Prijatelj Juraj
| Prijatelj Juraj. |
Delo je bilo objavljeno pod imenom Sergej.
| |||||||||||||
Saj sem vam že pravil o svojem prijatelju Juraju, ki je gori nad Čabrom v hribovski župniji duše pasel. Originalen mož vam je bil to, da takega nisem videl vse žive dni, čeprav sem videl mnogo sveta, mnogo templjev in njih služabnikov.
Odkar je bil prijatelj Juraj na svojo župnijo instaliran, je ni zapustil več, kvečjemu če so v kakem sosednjem župnišču praznovali god ali kaj takega. Naposled je popolnoma pozabil vse, kar je bil videl v mladih dneh in pozabil tudi vse, kar se je bil učil. Pasel je duše, gojil pure, kure in prešičke in živel tiho zadovoljno življenje, s katerim si je gotovo zaslužil nebesa.
Za javno življenje in za dogodke po svetu se ni čisto nič brigal. O viharjih, ki so pretresali svet, ni ničesar vedel. Zadnji zgodovinski dogodek, ki se ga je spominjal, je bila vojna bana Jelačiča proti Madžarom, a še dogodki tistega leta so ginevali tako hitro iz spomina, da je l. 1868. prisegal, da je Jelačič Madžare tudi pri Vilagosu naklestil. O Rusih, ki so prišli v Avstriji na pomoč, namreč ni ničesar več vedel.
Spoznal sem ga l. 1868. ko je sodna komisija prišla v njegovo faro. Dospeli smo v tisto vas ravno med mašo. Ko so ljudje izvedeli, da je prišla komisija, so kar pobegnili iz cerkve, no, in prijatelj Juraj je tudi zapustil altar Gospodov in je prišel gledat komisijo, zakaj tujci so se redkokdaj izgubili v njegovo vas.
Tedaj sem prvič videl. Na prvi pogled sem zapazil, da ima pod talarjem – stare vojaške hlače, plave hlače s tenkim rdečim robom ob straneh. Te vojaške hlače je prijatelj Juraj oblekel samo enkrat na leto, kadar je bral cesarsko mašo. Pripomniti moram, da je Juraj še l. 1868. pri cesarski maši molil za – cesarja Ferdinanda, ker namreč ni vedel, da je takrat že celih dvajset let vladal cesar Franc Jožef.
Člani sodne komisije smo tisti dan z Jurajem pili bratovščino. Sprijateljili smo se ž njim tako intimno, da nas je vse povabil, naj pri njem prenočimo in ker tega nismo mogli storiti, nas je spremil do Čabra.
V Čabru se je zgodilo, kar hočem v naslednjih vrstah povedati.
Sedeli smo v stari pošteni krčmi, ki je bila v tistih časih na jako dobrem glasu. Gospodinja se je bila šele pred malo časom priženila k tej hiši in je po navadi vseh mladih ljudi izvedla v gospodinjstvu in v krčmi vsakovrstnih reform. Upeljala je servijete, ki jih prej niso poznali, v takozvano boljšo sobo je obesila k oknom preproge, in če so prišli odličnejši gosti, jim je pogrnila mizo z belim prtom, dočim so bili prej tudi za najimenitnejše goste v rabi samo rdeči in plavi namizni prti.
Dobro smo se počutili v tej gostilni vsi, prav dobro, samo prijatelj Juraj se je čutil nekam ženiranega. Preveč »nobel« je bilo tukaj zanj in šele ko je bil zlil nekaj meric žlahtne vinske kapljice za kolar in si užgal svojo meršavmovko, je postal tudi on domač in zgovoren in naposled celo prav kričav in rogovilast.
Kadil je prijatelj Juraj seveda najnavadnejši tobak, ki ga je na jeziku tako pekel, da si je moral vsak hip s požirkom vina poplakniti jezik. Vmes je pa pljuval prav po domače, kakor bi bil doma v svoji vasi in sicer je pljuval po tleh.
Mlada brhka natakarica, ki nam je stregla se je šele precej kasno domislila, da je gospodinja med drugimi novostmi napravila za boljšo sobo tudi pljuvalnik. Poiskala ga je v kotu in ga tiho postavila na desno stran poleg prijatelja Juraja.
S sumljivim pogledom je župnik Juraj nekaj trenutkov motril na njegovi desni na tleh stoječi pljuvalnik, potem je krepko potegnil iz pipe, puhnil gost oblak dima od sebe in – tlesk – pljunil na levo stran na tla.
Natakarica je tiho vzela pljuvalnik in ga nesla na levo stran župnika Juraja. Zopet sumljiv pogled – gost oblak dima in Juraj je pljunil na – desno stran na tla.
Vsi smo se že na tihem krohotali in radovedno pričakovali, kako se konča ta intermezzo.
Natakarica je vnovič, zdaj že z vidno jezo prijela pljuvalnik in ga nesla zopet na desno stran, kjer ga je prav trdo postavila na tla.
Tedaj pa je tudi župnika Juraja minila potrpežljivost in jezno je zarenčal na natakarico.
»Če boš še kaj dolgo to posodo prerivala okrog mene, ti bom kar notri pljunil.«
Ne, takega večera nisem več doživel, kakor je bil ta. Toliko smo se smejali prijatelju Juraju, da nas je hotel kar vse po vrsti na dvoboj poklicati. Naposled pa smo ga le potolažili in pili ž njim vso noč, pili tako, kakor se je pilo še tedaj, ko ni bilo ne abstinentov ne antialkoholikov.
Od tistega dneva nisem prijatelja Juraja nič več videl. Izvedel sem pa od njegovega stanovskega tovariša, da je imel izlet v Čabar le svoj vpliv na starega konservativca. Preprog si seveda ni nabavil in za servijeto mu je slej ko prej služil rokav, toda nabavil si je pljuvalnik, ki ga je skrbno hranil v omari za slučaj – škofovske vizitacije, ki je pa stari dobričina ni doživel.