Prijateljem
| ← Izobčil res si me kot panteista | Prijateljem Poezije Simon Gregorčič |
Njega ni! → |
| |||||||
Doklèr kraljuje v cvetju zemlja mlada,
doklèr jo greje jasni sončni soj
in zelen gozd je, njiva in livada -
prijazno nam popeva ptičev roj;
ko pa hladnà jesen pri nas zavlada,
ko zemlji pestri rjaví zavoj -
na južne ptički vsi zbeže poljane,
tu v grmih golih redek le ostane.
S prijatelji enako je na sveti!
Njih roj se zvest ti zdi in srčno vdan,
doklèr je sreča tvoja v polnem cveti,
doklèr si slavljen in poviševan;
a ko te sreče sonce neha greti,
ko strt si v prah, od vseh strani teptan -
zbeži ta roj ko ptički lahkokrili,
v sreči zvest, ni zvest ti v časov sili.
Vi taki niste! Kot ste bili zvesti
mi v radosti in sreče jasnih dneh,
ostali v temnih ste mi dneh bolesti,
ko pahnjen sem protivniku v zasmeh;
spremljáli ste me prej po gladki cesti,
spremljáte zdaj po ostrih me poteh,
ostali z mano ste o dobi burni,
ko me tepo viharji hudourni.
Zahrula name je >>nevihta s Krasa<<,
kako morilen, goben dih je njen!
Uboge cvetke mojega Parnasa
vijè, drobi in klesti bič leden;
oropal jih vihar je vsega krasa,
na nje natrosil gosto prah strupen -
na vso to kvar pa še dolži vrtnarja,
češ: >>Cvet otroven narodu podarja!<<
Boga celo iz rož mi hoče ukrasti;
in vendar tudi té so božji dar:
On dal jim kliti je krepkó in rasti
in grel njegove luči jih je žar;
in dobro vem, da niso mu k nečasti,
čeprav za cerkev niso in oltar -
saj kaže vendar sleherna njih črta,
da seme njih iz božjega je vrta!
Krivica ta je v dno me duše spekla,
saj človek sem in rahel čut imam;
a naj me peče, solza ne bo tekla,
naj tare me, upogniti se ne dam;
stal bom ji v bran ko da bi bil iz jekla,
stal sem trdnej, vedoč, da nisem sam:
da v borbi bridki duh bi mi ne klonil,
na vas se, srca zvesta, bom naslonil.
Kedór je sam, lahkó ga vsak zatira,
če sam je, pasti mora še junak;
a kogar broj tovarišev podpira,
pogum mu rase, dasi je šibak,
stoterna moč tako se v slednjem zbira,
iz čete vse za vse močan je vsak:
tako moj duh od vas moči dobiva,
ves vaš pogum se v dušo mojo zliva.
Zato z veseljem nove spet cvetove
zasajal bom od vas krepko podprt,
gojil skrbno vse žive bom jih dnove,
pri delu naj me najde bleda smrt!
A Bog sovražne krôti mi vetrove
in blagoslovi moj samotni vrt,
da cvetje krepko mi rodi in zdravo,
prijatljem na radóst, domovju v slavo.
A vi, prijatelji, ki ostali zvesti
ste mi celo v nesreče dneh,
ko nežni cvet nevihte srd mi klesti
in stelje ga brez milosti po tleh –
vi vsi, kar vas živi mi v slednjem mesti,
kar vas živi mi v slednjem mesti,
kar vas živi mi v trgih in vaseh,
ohránite vselej srcé mi verno,
a Bog zvestobo plati vam stoterno!