Primorski Slovenci
| Primorski Slovenci Simon Gregorčič |
| |||||||||
Pozdravljen nam tik južne meje
Države širne, svetli car,
Tu, kjer topleje solnce greje,
Kjer kri nam bolj ognjeno vreje,
Kjer bolj gorák je srca žar,
Pozdravljen, zemlje gospodar!
Zdaj strte stare so ovire,
In pròsto vdanost smé na dan,
Veselje vse odprè naj vire
In dá naj dušek si glasán!
Zastáve, v zrak se zdaj dvignite,
Topovi, glásno zagrmíte,
In grom topóv in pésni glas
Naj rádosti bo čvrst izraz!
Kresovi, glej, plamté v nebesa,
Žaré veselo nam očesa,
In žar oči in krésov žar
Pozdravlja Te, presvetli car!
Pozdravljen nam tik južne meje
Države silne, o vladar,
Tu, kjer gorkeje solnce greje,
Kjer srca nam bijò zvesteje,
Pozdravljen tu, naš gospodar! —
Med rod prezvest si stopil zdaj,
Ki nikdar krenil ni v zvestobi,
Ki zvest Ti bil je v davni dobi,
Ki zvest ostane vekomaj.
Poglej vrhove naše gorske,
Ne gane grozni grom njih skal,
Poglej bregove trdne morske,
Ne strese jih valóv navál:
Trdnejši smo v zvestobi mi,
Izdájice med nami ni!
V zvestobi, ki na Té nas veže,
Nikdó Slovenca ne preseže,
Nezvest Ti on ne bo nikdár,
Nikdar mu drug ne bo vladár.
To véro národ naš imáde,
Da s Tábo le stoji in pade, —
In padel on ne bo nikdár,
Ti čuva! boš ga, svetli car!
Pač daleč smo od Tvoje krone,
A ne od Tvojega srcá,
Za vse podložne milijone
Prostòra Ti srce imá.
A nam na skrajnji meji carstva
Obílnišega treba varstva,
Ljubezni večje in skrbi;
To večje varstvo, car, izkaži
Nam, brambovcem na južni straži,
Kjer roj sovražen nam preti.
Za blágost našo, našo sréčo
Ljubezen, skrb imej goréčo,
Naš narodni vtrjuj obstòj
Krepkó podpiraj naš razvòj;
Če čuvaš nas si kot Slovenec,
Poddance si gojiš ognjène,
S tem trdno tu si zidaš bran,
S tem hrabro vstvarjaš si krdelo,
Ki za Te pojde v boj veselo,
Ko boja nam napoči dan!