Prihod v Saint-Nazaire
| Prihod v Saint-Nazaire Morje Tomaž Šalamun |
Mana → |
| |||||||
Misli, da me bo prepoznal, in tudi me.
Lok se dviga nad vlaki. Pokrajina je stara.
Hiše so nizke. Oba sva zainteresirana.
Takoj začneva kaditi. Takoj vzplavajo
Langhe, ozka vrata štiridesetega rojstnega
Dneva, hči et les Juifs. Pijeva se in se
kmalu potikava. Želim si ga brati, trgati,
da bi mu vrnil polne kanale krvi. Odpeljati
ga kot barbar. Mu razrezati mehkobo in
spoštovanje, žalost. Razlagam mu, kakšen
žar te oblije po teh vratih. Moč in
svetloba, amour fou zrelih let. In
sovražnik, logika in eleganca, uhojenost
popolnosti instrumenta. Razbijati ga je
treba, tako da stopaš skozi. Vse to mu
bom dal. Ga dihal, gledal, ga razpadal.
Meni manjka to, kar sem vrgel proč.
Teža odtisa. Ampak vseeno sem
močnejši, bolj divji, več mu lahko
povem, bolj ga lahko vodim in najprej
ga bom skoraj ubil na brzicah, da mu
vrnem korajžo. Rabi kake Ruse.
Nekoga, ki diši po Mehiki. Zame je
idealen ta pogled na morje. Rana bo
bajen tolmun. Pa tudi daleč je. Ladini,
marani, sefardi imamo več topega
in gostega spomina kot aškenazi.
O Bog, kdaj bo nastopil dan, ko bom
lahko svet tako oblikoval s svojo
slovenskostjo. Se šel goste, močne igre.