Prijatelski pogovori s kmeti in mestniki v novih rečéh
| Prijatelski pogovori s kmeti in mestniki v novih rečéh anonimno |
| |||||||||||||
Presvitli Cesar so nam 4. sušca vstavo ali konstitucijo dali, ktera naj bo podlaga ali fundament nove vlade ali regirenge, ki se ima po vsih cesarskih deželah vstanoviti.
Na ta fundament se opirajo mnoge celó nove postave, kterih je potreba, de se novo pohištvo sozida, v kterim bomo vsi avstrijanski prebivavci prihodnjič prebivali.
Postave, po kterih imajo desetína, tlaka in vse druge davšine jenjati, ki so poprej kmetovavca vezale na gruntno gosposko, so Vam že oznanjene, in deželne komisije, ki imajo po Cesarskim ukazu v vsaki deželi to reč tako razsoditi, de se odkupni patent pravično spolne, se bojo kmalo izvolile. V 14., 15. in 16. listu Novíc je bila postava zastran odkupljenja gruntnih davšin obširno razložena, in že tam je bilo rečeno: de te deželne komisije razlagajo in spolnijo to postavo in de razsodijo čez natoro ene in druge davšine, de je tedej moč téh komisíj silno imenitna, in de je dobro na to gledati, de se v to komisíjo nar previdniši in nar posteniši možjé dežele zberó.
Od tega nimamo tedej za zdej nič več govoriti.
Tudi nova postava zavoljo lovskih pravíc ali jage vam je že oznanjena, in nadjamo se, de je vsak kmetovavec zadovoljin ž njo.
Tri nove postave pa nam bojo kmalo oznanjene: namreč postava zastran natisa bukev in časopisov, postava zastran družb, in postava zastran soseskine ali srejnske naprave.
Pervi dve postavi veliko naših bravcov clo nič ne zadevate, ki niso pisavci ali udje kaciga družtva.
Tretja postava zastran soseskine ali srenjske vravnave (Gemeindeordnung) je pa za sleherniga človeka takó imenitna, de lahko rečemo, de je ena nar važniših rečí.
Te postave so sicer le začasne, pa so popolnama veljavne do prihodnjiga deržavniga zbora, v kterim bojo novo izvoljeni poslanci pravíco imeli, odkritoserčno govoriti, kaj je treba v teh postavah po potrebah posamesnih dežel popraviti ali prenarediti.
Vsaka dežela bo pa imela pred deržavnim zboram na Dunaji svoj posebni deželni zbor v svoji deželi, v kterim se bojo vse domače rečí posvetovale in sklenile, in sklepi deželniga zbora se bojo izročili v poterjenje Cesarju. Tudi v ta zbor se bojo poslanci volili iz domače dežele. Imenitnost dobrih volitev za deželni zbor je tako velika, de bojo Novíce ob svojim času v ti reči še veliko govorile.
Namén današnjiga pisanja je nek drug ‒ namreč našim rojakam po mestih in deželi pràv živo na serce položiti imenitnost nove srenjske ali soseskine vravnave (Gemeindeordnung).
Presvitli Cesar so 17. sušca poterdili novo soseskino napravo, po kteri je soseskam velika oblast izročena, de se bojo prihodnjič same sebe vladale (regirale) po postavni poti. Popolnama novo življenje se bo tedej začelo po soseskah. V cesarskim razglasu, kteriga boste kmalo dobili, boste na tanjko brali, kakó se imajo soseske prihodnjič ravnati.
Pervi razdelk že imenovanih soseskinih postav takóle govorí: „Podlaga ali fundament svobodne deržave je svobodna soseska.” Ste slišali imenitno besedo? Cesar so nam dali oblast, de bomo svoje rečí samí oskerbovali, ‒ de se ne bomo mogli pritožiti, de so nam roke zvezane, ali de moramo storiti, kar nam drugi ukažejo. V svojim bomo samí gospodarji! Dozdaj smo spali ‒ in smo mógli spati, kér nismo smeli nič govoriti. Kjer je bila dozdej tamna noč, bo prihodnjič jasni dan, ki rodovitno življenje budí. „Spali smo ‒ sužnost pa je pobegnila in svoboda je prisijala; čas je gibanja in djanja, klijenja in rasti.”
Zbudímo se zdej, kér nas Cesar samí k svobodnim gibanju kličejo! Ne bodimo več zaspanci, ne bodimo nečimerniki v svojih lastnih rečéh! Mili Cesar so nam odvzeli irofe v naših domačih zadevah, in so nas za polnoletne deržavljane spoznali, in nam oblast v roke dali, same sebe v soseskinih rečéh vladati.
Ali bati se je, de se nekteri ne bojo môgli iz dolziga spanja zbrihtati, de ne bojo hotli brez irofa biti, de soseskine svobodne naprave ne bojo po nje veliki ceni zapopadii ‒ torej smo se namenili, v ti reči nektere prijatelske opomine svojim rojakam po mestih in deželi na serce položiti.
Vsak človek, ki se le kolčikanj sam sebe čuti, si je želel veči svobode, kakor smo jo do lanjskiga sušca imeli. Cesar Ferdinand so dopolnili te želje svojih ljudstev, in so nam z vstavo ali konstitucíjo veči svobodo dali, ktero so poterdili tudi naš sedanji cesar Franc Jožef. Nova vlada nam je v nekterih rečéh že dala svobodo, v veliko rečeh je pa še pričakujemo v prihodnjih postavah.
Kmetijstvo je desetíne, tlake in druzih davšin osvobodeno (zfrajano) in za kmetijski stan je to velika, imenitna dobrota, ktera bo močno povzdignila dobri stan svobodnih gruntov.
Ali motite se, ljubi prijatli! ako mislite, de ste le to doségli, za vse drugo Vam ni nič mar ‒ vse drugo je nič. Cesar so nam podelili še veliko veči dar s tem, de bojo prihodnjič soseske samostojne postale in pravíco imele, v svojih soseskinih rečéh po svojih mislih gospodariti in se v tem gospodarstvu le toliko drugim postavam podvreči, kolikor terja občni red, prid druzih sosésk in cele deržave. Zakaj ena soseska bo v zavezi z drugo sosesko ‒ in vse soseske skupej storijo deržavo. Soseskine naprave bojo tedej stalni kamen, na kterim bo stala hiša avstrijanskiga cesarstva, in njegova svobodna vlada.
Od desetíne in tlake ne bo v 50 létih noben človek več govoril; kakor od starih pravlic ali storij bojo pripovedovali od njih vaši otroci svojim otrokam kadaj.
Soseske pa bojo obstale, dokler bojo ljudjé na svetu, in kakor si bojo postiljale, takó bojo ležale.
Presvitli Cesar ne pravijo zastonj v 1. razdelku novih soseskinih postav, ktere vam bojo kmalo oklicane, de svobodne soseske ali srenje so podlaga svobodne deržave.
Nikar ne pahnímo nečimerno in nehvaležno od sebe, kar nam Cesar sami dajo!
De pa tega ne storimo, moramo veliko imenitnost svobodnih soseskinih naprav in svobode sploh dobro zapopasti.
Silno se moti, kdor pod svobodo ali frajostjo ne zapopade nič druziga, kakor de ne dela tlake in de ne odrajtuje desetíne; ‒ še hujši se moti tudi tisti, ki misli, de svoboda obstojí le v tem, de ni zdej nobene pokoršine več treba, de vsak rogovili, kakor hoče. Bog nas obvari take svobode, ki bi nas vse ‒ od perviga do zadnjiga, naj bo kmet ali mestnik, v neizrečeno nesrečo pahnila! Z veseljem pa rečemo, de je malo tacih ljudi med nami, ki tako mislijo.
Kar se je pri nas nar bolj bati, je le nečimernost za take rečí, ktere občinstvo (Allgemeine), to je, soseskine rečí zadevajo, iz kterih izvira na postavni poti ravno prava svoboda ali frajost, ktera sega v sto in sto imenitnih rečí za vsaciga človeka.
S težkim sercam jo moramo reči, de je pri nas veliko veliko tacih ‒ sicer poštenih ‒ ljudi, kterim ni clo nič mar za take rečí, ktere naravnost njih zgube ali dobička ne zadevajo, brez de bi pomislili, de iz ene rečí pride druga, iz druge tretja in tako dalje, ktera na zadnje vender tudi njih mošnjo zadene, de kaj va-njo pade ali de mora kaj iz nje vun vzeti.
Tako bo tudi pri soseskinih napravah. Marsikteri misli: „Naredíte to, kakor hočete, jez se ne zmenim za vse to nič.” ‒ Ali čas bo prišel, ko bo zabavljal in klel, de se je ta ali una reč napčno zgodila ‒ ‒ potem bo vpil in razsajal; pred pa, ko so se možjé volili, kterim se je ena ali druga reč v roko dala, ko se je ena in druga reč imela skleniti in storiti, ga še blizo ni bilo!
Prijatli! tù ne veljá nič več izgovor: „jez ne znam, jez nočem, jez nimam časa, čmu si bom sovražtvo na glavo kopal” in druzih nemarnih izgovorov več. Če bi vsi tako mislili, nismo vredni svobodniga življenja, po kterim smo vedno hrepeneli in vpili; zdej pa, ko bi imeli v djanji skazati, de imamo resnično voljo za postavno svobodo, kaj zdej se bomo nečimerno odtegovali, namest de bi se z veseljem vsiga poprijeli, kar je k našimu Iastnimu pridu, in kar je po postavah noviga vstavniga življenja? Prijatli, tega nikdar ne!
Pri regrutiranji po sedanjih novih postavah se je že v nekterih krajih pokazalo, de nekteri niso hotli zaúpni možjé biti, kér se je eden zamere in sovražtva, drug pa déla in odgovorljivosti bal. Prijatli! to ne bo nič, če bi vsi enacih misel bili. Če se že v ti reči bojimo, de bi nas kdo ne snedel, kaj bo še le v druzih rečéh!
Kdor se povsod le pravíce derží, temu se ni nič treba bati, čeravno v začetku nekteri ljudjé godernjajo in zabavljajo. Vsak začetek je težák, in nobena nova reč ni vsim pràv. Umni ljudjé kmalo zapopadejo, de so povsod postave, po kterih se je ravnati, in kdor se v svojih delih postav derží, ta nikdar ni kriv, če tudi Peter in Pavel zabavljata. Na en mahljej ne pade drevó; takó tudi nobena nova šega nikdar ne bo brez protivnikov. Počasi se pa tudi nar hujši termoglavci navadijo novih rečí, in tiste, kteri so take nove opravíla prevzeli, pri miru pusté, kér vidijo, de ne more drugač biti, in kér spoznajo, de bi bila soseska s slepôto vdarjena, če bi pravíce iz rok pustíla, ki se ji ponujajo, in po kterih bi mógla narveč z obema rokama seči.
Pri novih soseskinih napravah se bojo možjé volili, ki bojo imeli po tem v iménu cele soseske govoriti in v njenih rečéh gospodariti. Ti možjé skupej bojo storili odbor (Ausschuss), ki se zató odbor imenuje, kér se bojo nekteri možjé iz vsih sosedov izbrali in odbrali, kterim se bo soseskina oblast v roke dala.
Volitev odbornikov ni tedej kaka kaj bodi reč, ampak je imenitno opravilo, pri kterim ne smemo nečimerni biti, ali se voli ta ali uni.
Umni, pošteni, mirni in za prid svoje soseske vneti možjé se morajo voliti; torej naj se že popred dobro prevdari: ali bo izvoljenc po volji soseske ali ne.
Izvoljeni pa naj se potem ne izgovarja, de ne more tega opravila prevzeti, in naj se nikár ne odteguje službi, če mu ravno nič ne nêse, kér ‒ kakor smo že dokazali ‒ na zadnje ni vse eno: ali ima soseska pametne in poštene odbornike, ali pa neume, goljufne, zapravljive, podkupljive, kterim prid njih sosedov ni nič mar.
De odborniku ni ravno učenosti treba, to lahko samí presodite; dobro pa vunder bo, de vsak odbornik saj v domačim jeziku brati in pisati zná. Brez branja in pisanja ne bo mogel prihodnjič nobeden pràv shajati. Kdor ne bo znal brati, bo vedno v tàmi tapal.
Lejte, prijatli! takóle se bomo mogli prihodnjič obnašati, de bo k našimu lastnimu pridu, k našimu lastnimu dobičku. Novo življenje se bo začelo po novih soseskinih napravah po kmetih in po mestih, zakaj kakor mesta bojo tudi vasí imele soseskine naprave, kér smo prihodnjič vsi enaki deržavljani.
Eden drugimu mora pomagati, de se bojo takó potrebne nove naprave lepo vpeljale; bolj umen človek naj učí in beriži bolj zabíte, de bojo spoznali koristnost in imenitnost postavne svobode ? in kterimu soseska zaúpnost skaže, de mu kakšno opravilo izročí, naj se ne brani te častí, ktera ga v stan postavi, de zamore soseski, po tem takim pa tudi sebi veliko dobriga storiti.