Prijatelstvo
| ← Oblakom | Prijatelstvo. Val. Orožnovi spisi Valentin Orožen |
Veselje Štajerca → |
Poslovenjena.
| |||||||||
Le vstajaj, le vstajaj, mi srce gorkó,
In grlo mi gladko prepevaj lepó:
Naj pesen se moja k nebesom glasi,
In milost na srce in jezik rosi.
Če hočeš prijatelstvo pravo spoznat',
Zapel ti od nja bom, poslušaj me rad!
Prijaznosti srce odprto imej,
Podobo prijatlov v dveh trsih poglej!
Dva trsa v vinogradu vsajena sta
Dorasla prav blizo en druga obá,
Sta si korenin'ce zaplela zvestó,
Da močen vihar jih razmajal ne bo.
Prihruje od severja hudo vremé,
Prav zvesto tovarša objameta se;
Razkrušit' se eden od druga ne da,
Stojita al' padeta skupaj oba.
Obljubo storila prezvesto sta si,
Dopolnit' taisto nju srce želi:
Že v malem se vadit, zvestobo držat',
Da bota zamogla v velikem obstat'.
Si spletata z malega venec zvestó,
Da se pri velikem odtrgal ne bo;
Kdor v malem se trdno, zvestó ne drži,
V velikem kaj rado mu tud' spodleti.
In kar si prisežeta, to se zgodi:
Nju venec je zelen, cveti in zori!
Priklanja ju zima in teža vročin,
Povzdigne ju zopet obljube spomin.
Če eden omaga, se drugi solzi,
Če vidi, da vstaja, se ž njim veseli;
Veselje je slajše, in žalost nehá,
Če ju si delita med sébo obá.
Presladko mi je, od prijatelstva pet',
Še slajše je, prav'ga prijatla imet';
Če hudo bo vreme, bom pesen zapel,
Prijatla se spomnil, in bodem vesel.
Prepevaj le duša, in prosi Boga,
Da b' zmirom prijatla si dobra bilá:
Naj zemlja razpade, naj svet se zdrobi,
Resnična ljubezen na večno živi!