Prijateljeva povest
| Prijateljeva povest. Cvetko Golar |
| |||||||||||||
»Kratkomalo – stvar me je razjezila. Pomisli!« In prijatelj se je postavil pred menoj in mi zagestikuliral s palcem in kazalcem v obraz.
»Pomisli,« je ponovil, »štirinajst dni sem jo nosil v spominu, in zdi se mi, da sem bil ta čas zaljubljen vanjo. Vsaj zvečer, kadar sem legel, se mi je prikazala prelestna njena postava in prijetna valuta njenega telesa je elastično promenirala mimo mene. Zakaj, enkrat se je zgodilo, da sem imel priliko seči v žep njenega krila, rožni venec je imela v njem, in ker je na moč skrivala svoje dražesti, so se mi moji prsti ogreli ob sladkem ognju, zažganem od mlade device, in tako je zanetila v meni pohotni požar. Nisem miroval prej, dokler ji nisem raztrgal srajčke, in sladki cvet njenih nedrij je zadehtel pred menoj kot pomladna roža
Zdi se mi, da sem ti pravil, kako so me tistega jutra obiskale tri težke, elementarne nezgode ali ujme. Mesto da bi mi poslal cekin, me je hotel dragi kum oženiti s kmečko baburo, potem me je srečala pravcata ljubljanska baba in tretjič sem imel homatije s hlačnim založnikom, ki ga je slednjič prepodil na moje veliko zadovoljstvo stekli polž.
Kratkomalo – stvar me je razjezila.
»Še enkrat mi recite, profesor ali kaj podobnega, in vam se utegne nekaj pripetiti,« sem zapretil babi. »Saj veste, kako pravi pesem: »Hudič čez morje plava!« Ustrašila se je moje grožnje in sedaj zaklene vežne duri, kadar me nanese pot mimo njenega okna.
Po raznovrstnih nezgodah in homatijah, ker sem prepeval po ulicah poskočno pesmico: »Le frišno jo zarumplite od moje lepe Uršike«, sem slednjič dospel na cilj. Trikrat sem poljubil svojo Milico, in ko sem v četrtič krožil njene ustnice v purpurni kelih, se je nekaj zgodilo.
V sobo je stopil mož z leseno nogo. Bil je naravnost gorostasna prikazen, in zato jaz nisem utegnil pasti svoje ljubezni po škrlatnih, nerazoranih livadah deviške lepote, dasi sem baš premišljal, ali bi poljubil njene oči ali bi poiskal in poljubil njen škapulir, ki se je ljubosumno tiščal v sladki in gorki globini sredi njenih nedrij.
V sobo je torej stopil mož z leseno nogo. »Če bi mi kaj dali,« je ukazal. »Taka revščina je, da — « stavka ni končal. Tudi njega so osupnile prestrašene in na stežaj odrte oči moje Milice. »To je ubijalec. Mojo mater je umoril!« Kriknila je s silnim glasom in se onesvestila.
»To je ubijalec! Mojo mater je umoril!« Hladna groza je bila zapisana na njenem obrazu, in jaz sem jo bral še dolgo, ko je mož z leseno nogo odšel že zdavnaj.
Mogoče ti stvar na prvi hip ne bode jasna. Ampak potrpi! Dovoli, in ker utegneš, stopi z menoj na visoko zvezdo, kamor rabi svetloba z naše zemlje štirinajst let. Stopi z menoj na visoko zvezdo in se ozri na zemljo.
Moja Milica se igra v materinem naročju; otrok je in niso ji še zrasli zobje. Ne zna še govoriti in ne vidi in ne pozna drugega kakor sveti obraz svoje matere, ne razveseli se drugega kakor mlečnega grozda svoje rediteljice.
Milica se igra v materinem naročju. In tedaj se zgodi, da nekdo s sirovo silo odpre duri in na pragu se prikaže rjav in divji obraz kranjskega potepuha. »Če bi mi nekaj dali,« ukaže in z nesramnim smehom pride v izbo k mizi, odpre predal in vzame v roke krušni nož. Dolg, brušen nož.
Mati strmi, vsa se trese in išče besede.
»Če bi mi nekaj dali,« ponovi kranjski cigan z nesramnim smehom. Otrok v maternem naročju. Milica kriči in veka, boječ se divjega deda.
»Če bi mi nekaj dali,« in rjavec stopi k omari. V levici drži nož, z desnico odpira. Prav na vrhu leži zlata verižica z dragocenim obeskom. Zagleda in spravi v žep. Pod svilenim prtom leži denarnica. »Če bi mi nekaj dali,« ponovi. Odpre in vzame bankovce.
»Tat, tat, razbojnik, primite ga!«
Mati je našla besedo in zakričala.
Strašni ded se obrne in z mrzlim smehom stopi k materi in ji porine krušni nož v prsi. Samo nekoliko zardi in se zrosi s krvjo ostrina, mati pade vznak, dete se joka in tat plane skozi vrata.
Dragi moj, praviš, to je preromantično, da bi bilo resnično. Sam bi ne verjel, da ni bila Milica priča tega prizora v materinem naročju.
To je bilo torej pred štirinajstimi leti, kakor sva videla z zvezde. Razbojnik je izginil, in ne posvetna in ne cerkvena gosposka ga ni mogla zaslediti in kaznovati ne po božjih postavah, ne po državnih paragrafih.
Milica je zrasla in je moja ljubica.
Zagledala je moža z leseno nogo in zakričala: »Ubijalec! Mojo mater je umoril!« Zakričala je, silno so se razklenile njene oči, in se onesvestila. Vzamem jo v naročje i ns poljubi spijem hladno grozo njenih lic, in rožni kelih njenih ust se odpre in nebeška sinjina njenih oči zasije.
»Kje je? Kje je? Ubijalec moje matere?«
Stvar me je razburila. »Milica, sladka, moja, kaj govoriš! Zakaj bi bil ta mož z leseno nogo storil ono strašno delo? Kako moreš trditi!«
»Vem, poznam ga!«
In Milica je bila tedaj stara poldrugo leto, ko je neznan morilec zabodel njeno mater. No, siloma privabim smeh na svoje ustnice, in kakor je moja navada, začnem svoji ljubici, da jo razkratkočasim, praviti prelepo povest o petelinčku in putki, ki sta šla lešnike brat.
»Kje je morilec?« Milica me ne posluša in strmi in prašuje.
»Če je stvar taka,« pravim, »pa pojdem in poizvem.«
Grem in ovadim. Vse povem, kaj in kako. Če ne drugega, si mislim, bo vsaj Milica drugič pametneja. Mamico so ji res vzeli, ampak zato ni treba meni krajšati poljubov. Jaz imam rad mir in ljubim, ako morem v strahu božjem in v svetem pokoju uživati poljube dekliških ust.
Grem in ovadim.
Glej, in po lepih ljubljanskih ulicah stopa strašni mož z leseno nogo. Visok in silen, kakor orjak hodi med hišami.
Grem in ovadim.
Res, pripro ga. In ga prašajo odkod je, zakaj ima leseno nogo, kje je zjutraj hodil, kje bo večerjal. Vse poprašajo prijazno in vljudno, kakor se spodobi modrim možem.
In, predragi moj, ne čudi se in ne govori o plavi roži srednjeveški! Po dolgih pomenkih in pogovorih je prišlo na dan, da je ta mož z leseno nogo pred štirinajstimi leti umoril Milici mater.
»Nekaj mi boste dali«, je rekel in se smehljal. O »nekaj mi boste dali!«
V resnici – Milica je prekrasna punčka. Bela je kot makov cvet in rdeča kot gavtroža.