Prijatelji

Prijatelji
Rudolf Maister
Spisano: 1904
Viri: Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Gostijo priredil godovno je knez.
Žvenkljanje je čašic zvenelo
med družbo gosposko, veselo
in strune ubrane donele so vmes.
To slastno je bilo veselje.

Dva žepa priboril si smodk je baron,
grofiči so jeli in pili,
od radosti vsi se svetili.
Zakaj ne, ko vse je na mizi zastonj
in redko tak dan se praznuje.

Za govorom govor se dolg je vrstil.
Časteč in slaveč velikaša
kar venomer pela je časa.
Godovniku hlinjeno vsak je kadil
in dela proslavjal njegova.

«Knez mili, presvetli naš častni meščan,
oj, biser ti našega mesta,
vsa družba se klanja ti zvesta!»
s hripávim je glasom besedil župan,
pa pot si obrisal raz čelo.

Od gosta do gosta šel knez je nató,
pozdravil župana in škofa,
barončke in svetlega grofa,
pa vsakemu stisnil prijazno rokó,
prijazno v obraz se smehljaje.

In če jim povedal je puhel dovtip,
zavrelo je hrumno veselje
v dvorani kakor na povelje
in vzdignil prisiljen grohot se na hip,
pa ploski doneli so glasni.

Sam norec le grajski v ozadju je stal
od družbe sladkó razuzdane
sred svetle prostorne dvorane;
le on se ni knezovim šalam smejal —
edini pač knezov prijatelj …