Kaj se sveti tam na homu,
tam na homu hruševemu?
Tam se sveti solnce zlato,
ki zahaja v Božjo gnado.
To ni nikdar solnce zlato;
solnce zlato nikdar nima
v svojih žarkih siv'ga dima.
Kaj se sveti tam na homu,
tam na homu hruševemu?
Tam se sveti oglarija,
zlati plamen jo ovija.
To ni nikdar oglarija;
oglarija nikdar nima
u plamenu siv'ga dima.
Kaj se sveti tam na homu,
tam na homu hruševemu?
Luč se sveti vile mlade,
čuvajoče si zaklade.
Oj! ta luč ni vile mlade;
vila mlada nikdar nima
v svoji luči siv'ga dima.
Kaj se sveti tam na homu,
tam na homu hruševemu?
Faše tamkej fantje žgejo,
deklice pa kres pojejo.
Faše tamkej fantje žgejo,
in sirovih fašev ima
ogenj čuda siv'ga dima.
Hajda! dragi vi pajdaši!
Obložimo vsi se s faši,
ko so celo dolgo zimo
se sušili, in verzimo
jih na ogenj, da brez dima
plamen proti nebu kima;
zraven hočemo z dekleti
pa še kresnico zapeti:
„Šure mure, šure mure,
živi dragi naš Anžure!“
