, govornika deželniga namestništva, odgovorí cesar: „Serčno me veselí v tisto deželo priti, ktere zvestoba se tudi v nar silniših časih ni ganila.“
Ko je cesar potem nektere pričijočih še posebno pozdravil, je odrinil vozovlak, in skozi in skozi po ostajah železnice se je v zbranih množicah ljudstva glasno veselje razodevalo. Duhovni gospodje in učitelji s šolsko mladostjo so stali poleg železnice, so cesarja pozdravljali, cesarsko pesem v domačim jeziku peli in „živijo“ vpili, de se je razlegalo krog in krog; posebno lepo je bilo to v Zagorji, na Savi, v Litíi i. t. d. viditi.
Eno četertinko čez 6 popoldne je privihral med streljanjem s topovi na gradu in zvonjenjem po cerkvah zalo okinčani hlapón s cesarjem v Ljubljano, kjer ga je mestni odbor slovesno prejel in predsednik tega odbora g. Salomon s serčno besedo nagovoril. Cesar je ponovil, kakó zlo ga veseli tisto deželo in mesto viditi, od kterih je toliko dokazov zveste udanosti sprejel.
V kolodvoru je stala národna straža iz Krajnja, ki je nalaš zavolj cesarja v Ljubljano prišla, kakor tudi Kamniška narodna straža, ktera je z Ljubljansko zunaj kolodvora cesarja čakala. Cesar je pozdravil vse straže in se je pred kolodvoram vstavil, de so vse tri z muziko in svojimi banderi memo njega marširale. Potem se je vsedel v kočijo in med donečim „živijo“ se je peljal v mesto v svoje staniše. Ljudí je vkup privrélo, de se je vse tèrlo.
Zvečer je bilo celo mesto razsvitljeno in po dokončani igri v gledišu se je peljal cesar po razsvitljenih ulicah. Povsod ga je spremljal glasni klic „živijo.“ Na oknjih mnogih hiš so bili v raznih jezikih krasni nadpisi. Našiga Koseskiga slavne besede »Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane« so lesketale na oknjih duhovšnice.
Drugi dan – v saboto – dopoldne je obiskal cesar mnoge mestne naprave, bolnišnice, koliseum, muzeum i. t. d., je jezdil na grad in se peljal noter do Lip, Ljubljansko močirje, ki je že večidel v rodovitno polje spremenjeno. Od ene do tréh je sprejel vse vikši vradnike, mestne in deželne odbornike, vikši duhovne, učenike i. t. d., potem še več druzih, ki so ga imeli kaj prositi. – Potem je bilo kosílo pri njem, h kterimu so bili iz mnogih stanov gosti povabljeni. Zvečer je napravila mestna srenja slovesni plés v krasno okinčani kazini, ki ga je cesar s svojo pričijočnostjo poslavil. Povsod je bil z veliko slavo sprejet.
V nedeljo zjutraj ob šestih po opravljeni sv. maši, ki so jo knezo-škof brali, so oznanili topovi na gradu odhod cesarja v Terst. Zbrano ljudstvo iz vsih stanov je z glasnim „živijo“ slovó od svojiga vstavniga vladarja vzelo, kterimu je očitno pokazalo, kakó mu je udano, in kakó od Njega vsiga dobriga pričakuje! –
Popoldne ob dveh smo že v Ljubljani zvedili, de je cesar 15 minut čez eno že srečno se v Terst pripeljal.