Imena slajšega ne najdem,
kot ime „prijatla“ je;
glej! on me verne, kadar zajdem,
on nesreče me otme.
Če žalosti mi serce poka,
ktero vcepi sveta strup,
kot angel znad nebú oboka
daja serčnost mi i up.
Če mi osoda kelh terpljenja
z verhom polni natočí,
ga pol izpije, i mučenja
čas pregrenki berž mini.
Kadar pa sreča me pod krila
varna svoja vzet' imá,
mi še prijaznost njega mila
clo veselje zvekšat' zná.
Tako on z mano objokuje,
kdar mi solz oko rosi;
pa z mano tudi poskakuje,
če v veselju se topi.
Tedaj mi znano pač sladkeje
od „prijatla“ ni imé;
toraj sklenil še terdneje
zvest'mu sercu bom sercé.
