Prijateljica
| Prijateljica. Zaljubljena fantazija. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
V gostilnici sem ga dobil, siromaka, in zabolelo me je srce, ko sem ga ugledal. On pa je bil vesel, ker me je imel rad, kakor me imajo radi mnogi dobri ljudje. Vesel je bil, ali ta hipna radost je zasijala samo kakor medla luč iz teme njegove žalosti. Upàl je bil njegov obraz, neobrit; oči so gledale topo izza oteklih trepalnic. Zaljubljen je bil.
Ko se je napil vina moj fant, mi je pripovedoval; jezik mu je bil že težak in oči so mu bile vse solzne od bolečine in od pijanosti. Njegov slog ni veliko prida in zato pripovedujem v svojem, ki je priznano lep. Še vsi kritiki so ga hvalili — na ta hinavski kavelj so obešali raztrgano suknjo svoje neumnosti.
Predno pričnem, prosim še malo potrpljenja. (Tako je dejal naš župnik, predno je začel pridigo in vsa cerkev se je useknila; tudi jaz sem se useknil; zelo lepo je bilo.) Moj fant je imel veliko morale v sebi, ker drugače bi vsa ta reč nikoli ne bila vršila. Govoril je o morali grdo in nespoštljivo, v srcu pa je bil bel golobček. Tudi jaz sem tak. In nad idealno ljubeznijo se še celo ni mogel zadosti nazmerjati; revskal je nad njo, kadar jo je srečal. Tako delajo vsi, ki so idealno zaljubljeni, ampak finta je že stara.
Zdaj pa malo poezije. »Ali niso najlepša tista čustva, ki jih skriva človek za deveterimi durmi svojega srca in jih zatajuje s sramežljivo lažnjivostjo, zato da bi jih ne omagal strupeni dih vsakdanjosti? O zlata nedolžnost, o odkritosrčnosti polna lažnjivost! Nebo je jasno, kakor ribje oko, beli oblački plavajo po njem. Reka se vije kakor srebrn pas, slavec toži svojo ljubezen, ponižna vijolica se skriva ... luna sije ...«
In zdaj še malo filozofije. »Človek nikoli ne ve, kaj mu je namenjeno. Kazen je grehu za petami. Nekdo je jedel na veliki petek krvavico, drugo leto se je prehladil in bi bil kmalu umrl. Ali kakor pravi naš nepozabni Levstik:
»Življenje človeško podobno je vodi,
ki vsaka po svoji strugi hodi ...«
Tako! Novela mora imeti poetično vsebino, poleg tega pa tudi globoke misli. Jaz sem opravil oboje koj od začetka, zato da ne bom imel sitnosti pozneje.
Zaljubil se je bil moj fant in tako so bile njegove ustnice še bolj debele, njegove roke še bolj dolge in neredne. Bil je podoben slovenskemu literatu. In ti ljudje nimajo veliko sreče pri ženskah. Domišljavi so in pripovedujejo to in ono, verjeti pa jim ni veliko. Jaz na priliko — ali to bom že še povedal. On sam je bil kos umetnika in to je dajalo njegovi zunanjosti, ki je bila tako že zadosti smešna, nekaj naravnost grotesknega. Slovenski umetniki bi morali delati anonimno; kadar izvedó ljudje, da ni kakšen komí ali vsaj navaden advokat, temveč da je umetnik, se obrnejo od njega; mahoma pade med tisto najbolj zaničevano vrsto ljudi, ki bi napravili boljše, da bi šli ceste pometat; tako bi lajali nanje samo psi, ki jih je bil Bog resnično ustvaril kot take. Jaz sem se nekoč prav dobro priliznil neki ženski, ali ko je izvedela, da pišem novele in celo lirične pesmi, je bilo vse pri kraju in zdaj še pravi, da sem jo goljufal ...
In on pripoveduje.
Nisem je še poznal, ali rad sem jo imel. Kadar sem slišal njeno ime, se mi je zdelo, da me je nekdo od daleč poklical in napravil sem si cigareto, zato da bi skril sam sebi svojo vznemirjenost. Naposled sem jo videl in lepša je bila nego v mojih sanjah. Če poznaš predrznost mojih sanj, prijatelj, si lahko misliš po priliki, kako je lepa. Ona je omožena in tudi njen mož je lep in prijazen človek, ali jaz ga nimam rad. Moj prijatelj je in me jako ceni, zato ker sem vkljub svoji priznani duhovitosti zelo neokreten in smešen človek in ženskam nič nevaren. Ko sem jo prvikrat ugledal, sem si zaželel, da bi bil njen lakaj; v tistem trenotku sem kakor po božji milosti nenadoma spoznal svojo pravo naturo. Žalosten nisem bil vsled tega, saj je bil celo Bacon zelo dober lakaj in Heinejev ponos je bil prav tako umeten kakor moj; kdor se šopiri najglasneje, je v svojem srcu najponižnejši hlapec. Ali razodenem ti lahko po pravici, da je takrat še nisem ljubil, kakor ljubi človek žensko. Samo natura moja se je vzbudila. Nisem je ljubil, toda pokleknil bi bil prednjo, v blato, sredi ceste, vpričo ljudi, tako da bi videl svet moje lakajstvo. In ko bi mi bilo dobro délo. Tisti večer sem napisal par lepih lizičnih pesmi, ki jih skrivam v miznici. Ako ti je prav ti jih pokažem.
»Hvala!«
Moraš si misliti, da sem živel takrat kakor izgubljen pes, ki se ne meni več za slučajne brce. In sredi tega življenja — da se tako izrazim, sredi te noči se je mahoma zasvetilo, zableščalo se mi je pred očmi. Videl sem jo komaj par kratkih minut, šla je in zdaj je že več nego leto dni od tega. Takrat se je toliko spremenilo v meni, da sem spremenil tudi stanovanje in ti veš, da je to pri meni vselej znamenje velikanskega preobrata.
»Kako da si ga spremenil. Saj si še zmirom, kjer si bil.«
To je vseeno. Celo tisto dolgo leto sem bil njen prijatelj — njen prijatelj! Skril bi glavo v blazino in bi se jokal od sramu. Ali si že videl kdaj prijatelja lepe ženske? Tebi se zdi človek smešen, meni pa se gnusi. Razen sebe poznam samo še enega in kadar mu stisnem roko — mokra je, mrzla in spolzka, kakor riba — hitim, da se operem.
Zdaj pa sem jo videl vdrugič in tako se pričenja komedija.
Sedela sva na vrtu, lep večer je bil. Zdelo se mi je, da sem zmirom manjši in manjši, ponižno sem klonil glavo, kakor da bi me bila povabila usmiljenja polna dama na kozarec vina ter govorila milostivo z mano, jecajočim in plahim beračem. Tako ponižen lakaj sem bil takrat, da sem zardel, ko me je ogovoril natakar. »Čemu pa ste zardeli?« me je prašala. »Zardevam pogostokrat, to je tako moja navada. Vrhutega tudi mežikam zelo rad.« — Glej, tukaj le nad levim ušesom mi manjka šop las — izruval sem si jih bil od sramu, ko sem prišel domov.
— Res je imel majhno plešico nad levim ušesom in nič se mu ni podalo.
In potem, Bog vedi, kako je prišlo, mi je pripovedovala lepe stvari iz svojega življenja. Prej je bila za me samo ljubezniva dama, ali kakor je pripovedovala, se je vse spremenilo. Menda je bila ljubezen že v mojem lakajstvu, že v tisti gorki želji, da bi pokleknil pred njo ter ji zavezal trakove na čevljih, ali da bi hodil pred njo ter pometal cesto z rokami, zato da bi si ne oprašila krila.
Morda je bila ljubezen v tem, tista neumna romantična ljubezen, ki polni srce paževo, kadar nosi spoštljivo tri metre dolgo svileno vlečko lepe kraljice, ali srce kočijaževo, ki vozi gospó in gospoda v park, ob tihi noči, po samotni aleji in posluša šepetanje in poljube za sabo. Morda je že vedelo o ljubezni moje srce, ko so stopale moje misli še po ravni cesti prijateljstva, če je bilo tako — zdaj so se napravile moje misli na druga pota, kjer je sama žalost in samo vzdihovanje.
Ko sem videl pred sabo njeno življenje, sem ga živel sam.
Otrok je bila in tudi jaz sem bil otrok. O dnevi mladostni, o zlata mladost, o mladostne sanje, o sanje mladosti! Nosila je dolgo kito z lepim rdečim trakom, oči so gledale pametno, in tisti otroci, ki imajo velike in pametne oči, imajo dušo, podobno najfinejši struni — zazveni ob najlahnejšem dihu življenja in zveni neprestano; poslušaš, in to je čuden, tako sladke bolečine, tako sladkega upanja poln zvok ... No, jaz sem poslušal, pogledal sem ji z začudenimi, od prevelikega veselja prestrašenimi očmi naravnost v dušo in samo enkrat v življenju sem videl enako.
Otroka sva bila oba in takrat sem spoznal, da jo ljubim, spoznal sem to na svoji ljubosumnosti. Celo na tisto rdečo pentljo na njeni kiti sem bil ljubosumen ... Zelo mlada je še bila, človek bi si mislil, da ne sanja o drugem, nego o čokoladi, toda že je ljubila, ne kakor otrok — ljubila je z so dušo, s tisto prelepo, čisto dušo — Bog pomagaj meni grešniku — dà, s tistimi velikimi pametnimi očmi, ki so sanjale zadaj neizmerne sanje. Misliš si menda, da se je zaljubila v tistega lepega črnookega, črnolasega fanta, ki je hodil za njo, in misliš si morda, da je poljubila njega ob tistem lepem jesenskem večeru? To sem bil jaz. Dà, dragi moj, zgodilo se je nekaj čudnega — ob tisti uri, ko mi je pripovedovala, sem spoznal, da sem jo poljubil jaz — jaz, dragi moj! — ob tistem lepem jesenskem večeru sem jo poljubil.
Kako se človek spremeni. Jaz imam, če se ne motim, kostanjeve lase, rdeče brke in rdeče oči — ali takrat sem bil črnook in črnolas. Je že tako na svetu. Poznal sem nekoga, ki se je spreminjal neprestano; danes je bil tak, jutri tak. Celo duševno se ljudje spreminjajo. Koliko jih je, recimo, ki so danes tako nevedni in zabiti, da bi človek še ne pljunil ne pred nje — jutri pa so že dvorni svetniki ali kaj enakega. Posebno pri nas je veliko takih slučajev. Videl sem človeka, ki ni imel drugega duševnega premoženja nego slabo slovenščino — danes je priznan literat; kadar umrje, pojde za pogrebom župan in narodno ženstvo, na grobu bo govoril plešast in dostojanstven gospod nagrobnico v verzih, ki jih bo zložil ta ali oni profesor. Nekdo drugi se je odlikoval z močnim glasom, kaj je govoril, vrag vedi — grmelo je kar tako; zdaj je državni poslanec in če bi ne bil nekoč stopil ministru na kurje oko, bi bil danes tudi že dvorni svetnik, tako bo pa šele jutri. Glej, na tak način se ljudje spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu tišje votline, prazni, dragi moj, da ni na svetu bolj žalostne praznote — ali kar se je nekaj preobrnilo v njih, kakor silen duševni potres in — tako je, glej!
Misliš, da se spreminjajo ljudje samo od danes do jutri, da se ni mogoče spreminjati od danes do včeraj, v daljno preteklost nazaj, tako kakor sem se spremenil jaz? Oh, jaz sem uničil tistega lepega črnookega, črnolasega fanta, izbrisal sem ga iz življenja, ni ga več in jaz sem stopil na njegovo mesto. Tako se godi na svetu zmirom. Iztegni roko, pa se že dotakneš ob komolec človeka, ki je bil oropal svojega bližnika za lepo preteklost, potisnil ga v brezdanji nič ter se polastil njegove preteklosti in njegove prihodnosti. Čuvaj, prijatelj, svojo preteklost, čuvaj svoje življenje — iztegajo se nevidne roke grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let ... Poznal sem umetnika, ki si je nabavil v trudu svoje duše lepo preteklost, na kateri je zidal počasi kamen na kamen, tako da bi si bil sezidal prav dostojen nagroben spomenik; prišel je nekdo drugi, pogledal je na prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi, se je je kratkomalo polastil ter zidal lepo sam dalje; samo streho je bilo treba še napraviti in napravil jo je; zdaj je spomenik njegov, imena tistega umetnika, ki je bil zidal do podstrešja, ne imenuje več živa duša; pokopali so ga v zgodovino ... O, prijatelj, ljudje živé večjidel od same kraje! Jaz, na priliko, gledam, da vzamem človeku, ki mi pride pod roke, kolikor mogoče njegove preteklosti, njegove duše. Brez usmiljenja si izrežem svoj del iz njegove krvaveče duše, če morem, si vzamem celo. Najrajši storim to na fin način, tako da komaj opazi mojo nakano in da komaj ve, odkod bolečina — o, jaz sem prebrisan, lepo število takih le ranjenih, okradenih duš imam že na vesti ter bogatim z ukradenim bogastvom svojo dušo, ki bi bila drugače tako uboga, tako prazna ...
Tako je pripovedovala in ni videla, kako sem polagoma odpiral duri njene preteklosti, njene duše, kako sem tam gospodaril, pobiral svetle bisere, ki so ležali kar tako na tleh, trgal rože, ki so dišale, da mi je bilo motno pred očmi, motno in sladko v srcu. Čisto sem se udomačil tam, tam je bil moj dom od nekdaj in tako pozno, prijatelj, sem ga našel ... No, ne govorimo — zdaj je bilo vse dobro; utrujen od dolgega žalostnega popotovanja sem nenadoma odprl duri svojega prijaznega doma, ki sem ga iskal tako dolgo, prijatelj, tako dolgo, in glej, zdaj sem se oddahnil, da bi se sladko odpočil ... Kako bi me ne ljubila, če sem jo ljubil jaz?
Da opomnim mimogredé — pil je človek in gledal je Bog vedi kako; smilil se mi je in strah me je bilo. In usmili se Bog še mene — zdaj vem, zakaj me je bilo strah. Mislil sem drugo jutro, da so bile sanje, ali kakor da bi me mahoma udarilo po čelu — niso bile sanje ... Čisto sama sva bila že v gostilnici, luči so gorele zaspano, natakar je smrčal. Na stropu se je vzbudila velika muha, počasi in v širokih kolobarjih je pribrenčala dol in je brenčala okoli njegove glave. On se je ozrl nanjo in se je otožno nasmehnil. »Poznam jo,« je dejal in je zamahnil nalahko, »lani sva bila skupaj na Dunaju in sva se sprehajala po Ringu. Zdaj je nekoliko odebelela in zdi se mi, da so njene oči večje ...« Nasmehnil se je še bolj otožno in je zamahnil odločneje, tako da se je vrnila muha proti stropu. »Moje srce je zdaj drugod — moje življenje je nastopilo nova pota ...« Muha je zadremala na stropu, on je govoril z enakomernim, brikosti polnim glasom ...
Vstala sva, večer se je bil že globoko nagnil. In zdaj premisli ta čudež! ... Veliko večja je bila od mene, zmirom večja, in jaz, glej, sem bil zmirom manjši, capljal sem zraven nje z drobčkenimi koraki, njen solnčnik sem nosil v roki. Segal sem ji komaj še do bluze, komaj še do roke, premisli, komaj še do kolena ... Oh, prijatelj, črn kužek je capljal zraven nje in je nosil njen solnčnik v nežnem gobčku. Tista rdeča pentlja, ki je bila nekoč na njenih laseh, je bila zdaj zavezana okoli mojega vratu ... Lep večer je bil, luna je vstajala izza visokih streh, hladnejši veter je pihal od zahoda ... Stopala je tako lahko in fino, moja lepa dama, privzdignila je krilo do gležnjev in je stopala lahko in fino po stopnjicah od luninih žarkov, po lepih svetlih stopnjicah, ki so segale do neba, v neizmernost. Še malo je zafrfotal od daleč pajčolan na njenem klobuku, zafrfotal je kakor komaj viden bel oblaček na nebu in vse je izginilo.
Kužek pa je ostal spodaj s tisto rdečo pentljo okoli vratu. Nekdo je prišel mimo in ga je brcnil v stran.
Po njenem slovesu se me je polastila neizmerna žalost in sredi te žalosti se mi je zjasnilo v duši. O, prijatelj, — Bog vedi, kaj mi je bilo prišlo na misel. Ali je sploh mogoče, da bi se človek tako hitro spremenil? In celo v kužka? Nikoli še nisem bral kaj takega — toda naposled, kaj vse so iznašli ljudje v najnovejšem času! Znanost napreduje čudovito ... In tudi tista rdeča pentlja se mi je prav lepo podala ...
No, tako je šlo za zmirom. Jaz pa sem romal ves večer po tihih, praznih ulicah, vse križem po mestu. Prišel sem v neko dolgo vežo, tam je stalo ob zidu petdeset starih, brezzobih žensk. Ogledal sem si vsako posebej in sem šel žalosten dalje.
Stopil sem na majhen vrt, mlada, bolehava, vse zaprašena drevesca so dremala tam; bilo je že pozno v noč in listje se je stresalo od zaspanosti in od hladnega vetra. Zraven vsakega drevesa je stala plinova svetilka, ali brlele so tako dolgočasno, da bi se človek naslonil na katero izmed njih ter se razjokal. Nobenega gosta ni bilo na vrtu, nobenega natakarja. Mizni prti so bili umazani in oprašeni od prahu, ki ga je prinašal veter v celih gostih oblakih preko lesene, zeleno pobarvane ograje. Tam nakonci vrta je bil nevisok podij; na podiju stoli in stojala za note in šest belo oblečenih žensk. O, prijatelj, kako mlade so bile te ženske in kako grde. Vse so bile suhe, da bi človek ne vedel, kaj z njimi. Usnje, pergament. Dirigentka je imela naočnike, gledala je izza njih, da me je stresalo; vrat njen je bil dolg, zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano gor in dol. Bobnarica je bila kozava in ni imela ne obrvij, ne vejic na vekih; tudi las, zdi se mi, da ni imela; slučajno se ji je krilo malo privzdignilo in videl sem njeno nogo preko nogavic — o, prijatelj, ne govorimo o tem!
Loki so se vzdignili, zasvirala je godba ... Dovoli prijatelj, to solzo, ki mi je orosila oko ... Vzdihovalo je, stokalo brez nehanja, brez usmiljenja. Celo mize, zdi se mi, so stokale; ali veter je utihnil, bežal je preko ceste, preko visokih nočnih streh; luna se je skrila za bel oblak, ki je vztrepetaval ter hitel proti zapadu ...
Prišlo je sovraštvo mednje, gledale so jezno, hudobno, hudobno in jezno so begali loki preko plakajočih strun, ki so se tresle ter nategale, ne da bi se mogle odtrgati. Dirigentka je odprla usta — prikazal se je velik zob. Zakričala je nekaj, sklonila se je in udarila goslarico po prstih. Boben je zaropotal, grohotal se je hudobno. Dirigentka se je okrenila in je udarila tudi bobnarico po prstih. In tako se je pričel strašen boj — loki so švigali po zraku, note so frfotale, boben je skočil kvišku in se je zagnal v dirigentko, podij se je gibal, svetilke so se tresle; že so frčale po zraku cunje nedolžnobelih oblačil, lasje so se odvezavali, nogovice sa padale od nog, srajce so se trgale in nesramni okostniki v sivo ohlapno kožo zaviti, so planili proti meni, z gnusnimi pogledi, s poželjivo iztegnjenimi rokami ... In takrat bi se bilo zgodilo nekaj zelo čudnega, ko bi v tistem trenotku ne bil stopil na vrt duhovni gospod dr. Aleš Ušeničnik ter zaukazal z osornim glasom, da se v slovenski literaturi ne sme vršiti kaj takega ...
Pomisli, moj gumb je bil vsega vzrok, tisti vrhni gumb na telovniku, ki se mi je bil odpel in je visel samo še na eni sami niti. Ko sem prišel domov — že so se prikazovali na mirnih vzhodnih oblakih oranžni in škrlatasti robovi — sem se nenadoma domislil. Ves čas, ko je pripovedovala moja lepa dama — o prijatelj, da bi ji mogel poljubiti mezinec, ah, ah, samo beli pajčolan na njenem klobuku, ki se dotika njenega čela, njenih las — ves čas je gledala na tisti neumni gumb, a gumb se ni ganil, pomisli ves čas je gledala nanj, pa se ni ganil. Ta gumb je bil vsega vzrok, on sam je bil vzrok, da je šla in da me je ostavila na cesti s tisto rdečo pentljo okoli vratu.
Zdaj bi bil njen gospod in njen hlapec, ko bi tistega gumba ne bilo.
Kakšne so ženske, prijatelj! Pripovedujejo to in ono, delajo se vrag vedi kakšne, duhovite, brez predsodkov, tako odkritosrčne se kažejo, da bi človek mislil, njih srce mu leži na dlani — ali naposled niso nič drugega nego ženske. Jaz spoznam hinavščino, imam svojo posebno metodo. Dam ji govoriti, moj obraz je ves nedolžen in tako si upa zmirom dalje in dalje, laže kakor Nozdrev — že je čisto na dvoje: tu ženska, tam tisto zlagano bitje, o katerem misli, da se zaljubim vanj, da me priklene, goljufanega sužnja, na lep fantom.
Gledala je moj gumb in jaz sem spoznal na veliko svoje veselje, da je bila ženska. Na veliko svojo žalost sem spoznal, prijatelj, da je bila ženska. O, da bi tistega gumba ne bilo, o da bi ne bil razoran in zopern moj obraz, da bi ne bila tako zanikerna moja obleka, da bi ne bilo moje kretanje tako smešno in nerodno! O, da bi bil sladki sirup na mojem jeziku, o da bi bila moja kravata tako velika in tako fantastično pisana, kakor preproge v spalnici Semiramide, o da bi se pisal baron Patapouf in da bi imel svoj grajski dom, tako razkošen in bogat, kakor ga ni imela sama gospa Humbertova! Prišel bi k nji in bi se poklonil, kakor se poklanjajo baroni. In ona bi iztegnila belo roko — tako kakor jih iztegujejo dame, ki jih ljubijo baroni — in jaz bi jo poljubil, tako kakor baroni poljubljajo roke svojim damam. Ženska je in nasmehnila bi se, kakor se smehljajo ženske baronom ...
Spremenil se je nenadoma njegov obraz, nekaj hudomušnega, prikritega mu je švignilo preko ustnic, preko lic, oči so lokavo pomežiknile.
»Ali veš, kam se odpravljam?«
Vprašal sem ga molče.
»K nji ... Zdaj stojim že vsak večer na tistem mestu, kjer sva stala ob slovesu. Čakam na tisto svetlo lestvico, na tiste stopnjice od luninih žarkov, ki segajo do neba, v neizmernost. Ali doslej se še niso prikazale, samo nekoč je nekaj zaplapolalo, zafrfotalo od daleč — to je bil pajčolan na njenem klobuku. Zakaj, glej — kdo misliš, da sem jaz? Jaz sem baron Patapouf — spoznal sem bil to po tistem strašnem večeru. O, koliko jih je na svetu, ki živé in umrjejo in ne spoznajo nikoli, kaj so v resnici. Hodijo okoli — malopridne falsifikacije. Poznam državnega poslanca, ki ni v resnici nič drugega nego cestni pometač. On pa misli trdno, da je narodov besednik. Brez števila je takih zlaganih in lažnjivih eksistenc. Kaj pa je na priliko tisti človek, ki se šopiri v svojem ukradenem dostojanstvu — tisti človek z angleškim telovnikom, ki se mu priklanjajo, kadar se pelje v landauerju po trgu in ki bodo jutri šolska berila razglašala njegovo slavo? Pljuvalnik je, čisto navaden pljuvalnik! Pa mu reci, no, pa pljuni vanj! ... O, koliko sem že videl takih pljuvalnikov, dragi moj, kako je posejana z njimi naša mila domovina — in tako človek ne more pljuvati, ki bi tako, ah, tako rad pljuval! ...
Jaz, na priliko, sem baron Patapouf. Moji gradovi, ljubček, moji konji, moji psi, moji gozdi! Vse to ji položim pred noge: »Milostiva, baron Patapouf je Vaš sužen!«
Nasmehnil se je, namežiknil je: »In ona je ženska, vkljub vsemu je le ženska! ...«
»In še nekaj!«
Odpel si je suknjo.
»Ko se je peljal tod mimo šah Muzzafer - Eddin, sem se mu predstavil in ob tej priliki me je počastil z redom vzhajajoče lune; lepo se mi podá in rečem ti, da bi mi bilo malo sitno, ko bi ne imel — baron Patapouf! — take-le zvezdice na prsih.«
Imel je na prsih, na telovniku, veliko zvezdo iz trdega papirja.
»O, prijatelj, ali lestvice ni, stopnjic ni in jaz čakam, čakam tako dolgo, ah, tako težko ... Glej, zasijalo je zunaj, zasvetlikalo se je ... stopnjice!«
Skočil je kvišku, ves se je tresel in komaj sem se osvestil, ga ni bilo več.
Zunaj je vzhajala luna in par žarkov se je zasvetilo na steni. Natakar je spal; pri srcu mi je bilo tako žalostno, da sem naslonil glavo v dlani. Domislil sem se Bog vedi česa in šel bi za njim — stopnjic iskat ...