Prijatel (Janez Nepomuk Primic)

← Mars z Belono

Prijatel (Janez Nepomuk Primic) Janez Nepomuk Primic

Žalostni lubčik →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oh črna žalost me obide
nu me pregajna, kamer grem,
bridkost čedalej veči pride
čezmé – početi kaj ne vem.

Pretekli so vsi zlati dnevi,
v katerih sim se veselil,
jest ubožec morem živet v revi,
nesrečen, dokler bodem živ.

Vse vupanje sim večno zgubil
še kedaj táko srečen bit
ko takrat, ker sim Mino lubil.
Kaj, revež, hočem zdaj sturit?
 
Srce mi če v telesu póčit,
ne vem se, revež, kam dejat,
od trupla se če duša ločit,
v tem stanu men ni več obstat.

Nikol nobena noč ne mine,
de b’ bridko žalost ne pestal,
v grenkosti cela noč mi zgine,
ker nisim nič oči vkup djal.

V težavah srčnih jest zdihujem
jen genke solze mi teko,
zavl zgube lepih dni žalujem,
oh, kdaj srce spet mirno bo!

O sladki dnevi, kam ste prešli,
ker je še cvedla mi spomlad?
V veselju ste me vedno nešli,
dokler sim še bil pobeč mlad.

Al zdaj, ker vsaka stvar obhaja
veselo prihod lepih dni,
strašnó vihar mi v src rezsaja,
pomagat meni nič več ni.

Golufni svet, Bog te obari,
za veselj ti slavó zdaj dam,
mi ni žal po nobeni stvari,
vesel od tebe se podam.

Kjer Werter s svojo Loto uživa
veselje večno, kjè želim,
z Marjano Siegwart kjer prebiva,
kjè brez nehánja hrepenim.

Ne temu svejtu ni obstajati,
srcé nikdar brez žalost’ ni,
ti kjer ne more več trepati,
tam pravi pokoj zadobi.

(V Nemškim Gradcu, 2. dan velikiga travna 1810)